Bog odpira pot k ozdravljenju
»In zdajci zacvete zdravje tvoje.« (Izaija 58:8)
Preden bo bralec pregledal naslednje tri članke, je dobro, če se seznani z gradivom, na katerem članki temeljijo, namreč s prerokbo iz Izaije, 58. in 59. poglavje.
1. Zakaj potrebuje človeštvo ozdravljenje svojega splošnega stanja?
ALI vse človeštvo potrebuje okrevanje — ozdravljenje? Ljudje, ki so seznanjeni z vsemi informacijami, od blizu in daleč, verjetno ne bodo pomišljali odgovoriti z »da«. Vprašanje pa je: Kdo izmed ljudi lahko izpelje to zelo potrebno ozdravljenje? Človekoljubni ljudje to vztrajno poskušajo, čeprav njihovi iskreni napori ne morejo ustaviti slabšanja družbenega, moralnega, ekonomskega in družinskega zdravstvenega stanja človeštva. Tarnanje in tožbe bolnega človeštva postaja vse glasnejše!
2., 3. a) Kdo ima več razlogov za pritoževanje, ker je človeštvo tako nizko padlo, kot človeštvo samo? b) Kako je padlo stanje človeštva, opisano v Rimljanom 3:9—18?
2 Če imamo mi, navadna stvarjenja, dovolj razlogov za pritožbe, koliko bolj je na to upravičen Stvarnik vesolja! Svoje ustvarjalne sposobnosti zanesljivo ni osramotil, ker človeštvo ob začetku ni bilo v takšni ‚kaši‘ kot mi danes. Pošteno izjavlja, da je vse to posledica greha. Kako daleč je človeštvo od prvotne popolnosti, je poudaril pred devetnajstimi stoletji, ko je navdihnil biblijskega pisca, da je napisal naslednje pojasnjujoče besede:
3 »Kaj torej? Smo li mi boljši? Nikakor ne. Zakaj obtožili smo prej Jude in Grke, da so vsi pod grehom, kakor je pisano: ‚Ni pravičnega, niti enega; ni razumnega, ni ga, kateri bi Boga iskal. Vsi so zašli, vsi skupaj so se spridili; ni ga, kateri bi delal dobro, ni ga kar nobenega. Odprt grob je njih grlo, s svojimi jeziki govore zvijačno; kačji strup je pod njihovimi ustnicami in njih usta so polna kletve in grenkobe; hitre so njih noge, da prelijejo kri; uničenje in hudobija je na njih potih in pota miru ne poznajo. Ni strahu božjega pred njihovimi očmi.« (Rim. 3:9—18, EI)
4. a) Odkod je Pavel citiral gornje besede? b) Kakšno je tedaj stanje danes, devetnajst stoletij pozneje?
4 V prej navedenem delu pisma, ki ga je pisal krščanski skupščini v starem Rimu, je apostol Pavel uporabil citate iz Hebrejskih spisov, ki so bili napisani več kot 450 let prej, preden je pisal to pismo (okoli leta 56 n. št.). Pavel na primer citira iz Izaije 59:7—20. To pokazuje, da je bilo v njegovih dneh stanje že slabo, ne le glede človeštva nasploh, temveč tudi pri tistih, ki so trdili, da so ljudstvo Boga Jehove, namreč pri Židih ali Izraelcih. Kakšno moralno in religiozno stanje v svetu, skupaj s tistim delom, ki se imenuje krščanski, bi naj tedaj pričakovali danes, več kot devetnajst stoletij zatem, ko je Pavel pisal takšne stvari krščanski skupščini v glavnem mestu Rimskega cesarstva? Da je to stanje naravnost nezaslišano, da, celo strašno, odkrito pišejo časopisi in revije.
5., 6. a) Kako bi se v soglasju z izvorom imena krščanstva, morali obnašati narodi, ki ga sestavljajo? b) Na kaj večjega se lahko nanaša prerokba Izaije, sicer namenjena Izraelcem?
5 V soglasju z izvorom svojega imena, bi krščanstvo moralo posnemati Jezusa Kristusa in živeti po njegovih naukih. Narodi, ki sestavljajo krščanstvo, bi morali vedeti, kako se to dela. Med takoimenovanimi krščanskimi narodi kroži na stotine milijonov izvodov Biblij, posebno »Nove Zaveze«, v vseh znanih jezikih tega področja. Večina njihovega prebivalstva zna brati te navdihnjene spise, da bi se naučili, kakšen mora biti kristjan. To, da se krščanstvo istoveti s Kristusom in trdi, da je njegova skupščina, ne sledi pa Kristusovemu zgledu, ga žigosa kot hinavsko. Njegovo družbeno, moralno in religiozno stanje je podobno stanju »izvoljenega ljudstva« Boga Jehove za časa Izaije, 800 let preden se je na zemeljskem prizorišču pojavilo krščanstvo.
6 Žalostno stanje krščanstva se v resnici lahko primerja z izraelskim v Izaijevih dneh, ker trdijo, da so oni namesto Izraelcev, izvoljeni Božji narod. Zato lahko, če beremo določena poglavja iz Izaijeve prerokbe, mislimo, da se v večji meri nanaša na krščanstvo. Ali je Izaijev Bog na Izraelce tistega časa gledal kot na hinavce in takšne, ki potrebujejo duhovno ozdravljenje? Naj Bog Jehova sam pove svojo ugotovitev!
Božja »razsodba« religiozne hinavščine
7. Katere Jehovine ugotovitve je po Izaiji 58:1 moral objaviti prerok njegovemu izvoljenemu ljudstvu?
7 Bog je Izaiji zapovedal: »Kliči na vse grlo, ne zadržuj se! Kakor trobenta povzdiguj svoj glas! Oznanjaj mojemu ljudstvu njegovo pregreho in Jakobovi hiši njene grehe!« (Iza. 58:1, EI)
8. Kako glasno je Izaija moral objaviti Jehovine ugotovitve; zakaj je moral občutiti, da je prerokovanje nujno?
8 Bog Jehova je s to zapovedjo proglasil, da so Izraelci krivi »upora« ali upornosti in drugih »grehov«, ki jih ni našteval. Izaijo je uporabil kot svojega govornika, da bi objavil njegovo razsodbo in mu naročil, naj razglasi Božjo obtožbo tako kakor z »rogom« ali trobento. Ko je bilo Izaiji rečeno, »ne zadržuj se«, se je morda počutil kakor prerok Amos, ko je že pred njim rekel: »Lev je rjovel, kdo naj bi se ne bal? Gospod Jehova je govoril, kdo naj bi ne prerokoval?« (Amos 3:8)
9. V kakšnem obsegu bi se morala danes objavljati Jehovina stroga vest; do česa bi naj poslušalcem pomagala?
9 Enako bi moralo občutiti današnje predano, krščeno ljudstvo suverenega Gospoda Jehove. Navedeni bi morali biti, da sprejmejo Božjo vest kot današnjo in jo ‚raztrobijo‘ do najbolj oddaljenih področij. Kot Jehovine priče objavimo narodom, da je po vsem svetu razširjen upor proti suverenemu Gospodu vesolja, ki zahteva od svojega ljudstva lojalnost in izogibanje posvetnih grehov. To pojasnjuje, zakaj se je ta neusmiljena vest objavila po vsem svetu. Poslušalcem lahko, če jo poslušajo, pomaga, da ozdravijo.
10., 11. Kaj so delali Izraelci brez samoobvladanja istočasno, ko so hoteli ugajati Jehovi s postom in mučenjem
10 To, kar je bilo naročeno Izaiji, da glasno objavi »Jakobovi hiši«, je razgalilo njeno licemerje; Izaija je razglasil:
11 »Povprašujejo me namreč dan na dan, spoznati hočejo moja pota, kakor narod, ki pravično ravna in ne zapušča pravice svojega Boga, terjajo od mene pravične sodbe, zahtevajo, da se jim Bog približa. ‚Zakaj se postimo, in ti tega ne vidiš? se mrtvičimo (žalostimo dušo svojo, NS), in ti se za to ne meniš?‘ Glejte, ob dnevu svojega posta hodite po svojem poslu in priganjate vse svoje delavce. Glejte, postite se v prerekanju in prepiru in se bijete z zlobno pestjo.«
12. Ali je Jehova sprejel dan posta kot čas očitnega izražanja pobožnosti in trpljenja?
12 »Vi se dandanes ne postite tako, da bi se slišal vaš glas na višavi. Ali je to post, ,kakršen mi je po volji, dan, ko človek muči dušo svojo? Da pripogibaš svojo glavo kakor ločje in ležiš na raševniku in pepelu? mar boš to imenoval post in Jehovi všečen dan.« (Iza. 58:2—5, EI)
13. Kaj je Jezus v svoji pridigi na gori brez kakršnegakoli licemerja rekel o postenju Božjega naroda?
13 Jezus Kristus se je zares štirideset dni postil potem, ko je bil maziljen z Jehovinim duhom, vendar v Judejski puščavi, kjer ga nihče ni videl. Zato je pozneje upravičeno rekel v pridigi na gori: »Kadar se pa postite, ne delajte se žalostnih kakor hinavci; pačijo namreč obraze svoje, da pokažejo ljudem, da se postijo. Resnično vam pravim: Prejeli so plačilo svoje. Ti pa si, kadar se postiš, pomazili glavo in umij obraz: da te ne bodo videli ljudje, da se postiš, temveč Oče tvoj, ki je na skrivnem; in Oče tvoj, ki vidi na skrivnem, ti povrne.« (Mat. 6:16—18)
14. a) Kdo je v krščanstvo vpeljal religiozne poste in zakaj? b) Česa ni mogel prekriti navidezen post in mučenje samega sebe v starem Izraelu?
14 Kristusovim učencem ni bil naložen niti en dan posta; post je prostovoljen, neobvezen. Krščanstvo ima svoje ukazane poste, toda vpeljali so jih ljudje sami. Če bi za prostovoljnim postom »Jakobove hiše« v Izaijevih dneh bil pravilen namen in motiv, se mu morda ne bi ugovarjalo, toda spomnimo se, kaj se je dogajalo v »Jakobovi hiši« med postenjem, pred in po njem: prepiri, borbe, kričanje drug na drugega in pretepanje z »zlobno pestjo«. Normalni post in mučenje samega sebe ne bi nikoli moglo prekriti vse zlobe pred prodornimi očmi Boga Jehove. Malo verjetno je, da bi Jehova ne bil videl njihovih postov ali da jih ne bi opazil!
15. Kakšno postopanje z delavci je v Izraelu razveljavilo zunanje izražanje pobožnosti in samoodrekanja?
15 Da bi pokazali zunanjo pobožnost, so formalistični Židje sklanjali glave kot ločje ali pa so razprostrli raševino in se posuli s pepelom, kot da bi globoko žalovali. Toda takšno obnašanje ni bilo iskreno pokazovanje kesanja zaradi njihovih grehov in upora ali upornosti proti Bogu, in njihove razuzdanosti in nespodobnosti. Če je bil njihov post zares pravi post — vzdrževanje od običajno pravičnih del — zakaj so istočasno neusmiljeno priganjali svoje »dolžnike«, svoje brate k delu in jim tako nakopali bedo? Navidezno poštenje delodajalcev, ki so postopali kot priganjalci sužnjev, je bilo resnično hinavsko. S tem niso dosegli milosti ali priznanja pri Bogu, niti mu niso ugajali. Podobno je s krščanstvom, ki se danes posti, ker trdi, da obožuje istega Boga, ki je navdihnil Izaijo, naj objavi upor in grehe Božjega izvoljenega ljudstva.
16. Kakšne mere osvobajanja pri Izraelcih bi na Boga veliko ugodneje vplivale kakor formalni post?
16 Kakšen post in kakšna vzdržnost je sprejemljiva Izaijevemu Bogu, Bogu, ki ga, kot trdi, obožuje krščanstvo? Da bi to ugotovili, lahko preberemo Jehovine besede, ki jih je zapisal Izaija. V korist tistih, ki čutijo potrebo po duhovnem ozdravljenju ali želijo izboljšati svoj odnos z Bogom Biblije, pravi On: »Ali ni to post, kakršen mi je po volji: da raztrgaš krivične spone, da jarma vezi odpneš, da tlačene osvobodiš in zlomiš sleherni jarem; ni li v tem, da lomiš lačnemu svoj kruh in pripelješ bedne brezdomce v hišo? Ko vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne odtegneš svojemu sorodniku po krvi?« (Iza. 58:6, 7, EI)
17. Kaj se je po besedah Izaije 58:6, 7 dogajalo v Izraelu; in od česa bi bili morali okrevati?
17 Te Jehovine besede posredno razodevajo, da so bili Izraelci v okovih krivičnosti in zlobe. Drugi so bili vpreženi v jarem kakor vprežne živali. Nekateri so bili strti pod bremenom dela, ki jim je bilo naloženo. Nesrečni Izraelci so bili lačni ali brez potrebne strehe nad glavo. Tisti, ki so imeli sredstva za olajšanje bremen takšnim nesrečnikom, so se pretvarjali, da ne vidijo žalostnega stanja svojih bližnjih, Izraelcev. Da, ubogljivo so izvrševali formalnosti narodnega posta, toda niso imeli dovolj bratske ljubezni, da bi s svojega telesa in krvi odstranili krivičnosti in zatiranje. Samo držanje posta ni odstranilo takšnih neusmiljenih postopkov, niti ni zadovoljilo Božji zapovedi: »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe. Jaz sem Jehova.« (3. Moj. 19:18) Če so kaj potrebovali, je to bilo okrevanje od duhovne bolezni, ki je za njihov odnos z Bogom pomenila sigurno smrt!
18. Zakaj ni pretirano reči, da bi religiozna bolezen Izraelcev, če jo ne bi pozdravili, pomenila smrt za njihov odnos z Jehovo?
18 To ni pretirano rečeno, ker je izraelski narod v stoletju po Izaijevi prerokbi izgubil domovino in je bil od 607. do 537. leta pred n. št. »zakopan« v Babilonu. (Ezek. 37:1—11) Čeprav se je narod, zahvaljujoč Jehovini nezasluženi dobroti, vrnil v svojo domovino, je 569 let pozneje, leta 33 n. št., izgubil svoj zavezni odnos z Bogom Jehovo. Rimljani so leta 70 n. št. pod generalom Titusom uničili uporniški Jeruzalem in hebrejsko ljudstvo je bilo razkropljeno po vsem svetu kot predmet sramotenja. Vse to je opomin smrtnobolnemu krščanstvu.
Tisti, ki so krenili po poti ozdravljenja
19. Je Izaija zbolel za duhovno boleznijo, kakor ostali Izraelci, in na kaj opozarjajo njegove besede, citirane v listu Hebrejcev?
19 Nihče naj ne misli, da je prerok Izaija duhovno zbolel zaradi religiozne hinavščine, ki je okužila njegov narod. Mož, ki ga je Bog Jehova uporabil za razgaljenje tega licemerja, je moral biti z njim v zdravem odnosu. Izaija je opozoril na svoje duhovno zdravje in na zdravje svoje družine, ko je rekel: »Glejte, jaz in sinova, katera mi je dal Jehova, smo v znamenje in prerokbo v Izraelu od Jehove nad vojskami, ki prebiva na Sionski gori.« (Iza. 8:18, EI) Krščanski apostol Pavel citira to v svojem pismu Hebrejcem in uporablja za Jezusa Kristusa in njegove maziljene, duhovno rojene učence, ko pravi: »‚Oznanjal bom ime tvoje svojim bratom, sredi zbora (skupščine, NS) te bom hvalil.‘ In zopet: ‚Zaupal bom vanj.‘ In zopet: ‚Glejte jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog.‘« (Hebr. 2:12, 13, EI)
20. Kdo so bili v prvi vrsti »otroci«, ki jih je dal Jehova večjemu Izaiji, Jezusu Kristusu?
20 »Otroci«, ki jih je dal Bog Jehova Jezusu Kristusu ob binkoštih 33 n. št., so bili možje in žene, ki so se rodili v židovski ureditvi s središčem v Jeruzalemu. Zato so bili, preden so bili maziljeni z Božjim duhom ob binkoštih, povezani z duhovno bolnim sestavom stvari; in Jezus jih je imenoval »izgubljene ovce Izraelove hiše«. (Mat. 10:6; 15:24) Toda od binkošti dalje niso več bili del religiozne ureditve, ki ji je moral Izaija po Jehovini zapovedi objaviti besede kritike. Pod vodstvom Jezusa Kristusa so krenili po poti ozdravljenja, ki jo je Jehova obljubil v Izaiji 58:8. Zapustili so organizacijo, katere člani so bili hinavski farizeji, ki so se v molitvi v templju hvalili: »Postim(o) se dvakrat na teden.« (Luk. 18:11, 12)
21. Kakšni blagoslovi so v Izaiji 58:8 preroško obljubljeni Kristusovim učencem, ker so se ločili od sodobnega dvojnika nezvestega Izraela?
21 Podobno je tudi danes s predanimi, krščenimi Jehovinimi pričami, ki so večinoma prišli iz sekt in denominacij krščanstva, sodobnega dvojnika izraelskega naroda Izaijevih in Kristusovih dni. Za nagrado, ker so se ločili od duhovno bolnega, ‚mračnega krščanstva, je bila na njih izpolnjena preroška obljuba iz Izaije 58:8, kjer piše: »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in zdajci zacvete tvoje ozdravljenje, pred tabo pojde tvoja pravičnost, veličastvo Jehovino bo tvoja zadnja straža.« (EI)
22. Kdaj se je začelo obljubljeno »okrevanje« učencev, ki so se ločili od krščanstva?
22 Takoj v povojnem letu 1919 se je začela ta prerokba izpolnjevati na krščanskih Jehovinih pričah, ki so se popolnoma ločili od krščanstva, povezanega z različnimi verovanji in tradicijami, ki mu vlada duhovščina. Te osvobojene je začela osvetljevati luč biblijske resnice in prerokb »kakor zarja«. Hitro so »okrevali« do duhovno zdravega odnosa z Bogom Jehovo preko Kristusa. Enako kakor Izaija v templju, so bili očiščeni, da služijo kot Jehovine priče. (Iza. 6:1—10; 43:10—12)
23. Kakšno predstražo in »zadnjo stražo« so imeli celo v drugi svetovni vojni?
23 »Pravičnost« in ne krščanska nepoštenost, hodi pred njimi in jih vodi po pravični poti v Jehovinih očeh. Vse do danes je Bog z njimi in jih ščiti kot »zadnja straža«. Zato jih še vedno priznava in niso bili iztrebljeni, kar jim je pretilo od sovražnikov med drugo svetovno vojno, v letih 1939—1945. (Mat. 24:9—14)