Ali bi kristjan moral biti vegetarijanec?
»VEGETARIJANSTVO: VEDNO VEČ LJUDI, POSEBNO MLADI, POSTAJAJO VEGETARIJANCI«, se je glasil ogromen napis v New York Timesu, 21. marca 1975. V tem članku je rečeno, da imajo danes vegetarijanci na svoji strani vplivne osebe, kot na primer dr. Jeana Mayerja, profesorja znanosti o prehrani na harvardski univerzi. V članku je še omenjeno, da pripada del vegetarijancev »religioznim skupinam, kot so adventisti sedmega dne ali Hare Krišna, ki zavračajo uživanje mesa«.
Vsled tega se ljudje sprašujejo, ali bi moral bogaboječi človek biti vegetarijanec. Če da, za kakšno vrsto vegetarijanstva naj se odloči? Na mednarodnem kongresu vegetarijancev, ki je bil avgusta 1975 v Oronou (Maine, ZDA), je prišlo do izraza, da je več vrst vegetarijancev. Med prisotnimi so bili takšni, »ki jedo surovo rastlinsko hrano ... izključno plodove; zatem laktovegetarijanci, ki uživajo razen rastlinskih proizvodov tudi jajca, mleko in mlečne proizvode; nato vegetarijanci, ... ki proizvodov živalskega izvora sploh ne uživajo in ne uporabljajo oblačil živalskega porekla; so tudi vegetarijanci, ki ne uporabljajo kuhinjske soli, sladkorja, bele moke in ki pri istem obroku ne uživajo skupaj sadja in zelenjave; zatem so jainvegetarijanci iz Indije, ki ne jedo ničesar, kar raste v zemlji — na primer krompir, korenje itd«, in še mnogi drugi. (New York Times, 22. avgust 1975) V poročilu je tudi pisalo, da so se »vegetarijanci od časa do časa — v vsakem primeru dobronamerno — spuščali v goreče diskusije o tem, čigav način prehrane je najboljši«.
Čeprav so v vegetarijanstvu različne smeri, je to po mnenju dr. Jean Mayerja ideja, v korist katere govorijo trije razlogi: ekonomski ali finančni, zdravstveni in etični. Dr. Mayer je k temu lahko dodal še religiozne razloge.
Ekonomski faktor
Nikakor ne smemo zanemariti ekonomskega faktorja s svojima dvema vidikoma. Eden od njiju so stroški. Vegetarijanska hrana ni tako draga kakor ona, ki vključuje meso; čim več mesa se uživa, tem dražja je prehrana. To je lahko upravičeni argument v korist vegetarijanske hrane, ker ne živimo samo zato, da jemo, temveč jemo, da bi živeli. Toda še vedno ostaja dejstvo, da vegetarijanska hrana ni povsod praktična. Ljudje, ki živijo v Arktiki, bi se morali odseliti v kraje z zmernejšo klimo, če bi hoteli biti vegetarijanci. H kolebanju pa navaja tudi užitek, ki ga lahko nudi uživanje hrane.
Drugi vidik ekonomskega faktorja je še važnejši od prvega. Povezan je s samo proizvodnjo hrane. Potreben je letni pridelek štirih hektarjev zemlje, da bi se proizvedlo 91 kg mesa. Ista površina pa bi lahko dala desetkrat več žitaric in stokrat več krompirja. Ta situacija je vsekakor povezana s sedanjo ureditvijo. Gotovo bi bili lahko vsi ljudje siti, če bi vsi prebivalci zemlje živeli kot vegetarijanci. Koliko bi to koristilo človeštvu, če bi oboževalci resničnega Boga, ki sestavljajo samo delček svetovnega prebivalstva, živeli brez mesa? Dokler bodo svetu vladali sebični ljudje, ki so pod vplivom in vodstvom satana, boga tega sveta, obstaja le majhna verjetnost, da bodo živila pravično razdeljena. (2. Kor. 4:4)
Zdravstveni faktor
Mnogi so postali vegetarijanci iz zdravstvenih razlogov. Dr. Mayer je pisal v članku, objavljenem v časopisu New York Daily News, 14. maja 1975, da je njegov predhodni članek o vse večji priljubljenosti vegetarijanstva, naletel na močan odmev in je prepričeval svoje bralce, da je »vegetarijanska hrana koristna za delo«. Zdravniki se na splošno strinjajo, da Argentinci, Američani in Kanadčani jedo preveč mesa. Vprašanje je, če bi se vsakdo bolje počutil, ako ne bi jedel mesa. Vprašanje je tudi, ali bi bilo to praktično, če pomislimo, kako se hrani večina prebivalstva. Dr. Mayer je opozoril na to, da je vegetarijanska hrana mnogim pomagala shujšati. Sedaj lahko jedo več ogljikovih hidratov, in manj masti — ta vsebuje dvakrat toliko kalorij kot ogljikovi hidrati.
Strogo vegetarijanski prehrani pogosto manjka vitamin B12. Ta vitamin je važen, »ker preprečuje nevarno slabokrvnost (anaemia perniciosa), ki lahko končno izzove degeneracijo določenih delov možgan in hrbtenice«. »Vegetarijanska hrana je lahko tudi siromašna z vitaminom D. ... Takšni prehrani manjka tudi železo, ker je meso — posebno jetra, školjke, polži itd. — najboljši dobavitelj železa.« Dr. Jean Mayer je na koncu izjavil: »Čim strožja je prehrana, tem večja je verjetnost, da je enostranska in da ji manjka ene ali druge hranljive snovi. To pravilo velja tako za vegetarijansko prehrano kakor tudi za razne nenavadne vrste hujšanja.«
Etični in religiozni faktorji
Po mnenju mnogih vegetarijancev je najvažnejši etični faktor — prepričanje, da človek nima pravice ubijati živali. Takšni vegetarijanci tiskajo in razširjajo nalepke za avtomobile, na katerih piše: »Ljubite živali — nikar jih ne jejte«, kakor tudi znake z napisom: »Bodite prijazni z živalmi — ne jejte jih«. Da bi podprli svoje stališče, ne navajajo samo ljudi, kot so Buda, Platon, Sokrat, Pitagora, Ovidij, Voltaire, Shaw in Schweizer, temveč tudi znane ljudi z visokimi vojaškimi odlikovanji, kot so britanski maršal Montgomery in general letalstva lord Dowding (RAF, »Battle of Britain«).
Brez dvoma je najvažnejši etični faktor, ki se navaja proti uživanju mesa. Ali je preveč sentimentalen? Predvsem je pomembno vprašanje: Ali Božja beseda, Biblija, to stališče podpira?
Tudi v tem pogledu veljajo očitno modre besede, zapisane pod vplivom Božjega duha, ki jih najdemo v Jeremiji 10:23 in 8:9: »Vem, o Jehova, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« »Modri (tega sveta) ... (so) besedo Jehovino zavrgli. Kakšno modrost še imajo?« (EI) Božja beseda nam nudi razumno gledišče v zvezi s to temo, ker vsebuje Božjo modrost. Kaj spoznamo, če se obrnemo k temu izvoru?
Najprej moramo omeniti, da piše v njej, da je človeško življenje sveto in kdor bi usmrtil človeka, zapravi s tem lastno življenje. Ko je Bog po potopu dal to zapoved Noetu in njegovi družini — takratnim predstavnikom človeštva — jim je istočasno dovolil jesti meso. (1. Moj. 9:3—5) Z drugimi besedami: istočasno, ko je dovolil ubijanje živali v prehrambene namene, je strogo prepovedal ubijanje ljudi in je za to določil smrtno kazen.
Te razlike med ljudmi in živalmi najdemo povsod v Svetem pismu. Že v najbolj zgodnjem času so ljudje žrtvovali živali z Božjim odobravanjem. (1. Moj. 4:2—5; 8:20, 21) Pri mnogih žrtvah, ki jih je zahteval Mojzesov zakon, je veliko živali izgubilo življenje. Mar ni Bog, razen tega, vsaj enkrat letno od Izraelcev zahteval, da so jedli meso, namreč na praznik pashe, in sicer meso jagnjeta ali kozliča? In mar niso morali vsakokrat, ko so prinašali skupno zahvalno daritev, jesti meso? Še posebno duhovniki so jedli veliko mesa, ker so dobivali nekaj od vsake skupne zahvalne žrtve, da, celo za Boga je rečeno, da v prenesenem smislu uživa meso, ker je to, kar je zgorelo na oltarju, veljalo kot njegov del. (2. Moj. 12:3—9; 34:25; 3. Moj. 7:11—15)
S tem soglaša zgled, ki ga je dal Jezus Kristus, Božji Sin. Nobenega dvoma ni, da je on ljubil človeštvo in z njim sočustvoval. (Filip. 2:5—8) Razodel nam je Božjo voljo in služil istočasno kot zgled. (1. Petr. 2:21) Ali je bil proti uživanju mesa? Ne, kot verni Hebrejec je vsaj enkrat letno, na praznik pashe, jedel meso. Razen tega ga ni vznemirjala vest, ko je lovil in jedel ribe, saj je dvakrat pomagal svojim učencem ujeti veliko rib. Razen tega je najmanj dvakrat na nadnaravni način pomnožil nekoliko rib, da je lahko nahranil na tisoče mož, žena in otrok. (Mar. 8:18—20; Luk. 5:4—6; Jan. 21:6—11)
Tudi med prvimi kristjani se je pojavilo vprašanje, ali se sme jesti meso ali ne, toda ne zato, ker so nekateri pravili, da človek nima pravice ubijati živali. Hebrejcem je bilo prepovedano jesti določene vrste mesa, zato je bilo nujno potrebno pojasniti tem hebrejskim kristjanom, da so te odredbe pripadale Mojzesovemu zakonu in da niso več veljale. (Dej. ap. 15:19, 20) Obstajal je tudi problem uživanja mesa, ki je bilo žrtvovano malikom. Apostol Pavel je nedvoumno pokazal, da se bogaboječih oseb ne sme presojati po tem, če jedo meso ali ne: »Nekateri je namreč prepričan, da sme jesti vse, slabotni pa jé zelišča. Kdor jé, naj tistega, ki ne jé, ne zaničuje; kdor pa ne jé, naj tistega, ki jé, ne sodi.« Upoštevati je treba, da isti biblijski nasvet, kakor tudi omenjeni primer, brez ugovora izpodbija gledišče oseb, ki iz religioznih razlogov ne jedó mesa. (Rim. 14:2, 3, EI)
Dosedanje pojasnjevanje pokaže, da človek ne greši proti Božji volji, če ubije živali, da bi zadovoljil svojim potrebam. Kljub temu nas Božja beseda spodbuja, naj imamo živali radi. (Preg. 12:10) Toda ne zahteva, da bi živali imeli enako radi kakor ljudi. Ko sta se Adam in Eva še nahajala v Edenskem vrtu, je Bog poskrbel, da so bile usmrčene živali, da sta oba dobila obleko iz kož. (1. Moj. 3:21—23) Očitno je, da zelo nelogično razmišljajo osebe, ki odločno nastopajo proti ubijanju živali v prehrambene namene, medtem ko istočasno ne ugovarjajo krvavim vojnam, v katerih s topovi, torpedi in bombami pahnejo milijone mož, žena in otrok v neskončno bedo in siromaštvo, ali zaradi katerih morajo trpeti in celo izgubiti življenje.
Odgovor na vprašanje: »Ali mora bogaboječi človek živeti kot vegetarijanec?« se zato glasi: to je osebna stvar, o kateri odloča vsak sam. Če se komu zdi iz finančnih in zdravstvenih razlogov vegetarijanski način življenja boljši in bolj praktičen, naj mirno živi vegetarijansko. Toda za vegetarijanstvo iz etičnih razlogov v Bibliji ni nobene podpore, vendar če bi bogaboječi človek podpiral ta vidik vegetarijanstva, bi prenehal gledati na stvari tako, kot nanje gleda Bog.
Danes ne gre za to, če nekdo jé meso ali ne, temveč za to, če nekdo obožuje resničnega Boga Jehovo v duhu in resnici, če ga obožuje tako, kakor je to zaželeno po njegovi Besedi, Svetem Pismu. Jezus Kristus nam je dal dober zgled. Služil je ljudem in skrbel za njihove materialne in duhovne potrebe, posebno za duhovne, ker je rekel: »Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz ust Božjih.« Vsi, ki častijo resničnega Boga, naj bi si vzeli za zgled Jezusa Kristusa. (Mat. 4:4; Jan. 4:24)