Skrbeti za »Božjo čredo«
»Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za nadzornike, da pasete skupščino Božjo, ki si jo je odkupil s krvjo lastnega Sina.« (Dej. ap. 20:28, NS)
1. Kako zelo je Jezus Kristus zaskrbljen za tiste, ki jih je primerjal z ovcami?
NIHČE na Zemlji ni nikoli pokazal večje zaskrbljenosti za člane človeške družine, kakor je to storil Jezus Kristus, veliki Vzor. K tistim, ki so poslušali njegov glas, se je obračal kot k svojim »ovcam«, in kot dober pastir je dal svojo dušo ali svoje življenje v njihovo korist. (Jan. 10:11, 27) Po vstajenju iz mrtvih je Jezus apostolu Simonu Petru še posebej poudaril, da je potrebno tem »ovcam« posvetiti posebno pozornost. Kako je to Jezus delal? Tako, da je Petra za vse zemeljsko življenje spodbudil k temu delu.
2. a) Kako je Peter odgovoril po Janezu 21:15—17 na vprašanja svojega Učitelja? b) Kaj je Jezus naglasil v tem primeru? Kako?
2 Jezus je Petru trikrat postavil podobno vprašanje. Dvakrat ga je vprašal: »Simon, ... ali me ljubiš?« Na koncu pa je Jezus povprašal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Zatem, ko ga je Jezus dejansko trikrat enako vprašal, se je Peter užalostil in svojemu Gospodu v zanosu zajamčil: »Ti vse veš; ti veš, da te ljubim.« Jezus se je povsem zavedal Petrove ljubezni in naklonjenosti, toda pri tem je šlo za to, da bo apostol to dokazoval dolgo časovno razdobje. Kako? Tako, da se bo zanimal za »ovce«. Vsakokrat, ko je Peter pritrdilno odgovoril na vprašanje, je Jezus še poudaril misel, rekoč: (1) »Pasi moja jagnjeta«; (2) »Pasi moje (male, NS) ovce«; (3) »Pasi moje (male, NS) ovce«. (Jan. 21:15—17, EI) Tako je Jezus kar najbolj učinkovito poudaril ne le svojo osebno skrb za »ovce«, temveč tudi Petrovo bodočo odgovornost glede skrbi zanje, kakor mu je Gospod z zanosom poudaril.
3. a) Kako je Peter dokazal, da ljubi »dobrega Pastirja«? b) Kaj pokazuje, da za »čredo« ni skrbel samo Peter?
3 To je bil za Petra nepozaben doživljaj. Jezus je brez dvoma segel globoko v apostolovo srce. V dokaz, da je ljubil Dobrega Pastirja, Jezusa Kristusa, Peter ni nikoli zanemarjal hranjenja »ovc«. Prijazno in vestno si je prizadeval za »čredo«. Približno trideset let pozneje je pisal Peter »začasnim prebivalcem, ki so razkropljeni«, to je tistim, ki so postali učenci Jezusa Kristusa. Kot del »Božje črede« jih je spomnil na osvoboditev iz prejšnjega nerodovitnega obnašanja. Kako se je to doseglo? Ne z odkupom na osnovi vsakdanjih stvari, kot so srebro ali zlato, temveč »z dragoceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta«. (1. Petr. 1:1, 18, 19, EI) Peter je vedel, da je to bila zelo visoka cena. To je Boga Jehovo stalo žrtvovanje njegovega edinorojenega Sina, ki ga je poslal na Zemljo v odkupnino za mnoge. (Mat. 20:28; Jan. 3:16) Takrat, ko je Peter pisal svoje prvo pismo, je število odkupljenih članov »črede« naraslo v tisoče. Tako je bilo veliko »ovc« in Peter ni mogel sam skrbeti zanje. Seveda so bili razen Petra še drugi sposobni možje, ki so skrbeli za »čredo« tako, da so jo hranili, vodili in ščitili. Zavedali so se, da je »čreda« Jehovina. Tudi v naših dneh je to popolnoma razumelo na deset tisoče duhovnih podpastirjev, ki jim je zaupana odgovornost, da pasejo in skrbijo za »Božjo čredo«.
4. Kakšen primeren nasvet je dal Peter glede pastirjevanja, ko je pisal starešinam v krščanski skupščini?
4 Ko je bil Peter navdihnjen, da napiše svoje prvo pismo, se je lahko brez dvoma spomnil, kaj mu je Jezus vtisnil v razum in srce glede pasenja »ovc«. To se vidi iz spodbudnih apostolovih besed, naslovljenih ne le podpastirjem v prvem stoletju, temveč tudi starešinam današnjega Božjega naroda. Peter je pisal: »Starešine med vami torej prosim, jaz, ki sem tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: pasite Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave.« (1. Petr. 5:1—4, EI)
Ljubeč skrbeti za »Božjo čedo«
5. a) Kakšno stališče bi morali imeti krščanski nadzorniki, da bi produktivneje izpolnjevali svojo odgovornost do »črede«? b) Zakaj lahko danes nadzornik gleda na stvari enako kakor je gledal apostol Peter?
5 To, da je bil priča Kristusovega trpljenja, je Petra spodbudilo, da poudari važnost ukvarjanja z »Božjo čredo«. Kakor je glavni Pastir, Jezus Kristus pokazal takšno skrb, bi morali to delati vsi pastirji »črede«. Vseeno neki krščanski nadzornik gotovo tega ne bi mogel delati, če bi imel občutek, da služi po sili. Noben imenovani starešina danes ne bi smel misliti, da mora služiti zato, ker je pod pritiskom. Čeprav ta odgovornost, ki je dejansko prednost, vključuje veliko trdega dela, bo ljubeči podpastir pokazal željo, da pomaga in služi. Takšno stališče pa bo pokazoval samo tedaj, če bo imel enako notranje mišljenje kakor Jezus Kristus, ki je bil ponižen in pripravljen trpeti. (Filip. 2:5—8; 1. Petr. 4:1) Če priznava neki starešina sebe kot del »črede« pod skrbjo velikega Pastirja, Boga Jehove, in da je odgovoren njemu in dobremu Pastirju, Jezusu Kristusu, ne pa ljudem, tedaj bo služil goreče in brez pritoževanja. (1. Petr. 2:25) Čeprav današnji nadzorniki niso bili priče Jezusovega trpljenja, kakor je to bil Peter, so jim dostopna podrobna biblijska poročila o Kristusovem življenju in službi. Zato lahko gledajo na stvari enako, kot je gledal Peter in imajo, ko gre za »čredo«, istega duha, kakor ga je imel apostol Peter.
6. Kaj bi si nadzorniki morali zapomniti pri ravnanju s »čredo«?
6 Da bi bil primeren zgled, krščanski podpastir ne sme biti zainteresiran za nepošten ali sebičen dobiček ali da bi si pridobival prevelik ugled. Vsa ‚veličina‘ je v tem, koliko je na razpolago svojim bratom, da je dostopen in da služi njihovim duhovnim interesom. Zgleden starešina ve, da je čreda Jehovina, ker jo je odkupil s krvjo svojega Sina, zato ne bo ‚gospodaril nad tistimi, ki so Božja dediščina‘. Nasprotno, ti podpastirji ravnajo s »čredo« nežno in zaščitniško; tako sledijo zgledu in nasvetu Dobrega Pastirja. (Mat. 20:25—27; Titu 1:7; primerjaj Ezekiel 34:2—4; Juda 16.)
7. Na kakšne načine pokazujejo mnogi nadzorniki stvarno zanimanje za »čredo«?
7 Treba priznati, da danes večina krščanskih nadzornikov pokazuje primerno zanimanje za »čredo«, in sicer na različne načine. S tem, da uporabljajo čas in trud za hranjenje »ovc«, da posvečajo osebno pozornost posameznikom, in vodijo skupščinske sestanke, so bratom zgleden primer. (1. Tim. 5:17) Upoštevaj tudi dobro vodstvo vestnih podpastirjev v službi oznanjevanja, ko iščejo ovcam podobne osebe in pridobivajo učence. (Mat. 28:19, 20; 2. Tim. 4:5) Kako pa je s skrbjo za zaščito »črede« pred posvetnimi sestavnimi deli in tistimi, ki prežijo na »čredo«? (Efež. 4:11—14; Kol. 2:8; Juda 22, 23) Tako in še na mnoge druge načine Božji »čredi« koristijo tisti, ki opravljajo svoje pastirske dolžnosti iz ljubečega zanimanja za njihovo duhovno blaginjo.
Dragocen pouk za nas danes
8. Kaj je organiziral Pavel v korist starešin Efeza, da bi jim duhovno pomagal?
8 Ko beremo biblijska poročila o tem, kar so dosegli nadzorniki prvega stoletja, naredi na nas vtis dober zgled apostola Pavla. Kakor Peter, je tudi on hrabril starešine. Na potovanju v Jeruzalem je Pavel sklical starešine iz Efeza, ki so brez dvoma zelo cenili priliko, da preživijo nekaj časa s Pavlom. Tudi danes se nadzorniki občasno sestajajo, da bi si izmenjali koristne izkušnje, se vzajemno izgrajevali v veri in prejemali biblijske opomine.
9. Kako nam poročilo iz Dejanj apostolov 20:18—21 pokazuje, da je bil Pavel požrtvovalen Božji mož?
9 Iz Pavlovega pogovora s starešinami Efeza se lahko naučimo precej koristnega. Poročilo v Dejanjih apostolov 20:17—38 nam nudi globlji vpogled v vrsto zgledov, ki jih je dal apostol svojim bratom, vključno starešinam Efeza. Ali je bil Pavel služabnik, ki je štedil samega sebe in potoval po raznih mestih azijske pokrajine le zaradi svojega zadovoljstva? Ne, bil je požrtvovalen Božji mož, ki je »Gospodu služil z vso ponižnostjo v solzah in preizkušnjah«, ves čas, ko je bil tam. (Dej. ap. 20:18, 19, EI) Ni okleval, temveč je »učil javno in po hišah« kljub nevarnostim. Ni se bal, kaj bodo o njem mislili nekateri prebivalci mesta, in ne nasprotnikovih groženj. Pavel je temeljito oznanjeval v tem področju. (Dej. ap. 20:20, 21, EI; primerjaj Dejanja apostolov 19:1—20; 2. Korinčanom 1:8—11.)
Pastirsko delovanje med preganjanjem
10. Kako mnogi nadzorniki danes posnemajo Pavla, ko se trudijo pomagati »čredi« kljub osebnemu trpljenju?
10 Apostol Pavel je zatem potoval v Jeruzalem, in se ni ustrašil »okov in stiske«, ki so ga tam čakali. Pripravljen je bil dati svoje življenje, če bi bilo to potrebno, samo da bi zvesto dokončal svojo pot in izvršil službo, ki mu jo je dodelil Gospod Jezus. (Dej. ap. 20:22—24) Kakšen izreden primer je bil nadzornikom Efeza! Pavel se ni zanimal samo za tiste, ki bi morali slišati »dobro vest«, temveč tudi za posameznike, ki so bili odgovorni za širjenje te vesti drugim. Mar ni potrebno, da bi takšno zanimanje morali pokazovati danes vsi postavljeni krščanski starešine? K sreči imamo takšne može, ki posnemajo Pavla in ki so pripravljeni tvegati svoje življenje zavoljo »dobre vesti« in za zaščito svojih bratov. V deželah, kjer kristjani prenašajo huda preganjanja, so mnogi zvesti podpastirji resnično ostali pri »čredi«, čeprav se jim je nudila možnost, da odidejo v dežele, kjer bi se takšnim stiskam lahko izognili. Na primer: pred nedavnim je starešina, ki je bil veliko let v zaporu in surovo pretepan, obiskal Združene Države, kjer je prisostvoval šolanju, pripravljeno za osebje Združenja Stražnega stolpa. Imel je priložnost, da bi odšel v dežele, kjer zaenkrat še ni preganjanj. Toda raje se je vrnil v deželo, kjer bo po vseh izgledih ponovno prišel v zapor in v huda preganjanja. Kot mnogi drugi krščanski podpastirji, meni tudi on, da je skrb za »čredo« veliko bolj dragocena prednost kot njegova osebna svoboda. Takšni nadzorniki so resnično vredni pohvale. Kako dobro je, da še naprej skrbijo za ‚ovce v stiski‘! (Primerjaj Izaija 32:1, 2.)
11. a) V kakšnem odnosu je bil Pavel glede krivde za kri po Dej. ap. 20:25—27 in kako so lahko tudi današnji nadzorniki v enakem položaju? b) Kako postopajo — razumljivo — nadzorniki do oseb, ki so jim prvotno pomagali, da so postali učenci?
11 Med nadzorniki Efeza so bili tudi takšni, ki jim je Pavel ‚oznanil kraljestvo‘. Vest so slišali neposredno od njega. Govoril jim je iz srca, ko jim ni razlagal lastnih misli, temveč »vso voljo Božjo«. Zato je imel čisto vest. Ni ga bremenila krivda za kri, kot če jim ne bi bil oznanil. (Dej. ap. 20:25—27) Tako bi moralo biti tudi z nadzorniki v tem času preizkušenj, težav in nadlog, ko se dopolnjuje oznanjevanje Kraljestva po vsem svetu. Nadzorniki danes vedo, da je veliko odvisno od njihovega gorečega zgleda, ko prevzemajo pobudo pri tem delu. Zato se trudijo, da sodelujejo v oznanjevanju »dobre vesti«, kolikor se le da. Zato so tudi čisti in niso krivi krvi. Drugi v skupščini opažajo, da ti starešine vodijo v opominjanju hudobnih in iskanju odkritosrčnih oseb. Zato so ti verniki spodbujeni, da sledijo njihovemu dobremu zgledu. Kakor v primeru tistih, ki jim je Pavel pomagal, je tudi v »čredi« veliko oseb, ki so najprej srečale nadzornike, ko so ti oznanjevali v njihovem področju. Ti posamezniki so sedaj v skupščini in nadzorniki se zanje še bolj zanimajo. (1. Tesal. 1:5, 6; 2:7, 8)
12. Kako naj razumemo Pavlovo izjavo v Dejanjih apostolov 20:28?
12 Pavlovo veliko zanimanje za starešine iz Efeza, kakor tudi za »čredo«, ki je bila njihova skrb, pokazujejo njegove besede: »Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za nadzornike, da pasete skupščino Božjo, ki si jo je odkupil s krvjo lastnega Sina.« (Dej. ap. 20:28, NS) Vsak od teh mož je seveda čutil potrebo, da se preišče glede resne odgovornosti, ki jo je vključevalo čuvanje »črede«. Tudi je bilo potrebno, da ti nadzorniki uporabijo Pavlov nasvet na sebi in tudi v starešinskem telesu. Sodelovali so in skupaj skrbeli za »čredo«. Da bi bili rezultati kar najboljši, so morali enotno misliti in delati. To bi samo po sebi pokazovalo, da se zelo zanimajo za »čredo«.
13. Kaj lahko rečemo v zvezi z današnjo uporabo Dejanj apostolov 20:28?
13 Kako primerno bi bilo, uporabiti Pavlov opomin v korist današnjim krščanskim starešinam! Često služijo potujočim nadzornikom, ki obiskujejo skupščinske starešine, besede, zapisane v Dejanjih apostolov 20:28 kot osnova za zdrav nasvet. Upoštevati je treba, da to ne pomeni samo paziti nase, temveč je celotno starešinsko telo v vsaki skupščini odgovorno, da skrbi za posebne potrebe »črede«. Tako je, čeprav ima lahko vsak starešina določeno zadolžitev, ki prispeva temu celotnemu cilju. Nadzorniki morajo skrbno in ljubeče izpolnjevati svoje pastirske dolžnosti, zavedati se morajo, da je »čreda« v Jehovinih očeh glede na plačano odkupno ceno, dragocena. (Efež. 1:7)
Varovati pred odpadniki, »volkovi«
14. a) Kakšno opozorilo je v Dej. ap. 20:29, 30? b) Zakaj je bilo času primerno, ko je Pavel opozoril nadzornike Efeza?
14 Pavel je vedel, kaj se bo po njegovi in smrti ostalih apostolov razvilo, zato je opozoril: »Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.« (Dej. ap. 20:29, 30) Pozneje je apostol Peter opozoril, da bodo nasprotniki in povzročitelji sekt prežali na nepremišljene, nepoučene in nestanovitne. (2. Petr. 2:1—3; 3:15, 16) Dokler so bili apostoli prisotni, so zadrževali takšne težnje. Toda v Pismu je jasno napovedan velik odpad, in res je do njega prišlo. Še danes obstaja v obliki takoimenovanega krščanstva. (2. Tes. 2:6—10)
15. a) Zakaj bi morali biti današnji pastirji »črede« budni? b) Zakaj je včasih neobhodno potrebno, da starešine postopajo po navodilu iz Rimljanom 16:17—19?
15 V tem »času konca« se krščanske Jehovine priče odločno opozarja pred odpadom ali odpadništvom. (Dan. 12:4; Mat. 24:9—13) Zato morajo zvesti krščanski podpastirji pokazati zanimanje za »čredo« tako, da so čuječi. Morajo biti budni, da bi ščitili člane »črede«, da ne zaidejo v slabo družbo. (1. Kor. 15:33) Z ozirom na stalni pritisk nečistega sveta ni lahko ohraniti zdravo duhovno gledišče in stališče. Zaradi tega bi morala vsaka oseba v skupščini poslušati opomin: »Spominjajte se vodnikov svojih, ki so vam oznanjali besedo Božjo; ozirajoč se v izhod njih življenja, posnemajte njih vero.« (Hebr. 13:7) Včasih bodo starešine menili, da je neobhodno potrebno dati biblijski nasvet in opozoriti svoje sovernike, da ne pridejo pod vpliv tistih, ki iščejo svoje sebične interese in zadovoljstva, ne gledajo pa na duhovno dobro »črede« kot celote. V takih primerih se uporablja strogo navodilo, ki ga je dal Pavel v Rimljanom 16:17—19. Napisal je: »Opominjam pa vas, bratje, pazite na tiste, ki delajo razprtije in pohujšanje proti nauku, ki ste se ga vi naučili, in izogibljite se jih. Zakaj taki ne služijo našemu Gospodu Kristusu, ampak svojemu trebuhu in s priliznjeno govorico ter lepimi besedami varajo srca nedolžnih. Kajti vaša poslušnost se je razglasila pri vseh; vas sem torej vesel; želim le, da bi bili modri za dobro in preprosti za hudo.« (EI)
Delati v korist »črede«
16. a) Kaj pokazuje dejstvo, da je Pavel včasih tudi s solzami opominjal? b) Kaj se danes marljivo trudijo delati nadzorniki v skrbi za »čredo«?
16 Ker je Pavel veliko potoval, je imel širok pregled nad vsem, kar se je takrat dogajalo v skupščinah. Vedel je, da so obstajali razni problemi in nevarnosti. Zato je razumljivo, da je moral starešine Efeza spodbuditi k duhovni budnosti. Več kot tri leta je Pavel izkazoval svojo ljubezen in zanimanje s stalnim opominjanjem, celo s solzami. (Dej. ap. 20:31) Očitno je takšno pastirsko delovanje vključevalo tudi občutke. Pavel je gotovo dal del sebe, bil je buden in ljubeče pozoren. Zato ni presenetljivo, da tudi današnji nadzorniki doživijo včasih podobne stvari, še posebej, kadar rešujejo težje probleme. (Primerjaj 2. Korinčanom 2:4.) V takšnih razmerah skrbijo v prvi vrsti za »čredo«. Marljivo delajo, da bi jo ohranili duhovno čisto in zdravo, brez kvasu. (1. Kor. 5:6; Gal. 5:7—10; Titu 2:1)
17. a) Kakšno važno misel bi se morali naučiti iz Pavlovih besed v Dej. ap. 20:32? b) Kakšen je izhod, če se osebe in njihove interese preda Jehovi?
17 Pavel je »priporočal Bogu« nadzornike iz Efeza, »in besedi milosti njegove«, zato je vedel, da so v najboljših rokah. (Dej. ap. 20:32) Podobno je tudi danes; nadzorniki zatem, ko so naredili vse, kar so mogli, ko so svetovali in pomagali, ali disciplinsko ukrepali po Pismu, lahko prepuste stvari Božjim rokam. V okoliščinah, ko naše drage brate in sestre bremene težki problemi, je že tolažilno vedeti, da bo izid takšen, kakršna je Božja volja. V molitvi predajo nje in njihove interese Jehovi in dopustijo, da nudijo potrebno vodstvo njegova Beseda, duh in organizacija. Vse, kar se v takih okoliščinah zgodi, se zgodi z Božjim dovoljenjem. (Primerjaj 1. Petrov 2:23.) Tudi s tem se pokaže zanimanje za »čredo«, ker se s tem obrne pozornost na Tistega, ki lahko v vsaki situaciji naredi najboljše.
18. a) Kako je gledal Pavel na materialno oskrbovanje? b) Kako nadzorniki s posnemanjem Pavlovega zgleda pokazujejo zanimanje za »čredo«?
18 Pavel je lahko s čisto vestjo opozoril na dejstvo, da se ni trudil, da bi obogatel na račun svojih bratov. Delal je z lastnimi rokami in bil zato zadovoljen, da je skrbel za svoje potrebe. (Dej. ap. 20:33, 34) Res je, da je, kadar je bil v potrebi, dobil nekaj od kristjanov iz Filipov. Takšnih darov ni zahteval, temveč sad, ki je povezan s takšnim dajanjem. (Filip. 4:14—17) Kakor je bil Pavel marljiv in ni služil za nepošten dobiček, so tudi današnji nadzorniki lahko dober zgled tako, da niso leni in se ne izogibajo trdega dela. Njihovo zanimanje za »čredo« jim preprečuje, da ne postanejo breme skupščini. (2. Tesal. 3:6—10)
19. Kako vpliva na nadzornike in skupščino v celoti, če se postopa po načelu iz Dejanj apostolov 20:35?
19 Ko je omenil Pavel, kaj je delal v svojem življenju in služenju, so morali starešine Efeza to opaziti. Tako so v svojem trudu, da bi pomagali slabim in izgrajevali skupščino, imeli orientacijsko pomoč. Krščanski nadzorniki, ki se držijo temeljnega načela, »srečnejše (je) dajati nego prejemati«, so drugim odličen zgled. (Dej. ap. 20:35) Res je, da ne dajejo samo mnogo, temveč dajejo radodarno. S tem prispevajo k sreči vseh v skupščini Jehovinih prič.
‚Skrb za vse skupščine‘
20. V kakšni meri sta se Peter in Pavel zanimala za »čredo«?
20 Očitno je, da so bili dobri zgledi, ki sta jih dala zvesta apostola Peter in Pavel, izredni. Delovala sta v korist krščanskih bratov in nista pokazovala globokega zanimanja samo za eno skupščino, temveč za vse svoje brate. (1. Petr. 2:17) Kljub mnogim neprijetnostim, problemom in nadlogam, je bila apostolom najvažnejša blaginja »črede«.
21. a) Kaj je »razen tega« po 2. Korinčanom 11:23—28 doživljal Pavel? b) Kako je Pavel pokazoval svoje veliko zanimanje za druge?
21 Ko je pisal svojim bratom v Korintu, je Pavel omenil pretepanje, zapore, neprijetne izkušnje in razne nevarnosti, s katerimi se je soočal v službi. Zatem je apostol dodal: »Razen tega, kar me povrhu zadene, imam vsakdanji opravek, skrb za vse cerkve (skupščine, NS).« (2. Kor. 11:23—28) Lahko si zamislimo, kakšen pritisk je prenašal Pavel in koliko se je zanimal za ‚vse skupščine‘, ker je bil v stiku z mnogimi krščanskimi skupščinami. (2. Tim. 4:9—13) Kot misionar je potoval daleč naokoli in tako je velikokrat obiskal skupščine. (Dej. ap. 15:36) Dela, ki jih je opravljal za druge, so ga povsem zaposlila. Imel je dolga predavanja in redno je pričal v sinagogah, na javnih mestih in od hiše do hiše. (Dej. ap. 17:2; 19:9, 10; 20:20) Da bi poskrbel za svoje materialne potrebe in da ne bi bil v breme skupščini, je moral Pavel prijeti tudi za posvetno delo. (Dej. ap. 18:1—3; 2. Tes. 3:8, 9) Apostol je očitno mnogo časa porabil za preučevanje Božje besede in tako pridobljeno znanje mu je brez dvoma dobro služilo, ko ga je Bog navdihnil, da je napisal 14 knjig od 27, ki sestavljajo Krščanske grške spise. Pavel je bil zares zelo zaposlen mož, ker je neumorno deloval in pokazoval vedno veliko zanimanje za »čredo«.
22., 23. a) Naštej nekaj vrst priprav za »Božjo čredo« v našem času! b) Kaj dokazujejo vse te priprave in kako bi morale delovati na nas?
22 Tudi danes je veliko dela v zvezi z »Božjo čredo«, če pomislimo na skrb, ki jo je treba posvečati njenim nujnim potrebam v preko 42 000 skupščinah Jehovinega ljudstva. »Zvesti in modri hlapec« skrbi za redno pritekanje duhovne hrane. (Mat. 24:45—47) Pripravljajo se programi za redne skupščinske, pokrajinske in okrožne sestanke, ki kristjanom omogočajo, da se zbirajo k preučevanju Biblije, oboževanju in v izgrajujočo skupnost. (Hebr. 10:23—25) Potujoči nadzorniki obiskujejo vse skupščine in skrbijo za njihove posebne potrebe. (Primerjaj Dejanja apostolov 16:4, 5.) Skupščinam in starešinskim telesom se pošiljajo pisma z nasveti in spodbudami. (Primerjaj Filipljanom 1:1; 1. Petrov 5:12; Juda 3.) Zaradi številnosti ne moremo tukaj navesti še drugih priprav, ki duhovno koristijo »Božji čredi«.
23 To delo zahteva ogromno časa, truda in izdatkov. Toda kaj dokazuje? Dokazuje, da Jehova skrbi za svoje ljudstvo. Po svojem, Sinu, dobrem Pastirju, pokazuje Bog izredno pastirsko sposobnost. (Iza. 40:10, 11) Na deset tisoče podpastirjev je postavljenih po svetem duhu, da pasejo »Božjo čredo«. Vse to pokazuje ljubeče zanimanje za »čredo« kot celoto in za posameznike, ki jo sestavljajo. Zato je prav, da osebno pokazujemo iskreno cenjenje ljubezni, ki nam jo izkazujeta veliki Pastir Bog Jehova in Njegov Sin Jezus Kristus z vso svojo prisrčno skrbjo za nas.