Obljuba svetle bodočnosti

KATERI sočuten človek ni vznemirjen, ko vidi krivičnost in trpljenje? To jasno zahteva, da se odpravijo mnoge nepravilnosti. Toda ali bomo kdaj videli konec vseh teh žalostnih stvari, ki stalno napadajo človeško družino?

Pred 19. stoletji je mož, ki se je preživljal z ribolovom, napisal: »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi (Božji), v katerih prebiva pravičnost.« (2. Petr. 3:13) Tega moža, apostola Petra, je ta obljuba hrabrila tako kot mnoge druge služabnike Najvišjega skozi stoletja. Vsi ti so željno pričakovali veliki dan, ko ne bo več nezakonitosti, zatiranja in nasilja in ko bo tehtnica pravice spet v ravnotežju. Toda kako smo lahko sigurni, da je to obljubil človekov Stvarnik in da se bo zagotovo izpolnilo? Ali bo izpolnitev koristila samo tistim, ki bodo živeli v tem prihajajočem času? Mar je v tej obljubi nekaj, kar daje zanesljivo upanje milijardam umrlih?

Upoštevanja vredno je, da Peter, ko je govoril o »novem nebu in novi zemlji«, ni navedel obljube, ki bi jo bil Bog Jehova dal šele malo prej. Približno osemsto let prej je Vsemogočni po preroku Izaiji objavil: »Zakaj, glej, jaz ustvarjam nova nebesa in zemljo novo, in o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel.« (Iza. 65:17) »Zakaj kakor bodo ona nova nebesa in zemlja nova, ki jih hočem narediti, stala pred menoj, tako bo stalo seme vaše in ime vaše.« (Iza. 66:22)

UTEMELJENI DOKAZ

Čeprav so bile te besede dane, da se zapišejo pred mnogimi stoletji, imamo danes zanesljivo pričevanje, da so zares iz Božjega izvora. Sama Biblija nudi ključ za ugotovitev izvora resničnega prerokovanja. Vključuje tri točke: (1) sporočilo bi moralo pospeševati čisto oboževanje, (2) prerok mora govoriti v Jehovinem imenu in (3) stvari, ki so napovedane, se morajo uresničiti. (5. Moj. 13:1—4; 18:20—22) Kako Izaijeve prerokbe odgovarjajo tem zahtevam?

Preiskovanje Izaijeve knjige odkrije, da se v njej stalno roti Izraelce, naj se odvrnejo od nepravilne poti in služijo Stvarniku iz čistega nagiba. Vsekakor so besede objavljene v Jehovinem imenu. Beremo na primer:

»Umijte se, očistite se, odpravite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte s hudobijami! Učite se delati dobro, skrbite za pravico, pomagajte zatiranemu, pravico prisojajte siroti, branite pravdo vdove! Če me hočete poslušati, boste uživali dobrine zemlje; če pa nočete in se upirate, vas meč požre. Usta Jehovina so govorila.« (Iza. 1:16, 17, 19, 20, EI)

»Iščite Jehovo, dokler ga je mogoče najti, kličite ga, dokler je blizu! Naj zapusti brezbožnež svojo pot in hudobnež svoje misli. Naj se vrne k Jehovi, in se ga bo usmilil, in k našemu Bogu, ker obilno odpušča.« (Iza. 55:6, 7, EI)

Jasno je, da Izaijeva prerokovanja odgovarjajo dvema zahtevama: (1) obračajo posameznike k čistemu oboževanju in (2) izrečene so v Jehovinem imenu.

Kako pa je z izpolnitvijo tretje zahteve — z uresničenjem prerokovanega? Nekdo bo morda rekel: ‚Še vedno ne vidimo »novih nebes in nove zemlje«.‘ Vendar je potrebno upoštevati, da se je ta prerokba že davno izpolnila, kar se lahko zgodovinsko potrdi.

Ker Izraelci niso poslušali klic h kesanju, ki se je vedno znova slišal po prerokih, je Jehova neposlušno ljudstvo izročil njihovim sovražnikom. Glavno mesto Jeruzalem in Judeja sta bila opustošena, ko so jih Babilonci pod Nebukadnezarjem povsem premagali. Arheološki podatki to dejstvo potrjujejo. V knjigi W. F. Albrighta: The Archaeology of Palestine (Arheologija Palestine) piše: »Niti enega samega primera ni, da bi bilo kakšno judejsko mesto neprekinjeno naseljeno v obdobju izgnanstva. Da bi se poudarilo nasprotje, navajamo primer Betela, ki je bil ob severni meji Judeje pred preganjanjem in takrat ni bil uničen, temveč je bil stalno naseljen — vse do šestega stoletja.« (str. 142) Medtem ko je bila dežela opustošena, so bili mnogi Hebrejci v izgnanstvu v Babilonu.

Tam je bilo malo upanja, da se bodo lahko pregnani Hebrejci vrnili v svojo domovino. To bi nasprotovalo politiki babilonskih kraljev. (Iza. 14:16, 17) Vendar je Izaijeva prerokba napovedovala, da bo vladar po imenu Cir dovolil obnovo Jeruzalema in ponovno naselitev Judeje. (Iza. 44:25—45:2) Toda to se ni zgodilo, vse dokler se ni končalo razdobje sedemdesetih let, ki se je pričelo z ‚opustošenjem Jeruzalema‘ po Babiloncih 607. leta pred n. št. (Dan. 9:2)

Odločilni trenutek je prišel v noči med 5. in 6. oktobrom 539. leta pred n. št., 68 let po začetku sedemdesetletnega sužnjevanja Judeje Babilonu. (Jer. 25:9—11) Prebivalci so se v dobro utrjenem Babilonu počutili varne, hrupno so praznovali. Pozabili so na dejstvo, da se je hitro nižala gladina Evfrata, ki je tekel skozi mesto. Oblegovalci so pod poveljstvom Perzijca Cira spremenili rečni tok. Medijci in Perzijci so po rečnem koritu zlahka vstopili v mesto skozi vrata ob reki. Osvajalci so hitro napredovali po ulicah ter usmrtili vsakogar, ki se jim je upiral, zavzeli so kraljevsko palačo in ubili vladarja Belsazarja, ki je bil v njej. Mogočni Babilon je tako skoraj brez borbe padel v eni noči.

V kakšni zvezi pa je vse to z obljubljenimi »novimi nebesi in novo zemljo«? To je v neposredni zvezi. Po tem ko je zapisal obljubo o »novih nebesih in novi zemlji«, Izaija nadaljuje z Jehovino besedo: »Ali veselite in radujte se vekomaj tega, kar jaz ustvarjam. Zakaj glejte, jaz preustvarjam Jeruzalem v radost in ljudstvo njegovo v veselje. In radoval se bom nad Jeruzalemom in veselil se ljudstva svojega, in ne bo se čul v njem joka glas, ne vpitja glas.« (Iza. 65:17—19)

Ker so se pregnanci vrnili v Judejo in dokončali obnavljanje, je Jeruzalem zares postal »v radost«, ni bil več mesto žalostnega opustošenja. Ni bilo več slišati joka, ki se je razlegal po ulicah mesta pred desetletji zaradi vojnega razdejanja. Ko so leta 537 pred n. št. pregnani Izraelci in njihove domače živali ponovno začeli naseljevati deželo, se je pričela »nova zemlja«. Nad to »zemljo« Izraelcev, ki so se vrnili v deželo, so vladala »nova nebesa«, ker je Jehova po namestniku Zerubabelu in velikem duhovniku Jozuetu usmerjal in nadzoroval pregnance, ki so se vrnili v deželo. (Iza. 51:16; Hagaj 1:1, 14)

V pogledu te izpolnitve Izaijeve prerokbe lahko rečemo, da izvira od Boga in da izpolnjuje vse tri zahteve resničnega prerokovanja. Ker je izvor vesti večni Bog Jehova, smo lahko prepričani, da bosta »nova nebesa in nova zemlja« imela svojo veliko izpolnitev.

IZPOLNITEV OSTALE OBLJUBE

Jasno je, da tako dolgo, dokler traja sedanji sestav stvari, ne moremo pričakovati, da bo prevladala pravičnost med ljudmi. Zato se mora sedanji sestav stvari končati. To se bo zgodilo, ko bo Bog Jehova po svojem Sinu postopal proti vsem tistim, ki vztrajajo na poti, ki ogroža mir in srečo človeške družine. Dejstva, da ta veliki dan sodne izvršitve še ni nastopil, si ne bi smeli napačno razlagati, ker je pretekli čas služil koristnemu namenu. O tem je apostol Peter pisal: »Jehova ne odlaša obljube, kakor nekateri menijo, da je to odlašanje, marveč potrpi z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč, da bi se vsi spokorili.« (2. Petr. 3:9, 10, EI; 2. Tes. 1:6—10)

Modro je, da se nihče od nas ne zanaša na Božje potrpljenje. Dan obračuna je vedno bližje. Za tistega, ki se bo ob tem dogodku znašel v nepriznanem stanju pred Stvarnikom, bo pomenil nesrečo. Zato je Jezus Kristus takole opozoril: »Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada kakor zanka. Kajti tako pride na vse, ki prebivajo na licu vse zemlje. Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim.« (Luk. 21:34—36)

Tisti, ki jih bo Bog takrat priznal, bodo Priče izpolnitve naslednjih besed: »In (Bog) obriše vse solze z njih oči; in smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več; kajti prvo je prešlo.« (Razod. 21:4) Kakšna velika osvoboditev bo to za človeštvo! Takrat bo neznana žalost zaradi krivice, trpljenja in stisk. Mučne bolečine bodo stvar preteklosti. Smrt si ne bo lastila naših dragih. Povsod bo mir. Vse ljudi bo v obnašanju, v besedah in delih vodila ljubezen.

Celo tistih, ki so umrli, izpolnitev Božje obljube ne bo obšla. In zakaj ne? Biblija odgovarja: »Da bo vstajenje mrtvim.« (Dej. ap. 24:15) Jezus Kristus je bil obujen iz mrtvih — to dejstvo je potrdilo petsto prič — kar je osnova za to upanje. (1. Kor. 15:3—6, 13, 16)

Nedvomno je to, da se ta Božja obljuba »novih nebes in nove zemlje« hitro približuje svoji izpolnitvi, najboljša vest. Zato je neobhodno potrebno, da si prizadevamo doseči priznano stanje pred našim Stvarnikom. Zato je apostol Peter spodbujal svoje brate v veri, rekoč: Trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru.« (2. Petr. 3:14) Ali težiš za tem?

»Pravico sodite siroti, potezajte se za vdovo«. (Iz. 1:17)