‚Prisrčno sprejemajte drug drugega‘
»Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, Bogu v slavo.« (Rimlj. 15:7)
1. a) Koliko članic je sprejetih v ZN? b) Česa ta organizacija doslej ni uspela proizvesti in česa se ljudje boje?
DOSLEJ so v Združenih narodih izrekli dobrodošlico 154 narodom. Vse dežele — članice, nimajo enakih političnih nazorov. So celo nasprotujočih si stališč, toda v ZN poskušajo biti »prijazni sovražniki«. Izgleda, da razumejo resničnost tega, kar je rekel nek ameriški novinar in pesnik: »Združeni — stojimo. Razcepljeni — padamo.« ZN trdijo, da so organizacija za svetovni mir in varnost, vendar po vseh teh letih od konca druge svetovne vojne 1945. leta še ni uspela proizvesti to, kar je ameriški politik Wendell Wilkie imenoval »en svet — ena vladavina«. Zato se ljudje vedno bolj boje, da bo izbruhnila tretja svetovna vojna z atomskim orožjem.
2. Katere stvari lahko celo v eni deželi govorijo proti nekemu človeku, da bi ga drugi prisrčno sprejeli?
2 Morda celo v deželi, ki sicer pripada ZN, ne bodo njeni državljani prisrčno sprejeli vse ostale državljane v svojo socialno skupino. Predsodki obvladujejo stvari. Bogati ne sprejemajo siromašnih. Člani ene religiozne organizacije niso veseli članov druge. Pristaši ene politične stranke zavračajo dobrodošlico pristašem kakšne druge, nasprotne politične stranke. Visoko šolani ljudje mislijo, da manj izobraženi ali nešolani ne zaslužijo njihove pozornosti. Barva kože človeka lahko govori proti njemu, če so drugi ljudje drugačne barve. Rasni izvor je lahko velika ovira. Nikjer ni skupnega in enotnega sprejemanja posameznika samo na osnovi tega, ker je preprosto član velike človeške družine. Osebna nenaklonjenost in sovražnost torej odločajo, kako bo nekdo sprejet.
3. a) Zakaj krščanstvo ni nobena izjema glede navedenih stvari? b) Ali je drugi del osmega biblijskega kralja dokazal, da je boljši od svojega predhodnika?
3 Krščanstvo pri vsem tem ni izjema, četudi so ZN njegova zamisel. Ker so samo navidez kristjani, so vedno znova kršili to, kar je napovedano v Izaiji 2:4: »In pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« Tisti, ki so v krščanstvu samo navidez kristjani, se rodoljubno borijo za narodnostne interese vse do svoje smrti ali smrti svojih sovražnikov. Takšni niso našli solidnega razloga, da bi se veselili osmega biblijskega kralja, čeprav ga je decembra 1918. Zvezni svet Kristusovih cerkva v Ameriki imenoval celo ‚politični izraz Božjega kraljestva na Zemlji‘. Vsekakor ta biblijski kralj ni dokazal, da je izraz Božjega kraljestva po Kristusu.
4. Kaj je rekel Pavel, ko je citiral iz Izaijeve prerokbe, o tem, ‚kar se je vnaprej napisalo‘?
4 Vendar se bodo citirane besede o narodih, ki ne dvignejo meča na druge in ki se ne bodo več učili bojevati, izpolnile po pravih posnemalcih Jezusa Kristusa. Ta miroljubni Božji Sin je velikokrat citiral iz Izaijeve prerokbe, ki je bila napisana davno poprej. To je del, da bi poučil svoje naslednike. Eden takšnih je bil apostol Pavel, ki je pisal v prvem stoletju Kristusovim učencem v Rimu in jih opomnil: »Karkoli se je namreč poprej napisalo, je pisano nam v pouk, da imamo po potrpežljivosti in po tolažbi pisem upanje.« (Rim. 15:4)
5. Kdo je v vzdržljivosti najboljši zgled Pavlu in ostalim krščanskim bratom?
5 Da bi izpolnil to, kar je bilo davno vnaprej napisano v Svetem pismu, je Jezus Kristus prenašal sramotenje in preganjanje celo do sramotne smrti na kolu, kot da je bil politični kriminalec. Z vztrajanjem do takšne skrajnosti, je postal popoln zgled učencem, da bi tudi oni bili okrepljeni in zvesto vztrajali do konca.
6. a) Kaj pokaže, da se je Jezus na mučilnem kolu držal svojega upanja, in s čim je bil okrepljen, da je lahko vztrajal? b) Kako je z Jezusovimi nasledniki, kakor v Jezusovem primeru, glede upanja in vztrajnosti?
6 Zaradi odločne vzdržljivosti do konca svojega zemeljskega življenja, je Jezus zadržal svoje upanje, ki mu ga je dal Bog. Zato je lahko rekel dobronamernemu zločincu, ki je visel zraven njega na kolu: »Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju.« (Lukež 23:43, NS) V teh napornih urah na mučilnem kolu je Jezus občutil veliko tolažbo, ko se je spomnil tega, kar je bilo o njem »vnaprej napisano«, in to ga je močno okrepilo. Njegovi predani nasledniki, ki prenašajo sramoto, naneseno Bogu Jehovi in Jezusu Kristusu, se nič manj trdno ne držijo svojega biblijskega, navdihnjenega upanja za bodočnost. Tudi njim je velika tolažba Pismo, ki je bilo ‚vnaprej napisano‘. »Upanje ne razočara«, ker temelji na najbolj zanesljivi knjigi, na Svetem pismu. (Rim. 5:5, NS)
7. Čigavo duhovno stališče bi morala imeti celotna skupščina in kako to vpliva na slavljenje Boga?
7 Tisto, kar moramo delati je, da imamo stališče, kakršnega je imel Jezus Kristus, ko je trpel v sovražnem svetu. Apostol Pavel je, soglasno s tem, takole molil: »A Bog potrpežljivosti in tolažbe vam daj ene misli biti med seboj po Kristusu Jezusu, da enodušno, z enimi usti slavite Boga in Očeta Gospoda našega Jezusa Kristusa.« (Rim. 15:5, 6) Če si pridobimo takšno duhovno stališče s posnemanjem našega Zgleda, Jezusa Kristusa, bomo kot skupščina njegovih učencev ostali enotni. Isto duhovno stališče v skupini vodi do podobnih izrazov. Tako izgleda, kot da bi »ena usta« govorila v imenu cele skupščine z večjo močjo in veljavnostjo. Tako je, tudi najbolj prav. Nikoli se ne more dovolj poudariti enotno slavljenje Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Naši glasovi bi se morali uskladiti glede njega, ki naj bi ga slavili. Drugače bi bil poslušalec zmeden zaradi vesti, ki bi jo slišal.
PRISRČNO SPREJEMANJE, KI JE PODOBNO KRISTUSOVEMU
8. Kaj je vplivalo na enotnost skupščine v Rimu?
8 V mnogih organizacijah ali društvih tega sveta mnogi z nerazpoloženjem sprejemajo nove člane, zaradi narodnostnih ali rasnih predsodkov. Pri tem imajo tudi vlogo neenakost v izobrazbi ali religiozne razlike. Če se vrnemo v stari Rim prvega stoletja, vidimo, da so tam obstajali naravni razlogi za takšne razlike.
9. Kakšne osebe so sestavljale rimsko skupščino in kaj je morda povzročilo razlike v poedinem dajanju prednosti določeni družbi?
9 Čeprav apostol še ni prispel v Rim, v to cesarsko mesto, toda v upanju, da bo skoraj prišel tja, je napisal navdihnjeno pismo tamkajšnji skupščini. Zatem, ko je opozoril na dostopnost Jezusa Kristusa kot popolnega Zgleda, je Pavel nadaljeval: »Zato sprejemajte (prisrčno) drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, Bogu v slavo.« (Rim. 15:7), ker so »vsem, ki so v Rimu, ljubljencem Božjim, poklicanim svetim« pripadali naravni, obrezani Hebrejci in neobrezani pogani ali nehebrejci, svobodni in sužnji. (Rim. 1:7; 3:1—6; Filip. 4:22) Zato so se rimski kristjani razlikovali po svoji religiozni preteklosti in socialnem stanu in pojavila so se različna gledišča in nemirna vest. To bi lahko povzročilo celo to, da bi dali prednost določeni družbi.
10. Kakšen zgled je dal Jezus glede sprejemanja drug drugega; in kaj je imel pri tem v mislih?
10 Ker je Pavel vse to videl, jih je opomnil, naj ‚sprejemajo drug drugega‘ in sicer toplo, prisrčno, iskreno in resnično cenijo svoje krščanske brate, sovernike. Za to, so imeli popoln Zgled, ker Pavel pravi, da je treba postopati tako, ‚kakor je Kristus nas sprejel‘. Mar ni rekel Jezus, ko je bil na Zemlji: »Tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven«? (Jan. 6:37) Da, kot popoln človek bi se bil zaradi naše nepopolnosti in grešnosti, lahko držal vzvišeno nad nami. Toda tega ni storil. Zakaj? Pavel pove razlog, rekoč: »Bogu v slavo.« S tem, da je prisrčno sprejemal vse vernike, je Kristus oslavil Boga, ker je tako poveličeval Božjo širokosrčnost in njegovo željo, da bi se po odkupni žrtvi njegovega Sina, Jezusa Kristusa, rešili vsi ljudje. Tako je bilo, kot je rekel Jezus sam: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega, edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« (Jan. 3:16)
11. Zakaj prisrčno sprejemanje novih oslavlja Boga; in kaj je obujeni Jezus svojim učencem v Galileji naročil, da naj delajo?
11 Tako tudi mi, kadar kot posnemalci Jezusa Kristusa, prisrčno sprejemamo v skupščini vse, ki iščejo resnico, ne glede na raso, barvo kože, prejšnjo religijo, socialni položaj ali posvetno izobrazbo, slavimo Boga. Tako dobivajo vsi, ki so prisrčno sprejeti, pravilno gledišče o Bogu Jehovi. Ko je pokazal pripravljenost, da sprejme vse prave vernike v skupščino, katere duhovni poglavar je bil, je obujeni Jezus rekel svojim učencem ‚v Galileji‘, kaj naj delajo: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Iza. 9:1; Mat. 28:16—20)
12. a) Kaj pomeni za nas, če sprejemamo druge, misleč na Božjo slavo? b) Zakaj je s tem, ko gremo od hiše do hiše, Bog osvobojen vsake krivde za kri?
12 Kadar sprejemamo vse nove, ne da bi delali razlike, nas bo to poživilo, ker bomo vedeli, da delamo to »Bogu v slavo«. Tudi novi bodo spodbujeni k cenjenju prisrčne velikodušnosti Boga in da ga slave. Kadar nismo v prostorih za sestajanje in gremo od hiše do hiše, da objavimo dobro vest o Božjem kraljestvu vsem, ki jih srečamo, s tem pokažemo, da ‚sprejemamo drug drugega v svojo družbo tako, kakor je Kristus nas sprejel, Bogu v slavo‘. Takšno postopanje slavi Boga, čigar priče smo, ne glede na to, če tisti, ki jih obiskujemo, cenijo vest o Kraljestvu ali ne. Tisti, ki sprejmejo vest o Kraljestvu, se nam bodo končno pridružili v slavljenju Boga, ki je poslal k njim oznanjevalce Kraljestva. Tisti pa, ki Božje ponujene vesti rešitve ne sprejmejo, se bodo v bodočnosti zavedli, da je Bog Jehova mislil nanje in poslal k njim svoje zveste priče. Zato ne bodo imeli razloga, da bi ga obtožili. (Ezek. 33:33) Bog ne bo kriv prelitja njihove krvi.
OD TESARJA DO »MINISTRA«
13. Zakaj se Boga ne more obtožiti pristranosti, ker je dal najprej svojemu narodu, čeprav je bil številčno manjši od ostalega sveta, priložnost, okoristiti se njegove priprave?
13 Kdo pa je prvi imel priložnost, okoristiti se Božje priprave? Ljudstvo, po katerem smo dobili Sveto pismo in to so bili naravni Izraelci. Mar ni bil Bog pristranski, posebno, če pomislimo, da so nehebrejci številčno prekašali obrezane Hebrejce celo tedaj, pred 1900 leti? Če bi gledali površno, bi morda izgledalo tako. Toda Bog je moral nekje začeti; in začel je pri tistih, ki jim je dal posebne obljube po njihovih prednikih; začel je pri obrezanih Hebrejcih. Vseeno pa končni blagoslovi te Božje priprave naj ne bi bili strogo omejeni na naravne Hebrejce ali Jude. Ali se tedaj sploh lahko kdo pritožuje zaradi takšnega postopanja? Nikakor ne!
14. Kakšne narodnosti je moral biti Božji Sin, ki je prišel iz nebes; in kako so ga njegovi rojaki sprejeli?
14 Nikoli ne smemo pozabiti, da je dal Bog trdne obljube zaslužnim ljudem glede na njihove naravne potomce, Hebrejce. Zatorej je moral priti Sin Božji iz nebes, da bi izpolnil te obljube svojega nebeškega Očeta. Rodil se je kot član mednarodno osovraženega ljudstva, s katerim je Bog sklenil zavezo kot z narodom. In vendar večina Hebrejcev ni prisrčno sprejela Božjega Sina, čeprav je bil Hebrejec, točno tako, kakor je rekel pisec zemeljske zgodovine Božjega Sina: »V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli.« (Jan. 1:11, EI)
15. Kaj je Jezus delal v Nazaretu; in ali je bil s tem delom ‚služabnik obrezanih‘?
15 Tako je hebrejski apostol Pavel pisal krščanski skupščini v Rimu: »Pravi namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zavoljo resnice Božje, da bi potrdil obljube, dane očetom, pogani pa, da zavoljo usmiljenja proslavljajo Boga.« (Rim. 15:8, 9) Jezus se je, ko je odraščal v Galileji, v hiši svojega očima, obrezanega Hebrejca Jožefa, izučil tesarstva. Ker se je rodil v Judovem rodu, Jezus ni pripadal duhovniški družini ali levitskemu rodu, ki je služil v templju. Po naravni poti ni imel vstopa med služabnike jeruzalemskega templja. Toda mar je prišel Jezus, Božji Sin na Zemljo samo zato, da dela in umre kot tesar? Ne! Ker je postal ‚služabnik obrezanih‘, to pa je veliko več kot tesar pri svojem očimu Jožefu.
16. Na kakšno delo se je preusmeril Jezus, da bi služil drugače kot tesar meščanom Nazareta?
16 Če Jezus v življenju ne bi napredoval od svoje tesarske zaposlitve v Nazaretu, gotovo ne bi izvršil napovedane službe. Zato mu je njegov nebeški Oče, Bog Jehova, namenil nekaj drugega, tako da je lahko bil ‚služabnik obrezanim‘, ne samo v svojem kraju, Nazaretu, temveč celotnemu narodu. Zato je v starosti tridesetih let prenehal s tesarskim delom.
17. Kako lahko Jezusovo delo po krstu in maziljenju primerjamo s službo hebrejskega velikega duhovnika v templju?
17 Kakšnega dela pa se je lotil Jezus zatem, ko ga je krstil levit Janez Krstnik in ko je bil krščen tudi z Božjim svetim duhom? Je bila ta služba nižja od službe duhovnikov in levitov v templju, ki so bili dejanski Božji »služabniki« v Jeruzalemu? Gotovo bo vsakdo, ki pozna dejstva, priznal, da je prevzel javno službo, »ministrsko službo«, ne le religiozni poklic. Tako tudi piše v angleški Revised Version Bibliji: »Kristus je postal služabnik obrezanih za resničnost Boga, da je mogel (Bog) potrditi obljube, dane očetom.« (Rim. 15:8; enako Authorized ali King James Version) Nesporno je, da je izvrševal službo ljudstvu, ali opravljal ministrsko službo, vendar ga na to mesto niso imenovali ljudje, temveč Bog, vesoljni Suveren. To, kar je delal Jezus po spremembi poklica na Zemlji, je bilo veliko važnejše kakor religiozna služba hebrejskega velikega duhovnika v Jeruzalemu.
18. Zakaj je postal Jezus ‚služabnik obrezanih‘, čeprav ga ni priznalo za »ministra-služabnika« nobeno ljudstvo na Zemlji?
18 Kakor Jezus Kristus ni mogel izvrševati religiozne službe v templju Jeruzalema, in konkurirati duhovnikom in levitom, enako ni mogel, in gotovo tudi ne bi hotel religiozne službe v kateremkoli templju nežidovskih narodov v Rimu, Atenah ali kje drugje. Kljub temu je bil dolžan, da postane ‚služabnik obrezanih‘ zaradi Božje resničnosti. Zakaj? Ker je moral »potrditi (Božje) obljube, dane Očetom«, ki so bili Hebrejci, ne pogani. Njihov prednik Abraham, na primer, je imel sinove s tremi ženami, toda Bog je izbral edinega Abrahamovega sina s prvo ženo Saro, namreč Izaka, da prejme obljube, dane Abrahamu. Izak je imel sinova — dvojčka, toda Bog je izbral mlajšega od njiju, Jakoba, ki se je pozneje imenoval Izrael, da je nanj prešla obljuba o semenu, po katerem bodo blagoslovljeni vsi narodi na Zemlji. Sčasoma je iz dvanajstih Jakobovih sinov izšlo dvanajst Izraelovih rodov, s katerimi je Bog kot z narodom sklenil narodnostno zavezo po posredniku, preroku Mojzesu.
19. Zakaj se Jezus ni rodil v Levijevem rodu; kdo ga je prisrčno sprejel, ko se je na Zemlji rodil, in kje?
19 Pozneje, ko si je izraelsko ljudstvo izbralo človeškega kralja za vidnega zastopnika Jehove, je Jehova obljubil kraljestvo kralju Davidu iz Judovega rodu. Zato je obljubljeni Mesija ali Kristus moral priti iz Davidove družine. To pojasnjuje, zakaj je bil Jezus rojen v Davidovem rojstnem mestu Betlehemu, kot Davidov naslednik, ker ga je rodila židovska devica Marija. Nebeški angeli so ga prisrčno sprejeli, ko se je rodil na Zemlji. Božji Sin iz nebes se ni mogel izogniti tega, da bi bil rojen kot Hebrejec. Morale so se potrditi ali opravičiti neomajne obljube njegovega Očeta, Boga. Bog ni dovolil, da bi postal lažnik.
20. Kaj je bilo z ljudmi iz nehebrejskih narodov, čeprav je Jezus postal eden ‚od obrezanih‘; in zakaj?
20 Jezus je bil zelo vesel sodelovanja z nebeškim Očetom, zato je postal ‚služabnik obrezanih‘. Bil je obrezan kakor oni. Še tri in pol leta po Jezusovi smrti in vstajenju se je obrezanim Hebrejcem izkazovala posebna prednost. Tedaj je bilo treba prisrčno sprejeti v Jehovino teokratično organizacijo neobrezane pogane ali nehebrejce. S tem je bilo treba potrditi Jehovine svete obljube, dane ljudem.