Obadija — posreduje Božje opozorilo in tolažbo

»PRIKAZEN Obadijeva«. Takšen je začetek najkrajše knjige navdihnjenih Hebrejskih spisov, pred nesrečo pa opozarja deželo Edom in njeno ljudstvo (jugovzhodno od Mrtvega morja), in tolaži Božje služabnike. Uvodne besede so takšne:

»Tako pravi Gospod Jehova o Edomu: Oznanilo smo slišali Jehovino in poslanec je bil poslan med narode: ‚Vstanite in vzdignimo se v boj zoper njega!‘« (Obadija 1)

Ime »Obadija« pomeni »služabnik Jah (Jehove)« in to je vse, kar vemo o piscu te preroške knjige. Vseeno pa je Obadijeva knjiga danes zares koristna za oboževalce Boga. Jehovino postopanje z Edomom, kot ga je opisal Obadija, je opozorilen primer, kako bo Stvarnik nekega dne očistil Zemljo vseh tistih, ki sovražijo Boga in njegovo ljudstvo. Po drugi strani pa spodbuja oboževalce Boga z obljubo, in sicer ne le, da ne bodo več zatirani, temveč da bodo uživali neskončno blaginjo.

Skladno s tem je Obadijevo sporočilo, imenovano »prikazen« ali »videnje« (v Ekumenski izdaji). (Obadija 1) V Pismu so preroki pogosto imenovani »vidci«. (1. Sam. 9:9; 2. Sam. 15:27; 1. Letop. 9:22) Celo če preroki niso videli nič očitnega, se preroška sporočila često imenujejo vizije. (Dan. 9:24; Nahum 1:1)

OŠABNI EDOM — PONIŽAN

Po besedah Obadije bo Bog dvignil narode v uničujočo bitko proti Edomcem. Ker je Obadijevo sporočilo o tem prišlo od ‚suverenega Gospoda Jehove‘, je bila njegova izpolnitev zagotovljena.

Morda se je Edomcem zdela takšna napoved nesreče, ki bo zadela njihov narod, smešna. Področje Edoma je bilo hribovito. Pred njimi so »Horejci« živeli na tem področju, kar pomeni ‚prebivalci pečin‘. (1. Moj. 14:6; 5. Moj. 2:12, 22) Ker so živeli visoko v gorah, ki so bile težko dostopne, se je Edomcem zdelo, da so dovolj varni pred napadi sovražnika.

Z ozirom na to, je rekel Bog po Obadiji: »Glej, majhnega te napravim med narodi (EI), prav zaničevan boš. Prevzetnost srca tvojega te je premotila, ki prebivaš v razpoklinah skalnih, sedež imaš na višavi in v srcu svojem govoriš: Kdo me potegne na tla? Čeprav bi se visoko vznesel kakor orel in ako bi bilo med zvezdami postavljeno gnezdo tvoje: te potegnem doli od tam, govori Jehova.« (Obadija 2—4)

Ponosni Edomci bi morali postati ‚mali‘, tako po številu kot po položaju. Bog bi jih naj uničil neglede na to, kako visoko ali daleč proč bi prebivali.

SKRBNO ‚PREISKAN‘

Kot naslednje Jehova pokaže, kako temeljito bodo edomski sovražniki oplenili to ljudstvo: »Če vlomijo pri tebi tatovi ali nočni razbojniki, ali ne pobero, kar jim zadostuje? Če pridejo k tebi vinski trgači, ali ne puste paberka?« (Obad. 5, EI)

Običajno tatovi odnesejo samo tisto, »kar jim zadostuje« in hiše ne izpraznijo povsem. Podobno obiralci grozdja puste za seboj nekaj grozdja. Toda z Edomom bo drugače.

Obadija pojasnjuje: »Kako bodo Ezava preiskali, kako stikali za njegovimi zakladi!« (Obad. 6, EI) Edomovi sovražniki naj bi pregledali vsako votlino in vsako skrivno zatočišče in spregledali ne bodo niti enega še tako skritega zaklada.

EDOMU NI POMOČI

Ko bodo sovražna ljudstva začela z vojaškimi pripravami proti Edomu, je jasno, da bo njegov narod iskal pomoči pri deželah, ki so veljale za njegove zaveznike. Toda ko bodo poslali k njim poslance s prošnjo za pomoč in zaščito pred napadalci, bodo poslanci prišli le »do meja« dežel, h katerim so namenjeni. Nagnali jih bodo, ne da bi jim obljubili pomoč. Enako se bo zgodilo Edomcem, ki bodo hoteli zbežati k okoliškim narodom, da bi se izognili smrti. Prepovedali jim bodo vstop ali pa jih izgnali. (Obad. 7) Celo med samimi Edomci ne bo nihče dovolj moder ali močan, da bi preprečil razdejanje. (Obadija 8, 9)

RAZLOG

Razlog nesreče, ki bo zajela Edom, je takole opisan: »Zaradi nasilja, storjenega bratu tvojemu Jakobu, te pokrije sramota in iztrebljen boš na vekomaj.« (Obadija 10) »Zakaj stal si ob strani, ko so barbari (tujci) plenili njegovo imetje, ko so tujci vstopili skozi vrata in vrgli žreb za Jeruzalem: tudi ti si bil kakor kateri izmed njih!« (Obadija 11)

Izraelci so bili potomci Jakoba, Edomci pa njegovega brata — dvojčka Ezava. Ker si je Jakob pridobil pravico prvorojenca od svojega brata Ezava, je ta začel razvijati krvi željno sovraštvo do Jakoba. (1. Moj. 25:27—34; 27:30—45) In Edomci so še naprej pokazovali takšno sovraštvo do Izraelcev. (4. Moj. 20:14—21; 2. Kralj. 8:20—22; 2. Letop. 21:8—10; 28:16—20; Ps. 83:4—8) Jehova je v devetem stoletju pred n. št. po preroku Amosu obtožil Edom, »ker je pregnal z mečem brata svojega in zadušil usmiljenje v sebi, in ker je v jezi svoji neprenehoma pobijal in srd svoj vedno razvnemal«. (Amos 1:11)

To posebno strupeno sovraštvo se je pokazalo več kot dve stoletji pozneje, ko so Babilonci pod kraljem Nebukadnezarjem porušili Jeruzalem in njegov tempelj. Navdihnjeni psalmist je glede tega dogodka napisal: »Spomni se, Jehova, zoper Edomce dneva jeruzalemskega, ki so rekli: Razvalite, razvalite, dokler bode kaj podzidja v njem!« (Ps. 137:7)

Bog je zaradi takšnega sovražnega duha po Obadiji ožigosal Edom, ko je rekel: »Ne oziraj se škodoželjno na svojega brata ob dnevu njegove nesreče! Ne veseli se nad Judovimi sinovi ob dnevu njihove pogube! (EI) ... ti ne bi bil smel stati ob razpotju, da bi posekal njegove ubežnike, in ne bi bil smel izročiti sovražniku tistih, ki so mu preostali v dan stiske.« (Obad. 12—14) Edomci so tako podlo ravnali z Izraelom, da so celo lovili ubežnike in jih izročali sovražniku. In s takšnim postopanjem so pokazali, da prezirajo bistveno dejstvo. Katero?

»DAN JEHOVIN JE BLIZU«

Jehova je dalje rekel: »Zakaj blizu je Jehovin dan za vse narode! Kar si ti storil, se bo tebi storilo, tvoje dejanje se vrne na tvojo glavo! Kakor ste vi pili na moji sveti gori, bodo pili nenehno vsi narodi, pili bodo in se opotekali, in bodo, kakor bi jih nikoli ne bilo.« (Obad. 15, 16)

Edom se je pridružil sovražnikom Božjega naroda, ki so s popivanjem in veseljačenjem praznovali poraz in oplenitev Izraela. Prišli so na vrsto, da ‚izpijejo čašo‘ Božje jeze. Ne samo za Edomce, temveč za vse narode, ki nasprotujejo Božjemu izvoljenemu narodu, bo nekega dne enako, »kot da jih nikoli ni bilo«.

EDOM POSTANE KAKOR »STRNIŠČE«

Jehova je obljubil, da bo potomstvo Abrahama, Izaka in Jakoba dobilo v posest deželo, ki je bila pozneje imenovana Palestina. (1. Moj. 15:7, 17—21) Dobili so jo, toda Babilonci so jih pregnali in dežela je ostala opustošena.

Jehova je po Obadiji zagotovil, da jo bodo Izraelci ponovno dobili v posest, ker je po tem preroku rekel: »Na gori Sionu pa bo rešitev — saj je svet kraj — in Jakobova hiša bo podedovala nje, ki so imeli njo v lasti. Jakobova hiša postane ogenj in Jožefova hiša plamen. Ezavova hiša pa bo strnišče: na njem bodo sežgani in pokončani, ne da bi kdo preostal od hiše Ezavove, zakaj Jehova je govoril.« (Obadija 17, 18, EI)

Izrael ne bo več razdeljen na dvorodovno kraljestvo, sestavljeno iz Jude in Benjamina (ki je včasih v Bibliji imenovan tudi »Jakob«) in severno kraljestvo desetih rodov (včasih imenovano tudi »Jožefova hiša«). Te besede napovedujejo združitev vseh dvanajstih Izraelovih rodov. Nasprotno temu pa naj bi Edom izginil. Izraelci naj bi te Ezavove potomce uničili, kakor ogenj pogoltne strnišče.

Je bil Edom res tako opustošen? Da, pri izpolnitvi Božje izjave, dane po Obadiji, so tako pogani (1. vrsta) kot Izraelci (18. vrsta) imeli svojo vlogo pri opustošenju. Oglej si nekaj dokazov, ki potrjujejo izpolnitev tega, kar je bilo napovedano.

V starih zapisih se govori, da so babilonske sile pod kraljem Nabonidom osvojile Edom v šestem stoletju pred n. št. C. J. Gadd, poznavalec babilonske zgodovine in literature, pravi, da so bili v Nabonidovih četah, ki so osvajale Edom, tudi hebrejski vojščaki.

V komentarju o tem piše John Lindsay v članku z naslovom »Babilonski kralji in Edom«: »Tako so se vsaj delno izpolnile besede preroka, ki je pisal, da je Jahve rekel: ‚In izvršim maščevanje nad Edomom po roki ljudstva svojega Izraela.« (Ezek. 25:14) Delno so se izpolnile tudi Obadijeve besede, ker je rekel, da bodo edomski ‚zavezniki‘ in ‚zaupni prijatelji‘ ‚prevarili‘ Edomce, ‚jih premagali‘, jim ‚nastavili zanko‘. Iz tega lahko vidimo, da je prerok mislil Babilonce, ki so pod Nabonidom enkrat za vselej zajezili gospodarska in trgovska prizadevanja Edomcev, čeprav so jim v dneh Nebukadnezarja dovolili, da so sodelovali pri pustošenju Jude. (Primerjaj Obad. 1 in 7).« (Palestine Exploration Quarterly, od januarja do junija 1976, str. 39.)

To se povsem ujema z biblijskimi dokazi o času Edomovega padca. Kot je bilo že omenjeno, so Edomci bili neodvisno ljudstvo, ko je padel Jeruzalem v roke Nebukadnezarjevi vojski. Toda v knjigi Malahije, ki je bila napisana približno v sredini petega stoletja pr. n. št. (okoli sto let po Nabonidovem napadu na Edom), se govori, da je Bog Edomove gore že ‚opustošil in dal njegovo dediščino šakalom v pustinji‘. (Mal. 1:3)

‚KRALJESTVO MORA POSTATI JEHOVINO‘

Izraelci so dobili ponovno v posest deželo, iz katere so bili pregnani v Babilon. Razen tega se v Obadijevi knjigi opisuje, da se bo izraelsko področje razširilo na vse strani; na jugu do Negeba, na vzhodu do bivše domovine Edomcev in na zahodu do Sefarada in Filisteje. Severozahodno naj bi se razširilo preko feničanske obale daleč na sever vse do Sarepte, med Tirom in Sidonom. Severovzhodno pa preko področja, ki ga je nekdaj imelo kraljestvo desetih Izraelovih rodov, zasedli bi tudi Efraim, Samarijo in pokrajino Gileada, ki je bila vzhodno od reke Jordana. Namesto da bi bili v pregnanstvu v neki daljnji deželi, se bodo jeruzalemski ubežniki vrnili celo iz Sefarada (verjetno je v Mali Aziji) in zasedli zemljiško dediščino od juga do Negeba, kjer so si Edomci nekoč prilastili deželo. (Obad. 19, 20)

Obadijeva knjiga se zaključuje s spodbudno pripombo: »Rešeni pojdejo na goro Sion in bodo sodili Ezavovo pogorje. In Jehovino bo kraljestvo.« (Obadija 21, EI) Bog je po Jozuetovi smrti postavil sodnike, da so ‚reševali‘ Izrael izpod zatiranja in da bi ponovno pridobil svoje področje, ki so mu ga sovražniki vzeli. Obadija opisuje, da bodo Izraelci, ki se bodo vrnili v domovino, podobno postopali. (Sodn. 2:16)

Ta prerokba nam, v nadaljnjem smislu jamči, da bodo nekega dne uničeni vsi Božji sovražniki in da se bo Božja vladavina raztezala po vsej Zemlji. (Ps. 22:27, 28) To Božje opozorilno in tolažeče sporočilo zasluži, da se ga, kar se da daleč, razglasi. Ali redno sodelujemo v tem sporočanju te vesti drugim?

[Slika na strani 4]

EDOM

Obadijeva vest — Edomcem opozorilo pred uničenjem in obljuba obnove Božjega ljudstva.