Žalovanje in pogrebi

PRAVILNO je rečeno: »Nobena skupina ljudi ... preprosto ne odstrani mrtvih brez obreda ali ceremonije. Nasprotno pa nobena žival ne pokopava trupel svoje vrste«. »Človek je edino živo stvarjenje, ki se zaveda, da živi in umira«.a (Glej 1. Moj. 23:3, 4)

Te besede sodobnega znanstvenika Theodosiusa Dobzhanskega, Rusa po rodu, pokažejo, zakaj je rekel kralj Salomon pred tri tisoč leti: »Bolje je iti v hišo žalosti nego v hišo pojedine, ker v oni se vidi konec vseh ljudi, in živeči si to vtisne v srce«. Da, ker se ljudje zavedajo, da živijo in da umirajo, navadno poskrbijo ob pogrebu umrlega prijatelja, brata v veri ali sorodnika za neke vrste ceremonijo. (Prop. 7:2)

Ali pomenijo Salomonove besede »Bolje je iti v hišo žalosti«, da je za kristjana pravilno in primerno, iti v vsako hišo žalovanja in sočustvovati z žalujočimi? Je primerno objokovati smrt vsake osebe? Kaj pokaže Biblija, Božja beseda?

Biblija poroča o mnogih primerih žalovanja. Pravilno je bilo, da sta Jakob in Ezav žalovala ob smrti svojega očeta. Jakob je žaloval, ker je mislil, da je njegovega ljubljenega sina Jožefa raztrgala divja zver. Ko je patriarh Jakob umrl, je bilo veliko žalovanje ne samo v njegovi družini, temveč tudi pri Egipčanih. Izraelci so globoko žalovali ob smrti svojega voditelja Mojzesa. Čeprav je kralj Josija umrl v bitki, v kateri je nerazumno sodeloval, je smrt tega dobrega vladarja povzročila, da so Jeremija in vsa Juda globoko žalovali. Pozneje so žalovali in objokovali smrt Lazarja, Jezusa Kristusa, Štefana in drugih. (1. Moj. 27:41; 37:34, 35; 50:1—14; 5. Moj. 34:8; 2. Letop. 35:24, 25; Luk. 24:15—24; Jan. 11:17—44; Dej. ap. 8:2; 9:36—42)

V vseh teh primerih žalovanja, omenjenih v Bibliji, pa je ena stvar značilna. Vsi ti so bili ljudje, ki so se bali Jehove, in njihovi sorodniki ali ljudje, ki so jih žalujoči zelo spoštovali. Bili pa so tudi takšni, čigar smrti se ni obžalovalo. Tako na primer ni niti najmanjšega znaka, da bi Noe in njegovi domači obžalovali hudobno in nasilno generacijo, ki je pomrla v vesoljnem potopu. Tudi ni nobenega poročila, da bi bil Lot žaloval za uničenimi skrajno pokvarjenimi prebivalci Sodome in Gomore. Ko so faraon in njegova vojska utonili v Rdečem morju, Mojzes in njegovo ljudstvo ni žalovalo, temveč so radostno vzklikali in peli pesem zmage. (2. Mojz. 15:1—21; glej tudi Jeremija 22:18, 19)

Zakaj v vseh teh primerih Božji služabniki niso žalovali ali obžalovali tistih, ki so bili uničeni? Zato ker jih je uničil Jehova. Žalovanje za njimi bi pomenilo ugovarjati izvršitvi pravične Jehovine sodbe. Zato je bilo Jeremiji zapovedano, naj ne žaluje zaradi nesreče, ki bo doletela odpadli izraelski narod. V Razodetju beremo, da bodo za Babilonom velikim njegovi politični in komercialni ljubimci žalovali, toda nebeške množice se bodo njegovega uničenja veselile. (Jer. 15:4—7; Razod. 18:9—20)

Kralja Davida je njegov general Joab povsem upravičeno pokaral zato, ker je žaloval ob smrti svojega častihlepnega, nezvestega in nemoralnega sina Absaloma. (2. Sam. 19:1—8) Toda ko je David žaloval za nezvestim kraljem Savlom, ni bil pokaran. (2. Sam. 1:17—27) Zakaj ne? Kralj Savel je bil Jehovin maziljenec. Zato je bilo Davidovo žalovanje izraz njegove zvestobe do položaja maziljenca, ki ga je imel Savel. (Glej Stražni stolp, 1. oktober 1938, str. 297 v angleščini). Razen tega David ni želel zbuditi suma, da se veseli smrti svojega sovražnika. (Preg. 24:17)

Vse te stvari so zapisane za naš pouk, za navodila in tolažbo v tem času ob koncu hudobnega sestava stvari. (Rimlj. 15:4; 1. Kor. 10:11) V bližnji bodočnosti bo ta generacija doživela napovedano »veliko stisko«, ki bo prinesla konec sedanjemu sestavu stvari. (Mat. 24:21) V tistem času ne bo noben zvesti Jehovin služabnik — samo oni bodo preživeli — obžaloval uničenja hudobnih. Nasprotno, veselili se bodo, kakor so se Mojzes in Izraelci veselili uničenja faraona in njegove vojske.

ŽALOVANJE V NAŠEM ČASU

Kako pa je v našem času? S kakšnim stališčem sprejemamo poročila o nesrečah, potresih, viharjih in poplavah, v katerih izgubi življenje mnogo ljudi? Brez dvoma sočustvujemo z žrtvami — še posebno s preživelimi, četudi morda niso pravicoljubni ljudje. Končno niso pomrli zato, ker bi jih usmrtil Bog Jehova zaradi njihove hudobnosti. Če umrejo sorodniki, znanci ali poslovni prijatelji, kristjani običajno pokažejo odkritosrčno sožalje preživelim družinskim članom.

Kadar umre zvest maziljeni kristjan, žalujemo, čeprav z zaupanjem verujemo, da je prejel svojo nebeško nagrado. Končno ga pogrešamo; toda mi ne žalujemo neutolažljivo kakor tisti, ki nimajo nobenega upanja. (1. Tesal. 4:13—15) Obžalujemo tudi smrt tistih, ki imajo zemeljsko upanje, čeprav lahko razumno sklepamo, da bodo pripadali prvim, ki bodo obujeni. Jezus je razločno rekel, da bodo obujeni vsi, »ki so v grobovih«. (Jan. 5:28, 29; glej tudi Dej. ap. 24:15; Razodetje 20:13)

ZAKAJ POGREBNE SVEČANOSTI?

Nekateri so mnenja, da služi pogreb za pohvalni govor o umrlem, da se lepo govori o njem, da bi imel »dostojen pogreb«. Je to pravilno? Spomnimo se, da je Bog Jehova izraelskemu ljudstvu dovolil objokovati smrt Nadaba in Abihuja, obeh Aronovih sinov, ki sta izgubila življenje, ker sta darovala nedovoljeni ogenj — medtem ko je njihovim najbližjim bilo prepovedano žalovati za njima. (3. Moj. 10:1—7)

Tudi ne moremo reči, da je pogreb nekaj podobnega kot zakrament, ki umrlemu posreduje milost. Res, za mnoge člane krščanstva je misel na necerkven pokop nekaj strašnega. Rimskokatoliška cerkev ima v ta namen različne maše. Vsebujejo izreke o blagoslovih za mrtvega in baje pomagajo njegovi duši v vicah. Toda za vse te običaje ni biblijske podpore, ker Božja beseda jasno pove, da so mrtvi brez zavesti vse do vstajenja. (Propov. 9:5, 10)

Zakaj se naj tedaj umrlemu pripravi pogrebna svečanost? Za to je več dobrih razlogov. Najprej, da bi potolažili žalujoče. Kristjanom se zapoveduje tolažiti vse žalujoče, vključno tudi žalujoče v svojih vrstah. (Iza. 61:1, 2; 2. Kor. 1:3—5) Po pravilu smrt izzove žalost. Posebno tolažilno je, slišati o Jehovinih čudovitih lastnostih, predvsem o njegovi veliki ljubezni, ki jo je pokazal, ko je daroval svojega Sina kot odkupno žrtev, da lahko ljudje upajo na večno življenje. Udeleženci pogreba ne tolažijo žalujočih le z osebnim izražanjem sožalja, temveč tudi s svojo prisotnostjo.

Poleg tega se da pričevanje za biblijske resnice. Običajno so na pogrebu tudi sosedje, znanci, poslovni prijatelji in sorodniki, ki niso Jehovine priče. Vsem tem lahko pogrebni govor koristi, saj se v njem govori o biblijskem pogledu na stanje mrtvih, zakaj človeštvo umira in o upanju na vstajenje. Ker služi pogrebni govor tako dobremu namenu, ne bo krščanskega oznanjevalca nič oviralo, da ne bi imel govor na pogrebu nekega nevernega sorodnika Jehovine priče ali celo na pogrebu osebe, ki si je v skrajnem obupu ali duhovni omračitvi vzela življenje. Sokristjani lahko tolažijo tiste, ki so preostali.

Salomon pa nas spomni še na drugi dobri namen, ki mu pogreb lahko služi, ko pravi: »Bolje je iti v hišo žalosti nego v hišo pojedine, ker v oni se vidi konec vseh ljudi, in živeči si to vtisne v srce«. (Prop. 7:2) Smrt nas navede, da razmišljamo o minljivosti življenja. To nam pomaga spoznati, kakšen blagoslov je življenje. V smrti ni zavesti, nobenih občutkov, nobene izmenjave misli, nobenih radosti in nikakršnega delovanja.

Pri nekaterih starih narodih je bil pogreb skrajno žalosten dogodek, smrt jim je pomenila poraz. Zato so pogreb pripravili ponoči. Res je sicer, da se kristjani ne žalostijo kakor ljudje, ki nimajo upanja, vendar na pogrebu ali v prisotnosti žalujočih sorodnikov doma ali v mrtvašnici ne bi smeli biti vedri ali veseli, kot da so na pikniku ali praznovanju. Za vse obstaja določen čas, in čas smrti ni čas glasnega smeha. (Propov. 3:1, 4)

Ko se za umrlim zvestim Jehovinim služabnikom drži pogrebni govor, se lahko izkoristi za to, da se pokaže, da je on kljub raznim težavam obranil svojo čistost. (2. Sam. 1:26) Točno tako je, kakor je rekel Mark Antonij v svojem znanem pogrebnem govoru: »Cezarja želim pokopati, ne slaviti.« Tudi ni naš namen, da slavimo ali poveličujemo ljudi, temveč jih imamo za posnemanja vreden zgled. Apostol Pavel je rekel: »Da se ne polenite, temveč postanete posnemalci njih, ki so po veri in stanovitnosti podedovali obljube.« (Hebr. 6:12)

POGREB ZA IZKLJUČENE?

Vzemimo, da je bil umrli izključen, nekdo, ki mu je bila krščanska skupnost iz kateregakoli razloga odtegnjena. V Stražnem stolpu od 1. novembra 1961 (v nemščini), je bilo v rubriki »Vprašanja bralcev« zastopano razumevanje, da ni pravilno držati pogrebni govor izključenemu. Bilo je rečeno: »Ljudem iz sveta nikakor ne želimo posredovati vtisa, da je bila oseba, ki ji je bila odtegnjena skupnost, sprejemljiva v skupščini, čeprav v resnici ni bila sprejemljiva, temveč izključena.« Ali z ozirom na pogreb za izključenega ni nobenih izjem?

Preden odgovorimo na to vprašanje, bi bilo dobro, da si na kratko ogledamo temo o izključitvi. Biblijsko osnovo za izključitev najdemo v 1. listu Korinčanom, 5. poglavje, kjer je apostol Pavel zapovedal, da se izključi iz skupnosti nemoralnega moža. Toda šele od leta 1952 naprej je Jehovino ljudstvo našega časa zaradi v tem pogledu naraščajočih potreb, nekaj ukrenilo. Z veliko gorečnostjo za pravičnost in s sovraštvom do vsega, kar je hudo, so bile tistim, ki prevzemajo vodstvo, izdane smernice, da se skupnosti ohranijo duhovno čiste z ozirom na nauk in moralo.

V teku let je dobilo Jehovino ljudstvo vedno jasnejšo predstavo o izključitvi. Niso bile izluščene samo določene posameznosti, temveč so tudi spoznali, kakšno vlogo ima modrost, ljubezen in pravičnost. Spoznali so potrebo izkazovati usmiljenje tistim, ki se odkritosrčno kesajo in upoštevati olajševalne okoliščine ter vsak dokaz pristnega obžalovanja. Pred nekaj leti je bilo pokazano, da se morajo kristjani do zakrknjenih grešnikov in prepirljivih odpadnikov drugače obnašati kakor do tistih, ki so nam »kakor pogani«, ki jih pozdravimo in mu izkažemo običajno vljudnost. (Mat. 18:17; 2. Jan. 9, 10)

Izgleda, da je to razliko treba upoštevati tudi v zvezi s pogrebom človeka, ki je bil izključen. Krščanska skupščina si svojega dobrega glasu naj ne bi umazala s tem, da se jo povezuje z nekom, za kogar celo do njegove smrti veljajo besede iz 2. Jan. 9, 10. Lahko pa se je zgodilo, da je izključeni pokazal kakršnekoli znake pristnega obžalovanja, da je obiskoval sestanke in pokazoval željo, da se ga zopet sprejme v skupščino. Če starešine menijo, da ne bi bila motena enotnost skupščine niti Božji besedi povzročena sramota, tedaj ni kaj ugovarjati, če ima eden od starešin pogrebni govor. Kako pa lahko vedo ali Jehova temu človeku ni že odpustil, ker je kazal določene znake obžalovanja? Pravilno je, da so starešine čakali, ker so hoteli biti sigurni, da je kesanje pristno. Ker je vsak primer drugačen, se mora odločati po vsakokratnem bistvenem gledišču. Če ima pogrebni govor eden od starešin, naj se nikar ne spušča v osebne stvari ali da reče karkoli pozitivnega o možnem vstajenju umrlega. Gotovo pa lahko da dobro biblijsko pričevanje.

Poleg tega ne smemo prezreti dveh glavnih razlogov za izključitev grešnika. Eden je, da se ga spravi k razumnosti, če je mogoče, drugi pa je zaščita skupščine pred slabim vplivom. Ta dva razloga sedaj ne prideta v poštev, ker je izključeni mrtev. Celo če je izključeni ostal kakor »pogan« ali človek iz sveta, lahko biblijski pogrebni govor služi, kakor je bilo že omenjeno, več kot le dobremu namenu: žalujoče se lahko tolaži in je pričevanje ljudem iz sveta. Že samo to dejstvo, da je dano dobro pričevanje, je lahko žalujočim, ne glede na okoliščine, v pomirjenje in tolažbo.

Samo mi ljudje izmed vseh zemeljskih stvarjenj smo ustvarjeni po Božji podobi. Zato lahko razumemo, kaj pomeni smrt. Zato smo tudi sposobni žalovati za nekom, ki je izgubil svoje življenje, in želimo tolažiti tiste, ki za njim žalujejo. Mar naš nebeški Oče ni »Oče usmiljenja in Bog vsake tolažbe«? Gotovo! Zato dovolimo, da v žalovanju in pri pogrebih vodijo naše občutke in naša postopanja njegova temeljna načela modrosti, pravičnosti in ljubezni, ki bi morala določati tudi vse drugo, kar v življenju delamo. (2. Kor. 1:3, 4; 1. Kor 16:14)

[Podčrtna opomba]