Zakaj »biti podrejen«

MED mnogimi zapovedmi, ki jih najdemo v Božji besedi, Bibliji, je tudi zapoved: ‚Pokoravajte se.‘ V listu Rimljanom 13:1 (EI) beremo: »Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren,« to je, vladavinam. Mladeničem se svetuje, ‚naj se pokore starejšim‘. (1. Petr. 5:5) Zatem apostol Pavel ponovno opominja: »Žene, svojim možem bodite pokorne.« (Efež. 5:22)

Biti pokoren nasprotuje značaju mnogih nepopolnih ljudi, in to tako zelo, da so vse vrste socialnih gibanj oblikovane zato, da se upirajo pokoravanju, često nasilno. New York Times je na primer pred kratkim poročal o naslednjih primerih nasilnega upiranja oblastem v enem samem dnevu: »Danes zgodaj zjutraj sta v središču Londona eksplodirali dve bombi.« ‚Devet ljudi je bilo ranjenih v petih mestih, Manchestru, Liverpoolu, Coventriju, Bristolu in Southamptonu.‘ Na isti strani je bil naslov: »21 ranjenih, ko je eksplodirala bomba v polnem avtobusu.« Poročalo se je tudi, da se Iran zavzema za dan žalovanja v spomin »ubitih demonstrantov v spopadih med varnostnimi silami«. Vse te stvari so pravzaprav upor proti podrejanju oblastem.

Zakaj Biblija zapoveduje: ‚Pokoravajte se?‘ Kdo bi moral biti podrejen in komu? Zakaj je pokornost tako zelo nasprotna značaju?

Podložnost se človeški naravi tako zelo upira zaradi upora, ki sta ga sprožila prva starša, Adam in Eva. Svojemu potomstvu sta dala v dediščino nagnjenje k upiranju, sebični duh nezakonitosti, ki še ni bil nikoli tako razširjen, kakor je sedaj; to je napovedal tudi Jezus. (Mat. 24:12) Vendar je del krivde nedvomno na tistih, ki so svojo oblast zlorabili.

Vseeno pa nasvet ‚podložite se‘, temelji na zdravih načelih. Preprosto mora biti tako, da eni vladajo ali vodijo, drugi pa se morajo pokoravati. Zakaj? Ker noben človek ne more sam obstajati. Vsakdo potrebuje, kar lahko drugi proizvedejo v obliki materialnih dobrin in uslug v zamenjavo za to, kar lahko on proizvede na tak ali drugačen način. Vse to zahteva upravni aparat. Da bi ureditev delovala, ni dovolj samo popolno soglasje, temveč je potrebna tudi priznana vladavina. Narod, država ali pokrajina, mesto ali vas, vse to so politične ureditve, ki zahtevajo, da nekdo vlada, drugim pa se vlada oziroma so podloženi. To načelo velja skoraj pri vseh človeških dejavnostih, bodisi da so posvetne ali religiozne, javne ali družinske.

Treba pa je pripomniti, da se morajo celo oni, ki so na oblasti, včasih pokoravati. Nihče na primer ne more kršiti prometnih predpisov nekaznovano. Kadar gre nekdo v bolnišnico na operacijo, je odvisen od zdravnikov, medicinskih sester in drugega bolniškega osebja. Neki poslovni mož lahko ima veliko delavcev, ki so mu podrejeni, toda ko gre v svojo krščansko skupščino, se podredi starešinam, ki vodijo njega in ostale oboževalce.

PODREJANJE OBLASTEM

V sedanji človeški družbi so vladavine neobhodno potrebne, da bi ljudje kulturno živeli in bili do neke mere varni, da ne govorimo o mnogih službah, ki jih država lahko nudi, bodisi v krajevnem ali narodnem obsegu. Iz tega sledi, da morajo biti tisti, nad katerimi se vlada, pripravljeni ali vsaj popustljivi do teh državnih aparatov, da bi ti dosegli svoj namen. Zato se kristjanom v Božji besedi zapoveduje: »Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga.« Zato so kristjani poslušni zakonom dežele, v kateri živijo, vestno plačujejo davke, se držijo prometnih predpisov in izvršujejo druge obveznosti. Vse to je v interesu miru in reda. (Rim. 13:1—7)

Vendar Biblija na drugem mestu pokaže, da takšna pokornost posvetnim oblastem ni neomejena. To se omejuje z drugimi zapovedmi iz Pisma, kot na primer: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi« Da, zapoved ‚pokoravanja‘ posvetnim oblastem tega sestava ni neomejena, temveč relativna; velja tako dolgo, dokler ne nasprotuje neki neposredni Božji zapovedi. (Mat. 22:21; Dej. ap. 5:29)

V KRŠČANSKI SKUPŠČINI

Krščanska skupščina je prav tako ureditev z vodjem na čelu, namreč Jezusom Kristusom. Vsi člani se mu morajo podrediti in podrejen je tudi on. Komu? Svojemu nebeškemu Očetu, Bogu Jehovi. Da, krščanska skupščina »je pokorna Kristusu«. (Efež. 5:24) Dejansko je »vsakemu možu glava Kristus«. (1. Kor. 11:3)

Kako pa Jezus Kristus kot neviden v nebesih izvaja svoje poglavarstvo nad vidno človeško skupščino tukaj na Zemlji? En način je po navdihnjenem Svetem pismu. Skupščina je krščanska samo takrat, če je poslušna zapovedim Jezusa in zapovedim, ki so jih pod navdihnjenjem dali apostoli in drugi učenci. (Mat. 18:18; 28:19, 20)

Nadalje Jezus vodi krščansko skupščino s pomočjo »pomočnika«, »duha resnice«, to je z Božjim svetim duhom ali delujočo močjo. (Jan. 16:7, 13) Pri vodenju svoje skupščine uporablja tudi angele. (Mat. 18:10; 24:31; Razod. 14:6) Jezus Kristus izvaja svoje vrhovno vodstvo krščanske skupščine na Zemlji tudi s pomočjo telesa zvestih maziljenih kristjanov, za katere je rekel: »Kdo neki je zvesti in modri hlapec, ki ga je postavil gospodar njegov nad svojimi posli, da jim daje hrano ob pravem času? Blagor tistemu hlapcu, ki ga najde gospodar njegov, kadar pride, da tako dela. Resnično vam pravim, da ga postavi nad vsem premoženjem svojim.« (Mat. 24:45—47)

Da bi bilo delo, ki ga je zapovedal Jezus Kristus svojim naslednikom, namreč pridobivati učence izmed ljudi vseh narodov, opravljeno, morajo njegovi učenci delati v miru in slogi. Morajo »govoriti vsi isto«. Zato se morajo vsi podrediti pripravi, ki se jo on poslužuje. Beremo namreč: »Bog ni Bog nereda, ampak miru.« Zato se v krščanski Skupščini ‚naj vse vrši dostojno in po redu‘. (1. Kor. 1:10, EI; 14:33, 40, EI)

Še več kot to — v krščanski skupščini se številnim članom svetuje, naj se pokoravajo drug drugemu. »Pokorni bodite drug drugemu v strahu Kristusovem.« (Efež. 5:21) Še posebno mlajši naj bi se pokoravali starejšim ali starešinam: »Enako mlajši, pokorite se starejšim; Vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu, ker ‚Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost.‘« (1. Petr. 5:5)

Vsak posamezen član v vsaki krščanski skupščini se podreja imenovanim krščanskim starešinam, tako kakor beremo: »Slušajte voditelje svoje in hodite za njimi, oni namreč so čuvaji dušam vašim, kot taki, ki bodo odgovor dajali, da to veseli opravljajo in ne zdihujoč; kajti to bi vam bilo nekoristno.« Zato se kristjani pokoravajo iz dveh razlogov. Prvič zavoljo učinkovitosti in miru ali složnosti, da bi se opravilo čimveč dela in na najboljši način. Drugič zato, ker bi nepokoravanje obremenilo tiste, ki imajo vodstvo, kar bi zopet škodovalo tistim, ki se ne pokoravajo. (Hebr. 13:17)

V POSVETNIH ZAPOSLITVAH

Drugo področje, kjer je prav tako uporabljeno načelo podrejenosti, je področje odnosov delodajalec — delojemalec. Kadar nekdo dobi delovno mesto, je dolžan upoštevata svoje odgovornosti do delodajalca, ali drugače rečeno, da mu je podrejen — tako dolgo seveda, dokler se ne zahteva od njega nekaj, kar je proti njegovi vesti. (Dej. ap. 5:29) Podrediti se predpostavljenemu pomeni, spoštovati ga zaradi njegovega položaja, pošteno delati v delovnem času in ničesar ukrasti. Kakor je svetoval apostol Pavel, bi moral delavec na svojem delovnem mestu delati iz vse »duše, kakor Jehovi in ne ljudem«. (Kol. 3:23) To je istočasno pravilno in modro. Če nekdo ne more tako delati, bi moral menjati svoje delovno mesto.

V DRUŽINSKEM KROGU

Ker je družina miniaturna ureditev, se načelo vodenja in podrejanja nanaša tudi na njene člane. Božja beseda nalaga staršem dolžnost, da svoje otroke vzgajajo pravilno in dobro skrbe zanje v vsakem pogledu. Zato se tudi otrokom zapoveduje: »Otroci, bodite poslušni roditeljem v vsem, kajti to je ugodljivo Gospodu.« (Kol. 3:20) Da se otroci pokoravajo svojim staršem, je razumno kakor tudi biblijsko. Otroci so neizkušeni in niso sposobni skrbeti sami zase. Razen tega je modri kralj Salomon nekoč pripomnil: »Neumnost je pripeta k dečkovemu srcu, a šiba strahovanja jo odpravi daleč od njega.« (Preg. 22:15)

Načelo poglavarstva in pokoravanja se nanaša tudi na same starše, na moža in ženo. Kdo je poglavar, mož ali žena? Po mnenju Tistega, ki je ustvaril prvega moža in ženo, je mož ta, ki naj bi bil poglavar. Apostol Pavel opozarja vse, da »ni ustvarjen mož zavoljo žene, temveč žena zavoljo moža«. (1. Kor. 11:9) Božja beseda nam tudi pravi: »Kakor je skupščina pokorna Kristusu, tako bodite tudi žene svojim možem v vsem.« (Efež. 5:24) Gotovo bodo nekatere sodobne žene oporekale tej zapovedi, toda na kratko si to zadevo le poglejmo.

Kajpada se izplača upoštevati, da apostol Pavel, ki je te besede napisal, neposredno po nasvetu ženam svetuje možem, naj ljubijo svoje žene, kakor je Jezus ljubil skupščino, in sicer tako, da je dal zanjo svoje življenje. Nadalje pravi Pavel, da bi možje morali ljubiti svoje žene kakor lastna telesa, jih tako tudi hraniti in negovati. Gotovo se bo ženi prijetno podložiti takšnemu možu, ki ji izkazuje takšno ljubezen. (Efež. 5:25—33)

Ta ureditev je tako modra kot pravična. Že po naravi je mož primernejši, da prevzame vodstvo in daje pobudo. Če pravilno vodi, je povsem verjetno, da bo žena rada sledila njegovemu vodstvu. Resnično je zanimivo upoštevati, kaj je glede tega rekla ena vodilnih newyorških psihiatrinj. V svoji knjigi navaja mnoga zgodovinska poročila, da bi prikazala, kako bi žene mogle ustvariti harmonijo v najintimnejših pogledih svojega zakona. In da bi bilo tako, kaj morajo narediti? Enostavno se s srcem in z mislimi strinjati s poglavarstvom svojega moža.

To bo ženi pomagalo, da bo upoštevala še drugi vidik odnosa mož-žena, kakor ga svetuje Biblija. Njena spremenljivost ali čustveni ciklus zahteva od moža, da je potrpežljiv, prijazen in obziren. To bo pokazal, če vedno znova čaka, da bo pripravljena, ali pa mora svoje želje in nagnjenja prilagoditi njenim željam, muhavosti ali mejam. Ravno zaradi teh razlogov je apostol Peter svetoval: »Možje, živite s svojimi ženami kakor s slabotnejšim spolom, po pameti (po spoznanju, NS) in ker so tudi one z vami deležne milosti življenja, jih imejte v časti, da ne bo ovire za molitve vaše.« (1. Petr. 3:7, EI)

Prav je pripomniti, da žene nič bolj ne osreči kot to, da njen mož želi zanjo nekaj narediti. To je verjetno način, s katerim je mož pridobil svojo ženo — biti z njo nežen in želeti, da ji ugodiš tako, da kaj zanjo storiš. Tako je ves čas zakonskega življenja. To, kar prinaša ženi srečo, njen mož željno dela zanjo; to naj bi bile male vljudnosti kot na primer: pomagati ji obleči plašč, se spomniti obletnice poroke ali ji kupiti cvetje, parfum ali kaj drugega. Toda kako bo žena navedla moža, da ji bo on želel delati te stvari? Ne z zapovedovanjem, ne s tekmovanjem z njim, temveč če upošteva njegovo poglavarstvo in ga ‚globoko spoštuje‘, kot mu po Pismu pripada. (Efež. 5:33)

Resnično lahko iz navedenega vidimo, zakaj Biblija svetuje kristjanom, naj se »pokoravajo« vladavinam, tistim, ki nadzorujejo krščansko skupščino, delodajalcem, staršem, možem. Podložnost nekaj stane, vendar se izplača. Zahteva morda žrtvovanje ponosa ali osebnih nagnjenj. Pomeni tudi razvijati skromnost in ponižnost. Često bo zahtevalo vztrajanje in pripravljenost čakati na Boga Jehovo, da uredi stvari, posebno v primeru državljanskih krivic, namesto da se zatečemo k nasilju. Pokoravati se ni samo pravilno in modro, temveč tudi prijazno in zato je to delati najbolj nagrajujoča stvar.

[Okvir/slika na strani 3]

PODREDITI SE OBLASTEM POMENI

Biti relativno poslušen

Plačevati davke

Upoštevati prometne predpise

[Okvir/slika na strani 4]

PODREDITI SE KRŠČANSKI SKUPŠČINI POMENI

Poslušati Kristusove zapovedi

Sodelovati s postavljenimi starešinami

[Okvir/slika na strani 5]

PODREDITI SE DELODAJALCU POMENI

Pošteno opravljati vsakodnevno delo

Ne krasti

[Okvir/slika na strani 6]

BITI PODREJEN V DRUŽINSKEM KROGU POMENI

Da soprog pokazuje ljubečo skrb

Da je žena podložna svojemu poglavarju

Da so otroci poslušni staršem