Žeti sad — primeren za Božje kraljestvo

1. Na kaj je Jehova pritegnil pozornost v Jeremiji 4:3, 4?

V JEREMIJI 4:3, 4 pravi Jehova: »Preorjite si novino in ne sejte med trnje! Obrežite se za Jehovo, odpravite sprednjo kožico svojih src, Judovi ljudje in prebivalci v Jeruzalemu! Sicer šine moja jeza kakor ogenj, se razgori in nihče ne more gasiti, zaradi vaših hudobnih del.« (EI) Jehova je pritegnil pozornost na slabo stanje srca svojega zaveznega ljudstva.

2. Kako nam prilika o semenu, ki pade med trnje, pokaže, da bi morali paziti na okolje, v katerem duhovno sejemo?

² Jezus Kristus je v priliki pokazal, kako razočaranja polni rezultati izhajajo iz sejanja v trnje. V Matevžu 13:1—9 in v Marku 4:1—9 je prikazal, da so nekatera semena padla na tla, porasla s trnjem. Takšna tla niso dala sadu, ker je trnje preraslo in zadušilo žitarice in niti enega klasa se ni moglo požeti. (Luk. 8:4—8) To pokazuje, da moramo paziti na okolico, v katero duhovno sejemo.

3. Kaj ponazarja seme v priliki iz Marka 4:26—29 in kaj morajo danes razvijati kristjani glede njihove osebnosti, tako kakor so to delali kristjani v prvem stoletju?

³ V priliki o sejalcu in semenu, zapisani v Marku 4:26—29, ponazarja seme osebnostne lastnosti. Jezus je rekel Židom, ki so zavrgli to in še druge prispodobe: »Da se vam odvzame kraljestvo Božje in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove.« (Mat. 21:43, 45, 46) V skladu s tem obstajajo torej »sadovi« Božjega kraljestva. (Luk. 3:8) Združeni s sadovi kraljestva so »sadovi Duha«, namreč: ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, vera, ponižnost in samoobvladanje. (Gal. 5:22, 23) V prvem stoletju so kristjani, ki jim je pisal apostol Pavel, morali sejati »seme« v znamenju krščanskih lastnosti, ki potrebujejo hrano, tako kot morajo danes delati kristjani v zvezi z Božjim Kraljestvom. Te osebne lastnosti morajo biti razvite do polne zrelosti, popolnosti. (Zah. 8:12; Jak. 3:18)

4. Kaj potrebuje »seme« osebnih krščanskih lastnosti, da bi se hranilo?

⁴ V času popolnega dozorevanja bi zanje normalno nastopil čas žetve. Toda kam naj bi krščanski sejalec posejal takšno »seme«, v upanju, da bo končno prišel do zaželjene žetve? Želi, da bi njegovo setev Bog priznal, tako da bi bil prištet med tiste, ki so vredni sprejema v Božje kraljestvo. Kakor potrebuje dobesedno seme zemljišče, tako je tudi »semenu« osebnih krščanskih lastnosti, »sadovom duha«, potrebno okolje. (Preg. 18:1)

5. Na kaj je treba paziti, da bi želi pričakovano žetev, kakor je poudarjeno v Lukežu 8:14?

⁵ Spomnimo se na Jezusovo priliko v zvezi s štirimi vrstami tal, kamor je sejalec sejal seme. (Marko 4:3—20; Luk. 8:5—15) Ta prilika pokazuje, da je treba paziti in pravilno izbrati okolje za seme, če želimo priti do pričakovane žetve. Tudi Jezus je to pojasnil v zvezi s trnjem poraslo zemljo: »Kar pa pade v trnje, to so ti, ki slišijo, ali ker hodijo za skrbmi in bogastvom in slastmi življenja, se s tem zaduše in ne obrode dozorelega sadu.« (Luk. 8:14)

6. Kako je Pavel pritegnil pozornost na vpliv slabo okolice v Galatom 5:7—9?

⁶ V zvezi s tem je apostol Pavel zapisal pripombo glede kristjanov v Galaciji, ki jim je pisal o »sadovih duha«, da bi jih spomnil, da je nečisto okolje slabo vplivalo nanje. Rekel je: »Tekli ste dobro: kdo vas je ustavil, da niste resnici pokorni? To pregovarjanje ni od tega, ki vas kliče. Malo kvasu skisa vse testo.« (Gal. 5:7—9; Mat. 13:33) Kristjani v Galaciji so prišli pod vpliv tistih, ki so izvajali židovstvo in katerih srca niso v celoti sprejela krščanstva, katerih ušesa niso slišala in oči niso videle, ker so bile zaprte. (Mat. 13:14, 15; Gal. 5:10) Družbo, ki deluje ovirajoče, je treba zapustiti, se je izogniti.

7. Kako je Pavel izrazil podobno skrb glede vpliva, ki ga je imelo slabo okolje na kristjane v Korintu?

⁷ Apostol Pavel se je bal, da tudi skupščina v Korintu ne razvija »sadov duha«, ker jim je pisal: »Kajti bojim se, da vas morda, kadar pridem, ne najdem takih, kakršne hočem, in da mene najdete takega, kakršnega nočete; da morda bodo med vami prepiri, zavist, srd, svade, opravljanje, prišeptavanje, hujskanje, neredi«. (2. Kor. 12:20) Zatem ko je citiral tiste, ki pravijo »jejmo in pijmo, kajti jutri umremo«, je Pavel upravičeno opozoril: »Ne dajte se zavesti! Dobre navade pačijo slabi pogovori.« (1. Kor. 15:32, 33)

8. Zakaj bo rast osebnih lastnosti potekala, čeprav bi kristjan spal in zakaj ne more biti siguren, če presoja po prvem poganjku?

⁸ Kakor tla, kamor pade seme in ima od Boga dano moč, da hrani pšenico in trnje, tako bo tudi okolje, ki si ga izbere kristjan, da v njem razvija osebnostne lastnosti, delovalo nanj dobro ali slabo. Celo če spi v takšni okolici, bo zakon vpliva okolja nenehno deloval nanj, dokler ne bo, kar je pognalo, zrelo za osebno žetev. V zvezi s tem je rekel Jezus: »Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.« (Marko 4:28) Sejalec rasti skoraj ne opazi in rast poteka po moči, ki je zanj nedoumljiva. Rast bo potekala postopoma v eni ali drugi smeri — najprej stebelce, zatem klas in nato se klas napolni z zrnjem.

9. Kako nam prilika o pšenici in ljuljki pokaže negotovost glede končnega izida posejanega v določeni okolici?

⁹ Ko seme vzklije in požene stebelce, sejalec morda še ne bo vedel, kaj bo žel, če sodi po zunanjem videzu rastlinice. V zgodnji dobi rasti morda še vedno ni siguren, kaj bo žel, samo spomni se, kaj je posejal. Za pojasnilo tega je rekel Jezus v svoji priliki o pšenici in ljuljki po Matevžu 13:26—30:

»Ko pa zraste setev in donese sad, se pokaže tudi ljuljka. Pridejo pa hišnega gospodarja hlapci in mu reko: ‚Gospod, nisi li dobrega semena posejal na svoji njivi? Odkod je pa prišla vanj ljuljka?‘ On pa jim reče: ‚Sovražnik je to storil.‘ Hlapci mu pa reko: ‚Hočeš li torej, da gremo in jo izplevemo?‘ On pa veli: ‚Ne, da ne bi kdaj, trgaje ljuljko, izruvali z njo vred pšenice. Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve, in v čas žetve poreče ženjcem: Poberite najprej ljuljko in zvežite jo v snopke, da se sežge, pšenico pa spravite v žitnico svojo.‘«

10. Kdaj bomo nedvomno spoznali učinek sejanja v nekem okolju?

¹⁰ Ko smo torej posejali naše značajske poteze, ne moremo po tem, kar vzklije kot rastlinica iz semena, spoznati, kaj bo zemlja rodila. Edino pozneje, ko rastlina dozori in rodi sad, bomo točno spoznali, kaj je rodila zemlja, v katero je posameznik sejal.

11. Kaj razen fizikalnih lastnosti zemljišča je pri ugotavljanju kakovosti sadu še važno?

¹¹ Zemljišče igra važno vlogo glede na končni sad. Jezus je rekel: »Zemlja sama od sebe (ne Bog) rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.« (Mar. 4:28) V priliki o štirih vrstah zemljišča je Jezus opisal samo fizične značilnosti tal. Pri ugotavljanju kakovosti sadu pa so važne tudi kemične lastnosti zemljišča: morda je zemljišče kislo, trpko, slano, je pognojeno z umetnim ali naravnim gnojilom.

12. Kaj torej ponazarja tlo ali zemljišče?

¹² Ker ima tlo ali zemljišče pri sejanju in kakovosti sadu tako pomembno vlogo, ponazarja socialno, moralno in religiozno okolje, v katerem hranimo seme osebnih lastnosti, in to okolje seveda vključuje ljudi.a Zato treba biti izbirčen.

OKOLJE, V KATEREM GOJIMO ZNAČAJNOSTNE POTEZE

13. Ali lahko celo v krščanski skupščini obstaja družba, ki ni primerna za pravilno rast kristjana?

¹³ Celo v krščanski skupščini lahko obstaja sredina ali družba, ki duhovno ni najbolj koristna. Nekateri, ki so pred kratkim prišli iz sveta in simbolizirali svojo predanost Bogu s krstom v vodi, so lahko nagnjeni k temu, da vnesejo v skupščino nekaj, kar se jih še vedno drži — določeno mero posvetnega duha. Spomnimo se, da je apostol Pavel pisal krščanski skupščini: »Pisal sem vam v listu, da se ne mešajte (družite, NS) z nečistniki... pisal sem vam, meneč, da se ne mešate (družite, NS), če je ta, ki se brat imenuje, nečistnik, ali lakomnik, ali malikovalec, ali opravljivec, ali pijanec, ali ropar: s takim, da še ne jeste.« (1. Kor. 5:9—11)

14. Kako je Pavel v Galatom 6:7, 8 opomnil kristjane, naj ne sejejo v napačni smeri?

¹⁴ Isti apostol je pisal skupščinam v rimski provinci Galiciji v Mali Aziji: »Ne motite se, Bog se ne da zasmehovati; kajti kar človek seje, to bo tudi žel. Ker kdor seje v meso svoje, od mesa bo žel pogubo, a kdor seje v Duha, od Duha bo žel življenje večno.« (Gal. 6:7, 8) Navidezni kristjan lahko seje v svoje padlo telo in razvija osebne lastnosti v posvetni okolici, ki hrani njegovo nepopolno telo.

15. Katera vprašanja se pojavljajo glede naše družbe v krščanski skupščini?

¹⁵ Ali danes v skupščini težimo za člani, ki še vedno kažejo določeno posvetnost? Taki se ji še vedno predajajo in želijo, da bi se jim pridružili še drugi člani, da bi tako do neke mere opravičili svoje odobravanje posvetnosti v sebi. Ali dovoljujemo, da nas družba ali okolje znotraj skupščine ovira, da bi dobro tekli po stezi, ki vodi v večno življenje? Ali dovoljujemo skupščinskim članom, ki še vedno kažejo nagnjenja k posvetnosti, da nas pregovorijo, in zavzamemo tudi mi isto smer, po kateri hodijo oni, zato ker je to našemu padlemu telesu prijetno?

16. Na kaj naj bi mislili v zvezi z okoljem, v katerem se gibamo, da bi se lahko uspešno soočili z dnevom obračuna?

¹⁶ V začetku se morda še ne more videti delovanja naše popustljivosti in tega, v kakšne navidezne kristjane se bomo na koncu spremenili. Tako je zato, ker »zemljišče« ali okolje, katerega smo si izbrali za družbo, postopoma prinaša sad. »Rastlinice« izgledajo opazovalcem nedolžne in brez nevarnosti. Ponoči spimo in vstajamo podnevi, rast naših osebnih značilnosti pa neprestano poteka, tako da mi za to pravzaprav ne vemo. Naše vztrajanje pri udobni, lažji poti nas bo vodilo neizpodbitno do nekega rezultata, namreč do dozorele setve osebnih značilnosti, ki odgovarjajo okolju, ki je kakor zemlja, kateri smo dovolili, da nas hrani. Ali nas bo to, kar bomo poželi, usposobilo, da se uspešno soočimo z dnevom obračuna?

17. Česa ne bi smeli pozabiti glede okolja, v katerem smo posejali seme osebnih značilnosti?

¹⁷ Nikar ne pozabimo, da tako kot »zemlja« ali tlo, bo tudi okolje, v katerega smo sejali naše osebne značilnosti in iz katerega se hranimo, vplivalo na naš razvoj. Postanemo lahko samo slaba vrsta tistega pravega, kar smo želeli, ko smo pričeli sejati.

18. Kakšen primer slabe družbe najdemo v 4. Mojzesovi 11:4—34?

¹⁸ Zgodovinski primer vpliva slabe družbe celo med Jehovinim narodom imamo v Sinajski puščavi v času Mojzesa. Spomnimo se ‚množice drugega ljudstva‘, ki je šla z Izraelci iz Egipta in prestopila Rdeče morje. (2. Moj. 12:38) V zvezi s to neizraelsko okolico je prerok Mojzes rekel:

»Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželjivosti; tedaj so tudi Izraelovi sinovi zopet tarnali in so govorili: ‚Kdo nam bo dal mesa jesti? Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu zastonj jedli, kumar, dinj, luka, čebule in česna. Sedaj pa naše življenje hira; ničesar ni, naše oči ne vidijo drugega kakor mano.‘ (EI)... In imenovali so ime tega kraja Grobovi poželjivosti, ker so ondi pokopali ljudstvo, ki se je vdalo poželjivosti.« (4. Moj. 11:4—34; glej 1. Korinčanom 10:1—6, 10, 11.)

19. Kako nam izkušnja Izraelcev z ‚drhaljo‘ v puščavi pokaže, da ne moremo Boga obsojati za slabe učinke, ki sledijo, če izberemo slabo okolje?

¹⁹ ‚Drhal‘ je torej razgibala Izraelce. Nezadovoljni z Jehovino preskrbo kruha z neba so se v svojem srcu obrnili k Egiptu iz sebične težnje za rečmi, v katerih so nekoč uživali v tej malikovalski deželi. (Ps. 105:40) Njihov bog jim je postal trebuh, ker so izrazili sebične težnje za materialnimi udobnostmi Egipta, ki so mu vladali demoni. (Filip. 3:19) S takšnim apetitom so okužili Izraelce. Tisti čas so se izkazali za slabo družbo Jehovinega izvoljenega ljudstva, Izraela. Ta zgodovinski primer nam služi danes v dober opomin. Ne moremo Boga obsojati za slabe učinke, ki jih bomo poželi iz slabega okolja, ki smo si ga izbrali.

20. Kdo namesto Boga je odgovoren za to, kar bomo želi iz izbrane poti?

²⁰ Ali je razumno in dosledno, če vključimo osebno Boga v izpolnitev Marka 4:26—29, če ga ne moremo vključiti v okvir prilike o štirih vrstah tal in o pšenici in ljuljki? Na splošno »zemlja sama od sebe rodi sad« in »vrt poganja setev svojo«. (Iza. 61:11) Tako bo iz obdelovalne zemlje zrasla tudi marihuana, hašiš, tobak in mak, ki se prideluje za pridobivanje opija — enako kakor pšenica. Jasno je torej, da je žetev odvisna od tega, kar sejalec seje in na kakšno vrsto tal seje.

21. Kako nam primer iz Nizozemske pokaže, da vpliva okolje na razvoj semena?

²¹ Okolje, v katerem se seme nahaja, vpliva na razvoj. Ne pozabimo, da tlo nima vedno enakih kemičnih lastnosti. Ena so kisla ali trpka, druga slana itd. Tako so Nizozemci, ki so hoteli iztrgati zemljo morju, zgradili nasipe in ustavili slano vodo v polderjih. Nato so slano vodo izčrpali, zemlja je obležala nižje od morske gladine. Toda tako rešena zemlja je bila še polna morske soli. Za pridelovanje žitaric ni bila takoj primerna. Tako so morali zemljo najprej prilagoditi in so sadili trstiko, ki je na slanih tleh odlično uspevala. Tako se je zemlja očistila. Zatem so lahko gojili žitarice in imeli dobre žetve.

22. Kam smo običajno dolžni sejati seme naših osebnih značajskih potez in kaj je v zvezi z izidom tega sigurno?

²² Tako je tudi s semenom naših osebnih značajskih potez: obvezali smo se, da jih nekje posejemo, običajno v okolju naše izbire. Morali se bomo soočiti z žetvijo. Ali bo to, kar žanjemo, primerno za priznan odnos z Božjim kraljestvom? Sredina ali družba, ki jo redno iščemo, bo imela velik vpliv na to. Celo znotraj krščanske skupščine lahko iščemo družbo krščenih oseb, ki še vedno zastopajo posvetne stvari, ki pa jih vest ne obtožuje zaradi tega, ker vnašajo take stvari v skupščino. Naša krščanska osebnost in obnašanje bosta gotovo okužena zaradi vpliva takšnih stvari.

23. Kaj bo določilo našo končno srečo glede na začetni izgled stvari?

²³ Rast v posvetnem pogledu okuženega kristjana bo postopna; vabljivost odstopanja od krščanske poti je v začetku tako majhna, da jo komaj zaznamo. To je podobno vzklitju »stebelca« iz semena. Toda žetev bo na koncu nezmotljivo pokazala, v kaj smo se razvili, ker bomo morali nositi posledice. Končno se bo samo pravi kristjan sposoben soočiti s preizkušnjami, zato bo vsak posameznik zaupal svojemu srpu in zbral, kar je zraslo. Ali ga bo to, kar bo žel, osvobodilo lastne prevare, ga razkrinkalo kot lažnega v trditvi, da je kristjan? Srečen je kristjan, ki ima biblijske razloge za zadovoljstvo s tistim, kar bo žel njegov srp. (Primerjaj Psalm 126:5, 6)

24. Ali bo naša osebna svetost razveljavila učinek okolja, v katerem se stalno gibljemo?

²⁴ Mi stalno rastemo, na en ali drug način — na posvetni ali duhovni poti. Gorje nam, če sami sebe zavajamo ali dovoljujemo drugim navajanje k mišljenju, da se lahko družimo s slabo družbo, ne da bi pokvarili naše koristne krščanske navade. (1. Kor. 15:33) Ne moremo zasmehovati Boga s poskusi, da razveljavimo njegov nezmotljivi zakon, da kjer se seje, mora nastopiti tudi žetev ter da bo na žetev vplivalo okolje, v katerem smo sejali. Opominja nas, da naša osebna svetost ali čistost ne bo avtomatično prešla na druge in jih naredila svete. Namesto tega bo naše stalno, namerno druženje z nečistimi posvetnimi osebami vodilo to tega, da postanemo tudi mi nečisti. (Hagaj 2:10—14)

25. Kaj nas bo ohranilo v primernem odnosu z Božjim kraljestvom v zvezi z Galatom 5:19—24?

²⁵ S pomočjo biblijskega razmišljanja lahko vnaprej ugotovimo, kakšen bo izhod naše poti. Ali težimo za trajnim mirnim odnosom z Božjim Kraljestvom? »Dela mesa« nas nikakor ne morejo privesti do tega cilja! Na drugi strani je tukaj »sad duha« in če ga razvijamo, ne bomo popuščali strastem in delom mesa. Če sledimo tej pozorni smeri, bo to vodilo do prijetnega rezultata, ker bomo poželi sad, ki je primeren za Božje kraljestvo pod Kristusom. (Gal. 5:19—24)

26. Zakaj bomo nagrajeni z žetvijo priznanih osebnostnih lastnosti?

²⁶ Božje kraljestvo, za katero so dolgo prosili Kristusovi učenci, naj bi sedaj nastopilo proti vsem sovražnim vladavinam zato, da opraviči Božjo vesoljno suverenost. V skladu s tem je pred vsakim od nas osebno čas žetve glede tega kraljestva. Pazili naj bi najbolj na to, v kakšnem okolju ali »zemlji« sejemo seme naših osebnih značajskih potez. Naše druženje zaradi družabnosti, sprostitve, morale in religije naj bi bilo omejeno na tiste, ki so v milosti Božjega kraljestva pod Kristusom enkrat za vselej. Če resno vnaprej razmišljamo, kaj sejemo in kje, vedno z Božjim kraljestvom na obzorju, bomo nagrajeni z obilno žetvijo sadov zrele in aktivne, Kristusu podobne osebnosti. Kako zelo bo to ugajalo Bogu Jehovi! Deležni bomo izraza njegovega priznanja in blagoslov, do katerih vodi njegovo priznanje.

27. Do česa nas bo pripeljala ugodna izpolnitev prilike iz Marka 4:26—29?

²⁷ Temu primernemu opominu naj bi sedaj sledili z največjo naglico: »In opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajmo zbora svojega, kakor je nekaterim navada, marveč opominjajmo drug drugega, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan Jehovin.« (Hebr. 10:24, 24) Na ta način bomo doživeli ugodno izpolnitev kratke, toda krepke prilike o sejalcu in semenu iz Marka 4:26—29. Tedaj bomo občutili ‚radost časa žetve‘. Z velikim navdušenjem bomo cenili to, da »kdor seje v duhu, od duha bo žel življenje večno«. (Gal. 6:8; Iza. 9:3)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 28]

Sredina v kateri kristjan razvija svoje osebne lastnosti, bo nanj vplivala dobro ali slabo, podobno kot je od tal odvisno, kako bo kaj raslo.