John Wycliffe — zagovornik Biblije

V ANGLEŠKI pokrajini Leichestershire mirno teče reka Swift med polji in livadami mimo malega mesteca Lutterworth. Nazadnje se ta vodotok pridruži reki Avon blizu Rugbya v Warwickshiru. Danes je to mirno prizorišče težko povezati z dogodki izpred šeststo let. Posebno en dogodek je tako nenavaden, da preseneča nepristrane osebe vse do danes.

Danes je naša svoboda branja Biblije nekaj samo po sebi umevnega, toda v dneh Johna Wycliffa je bilo povsem drugače. S pregledovanjem nekaterih dogodkov, ki so vodili do ostudnega dejanja, ki je vključevalo reko Swift, bomo bolj cenili našo lastno svobodo preučevanja Svetega pisma.

V srednjem veku je v Angliji obstajal fevdalni sistem. Življenje na vasi in celo v mestu je bilo izolirano, graščak je vladal nad ljudstvom. Izkoriščal je precejšen del njihovega dela v zameno za omejeno svobodo obdelovanja svojega majhnega imetja. Siromašne vaške kolibe so bile silno nasprotje velikih kamnitih hiš in gradov bogatih posestnikov. Zaradi pomanjkljive izobrazbe so kmetje bili v veliki nevednosti in polni strahu ter praznoverja, kar sta lakota in kuga še pospeševali. Vrhunec je bolezen dosegla, ko je 1349. leta morila črna smrt. Vpliv cerkve in samostanov je bil tudi zelo zatiralen.

Ker za učenje skoraj ni bilo prilike, so bili mestni duhovniki skoraj enako neuki kakor kmetje. Redovniki in menihi pa so po drugi strani nadzorovali duhovno življenje ljudstva. Hodili so med ljudmi in oznanjevali ‚sedem smrtnih grehov‘ ter od njih izsiljevali miloščino in prispevke, da bi obogatili svoje samostane, osvobojene davka, ker so na njih gledali, kot da pripadajo papežu. Sistem odpuščanja in prodaja odpustkov ter relikvij sta prispevala k opravičenju in porastu zločinov ter razuzdanega življenja.

Mnogi ljudje so bili od sužnjevanja izmučeni. Sčasoma so nekateri fevdalci pričeli delo nagrajevati z dnevnicami — ukrep, ki je kmetovalcem dal večjo svobodo. Čim bolj je rasla njihova neodvisnost, tem več priložnosti so imeli kmetje za razmišljanje in sodelovanje na področju družabnega življenja. To, kar je kmet potreboval, je bil avtoritativni glas, ki bi izrazil njegove občutke. Takšen glas se je našel v osebi Johna Wycliffa.

WYCLIFFE ZAVZEMA STALIŠČE

Rojen okrog 1328. leta je Wycliffe oblskoval Univerzo v Oxfordu, kjer je leta 1361 postal upravnik Univerze Balliol, nekaj let pozneje pa doktor teologije. Njegovo dobro poznavanje angleške zakonodaje in kanonskega prava ni bilo samo rezultat njegovega zanimanja za ta predmet, temveč globoko ukoreninjena želja, da vidi, kako se brani in ohranja svoboda.

Od časa kralja Johna so plačevali davek papežu, v znak priznanja njegove suverenosti nad Anglijo. Papež Urban V. je 1365. leta poslal zahtevo po tem denarju, skupaj s tridesetletnim dolgom. Naslednje leto je Parlament odločil, da je kralj John prekoračil svoje pravice, da bo fevdalni davek nudil odpor in da se bo dežela, če bo potrebno, branila pred papežem. Ko je papež videl odločnost, ki so jo v tej izjavi pokazali, je od svoje zahteve odstopil, toda izzval je spor svojih privržencev, članov meniških redov v Angliji.

V odgovor je Wycliffe napisal traktat, v katerem je legalno zagovarjal stališče, ki ga je zavzel Parlament. Svoj argument je izrazil z besedami raznih vladarjev Zbora.a Eden izmed oblastnikov je dokazoval: »Papeževa dolžnost je, da je izreden Kristusov naslednik; toda Kristus ni hotel posedovati posvetne oblasti. Torej je tudi papež dolžan, da jo zavrne. Ker bi morali papeža zaradi tega spomniti na njegovo sveto dolžnost, smo se dolžni upreti njegovi sedanji zahtevi.« (John Wycliffe and His English Precursors, str. 131)

Davek pa ni bil edini denar, ki ga je papež hotel dobiti od Anglije. Od časa do časa so papeževi odposlanci in njegovi služabniki potovali skozi deželo, zbirali prispevke in jih nosili v Rim. Ob nekem takšnem obisku leta 1372 je Wycliffe napisal zakonsko razpravo, v kateri je napadel takšno postopanje. S tem je zbudil dvom v načelo, da je vse, kar je papež naredil, točno. Še več, Wycliffe se je izkazal za najspodobnejšega zagovornika smeri, ki jo je ubral Parlament. Zato ni nič presenetljivega, da je bil 1374. leta Wycliffe imenovan za enega od kraljevih predstavnikov pri pogovorih na papeški konferenci v Brugesu, kjer so bile izrečene pritožbe proti Rimski cerkvi. Isto leto je bil Wycliffe izvoljen v župnijo Lutherworth, verjetno zaradi njegove službe kralju.

Kljub dobremu položaju v nekaterih krogih je imel Wycliffe veliko sovražnikov. Leta 1377 je bil povabljen pred škofovski zbor v katedralo Sv. Pavla. Stvari bi se verjetno obrnile proti njemu, če ne bi bil posredoval John of Gaunt, vojvoda iz Lancastra, in drugi vplivni svetovalci. Tokrat poraženi Wycliffovi nasprotniki so se obrnili na papeško sodišče. Papež je proti Wycliffu izdal pet bul ali listin, v katerih je obsojal njegove nauke kot heretične in priporočal, da se proti njemu ukrepa. Zato so postavili Wycliffa pred drugi svet v palači Lambeth v Londonu, toda tokrat je posredovala kraljeva mati. Da bi dokazali svojo podporo, je druščina preprostih meščanov vdrla v palačo. Srečujoč se s takšno močno obrambo, svet ni postopal tako, kakor je želel papež; Wycliffu je samo prepovedal predavanja in pridige o napačnih naukih.

PRVA WYCLIFFOVA BIBLIJA

Ni znano, kako dolgo so Wycliffa prijatelji lahko ščitili. Smrt Pavla Gregorja XI. je povzročila boje znotraj cerkve, tako da je Evropa Wycliffa povsem pozabila. Postopki novega papeža Urbana VI. so naglo odbili nekaj vplivnih kardinalov. Niso ga več podpirali, trdeč, da je bila izvolitev nezakonita. Ker s tem papeža Urbana niso mogli spodnesti, so ti kardinali izbrali svojega papeža, Klementa VII. in tako izzvali to, kar zgodovina naziva Veliki papeški razkol.

Medtem ko so se narodi pridruževali enemu ali drugemu papežu, se je Wycliffu vse to vedno bolj gnusilo. Pripravil se je, da podpre tistega papeža, ki bo dokazal, da je v svojih trditvah iskren. Ko pa je videl, da papeža le obsojata drug drugega in gresta do skrajnih nekrščanskih meja v želji za oblastjo in položajem, je Wycliffe izjavil, da sta oba papeža lažna. Njegove oči so bile popolnoma odprte glede na hinavščino, povezano s službo, katero je imel za duhovno avtoriteto. K čemu ali h komu bi se mogel obrniti za pravo duhovno avtoriteto Boga in Kristusa?

Vsa njegova preiskovanja, razmišljanja, razprave in tolmačenja so naglo izgubljala svoj pomen. Edino merilo resnice, izvor vsega resničnega spoznanja o duhovnih stvareh je bila Biblija. Danes takšna misel ne izgleda nenavadna, toda v času, ko je bilo razširjanje Biblije strogo omejeno na cerkev (in zelo malo od tega v Angliji), je bil to nov in presenetljiv predlog za večino ljudi. Wycliffe je pripravljal razpravo pod naslovom »O resnici Svetega pisma« in ena njegovih glavnih misli je bila, da se potegne jasna črta med Pismom in tradicijo.

Kmalu je prišel Wycliffe do spoznanja, da bi bilo treba ljudem oznanjati o Svetem pismu, da ne bi bila potrebna razlika med duhovniki in laiki in da bi moral biti preprost kmet sposoben sam brati Biblijo. Z enim svojih sodelavcev je začel prevajati Biblijo iz latinske Vulgate v angleščino. Nekaj nezaslišanega je bilo takrat v Angliji uporabiti za to originalne jezike. Grščina je bila stoletja zapostavljena in Wycliffe je ni znal. Med leti 1379 in 1382 je pospešeno prevajal. Istočasno je Wycliffe pospeševal poučevanje potujočih pridigarjev, ki so z Božjo besedo potovali po deželi.

Prevod Krščanskih grških spisov je bil zaključen verjetno leta 1382. Prevajanje Hebrejskih spisov je takrat nedvomno napredovalo pod nadzorom Nicholasa iz Herefora, gorečega Wycliffovega naslednika. John Purvey, še eden od pomočnikov v tem delu, je bil nekaj let Wycliffov tajnik. Ta prevod je bil zelo dobeseden, tako da so bile pri tem zanemarjene jezikovne posebnosti angleščine. Vendar je omogočil, da je bila celotna Biblija prvikrat dostopna preprostemu narodu.

VPRAŠANJE O SPREMEMBI VINA IN KRUHA V KRISTUSOVO KRI IN TELO

Že veliko let je bil John Wycliffe prepričan, da je Gospodova Spominska večerja najvažnejši dogodek. V svoji želji, da bi cerkvene nauke in tradicije ločil od tega, kar uči Sveto pismo, je leta 1381. napadel misel o transsubstanciaciji ali spremembi vina in kruha v Kristusovo kri in telo pred oltarjem. Ta nauk je bil prvič predlagan v devetem stoletju in je učil, da se po blagoslovu duhovnika kruh in vino dejansko spremeni v telo in kri Kristusa. Wycliffov argument je temeljil na odlomkih iz Evangelijev in Pavlovih listov, ki so bili v neposredni zvezi s tem vprašanjem, ter še na mnogih drugih sorodnih stavkih. Ko je Jezus na primer rekel »Jaz sem prava trta«, ni mislil, da je on postal dobesedna trta ali da se je dobesedna trta spremenila v Kristusovo telo. (Jan. 15:1) Ne, to je bila primerjava, uporabljena v cilju poučevanja neke pomembne resnice. Ko je s pomočjo Božje besede Wycliffe razgaljal tradicijo, je poudaril, da nauk o spremembi vina in kruha v Kristusovo kri in telo ni del nauka zgodnje cerkve in da se je celo Jeronim držal biblijskega koncepta.

Od vseh Wycliffovih odkritih zapisov in pridig je bil ta za cerkev verjetno najtežje breme. Nauk o bogoslužju je bil glavno sredstvo, s pomočjo katerega so ljudi držali v podložnosti do cerkvene oblasti. Celo njegov močan zavezanik, John iz Gaunta, je odšel v Oxford, da bi pripravil Wycliffa v tej stvari do molka, toda brez uspeha.

Kmečki upor 1381. leta je povzročil, da je prišlo do močnega nasprotovanja Wycliffu. Na tisoče upornikov pod Watom Tyleriem in drugimi voditelji, je korakalo proti Londonu, na poti pa so požigali in morili; preden so bili poraženi, so ubili tudi nadškofa Canterburya.

Za ta upor so delno krivili Wycliffa, trdeč, da so njegovi nauki navedli ljudstvo v dvome glede oblasti predpostavljenih. Čeprav je bila ta trditev neosnovana, se je zgodilo, da je prišel na oblast nadškof William Courtenay. Še kot londonski škof je ta človek že deloval proti Wycliffu. Courtenay je kot nadškof 1382. leta sklical koncil, ki je Wycliffovo poučevanje označil za krivoverno in zmotno. Wycliffa so odpustili z oxfordske univerze in izdali odločbo, v kateri je bilo rečeno, da bo vsak, ki bo poučeval obsojene nauke ali celo poslušal nekoga, ki jih bo oznanjal, kaznovan z izobčenjem.

NJEGOVA ZADNJA LETA

Da je Wycliffe še vedno ostal svoboden človek, se mora pripisati neprekinjeni podpori nekaterih njegovih vplivnih prijateljev in stališču Parlamenta, ki se novemu nadškofu ni dobrikal. S svojimi dejavnostmi, osredotočenimi v Lutherworthu, je Wycliffe še dalje pisal in navdihoval svoje naslednike. Njegova pozornost je bila še posebno osredotočena na akcije škofa iz Norwicha, Henrya le Spencera, ki se je v kmečkem uporu odlikoval po svoji hrabrosti in vodilni sposobnosti, tako da je dosegel prvi poraz upornikov v Norfolku.

Ponosni škof se je s pridobljenim ugledom odločil, da sodeluje v papeškem razkolu. Od Urbana VI. je dobil 1383. leta listino, s katero je bil pooblaščen, da organizira sveto vojno proti Klementu VII. Naglo je zbral vojsko, tako da je obljubljal osvoboditev od greha in dajal pismene odpustke tistim, ki bi mu služili. Wycliffe je o tem razkolu že govoril in je zatem napisal traktat z naslovom »Proti vojni duhovništva«. Primerjal je ta razkol z dvema psima, ki se prepirata za eno kost. Zatrjeval je, da je ves njihov prepir v nasprotju s Kristusovim duhom zato, ker je šlo za posvetno oblast in položaj. Wycliffe je rekel, da temelji na laži obljuba, da se bodo nekomu odpustili grehi, če bo v taki vojni sodeloval. Nasprotno, umrl bo v neveri, če bo padel v bitki, ki je bila popolnoma nekrščanska. Ta sveta vojna je žalostno zgrešila svoj cilj in nekdaj ponosni škof se je v Anglijo vrnil osramočen.

1382. leta je Wycliffa zadela možganska kap in je bil delno onesposobljen. Dve leti pozneje je druga kap povzročila ohromitev in mu vzela dar govora. Nekaj dni pozneje, 31. decembra 1384. je umrl in bil pokopan na cerkvenem dvorišču v Lutherworthu, kjer so njegovi posmrtni ostanki ostali v miru preko štirideset let.

Zatem se je leta 1428 zgodil nenavaden in presenetljiv dogodek. Štirinajst let po koncilu v Konstanci so grob Johna Wycliffa nasilno odprli. Njegove posmrtne ostanke so izkopali in jih sežgali, pepel pa odnesli do male reke Swift, nedaleč od tega kraja.

Vrgli so ga v reko, da bi prah odnesla do reke Avon, nato do Severna in v odprto morje. Izvršilci temu niso pripisali nobene simbolike, čeprav so tako tolmačili nekateri, ki so iskali tolažbe za to maščevalsko dejanje. Zakaj so to naredili toliko časa po Wycliffovi smrti, ko on več ni mogel osebno biti trn v očeh religioznih voditeljev Anglije? Članek o njegovih naslednikih, Lollardih, bo odgovoril na to vprašanje v naslednji številki.

[Podčrtna opomba]