‚Kar žrtvujejo pogani, žrtvujejo demonom‘

Apostol Pavel je kristjanom, ki so živeli v razvpitem Korintu, pisal naslednji opomin: »Kar žrtvujejo pogani, ... žrtvujejo zlim duhovom (demonom) in ne Bogu. Nočem pa, da bodete vi deležniki zlih duhov (demonov).« (1. Kor. 10:20) Kako lahko ta opomin koristi kristjanom v dvajsetem stoletju? Bi lahko bili »deležniki demonov«, čeprav ne darujemo živalskih žrtev? Kakšna je osnovna misel apostolovih besed?

ŽRTVE V PRETEKLOSTI

Včasih so mnogi narodi žrtvovali in darovali svojim bogovom. To so delali iz predanosti, da, celo iz ljubezni. Z žrtvijo je darovalec želel ustreči ali se pomiriti z božanstvom, ki ga je oboževal.

Kot grešnik, ki se ni kesal, prvi človek Adam Bogu ni nikoli žrtvoval. Prve v Bibliji omenjene žrtve sta darovala Adamova sinova Abel in Kajn. Kajn je daroval »sadove zemlje«, Abel pa je žrtvoval »od prvencev svoje drobnice«. »In Jehova se je ozrl na Abela in njegovo daritev,« nam je rečeno, »na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl.« (1. Moj. 4:3—5, EI)

Jehova, ki lahko vidi srce, je Kajnovo daritev odklonil, ker je bila formalna, ni bila darovana na osnovi vere. Njegova žrtev je bolj težila, da bi poviševala darovalca, namesto da bi pokazovala ljubezen Bogu. Jehova je očitno videl, da se Kajn ni želel zbližati s svojim Stvarnikom v pravilni, tesni odnos. Abelovi nameni pa so bili čisto drugačni.

Pavel je, ko je pisal hebrejskim kristjanom, poudaril, da je bila Abelova žrtev darovana po veri. Abel je verjetno slišal in si zapomnil, kar je Jehova rekel kači, ko sta bila naša prastarša še v Edenskem vrtu: »In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Moj. 3:15) Brez dvoma je Abel razsodil te besede in trdno veroval, da bo nekdo prelil svojo kri ali da mu bo ‚zdrobljena peta‘, da bi človeštvo lahko bilo ponovno dvignjeno v stanje popolnosti, v katerem sta bila Adam in Eva, preden sta se uprla.

Pozneje so ljudstva, ki niso oboževala Jehove, lahko slišala za ‚obljubljeno Seme‘. V klasičnih grških zapisih beremo o učinkovitosti božanske krvi, ki bi se morala preliti za rešitev človeštva. Kdo tudi še ni slišal za mitološkega junaka Ahila z nesmrtnim telesom, toda ranljivo peto? Zato so sčasoma tako pravi kot krivi oboževalci darovali žrtve; prvi Bogu in drugi domnevnim božanstvom.

Neposredno zatem ko je prišel iz barke leta 2369 pred n. št., je Noe izrazil odkritosrčno hvaležnost za rešitev. To je napravil tako, da je zgradil oltar in na njem daroval žrtve Jehovi. (1. Moj. 8:20, 21) Od takrat so bile žrtve sredstvo, s katerimi je nekdo pokazoval svoj odnos do Boga in odvisnost od njega. Sčasoma je postal običaj, da je moški poglavar družine imel vlogo duhovnika. (1. Moj. 31:54; Job 1:5)

Končno je žrtvovanje čistih živali, ki so ga izvajali Izraelci, postalo bistveni del oboževanja Jehove. Te daritve so ponazarjale žrtvovanje Jezusovega življenja za rešitev vsega poslušnega človeštva. Kakor je Adam, praoče človeškega rodu, prenesel na svoje potomstvo nepopolnost in smrt, tako je »zadnji Adam«, Jezus Kristus, končno dal svoje popolno življenje za odkup vseh ljudi. (Mat. 20:28; Rim. 5:12; 6:23; 1. Kor. 15:22, 45)

Med mnogimi vrstami žrtev ali daritev, ki so jih prinašali pod zakonom, danem Izraelcem po Mojzesu, so bile žrtve za mir ali mirovne daritve. Pri tej vrsti žrtev je Jehova sprejel prijetni dim ožgane maščobe; službujoči duhovnik je dobil izbrani del od živali kot tudi drugi duhovniki, ki so bili takrat v službi. Oboževalec in njegovi domači so jedli od žrtvene živali v preddverju templja, kjer so bile za to obednice. To je bila zares mirovna daritev. Jehova je na skupnost ali odnos s prinašalcem žrtve gledal kot na resno stvar, celo tako resno, da bi nekoga, ki bi to žrtev jedel v nečistem stanju, po zahtevi Zakona kaznoval s smrtjo. (3. Moj. 7:20, 21; 19:5—8)

Iz tega, kar pravi Pavel, se vidi, da so tudi poganski duhovniki jedli od žrtvenih živali. Posamezniki so torej prinašali te žrtve lažnim bogovom, zato je apostol brate v veri opozoril: »Kar žrtvujejo pogani, žrtvujejo zlim duhovom (demonom). Ne morete piti keliha Jehovinega in keliha zlih duhov (demonov), ne morete biti deležni mize Jehovine (to dejanje ponazarja mir z Bogom kot udeleženci na Gospodovi Spominski večerji) in mize zlih duhov (demonov). Ali pa hočemo dražiti Jehovo? smo li močnejši od njega?« (1. Kor. 10:18—22)

Ko je veljal Mojzesov zakon, je nekdo lahko razločil pravo in krivo oboževanje. Če daritve ni žrtvoval aronski duhovnik v jeruzalemskem templju, ta žrtev sama po sebi ni bila pri Bogu sprejemljiva. (5. Moj. 12:5—7; 26:2, 3) Vendar danes aronsko duhovništvo ne daruje žrtev ne v Jeruzalemu niti kje drugje. Takšne žrtve so bile dopolnjene in odstranjene z Jezusovo žrtvijo. (Kol. 2:13, 14; Hebr. 7:12) Kako se torej lahko danes varujemo, da ne bi imeli kakšne zveze z demoni?

TREBA JE BITI PREVIDEN

Žrtve označujejo predanost višji sili ali božanstvu. Zato je to danes povezano z našim življenjem, obnašanjem, mišljenjem in postopanjem. Pavel je pokazal, da ‚bog tega sestava stvari‘ ni nihče drugi kakor satan hudič, glavni demon. (2. Kor. 4:4) Zato je razumljivo, da kristjani ne morejo biti del tega sestava stvari, ki mu on vlada, sicer bi bili v skupnosti z njim in on bi nas uporabljal. (Jak. 4:4) Mnoge stvari, ki jih delajo ljudje tega sestava stvari, nasprotujejo Jehovini volji, zato bi sodelovanje pri takšnih delih lahko pomenilo sodelovati z demoni v prestopkih. Pomisli na mnoge pojave in značilnosti krive religije, na nacionalizem, materializem ter oboževanje znanih idolov in podobno.

Pravi kristjani ‚niso del tega sveta‘. (Jan. 15:19) Živijo sicer v tem sestavu stvari, vendar mu ne pripadajo. Izšli so iz njegovega krivega religioznega kraljestva. (Razod. 18:4) Te religije, posvetnost, častihlepje, materialistične težnje, upi in podobno, so nekdaj bili del našega življenja. Prej so se nekateri od nas borili za ta sestav, ga poskušali oblikovati in si prizadevali, da ga ohranijo. Toda sedaj vidimo jalovost teh naših prejšnjih iskrenih naporov. Ko smo podpirali ta sestav stvari, ki je v nasprotju z Jehovino voljo in njegovimi potmi, smo bili v Božjih očeh mrtvi. Toda Jehova nam je bil milosten, pokazal nam je izhod iz tega. Duhovno je oživil Kristusove maziljene naslednike. Pavel to opisuje v listu Efežanom 2:1—6.

Spomnimo se, da so bili stari Izraelci ljudstvo, ki se je razlikovalo od ostalih narodov. Jehova je bil njihov Bog, imeli so edinstven kraj oboževanja, duhovništvo in Postavo. Ta Postava ni Božjemu ljudstvu le pokazovala, kako lahko ostane duhovno in moralno čisto, temveč jim je tudi zapovedovala, izogibati se zavezništva z drugimi narodi in sodelovanje v njihovih delih. (5. Moj. 18:9—13)

Tudi današnji Jehovini služabniki so drugačni od ljudstev tega sveta. Tem kristjanom je Jehova Bog, imajo tudi svojo lastno obliko oboževanja, ki temelji na njegovi besedi. Biblijo sprejemajo kot Božjo knjigo in poslušajo njene zapovedi. Ena od biblijskih zapovedi se glasi: »Ne ljubite sveta, ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni ljubezni Očetove v njem. Zakaj vse, kar je na svetu: poželenje mesa in poželenje oči in življenja napuh, ni iz Očeta, temveč je iz sveta. In svet gine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj.« (1. Jan. 2:15—17)

Samo tedaj, če razumemo, kaj pomeni ne biti del tega sveta, lahko razumemo Pavlove besede Korinčanom: »Nikakor, temveč kar žrtvujejo pogani, da žrtvujejo zlim duhovom (demonom) in ne Bogu. Nočem pa, da bodete vi deležniki zlih duhov (demonov).« (1. Kor. 10:20) Blagoslovljeni so tisti, ki ohranjajo danes čist položaj pred Jehovo in njegovim Sinom, in niso v ‚skupnosti z demoni‘.