»Pomagajte slabotnim«
»PREŽIVIJO samo najmočnejši« — močni živijo na račun slabših. Brezčutno in okrutno? »Ne, pravzaprav je to dobro in koristno,« pravijo zagovorniki nauka o razvoju, ker trdijo, da se na tak način pride do napredka. Toda celo nekateri izmed teh ljudi so bili globoko pretreseni, ko so spoznali, da namerava nacistični Tretji rajh uporabiti ta »zakon« na ljudeh, ki so jih imeli za slabe ali nezaželene.
Mar je potreben takšen zastrašujoč primer, da bi se nekoga prepričalo, da je treba s slabšimi postopati prijazno, ne pa jih zatirati ali uničevati? Takšen primer ni potreben ljudem, ki iskreno cenijo Biblijo, ker je Božje stališče do slabih več kot pasivno ali obzirno, je občutljivo. V Božji besedi se svetuje, da se slabim pomaga in se jih podpira. (Dej. ap. 20:35; 1. Tes. 5:14) Mar tudi druge avtoritete in ustanove ne zagovarjajo sočutje do slabih? Da, toda Biblija je enkratna v tem, da se lahko doseže trajno odzivanje na potrebe slabih.
Sposobnost Biblije navesti ljudi, da pomagajo slabim, je tesno povezana z njeno močjo, da proizvede pravo ljubezen, ponižnost in vero. Stalna pomoč slabim zahteva te lastnosti, ker slabši pogosto ne morejo nagraditi drugega ali mu plačati za storjeno pomoč, kakor lahko to naredijo močni. (Luk. 14:12—14) Razen tega Biblija prepričuje bralce, naj pomagajo drugim in to ne le zato, da bi ugajali Bogu in Kristusu, temveč se to zahteva, da bi dobili njuno milost ali naklonjenost. Zaradi naše nepopolnosti imamo vsi slabosti, za katere nam je potrebna pomoč Boga in Kristusa. (Hebr. 4:15, 16) Ali smo lahko prepričani v njuno pomoč v naših slabostih, če mi nismo pomagali drugim v njihovih slabostih? (Primerjaj Matevž 6:14, 15.)
NAPAČNO MIŠLJENJE O SLABIH NAS ZADRŽUJE, DA BI JIM POMAGALI
Velika ovira glede pomoči nastane, kadar močnejša oseba prične več razmišljati o tujih slabostih, kakor pa o svojih lastnih. Razen tega lahko tuje slabosti tako prevladajo v njegovih mislih, da začne o njem negativno misliti. To povzroči, da se slabemu ne pomaga in močna osebe misli, da je upravičena slabemu ne pomagati. Toda Pismo navaja človeka, da upošteva to, da lahko številne nezaželene stvari v življenju nekoga povzročijo slabosti, za katere potrebuje pomoč ne pa neodobravanje.
Za primer si oglejmo, kako Pismo posveča pozornost siromašnim. Nekdo bi mogel v tem pogledu zastopati precej objektivno gledišče, misleč, da so ljudje običajno siromašni zato, ker ne presojajo dobro in zato žanjejo slabe rezultate. Usmiljena oseba pa bo vendarle menila, da je siromašen človek vreden njene pomoči, kljub dejstvu, da je bilo posredi pomanjkanje dobre presoje ali kakšna drugačna slabost. Glede tega so imeli Izraelci poseben zakon: »Ako brat tvoj poleg tebe obuboža in mu roka opeša, podpiraj ga, ... Jaz sem Jehova, Bog vaš, ki sem vas peljal iz dežele Egiptovske, da bi vam dal deželo Kanaansko, da bi vam bil za Boga.« »Ne zakrkni srca svojega ter ne zapri roke svoje proti ubogemu svojemu bratu.« (3. Moj. 25:35—38; 5. Moj. 15:7)
Izraelci ne bi nikoli sami od sebe izšli iz Egipta in osvojili Kanaan. Bili so preveč slabi, potrebovali so Jehovino pomoč. Kako primerno je zato bilo od Izraelca, ki je pridobil nekaj materialnih dobrin, da pomaga svojemu finančno slabšemu bratu, ker je s tem posnemal Boga! Modro je bilo, da se je bal Boga, vedoč, da se bo Jehova odzval tako, kakor bo on postopal proti slabemu: če bo ‚zaprl roko svojo‘, bo grešil. Če pa je bil Izraelec velikodušen in darežljiv, je Bog Jehova blagoslovil vsako njegovo delo in ukrep. (5. Moj. 15:8—11)
V prvi krščanski skupščini pa je pomoč drugim vključevala mnogo več, kakor pomaganje revnim. Ko je Pavel pisal skupščini v Solunu, je naložil dolžnost vsem bratom, ne samo starešinam, da se odzovejo na razne potrebe: »Svarite neredne, prigovarjajte malodušnim, podpirajte slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi.« (1. Tes. 5:14) V drugih pismih Pavel obširno pojasnjuje stanje tistih, ki imajo slabotno vest. (Rimljanom 14. poglavje; 1. Korinčanom 8. poglavje) Da, med prvimi kristjani so bili ljudje z mnogimi različnimi slabostmi — toda vse je bilo treba razumeti in jim pomagati.
Že močna osebnost težko prenaša, če gleda kdo nanjo zviška, ali se je izogiba, koliko težje je za slabotno osebo, če doživlja takšne stvari! Čeprav David ni mislil kot neka slaba oseba, je v življenju vendarle preživljal ravno takšna težka razdobja: »Usmili se me, Jehova, ker v stiski sem, od žalovanja hira oko moje, duša moja in telo moje ... vsled moje krivice (greha) hira krepkost moja in kosti moje ginejo. Zavoljo vseh sovražnikov sem prišel v zasmeh, da celo sosedom svojim, strah pa sem znancem svojim; ko me zagledajo zunaj, beže od mene. V pozabljenje me zagreba srce kakor mrtvega ... Jaz pa upam v tebe, Jehova, govorim: Bog moj si ti. V tvojih rokah so moji časi.« (Ps. 31:9—15) Namesto da bi videl, da so mu bratje prišli na pomoč, je videl, kako se ga izogibajo. David je občutil, da mu edino Jehova pomaga.
Iz kakšnih vzrokov bi se lahko z neko slabotnejšo osebo tako postopalo? En vzrok je lahko ta, da zapademo, kadar o nekom razmišljamo, pod tuje negativno mišljenje o njem. Drugi vzrok je lahko, da se zamenja slabost z zlobnostjo. Izgleda da so farizeji pogrešili v obojem. Ko so godrnjali, da se Jezus druži s tistimi, ki jih niso imeli samo za slabše, temveč za grešnike, je Jezus odgovoril: »Zdravi (močni) ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: ‚Usmiljenja hočem in ne daritve‘. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, temveč grešnike.« (Mat. 9:12, 13; Marko 2:17)
Celo takrat, kadar se presoja, če je potrebno nekoga izključiti, je treba odgovoriti na vprašanje: Ali je prizadeti zares hudoben ali enostavno slab? Če gre za slabost, se prizadeti lahko odzove iskreni, ljubeči pomoči, ki se mu jo potrpežljivo izkazuje. V kakšni meri pomagati tistemu, ki je grešil? Ali bi se moralo vložiti še več truda in časa, da bi se prišlo do njegovega srca in se ga spodbudilo, da spremeni svojo pot?
Kakor so važni interesi posameznika, tako je važen tudi vpliv njegovih postopkov na skupščino, kakor tudi njegov pravičen položaj pred Bogom. Če starešine pravočasno ne odstranijo zlo iz skupščine, sledijo škodljive posledice. (1. Kor. 5:6—13) Lahko pa bi se tudi zgodilo, da bi ukrepali prenagljeno, neprijazno in s premalo razsodnosti. Če pride zato do škodljivih posledic za tistega, ki je grešil zato, ker je slab, ne pa hudoben, to lahko škoduje tudi skupščini in neugodno vpliva na njen pravičen položaj pred Bogom.
Da bi se pravilno postopalo s tistimi, ki so naredili napačen korak, je potrebno poznati vso situacijo. Medtem ko kristjan deluje v tej smeri, še njegova moč opažanja ne povečuje samo v pogledu spoznavanja slabosti, temveč tudi uvidi, kakšna pomoč, nasvet ali ukrep je najbolj primeren v tem času. (Hebr. 5:14) Če se napačno trudi v namenu, da reši ta problem, ni treba, da to pomeni, da ni prijazen in usmiljen. (Ps. 25:6, 7; 51:1; Jak. 2:13; Juda 22, 23)
Kadar torej mladi ali drugi slabo presojajo (kar se lahko zgodi na številnih področjih) — kako reagiramo? Dobro je, če se zadržimo in jih ne obsojamo takoj, temveč razmislimo, kako bi jim lahko pomagali! Kadar nekdo v skupščini naredi resen prestop, ali podvojimo naše napore, da bi mu pomagali? Koliko koristneje je to, kakor pa narediti prestop neke osebe za glavno temo našega razgovora z brati. Kadar pa pride do pogovora o tujih slabostih, bi bilo od nas zelo prijazno, če spremenimo temo pogovora, ali pa vodimo pogovor tako, da bi se lahko v tej zadevi pomagalo. »Kdor greh zakriva, išče ljubezni, kdor pa stvar ponavlja, loči dobre prijatelje« — piše v navdihnjenem pregovoru. (Preg. 17:9; 11:13)
KAKO LAHKO POMAGAMO SLABIM?
Če smo pripravljeni pomagati slabim, nanje ne bomo gledali z omalovaževanjem. Zatem želimo ugotoviti, kaj je za problemom: je to osamljenost, pomanjkanje razumevanja, ali premalo ljubezni v družini? Bi to lahko bile finančne težave, ali osebno razočaranje, pomanjkanje zdravja ali občutek nekoristnosti zaradi starosti? To so le nekateri od mogočih problemov, ki bi mogli povzročiti upadanje moči pri slabem. V vseh primerih je potrebno globlje razumevanje Pisma in Božje ljubezni. Pozorno razmišljanje o situaciji neke osebe v življenju, skupaj s toplim, prisrčnim obiskom, lahko pomaga, da se ugotovi ozadje težave.
Tistim, ki so zares zainteresirani, da pomagajo slabim, služi za zgled primer apostola Pavla. Rekel je: »Kdo oslabi, da bi tudi jaz ne oslabel?« (2. Kor. 11:29) Pavel je čutil z vsemi, in tuja žalost ga je prizadela. Do kakšne mere? Sodeč po njegovem nasvetu iz Dejanj apostolov 20:35, je njegovo sočutje gotovo prekašalo prijazne besede: »Da se je treba tako truditi in podpirati slabotne.« S slabimi je postopal v duhu poznejšega opomina apostola Janeza: »Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Jan. 3:18)
Čeprav Biblija močno spodbuja, da pomagamo slabim, vendar ne opisuje v posameznosti, kaj naj posameznik naredi v njihovo korist. Zakaj? Brez dvoma zato, ker se nikoli ne bi mogle zajeti vse okoliščine, čeprav bi bila taka navodila še tako obširna. Toda biblijsko navodilo je nespremenljivo, in sicer, da naj razvijamo iskreno sočutje do slabih. Moramo se odzvati njihovim potrebam. Ta nasvet, čeprav enostaven in splošen, prinaša posebne rezultate med kristjani pravičnega srca.
DRAGOCEN JE VSAK POSAMEZNIK, KI JE POVEZAN S SKUPŠČINO
Vsi v skupščini bodo pomagali pri izpolnjevanju svoje obveznosti, pomagati slabim, če spoznajo vrednost vsakega člana skupščine. Toda, če je neki član slab in mu je treba pomagati, kakšna je še njegova stvarna vrednost? Mar ni prej v breme skupščini? Pavel ni gledal tako: »Marveč tisti udje telesa, ki se zde slabši, so tem bolj potrebni ... Ali Bog je zložil telo, davši pomanjkljivemu večjo čast, da ne bi bilo razpora v telesu, ampak da bi udje enako skrbeli drug za drugega.« (1. Kor. 12:22—25) Skupščina, ki ceni vsakega posameznika in njegovo sodelovanje v krščanskih aktivnostih po njegovih sposobnostih, je topla, srečna skupščina, polna življenja in kreposti.
Kdo lahko reče, kako se bo obrestoval trud, vložen v pomoč slabim? »Zjutraj sej seme svoje in zvečer ne daj počivati roki svoji; zakaj ne veš, katero bo raslo, ali to ali ono, in ako oboje hkrati zraste, tem bolje!« (Propov. 11:6) Še posebno smo lahko prepričani v Božjo pomoč, kadar drugim duhovno pomagamo. Mnogo sedaj zelo dobrih Jehovinih služabnikov je dobilo trajno duhovno pomoč v času, ko so bili slabi!
Slaba oseba ne more hitro postati močna. Ravno tako, kakor nekdo morda počasi ozdravlja od kakšne telesne bolezni, tako potrebujejo nekateri več časa, da bi postali duhovno močni. Ali smo potrpežljivi s slabimi? Ali jih ljubimo enako, kakor bi jih ljubili, če bi bili močni? Kakšen blagoslov je za vse, kadar se izkazuje takšna ljubezen! Slabši brat občuti blagoslov, zato ker nekdo skrbi zanj in ga v njegovih težavah podpira. Močnejši občuti blagoslov, ki ga lahko prinaša samo dajanje. Celotna skupščina občuti rastočo toplino, ker je vsak član odvisen od drugega in se zanj zanima. Daje se čast Bogu in Kristusu, ker njuna neprimerljiva pomoč slabim odseva na njunih zemeljskih služabnikih.