Pazi, da drugim ne pripisuješ slabih nagibov

»POVEJ mi, zakaj me neki dan nisi pozdravil? Kaj pa imaš proti meni?«

»Kaj sva se srečala? Ne spomnim se tega!«

»Saj to ni mogoče! Šla sva drug mimo drugega in ti si me celo pogledal v oči, vendar me nisi pozdravil! Kaj imaš proti meni?«

Ali si že kdaj to doživel ali bil priča takšni situaciji, kakor je gornji pripetljaj iz resničnega življenja? Mogoče si že videl celo resnejši primer, ko so nekoga obdolžili slabih nagibov. Neosnovana sumničenja in nezaupanje ne ugajata Bogu. To dokazujejo pogubne posledice, do katerih lahko te lastnosti pripeljejo. Poglej, kaj se je zgodilo v biblijskem času z izraelskim ljudstvom.

Po zavzetju obljubljene dežele sta dva in pol rodova prevzela njim določena področja na drugi strani reke Jordana. Tam so zgradili oltar, ne zato, da bi na njem darovali in žrtvovali, temveč da njim in njihovim potomcem služi kot priča, da niso odpadli od pravega oboževanja. Toda ostali rodovi so jih obdolžili slabih nagibov; te Izraelce so obdolžili, da so zapustili oboževanje Jehove in se zato odločili za vojno proti njim. K sreči se je situacija pojasnila in ni prišlo do načrtovane vojaške akcije. (Jozua 22. pogl.)

Kralj David je svojčas poslal služabnike, da bi potolažili amonskega kralja Hanuna zaradi smrti njegovega očeta. Toda Amonci so napačno domnevali, da je David poslal ljudi, naj si ogledajo deželo, in so jih zato zelo ponižali. To je vodilo celo do vojne, v kateri so Amonci in Sirci doživeli hud poraz. Kako katastrofalen izid zaradi pripisovanja slabih nagibov! (2. Sam. 10. poglavje)

KADAR GRE ZA PLEMENITE POBUDE

Kristjanom v prvem stoletju so se pripisovali slabi nagibi ob različnih priložnostih. To se je, na primer, zgodilo, apostolu Pavlu. Zato je bil prisiljen napisati: »Jaz vam nisem postal v nadlego (pa vendar govorite, NS), ‚ker sem prekanjen, sem vas ujel v zvijačo‘«. Da, nekateri bratje v veri iz Korinta so nepravilno trdili, da Pavel ni postopal v ljubezni. Nepravilno so tega zvestega apostola obdolžili slabih nagibov. (2. Kor. 12:16, EI)

Odličen primer je slučaj Božjega Sina. Prišel je na Zemljo iz najplemenitejših nagibov, stalno se je trudil, da je slavil in opravičeval Boga Jehovo, vseeno so ga lažno obtožili bogokletstva. (Mat. 26:64, 65) Katastrofalne posledice so občutili tisti, ki so namerno obdolžili Božjega Sina slabih nagibov, postali so krivi zaradi njegove smrti in prizadevanja, da mnogim ljudem preprečijo rešitev. (Mat. 23:29—39)

Celo Bog Jehova je bil obdolžen slabih nagibov. Satan in njegovi demoni trdijo, da Bog ne vlada iz ljubezni. Namesto tega satan dokazuje, da Jehova sebično krati dobro ljudem, ker jim postavlja moralne in etične meje. Nadalje satan trdi, da Bog »kupuje« poslušnost. (Job. 2:3—5) Podobno satan dvomi tudi v plemenite nagibe Božjih služabnikov. Zakaj Satan »jih je tožil pred Bogom našim noč in dan«! (Raz. 12:10) Bogaboječi posamezniki se gotovo ne bodo nikoli želeli kosati s satanom v nepoštenem pripisovanju slabih nagibov drugim.

ČUVAJ SE NAPAČNEGA RAZUMEVANJA

Kaj se kristjani lahko naučijo iz biblijskih poročil? Tole: Stališča in nagibe drugih se lahko napačno razume. Amonci so naredili tako, ko je David poslal može, da bi potolažili kralja Hanuna. Danes je lahko nekdo plašen in nevsiljiv, mogoče ima tudi strog izraz obraza. Zato morda drugi napačno sklepajo, da je hladen, ponosen in neprijazen, čeprav sploh ni takšen.

Ljudje včasih druge nepravilno obdolžijo lenobe. Toda tisti, ki ga imajo za lenega, morda dela vse, kar le more. Zaradi neke telesne slabosti ali težave z zdravjem morda ni sposoben delati več ali hitreje. Zato je dobro razumeti, da zaradi veliko vzrokov niso vse osebe enako produktivne ali dejavne.

Včasih se pripisuje nepravilne pobude tistim, ki so preprosto poizkušali biti prijazni. V neki pisarni na primer uporablja telefon nekaj oseb celo še po rednem delovnem času. Morda ne sedijo pri telefonu in čakajo na poziv, temveč delajo kaj drugega v sosednjem prostoru. Nekega dne je bil, ko je zazvonilo, pri telefonu drugi, ki ni bil zadolžen zanj. Iz obzirnosti je odgovoril na klic, da ne bi bilo treba osebi, ki je delala v sosednji sobi, prekiniti dela. Na žalost pa mu je ta pripisala slabe nagibe, namesto da bi se pozornemu sodelavcu zahvalila za prijazno pomoč. Malenkost? Da, toda pokaže, da se je treba varovati napačnega ocenjevanja tujih stališč in nagibov.

ČE SO POMANJKLJIVI DOKAZI — RAZLOŽITI ZADEVO V PRID DRUGIH

Ko vidimo žalostne posledice pripisovanja slabih nagibov drugim, tega vsekakor ne želimo delati. Kristjani so modri in zadevo, če so dokazi pomanjkljivi — odločijo v prid drugih. To je v soglasju z Božjim načelom, ki ga je zapisal apostol Pavel, ko je rekel, da ljubezen »vse veruje« (1. Kor. 13:7). Držati se tega načela vsekakor pomeni, zaupati krščanskemu bratu v slučaju dvoma, namesto da se vanj neupravičeno sumi.

Če se z drugimi bolje seznanimo, nam bo to morda pomagalo, da jim ne pripisujemo nepravilnih nagibov. Včasih traja to mesece ali celo leta. Toda v mnogih primerih velja: bolj, ko nekoga poznamo, tem manj smo v nevarnosti, da bi ga obdolžili nepravilnih nagibov.

KADAR SE DVOMI V NAŠE NAGIBE

Kaj pa če smo mi tisti, ki se jih dolži nepravilnih pobud? Kako bi morali reagirati? Dobro je, da se ne ujezimo, ker piše v Propovedniku 7:9: «Ne bodi prenaglega duha za jezo.« Čez čas te bo morda ta oseba bolje spoznala in popravila svoje gledišče. Ko bo razumela, da je grešila, te bo še bolj ljubila, posebno, če se nisi razjezil. Kristjani gotovo želijo posnemati Boga, ki se v obtožbah obvlada. Jehova tudi pozna naše nagibe in nas bo tolažil. Veselili se bomo v tem, da še naprej upamo v Jehovo in delamo dobro. Če nas Bog želi v neki stvari opravičiti, lahko to stori pravočasno. (Ps. 37:3—8; Dej. ap. 15:8; 2. Kor. 7:6)

Posebno je težka situacija, če nekdo dobi nasvet od nekoga, čigar nagibe napačno presoja. Na vse karkoli bi se reklo v zagovor, bi se morda gledalo kot na upravičevanje samega sebe. Dejansko pa se nasveta ne more uporabiti, ker se niso upoštevali vsi faktorji. Kljub temu so lahko nekateri dobronamerni svetovalci nagnjeni k temu, da dvomijo v tvoje nagibe, ko poskušaš prikazati pravo stanje. Zato se lahko, če gre pri tem za nekaj, kar je manj pomembno, odločiš, da o tem nič več ne govoriš, da bi popravil gledišče svetovalca, ker se pričakuje, da iz tvojega molka ne bodo nastopile škodljive posledice. Toda ni vedno zaželjeno enostavno molčati, če se tvoj položaj ali nagibi napačno razumejo. Očitno bi bilo moralno nepravilno ne odgovoriti na laž. So slučaji, ko je primerno svoj položaj ali stališče mirno pojasniti, da bi olajšal svojo vest, ker veš, da si se končno potrudil razjasniti zadevo, namesto, da kot slabič dopuščaš lažno obtožbo. To lahko koristi tudi svetovalcu, še posebej v zvezi razvijanja ravnotežja pri svetovanju.

Nemški pregovor se glasi: »Če se nekdo enkrat zlaže, mu ne bodo verjeli niti takrat, ko bo govoril resnico.« Toda med kristjani ne bi smelo biti tako. Če nekdo zakrivi napako, za katero drugi izvedo in poznejši razvoj dogodkov spomni nekatere na to napako iz preteklosti, mar ne bi smeli sumiti v osebo, ki je že nekdaj zagrešila? Ne, neizogibno, ker ljubezen ne obsoja prehitro. Če se nas, čeprav smo nedolžni, obdolži za nekaj, ker smo v preteklosti naredili podobno stvar, mar ne bomo žalostni, če se nam ne zaupa? Seveda bomo, saj se pod vplivom Božjega svetega duha lahko ljudje spremenijo na bolje. Dobro si je tudi zapomniti, da »ljubezen ... ne misli hudega.« (1. Kor. 6:9—11; 13:4, 5)

POTREBNI PREVIDNOST IN RAVNOTEŽJE

Medtem ko si prizadevamo slediti načelu, da je nepošteno pripisovati slabe pobude drugim, in če ohranjamo ravnotežje, kadar drugi naše nagibe nepravilno razumejo, bi si bilo dobro zapomniti, da je potrebno biti previden. Na primer: če kristjani živijo pod sestavom, ki preganja Božje resnične služabnike in se določeni vladni uradniki morda poslužujejo zvijač, da bi jih navedli k izdajanju bratov v veri. Kako bi mogel nekdo v takih primerih verjeti vsaki izjavi ali obljubi preganjalca? Naslednje načelo iz Božje besede odgovarja takšni situaciji: »Abotni vsemu verjame, prebrisani pa pazi na stopinje svoje.« Jezus Kristus je rekel svojim naslednikom, naj bodo »previdni kakor kače«. (Preg. 14:15; Mat. 10:16)

Vendar bi kristjani morali zaupati in verjeti sooboževalcem Boga, vse dokler ni končnega dokaza za njihovo nelojalnost. Prav bi bilo, da se spomnimo navdihnjenih besed: »Ti kdo si, da sodiš tujega hlapca?« »Eden je zakonodajalec in sodnik, ki more rešiti in pogubiti; ti pa kdo si, ki sodiš bližnjega?« (Rim. 14:4; Jak. 4:12)

Se spomniš slučaja, zapisanega v začetku članka? Tam je žena pripisala slabe nagibe drugemu, ker je ni pozdravil. V poznejšem razgovoru se je pokazalo, da je bil mož zamišljen in tako znanke ni opazil. To je bil edini razlog, zakaj je ni pozdravil. Dobro bi bilo, da bi žena rekla temu možu, kakšen vtis je dobila, in ne, da se je v sebi jezila nanj, na zunaj pa pokazovala, kot da ni nič. Še boljša rešitev tega problema bi bila, da bi že od začetka mislila, da je znanec enostavno ni videl.

Pri ocenjevanju tujih nagibov je resnično potrebno ravnotežje. Na srečo je pred nami čas, ko nihče na Zemlji ne bo več ne v besedah ne v dejanjih sumničav do drugih ljudi. To bo končno uresničeno v novem sestavu stvari pod Kraljevsko vladavino. Takrat bo vsakdo pokazoval ljubezen in gledal na dobre lastnosti drugega. Ne bo več žalitev, potrtosti, ogorčenosti ali malodušja. Do takrat bi se morali paziti nepoštenega pripisovanja slabih nagibov drugim.