Ali častiš mrtve?

ALI si že kdaj občutil globoko izgubo, ki nastane zaradi smrti ljubljenega človeka? Mnogi potrti se počutijo zlomljeni zaradi dokončnega delovanja smrti in občutka nemoči pri tem. Često se zato pojavi želja, da se to poravna z dejanji, namenjenimi v čast mrtvih. Zaradi verovanja v nesmrtno dušo, pogosto vključujejo pogrebni obredi slovesnosti, ki naj pomirijo mrtve in prosijo za njihovo naklonjenost ali da jim pomagajo v duhovnem svetu.

Naravno je, ohraniti dragega umrlega v častnem spominu. Običajno človekovi občutki zahtevajo »spodoben pogreb«. Isti občutek ustvarja željo, da se izpolni zadnjo željo umrlega, če to ne moti njegove vesti in občutka za to, kar je prav. Enako večina ljudi odklanja postopke, ki bi bili nespoštljivi do umrlega.

Če te želje vodijo Božja načela, bo to jamčilo, da njihovo izvajanje ne sledi zaradi verovanja, da se mrtvi zaveda tega, kar se dela. Zakaj? Zato ker takšno verovanje ne temelji na resnici, temveč na praznoverju, ki se je razširilo iz starega Babilona. Temelji tudi na prevarah demonov, ki poosebljajo mrtve.

Fizični dokazi podpirajo biblijski nauk, da je smrt prenehanje življenja in da človek nima nesmrtne duše, ki bi bila sposobna prestopiti v duhovni svet. Človek sam je duša, ker nam je v Pismu rečeno: »Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša.« Ob smrti se ljudje vrnejo v prah in prekinjen je njihov proces razmišljanja. (1. Moj. 2:7; 3:19; Ps. 146:4; Ezek. 18:4)

Seveda so verovanja, ki so v nasprotju s tem. Toda kako lahko z našim postopanjem do mrtvih podpiramo resnico? In kako lahko to storimo z žalovanjem ob izgubi ljubljene osebe?

KAKO ŽALOVATI?

Občutek čustvene napetosti popusti, če da nekdo duška svoji žalosti, toda ne more se dovoliti nenadzorovano izražanje občutkov, ne da bi pri tem prišlo do čustvene neuravnovešenosti. Zato je pametno nadzorovati izražanje žalosti.

Božji služabniki v preteklosti so ob smrti svojih dragih žalovali. (1. Moj. 23:2; 5. Moj. 34:8; Jan. 11:33) Vendar jim je bilo prepovedano izvajati stvari, ki bi dale slutiti verovanje, da mrtvi naprej živijo v duhovnem svetu. Jehovino ljudstvo ni smelo pokvariti svoje religije s tem, da bi posnemali narode v dejanjih, ki so odražala napačno stališče do mrtvih. (3. Moj. 19:28; 5. Moj. 14:1; 18:10—12)

Jezus je jokal ob smrti Lazarja in napovedal, da se bodo njegovi nasledniki postili zaradi žalosti ob njegovi smrti. (Jan. 11:35, 38; Marko 2:20) Toda rekel je tudi, da se bodo postili tako, da jih bo videl samo Bog, ne ljudje. Njihovo žalovanje bi moralo biti v srcu, ne pa se kazati na zunaj. (Mat. 6:16—18; primerjaj Joel 2:12, 13.) Zato ni želel, da bi s postopanjem, nasprotnim resnici, iskali odobravanje sveta. (Jan. 15:19)

Vse to odvrača kristjane od običaja nošenja črnine kot zunanjega znaka žalovanja. Vendar se bodo verne osebe verjetno oblačile za javnost dostojanstveno v času žalovanja zaradi smrti, ker bi bilo neokusno, če bi se ravnodušno oblačile. (Propov. 3:1, 4)

Ali bi to izključilo bedenje ob mrliču? To je običajno pri raznih religijah, in pogosto ga spremlja objokovanje, ki traja vso noč. To ustvarja žalostno in moreče ozračje za užaloščeno družino. Bedenje pri mrliču poteka očitno iz strahu pred mrtvimi in ima namen umrlega pomiriti in odbiti hudobne duhove. Ker pa Biblija pokazuje, da »mrtvi ničesar ne vedo«, temelji takšen običaj na laži in zato ne more biti v skladu s pravim krščanstvom. (Prop. 9:5, 10)

Vendar je primerno, da se obišče užaloščeno družino. To se lahko naredi, celo če umrli še ni odnesen iz hiše, čeprav kristjan ne bo sodeloval pri običajnem bedenju pri mrtvem, ki temelji na nebiblijskih glediščih in navadah. Sedenje v ozračju potrtosti seveda ne bo nudilo tolažbe ali zmanjšalo bolečino. Tudi ne bi bilo prav, obremenjevati žalujoče osebe finančno tako, da bi se pripravljale velike količine hrane za obiskovalce. Izogibaj se dolgih obiskov, če nisi član rodbine ali bližnji prijatelj. Toda bilo bi ohrabrujoče, ponuditi pomoč in »tolažiti malodušne«. (1. Tesal. 5:14) Morda lahko pomagaš pri kakšnih hišnih opravilih, greš po nakupih ali pa pripravljaš hrano, ki je potrebna.

Kako torej pokazuješ svojo žalost, če si užaloščen? Kristjani se ne predajajo pretiranemu žalovanju in se mrtvih ne boje. Tudi ne mislijo, da potrebujejo mrtvi kakšno pomoč od živih. Namesto tega kristjani upajo, da bodo mrtvi ponovno oživeli, ker je rekel apostol Pavel: »Nočemo pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite, kakor tudi drugi, ki nimajo upanja.« (1. Tesal. 4:13) Zato je žalovanje kristjana umerjeno in uravnovešeno zaradi tega upanja. (Jan. 11:24; Dej. ap. 24:15)

Če si s smrtjo izgubil ljubljeno osebo, ti bo to upanje na vstajenje pomagalo, da premagaš občutek izgube in žalosti. Pomagalo ti bo, da urediš svoje okoliščine, kar se da najbolje, in ohrabrilo te bo, da pomagaš drugim. Drugim žalostnim osebam lahko na primer govoriš o svojem upanju v vstajenje in jim tako pomagaš premagati njihovo žalost. (Jan. 5:28, 29)

KAKO JE S POGREBI?

Kristjani pokopljejo mrtve tako, kakor to zahtevajo zakonski sanitarni predpisi in kakor je družbi sprejemljivo. Izkoristi se priložnost, da se tolaži žalostne in govori o upanju vsem prisotnim. Ne, krščanski pogreb ni ne zakrament za dosego domnevne ločitve duše niti ne služi kot dejanje za pomirjenje »duha umrlega«. Kristjani tudi ne mislijo, da je mogoče »posvetiti« pokojnika z načinom pogreba. Ker »mrtvi ničesar ne vedo«, jim prav ničesar ne more koristiti ali jih pomiriti oziroma vplivati na njihov položaj v Božjih očeh. (Ps. 6:5; 115:17) Vseeno pa pogreb (ali predavanje, četudi trupla ni na tistem mestu), tolaži preživele sorodnike in pokazuje spoštovanje, ki ga je umrli užival.

Toda kakšne vrednosti bi bil dovršen pogreb, če z umrlim niso postopali spoštljivo, ko je še živel? Nekateri trdijo, da je takšen pogreb in pojedina za njim potrebna, da bi se izkazalo umrlemu spoštovanje in izrazilo cenjenje do njegovega primernega življenja. Toda takšno cenjenje bi bilo dragocenejše, če bi se izkazovalo še v času življenja pokojnika, ko je to lahko še videl in imel od tega korist.

Čeprav se lahko izrazi hvaležnost, da je pokojnik lepo živel, je smrt sovražnik. (1. Kor. 15:26) To je čas žalovanja, ne radosti, čas zbranega razmišljanja o važnosti življenja v soglasju z Božjo voljo. (Propov. 7:2; 9:10)

Te točke je koristno pregledati, ko odločamo, kako daleč bomo šli v izkazovanju spoštovanja dragemu umrlemu. Ker pa se mrtvi ničesar ne zavedajo in ne morejo nič narediti, molitve ali žrtvovanje za njih, ali njim, ne bi bile samo prazne, temveč nepravilne. (Iza. 8:19; 38:18) Kralj David je na primer molil in se postil, dokler je njegovo bolno dete še živelo. Toda ko je David izvedel, da je dete umrlo, je prenehal moliti in se postiti. (2. Sam. 12:16—23)

KAKO VPLIVA NA KRŠČANSKO SKUPŠČINO?

Če je umrli pripadal krščanski skupščini, bi bilo naravno, da se skupščino prosi za pogreb. Umrli je morda dejansko izrazil to željo in prav je, da preživeli otroci ali drugi družinski člani to spoštujejo. Organiziranje pogreba je seveda družinska obveza, toda medtem ko družina skrbi za stroške, zakonske in druge formalnosti, lahko prosi skupščino, da neki starešina vodi pogreb. (1. Tim. 5:8)

Če umre neki verni kristjan, ne da bi zapustil kakšna materialna sredstva in nima niti sorodnikov, ki bi bili sposobni skrbeti za te stvari, skupščina prevzame odgovornost v zvezi s pogrebom, če je to zares potrebno. (Primerjaj 1. Timoteju 5:9, 10) O tem odloča krajevno starešinstvo. Če pa neverni člani družine prevzamejo organiziranje pogreba, tedaj krščanska skupščina ni dolžna prirediti nekakšen skupni pogreb in se s tem izpostavljati nevarnosti mešanja v drugo religijo. (2. Kor. 6:14—17; Razod. 18:4)

V vseh stvareh, ki se tičejo službe za mrtve, se je važno prilagoditi temu, kar je resnica. Zato se kristjani izogibajo vsega, kar celo samo od daleč spominja na oboževanje prednikov ali verovanje v »duhove umrlih«. Verne osebe verujejo v vstajenje in so odločene oboževati Jehovo tako, da to ni oskrunjeno z nobeno obliko laži. (Jan. 4:23, 24; Jak. 1:27)

Jezus je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre.« (Jan. 11:25)

[Slika na strani 15]

Ali pospešuješ v žalostnem domu potrtost?

Ali pa užaloščene tolažiš z upanjem, ki temelji na Božji besedi?