Kerubi v izraelskem oboževanju — zakaj to ni bilo malikovanje?
IZRAELCI so dobili Deset zapovedi ob spoštovanje zbujajočem razodevanju Božje moči in veličanstva, in sicer, ko je »Jehova stopil nanjo (goro Sinaj) v ognju, in njen dim se je valil kvišku kakor dim iz topilne peči; in vsa gora se je silno tresla«. Tedaj je Bog rekel: »Ne delaj si rezanih podob niti nikakršnih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih (ne služi jim, NS), zakaj jaz sem Jehova, Bog tvoj, Bog (ki zahteva izključno predanost, NS).« Kakor je pojasnil Mojzes, se je pojavil Bog s takšnim veličanstvom, »da bode strah njegov pred vašim obličjem, da ne grešite«. (2. Moj. 19:18; 20:4, 5, 20)
Ob takšni prepovedi malikovanja, ki je bila tako močno poudarjena, se lahko nekateri vprašajo, zakaj je Izraelcem bilo zapovedano, da naredijo dva zlata keruba, in jih postavijo na pokrov skrinje zaveze v Najsvetejšem, v shodnem šotoru. Razen tega je bila vsa zgradba pokrita z lanenim platnom, na katerem so bile na notranji strani izvezene podobe kerubov. (2. Moj. 25:18; 26:1)
Ko je pozneje ta shodni šotor zamenjal Salomonov tempelj, so bile »po vseh stenah kroginkrog izrezane podobe kerubov« in »v Presvetem (Najsvetejšem, NS) je naredil dva keruba iz oljkovega lesa, deset komolcev visoka«. Tudi tempeljska vrata in bakrena stojala za tempeljsko uporabo so bila okrašena s kerubi in drugimi podobami. (1. Kralj. 6:29, 32, 23; 7:27—29)
Ali izdelovanje kerubov in drugih rezljanih podob za tempelj ni malikovanje?
Vsi kipi niso maliki
Malik je podoba, ki predstavlja ali simbolizira nekaj, kar je posvečeno, pa naj bo to predmet ali slika. Oboževanje z uporabo podob ali slik je zelo razširjeno. Celo v desetrodovnem izraelskem kraljestvu sta bili postavljeni dve zlati teleti z namenom oboževanja malikov. Začasa enega od zadnjih kraljev je bilo vzpostavljeno oboževanje Baala z oltarjem in svetimi stebri. (1. Kralj. 12:28; 16:29, 31—33)
Božji zakon o prepovedi izdelovanja malikov ni vključeval vsako izdelovanje kipov. Kakor je bilo prej omenjeno, so za okras shodnega šotora v puščavi in Salomonovega templja v Jeruzalemu uporabili like kerubov. Po stari hebrejski tradiciji so imeli ti kerubi človeško podobo, predstavljali pa so angelska stvarjenja. Keruba, ki sta bila na pokrovu skrinje zaveze sta opisana kot »keruba veličastva«. (Hebr. 9:5, EI) Do podrobnosti sta bila izdelana ‚po vzorcu‘, ki ga je Mojzesu dal Jehova. (2. Moj. 25:9, EI)
Ta keruba sta naznačevala kraljevsko prisotnost Jehove, ki je rekel: »In tam se bom shajal s teboj in ti govoril iznad spravnega pokrova, iz sredi dveh kerubov, ki sta na skrinji pričevanja.« (2. Moj. 25:22) Jehova je torej rekel v simboličnem jeziku, da »prestoluje na kerubih« (EI). (1. Sam. 4:4; 2. Kralj. 19:15) Tako je Jehova vtisnil v misli služečemu velikemu duhovniku ljudstva, ki je smel enkrat na leto vstopiti v Najsvetejše, da je On Bog, vladar v Izraelu. (Hebr. 9:7; Iza. 33:22)
Druge podobe kerubov v shodnem šotoru in v notranjem delu templja so lahko videli tudi službojoči podduhovniki. Tudi nanje je Jehovina sveta navzočnost naredila globok vtis.
Kakor smo videli, si teh kerubov niso domislili ljudje. Sam Jehova je zapovedal, da se postavijo v templju z namenom, da bi se duhovništvo popolnoma zavedalo njegove prisotnosti. Tudi niso mogli postati predmeti, ki bi jih ljudstvo častilo, ker ljudstvo ni moglo videti kerubov in zato ni bilo spodbujeno k malikovanju. (4. Moj. 4:4—6, 17—20) Namesto da bi spodbujali k temu, so ti kerubi izraelsko duhovništvo neprestano spominjali na njihov odnos z Najvišjim, vladajočim kraljem v Izraelu, ki je zahteval izključno predanost. (5. Moj. 6:13—15)
Prvič so se srečali ljudje s kerubi zunaj Edenskega vrta. Ko sta Adam in Eva grešila, ju je Bog Jehova izgnal iz vrta ter postavil »ob vzhodni strani Edenskega vrta kerube in plamen meča švigajočega, da stražijo pot do drevesa življenja«. Ljudje so se uprli Božjemu položaju suverenega vladarja. Zato sta keruba kot branitelja Jehovinega prestola ljudem preprečila, da bi se vrnili v tesen odnos z Jehovo v zemeljskem raju. (1. Moj. 3:23, 24)
Toda keruba, ki sta zaklanjala pokrov skrinje zaveze sta pokazovala, da je Jehova ponovno sredi svojega ljudstva, Izraela. Bog je ‚sedel‘ med keruboma in s tem pokazal, da je odprta pot do pravilnega odnosa z njim.
Duhovniki v Izraelu so bili odgovorni za to, da je ljudstvo ostalo v pravilnem odnosu z Jehovo, »zakaj ustnice duhovnika naj ohranijo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk«. (Mal. 2:7, EI) Morali so učiti, da je »strah Jehovin začetek znanja« in »začetek modrosti«. (Preg. 1:7; 9:10) Njihova služba v šotoru in pozneje v templju jih je stalno spominjala na Jehovino prisotnost in jim vlivala v srca pravilni strah pred Jehovo, zato so tudi sami lahko vcepljali takšen strah ljudstvu.
Kaj pa se je zgodilo začasa preroka Ezekiela? Žal se je ljudstvo dežele pod vodstvom starejših mož odvrnilo od Jehove. Ezekiel je bil v viziji prenesen v notranje dvorišče templja, kjer je videl sedemdeset starešin iz Izraelove hiše, ki so malikovali v enem od notranjih prostorov templja. Govorili so: »Jehova nas ne vidi, Jehova je zapustil deželo.« (Ezek. 8:9—12) To se je dogajalo v notranjosti templja brez vmešavanja duhovnikov. Zaradi takega malikovanja je Bog leta 607 pr. n. št. uničil Jeruzalem in njegov tempelj, tudi okrasne kerube. Uničen ni bil zaradi malikovanja v zvezi z okrasnimi kerubi, temveč zato, ker so Izraelci pozabili ravno tisto, na kar bi jih kerubi morali spominjati; to je na navzočnost Jehove kot Boga, ki zahteva izključno predanost.
Zato se mi kot kristjani trdno držimo svoje vere, in ‚mislimo na prisotnost Jehovinega dne‘. Delajmo v veri tako, kot da bi videli nevidnega Jehovo. (Hebr. 11:27; 2. Petr. 3:12)