Sejati z Božjim kraljestvom na obzorju

1. Kateremu kraljestvu, kot je rekla deklica, je pripadal kralj, ki jo je spraševal? Ali je bil njen odgovor dvomljiv?

VLADAR neke srednjeevropske dežele je pregledal neko osnovno šolo svojih podložnikov. Razredu je postavljal veliko vprašanj. V zgodbi je dalje rečeno, da je vpraševal majhno deklico o »rastlinskem kraljestvu« in »živalskem kraljestvu« ter da je bil z njenimi odgovori zadovoljen. Na koncu je vprašal: »Kateremu kraljestvu pa pripadam jaz?« Pričakoval je odgovor: »Živalskemu kraljestvu«, toda oči so se mu orosile, ko je mala deklica odgovorila: »Božjemu kraljestvu.« Dasiravno je cerkev, kateri je vladar pripadal, menila, da je dekličin odgovor pravilen in poln spoštovanja, nastaja vprašanje, ali on zares pripada Božjemu kraljestvu? Ali je bil ta posvetni vladar posvetne vladavine zares sprejet v »Božje kraljestvo«? O tem bi bilo treba razmisliti!

2. a) Kaj pomeni, biti sprejet v Božje kraljestvo? b) Kako so Hebrejci Jezusovih dni pokazali, da niso sejali z Božjim kraljestvom na obzorju?

² Sprejem v Božje kraljestvo je največja čast, ki se jo nekomu na Zemlji lahko dodeli. Božje Kraljestvo je od vseh vladavin največje. To je vladavina, o kateri je oznanjeval osnovatelj krščanstva na Bližnjem Vzhodu. Zgodovina pravi za Jezusa Kristusa: »Ko so pa Janeza (Krstnika) izročili Herodu (leta 33 n. št.), pride Jezus v Galilejo, oznanjujoč evangelij Božji in govoreč: Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo. Izpokorite se in verujte v evangelij!« (Markovo poročilo, 1. poglavje, 14, 15. vrsta) Toda večina hebrejskega ljudstva se ni pokesala in verovala. Še strašneje je, da so usmrtili Jezusa kot sovražnika rimskega imperatorja cesarja. Slikovito rečeno, oni niso sejali z Božjim kraljestvom na obzorju. Toda kdo od nas danes dela tako? Kako lahko to vemo? Sedaj bomo pogledali.

3. O kakšni priliki, ki jo je Jezus povedal poslušalcem ob morju, so hoteli njegovi učenci več vedeti in kaj je On rekel o ušesih?

³ Večina med nami ima rada ponazoritve določenih stvari. Jezus Kristus je postal znan po tem, da je stvari ponazarjal ali povedal v primerjavah. Kot potujoči oznanjevalec je pritegnil veliko poslušalcev. Nekoč je z ladje na Galilejskem morju poučeval poslušalce, ki so bili na obali. Povedal je priliko o štirih vrstah obdelovalne zemlje. Privatno so ga njegovi pristni učenci vprašali, kaj ta zgodba pomeni. Ko jim je pojasnil in dal še dodaten komentar, je tem pristnim spremljevalcem celo rekel: »Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!« (Marko 4:1—23) Mi ne vemo, koliko izmed poslušalcev na obali je imelo takšna ušesa, toda Jezus je pričakoval od svojih učencev, ki jim je priliko pojasnil, da imajo ušesa, ki slišijo. Namreč s pomočjo takšnih ušes bi se to, kar so od njega slišali, zasidralo v njihov spomin in bi jim dajalo razsvetljenost. Kdo od nas ima danes takšna ušesa, ki slišijo? To nam bo pomagalo, da sejemo z ozirom na Božje kraljestvo.

4. Kako važno je za človeka, da ima ‚uho, ki sliši,‘ in zakaj nočemo biti kakor zemlja poleg ceste?

⁴ Če nimamo »ušes, ki slišijo«, ne bomo posvečali pozornosti temu, kar je učil Jezus. Pozornost je pomembna; biblijski pisec Marko pravi dalje v poročilu: »In jim reče: Pomislite, kaj slišite!« (Marko 4:24) Nikoli naj ne bi bili kakor prva vrsta tal v Jezusovi priliki. To so bila tla poleg ceste. Bila so tako trda, da seme ni moglo prodreti in je ostalo na površini, izpostavljeno pticam, da so ga pobrale. (Marko 4:4, 15) Nočemo, da bi nam satan s pomočjo svojih zastopnikov iztrgal krščansko resnico zato, ker bi bili nepazljivi. To bi pokazovalo pomanjkanje spoštovanja do tega, kar je učitelj Jezus Kristus bil in kar On sedaj je v Božji pripravi.

5. Kaj je rekel Jezus o merjenju in povračilu, zatem ko je opozoril, naj bomo pazljivi?

⁵ Pogosto potrjeno pravilo je, da iz stvari, v katero smo nekaj vložili, tudi nekaj dobimo. Jezus je opozoril na korist, ki jo bomo imeli, če posvetimo zasluženo pozornost tistemu, kar je on rekel. To je storil z dodajanjem naslednjih besed, zatem ko je pozval k pozornosti: »S kakršno mero merite, se odmeri vam in še pridene se vam. Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu odvzame tudi to, kar ima.« (Mar. 4:24, 25)

6. Ali je obljubil Jezus samo poravnavo računov kot oddolžitev, če mu poklonimo zanimanje in pozornost?

⁶ Če torej odmerimo Jezusu le malo zanimanja in pozornosti, ne moremo pričakovati veliko od njega, vsaj kar je rekel o vodstvu v našo korist. Če pa pokažemo, da ga cenimo kot našega Učitelja in mu poklonimo polno mero pozornosti, tedaj bo on odgovoril na to in nam dal odgovarjajočo količino podatkov in prosvetljenosti. Toda on v tem pogledu ni le zainteresiran za to, da izenači stvari in poravna račune. V svoji velikodušnosti in glede na svoje sposobnosti nam bo milostno dal veliko več, kot smo pričakovali. Tako bogatimo in bomo sposobni še bolj z drugimi deliti naše obilje, tako da jim posredujemo razumevanje.

7., 8. Kako so se Jezusove predhodne besede v primeru njegovih pristnih učencev izkazale za resnične in zakaj?

⁷ Dober učenec mora biti ponižen in pripravljen učiti se, da, svojega učitelja mora iskreno spoštovati in ceniti to, kar on poučuje. Ker je tako naklonjen, bo dobil še več. Po Jezusovem govoru z ladje njegovi pristni učenci te teme niso takoj odložili kot nekaj, kar je vredno le prehodnega zanimanja. Njegovo priliko so ohranili v spominu. Pozneje so ga zasebno prosili, da jim priliko pojasni. Zaradi njihovega posebnega truda, da bi razumeli pomen tega pouka, so dobili več kakor poslušalci na obali. Niso postali malodušni zaradi Jezusove prejšnje pripombe: »Ne umete li te prilike? in kako boste vse prilike umeli? (Mar. 4:13) To je bilo stanje, v katerem je ostala večina poslušalcev z obale. Toda Jezusovi učenci so težili za tem, da bi razumeli pomen. Zato so sklenili, da bodo o stvari povprašali, ne da poznajo le kratek pregled stvari. Tako so dobili več, kakor so pričakovali. V njihovem primeru so se Jezusove besede izkazale kot resnične:

⁸ »Vam je dana skrivnost kraljestva Božjega, onim pa, ki so zunaj, se vse godi v prilikah.« (Marko 4:11)

9., 10. Kako so se razvijale stvari za tiste, ki so bili zunaj, in zakaj?

⁹ Stranski opazovalci so se zadovoljili samo s kratkim pregledom stvari, povedanih v prilikah. Manjkala jim je radovednost, da bi izvedeli dejstva, ki so bila navedena v prilikah. Zato niso dobili nobenega razumevanja teh prispodob. Niso hoteli postopati po tem, kar je prispodoba učila. Tako so se izognili večje odgovornosti, ki prihaja iz razumevanja. Niso hoteli najprej iskati Božjega kraljestva, temveč so bolj cenili materialne od duhovnih stvari, »svetih skrivnosti Božjega kraljestva«.

¹⁰ Tisti, ki so bili zunaj, niso iskali prilike, ki jim jo je nudila Jezusova prispodoba, zato so dejansko izgubili vse. Tisto, kar so imeli glede poznavanja Jezusovih prilik ali primerjav, jim je bilo odvzeto. S pomočjo človeških zastopnikov ali s pomočjo okultnih spretnosti jim jo je iztrgal satan hudič. Malo razsvetljenosti, ki so jo morda imeli poslušalci Jezusovih prilik, je zastrla tema. Luč resnice, ki izhaja iz razumevanja stvari, pridobljenega iz Jezusovih prilik, jih je pustila v relativni temi, ker so imeli samo začetniško znanje biblijskih stvari. Tako so tipali okrog sebe kot slepi ljudje.

PRILIKA O SEJALCU

11. Katero zgodbo je zatem povedal Jezus po Marku 4:26—29?

¹¹ Po tem opisu poroča Marko v 4:26—29: »In (Jezus) reče: Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo, in spi in vstaja ponoči in podnevi, in seme poganja in raste, da on ne ve kako. Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu. Ko pa sad dozori, precej pošlje srp, kajti prišla je žetev.«a

12. Kaj mislijo nekateri raziskovalci Biblije o pouku te prilike v zvezi z Božjim kraljestvom?

¹² V svoji prejšnji priliki, ki jo je povedal z ladje, je Jezus opisal sejalca, čigar seme je padlo na štiri vrste tal. (Mar. 4:1—9) Je ta sejalec ponazarjal isto kakor sejalec iz te poznejše prilike? Mnogi raziskovalci Biblije mislijo tako. Menijo, da sejalec predstavlja znanega oznanjevalca Božjega Kraljestva, namreč Jezusa Kristusa. Na osnovi tega pojasnjujejo, da ponazarja »seme« člane nebeškega kraljevskega razreda. Zato vsa zgodba ponazarja rast kraljevskega razreda od tri tisoč na binkoštni dan leta 33. n. št. pa do končnega popolnega števila 144 000. (Razod. 14:1) Sedaj se moramo torej nahajati v »času žetve« zadnjih članov — dedičev Božjega kraljestva. Toda takšno pojasnjevanje Jezusove prilike doprinaša k mnogim nepremagljivim težavam. Kakšnim?

13. Kdaj je začel Jezus z izgradnjo svoje z duhom rojene skupščine in v kakšnem stanju je tedaj bil?

¹³ V tej priliki je rečeno, da sejalec »spi in vstaja ponoči in podnevi«. Kako odgovarja ta opis oslavljenemu Jezusu Kristusu, ki je začel z izgradnjo svoje duhovno rojene skupščine na binkošti? Ne odgovarja! V 1. Petrovem 3:18 je rečeno za Jezusa, da je bil »usmrčen v mesu, oživljen pa v duhu«, tako da ni več popolni človek na Zemlji, kakor je bil prej. Ker je vsemogočni Bog Jezusa na nedeljo, 16. nisana 33. leta n. št. obudil iz mrtvih, je vzvišeni Božji Sin »odsvit slave in podoba bitja njegovega«. (Hebr. 1:3)

14. Zakaj sejalec na zemlji ne bi mogel ponazarjati oslavljenega Jezusa Kristusa, če upoštevamo samo spanje ponoči?

¹⁴ In kaj tedaj, če je on sedaj takšen? V Psalmu 121:1—4 je o tem rečeno: »Pomoč moja je od Jehove, ki je naredil nebesa in zemljo. Saj ne dopusti, da omahne noga tvoja, in varuh tvoj ne zadremlje. Glej, ne dremlje in ne spi varuh Izraelov!« (Glej tudi Jeremija 1:12.) Kako bi bilo torej mogoče, da oslavljeni Jezus Kristus, ki je na Božji desnici, redno hodi spat z zahodom sonca na Bližnjem vzhodu kakor kakšen človek na Zemlji? On ne potrebuje več zemeljskega spanja ponoči, da bi se spočil za delo podnevi. Kajti to, kar je za človeka tisoč let, je en sam dan za Bogu podobnega Jezusa Kristusa! (Ps. 90:4; 2. Petr. 3:8) Že samo iz tega razloga ni mogoče, da bi sejalec iz prilike ponazarjal oslavljenega, nesmrtnega Jezusa Kristusa.b

15. Kaj pokazuje, da je Božji Sin pred svojim človeškim obstojem poznal rast semena in zemeljsko prinašanje sadov?

¹⁵ Pri tem moramo upoštevati še eno točko, namreč da je v Jezusovi priliki dalje rečeno: »Seme poganja in raste, da on ne ve kako. Zemlja sama od sebe (postopoma) rodi sad.« (Marko 4:27, 28) Če torej seme, ki kali in raste, ponazarja krščansko skupščino v njeni rasti od malega članstva pa do velikega, potem to pomeni, da sejalec ne ve, kako skupščina napreduje in raste vse do 144 000 članov. Toda Jezus Kristus je v predčloveškem obstoju sodeloval z Bogom Jehovo tudi tretji dan ustvarjanja, ko je »pognala zemlja travo, zelenjavo, ki rodeva seme po svojem plemenu, in drevje, ki daje sadje, katerega seme je v njem, po njegovem plemenu.« (1. Moj. 1:12) Predčloveški Božji Sin je torej pokazal, da zelo dobro ve, kako rastejo rastline in kako zemlja postopoma prinaša svoj sad.

16. Katera vizija v zadnji knjigi Biblije pokazuje, če oslavljeni Jezus Kristus drema ali spi, kar se tiče rasti krščanskih skupščin?

¹⁶ Medtem ko je skupščina rastla, je v zadnji knjigi Biblije, v Razodetju, napisani približno 63 let po Jezusovem vnebohodu, na četrtek, 25. sivana (iljarja) leta 33 n.št. (12. maj leta 33 n.št), Jezus Kristus prikazan kot tisti, ki hodi med sedmerimi svečniki, ki ponazarjajo sedem skupščin v Mali Aziji. S svojimi očmi, ki so kot »plamen ognja«, bi moral biti še kako buden pri pregledovanju duhovnega stanja teh sedmih znanih skupščin. Ni torej prikazan kot dremav ali zaspan glede rasti teh skupščin. Gotovo je vedel, kako so te skupščine rasle do duhovnega stanja, ki ga opisuje. (Razod. 1:14; 2:18)

17. Katera vizija, opisana v Razodetju 5:6, pokaže, ali je oslavljenega Jezusa Kristusa lahko ponazoril sejalec na zemlji, ki ponoči spi?

¹⁷ Glede Jezusovega vnebohoda in prikazovanja v Božji nebeški prisotnosti je opisan kot jagnje, ki je bilo pravkar zaklano, a je spet oživelo in ima »očes sedem, katera so sedmeri Duhovi Božji, poslani na vso zemljo«. (Razod. 5:6) To je daleč od dremavosti ali zaspanosti; takšna vizija o Božjem jagnjetu označuje zelo budno in razsodno stanje glede vsega. Zato je jasno, da oslavljeni Jezus Kristus ne bi mogel biti ponazorjen s sejalcem na zemlji, ki ponoči spi in ne ve, kako raste, kar je posejal.

18. Koga torej ponazarja sejalec iz prilike?

¹⁸ Koga torej ponazarja sejalec iz prilike? Marko, pisec evangelija, pritegne našo pozornost k temu poljedelcu takoj zatem, ko Jezus svetuje svojim pristnim učencem, naj posvetijo pozornost temu, kar slišijo. Določena mera pozornosti naj bi bila nagrajena z ustrezno nagrado; še več naj bi bilo dodano. Zato je razumljivo, da sejalec v prilikah ponazarja vsakega posameznika, ki trdi, da je učenec Jezusa Kristusa, najznamenitejšega Oznanjevalca Božjega Kraljestva.

ZNAČILNOSTI PRILIKE

19., 20. Kateri dve glavni stvari zajemata vso priliko in na katero glavno misel se v priliki pokazuje in za kaj pri tem gre — za količino ali kakovost?

¹⁹ Jezus je začel priliko takole: »Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo.« (Marko 4:26)

²⁰ Upoštevajmo, da vso priliko označujeta dve glavni stvari. Prvič: gre za sejanje semena v zvezi z Božjim kraljestvom in drugič: govor je o žetvi zrna, ki vzklije iz posejanega semena. Bistvo je torej v tem, da se tako zagotovo, kot setev semena, lahko pričakuje tudi žetev. Ena stvar neizbežno sledi drugi. Neizpodbitna resnica je to, da kdor seje neko seme v zvezi z Božjim kraljestvom, bo to pozneje tudi žel. Ne količina, temveč kvaliteta je pri tej žetvi pomembna.

21. Ali je Jezus posebej določil vrsto semena ali vrsto zemljišča, na katerem je bilo posejano? Katera vprašanja se pojavljajo v zvezi s semenom?

²¹ Jezus ni posebej določil vrsto semena ali vrsto zemljišča, ki je pri setvi vključeno. Rekel je: »Ko pa sad dozori, precej pošlje srp (majhno ročno orodje), kajti prišla je žetev.« (Mar. 4:29) Hebrejci, ki jim je Jezus povedal to priliko, so imeli na leto tri žetve. Prva žetev je sledila takoj po spomladanskem praznovanju pashe; 16. nisana je veliki duhovnik daroval v jeruzalemskem templju snop požetega ječmena. Petdeset dni zatem je veliki duhovnik prinesel v tempelj prve sadove pšenične žetve in zatem so z žetvijo nadaljevali. Tretja žetev je sledila proti koncu leta in nanjo je spominjal praznik žetve ali šatorov, ki se je začel 15. dne sedmega lunarnega meseca tišrija. (2. Moj. 23:14—17) V priliki ni rečeno, na katero od teh žetev se je mislilo. Toda kakršnokoli seme je bilo, bilo je posejano. Kaj to pomeni?

22. Kaj ponazarja seme, če ne ponazarja članov krščanske skupščine in ali je rast takega »semena« brez nadzora?

²² V Jezusovi priliki je rečeno, da je seme vzklilo, raslo in dozorelo in nosilo poln klas zrna. Videli smo, da posejano seme ne ponazarja članov krščanske skupščine. Kakor nam bo pokazal naslednji članek, ponazarja posejano seme osebne lastnosti, stališča in sposobnosti sejalca za službo v zvezi z Božjim kraljestvom. Zanje mora iskati hrano, kakor jo seme dobiva iz zemlje. Rast teh osebnih značilnosti do zrelosti za žetev je postopna. To je tisto, na kar naj bi mi pazili, ker ni izven nadzora.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 24]

»Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo, in spi in vstaja po noči in po dnevi, in seme poganja in raste«. (Marko 4:26, 27)