Pogumno govoriti Jehovino besedo
»In zdaj, Jehova ... daj svojim služabnikom, da bodo z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo.« (Dej. ap. 4:29, EI)
1., 2. a) Kakšno zanimanje je pokazal Jezus za svoje učence, zatem ko je bil obujen, in kakšna navodila jim je dal? b) V kakšni meri naj bi se razširilo to pričevanje?
ČEPRAV je smrt ločila Jezusa od njegovih učencev, ti niso pozabili na njegovo vabilo, naj postanejo »lovci ljudi«. Vedeli so, da je to pomenilo govoriti Božjo besedo med ljudmi. Toda kako bodo to izvedli? Potrebovali so vodstvo in navodila.
2 Na veliko veselje učencev, se jim je obujeni Jezus večkrat prikazal, preden je odšel v nebesa k svojemu Očetu. (1. Kor. 15:3—8; Jan. 20:20) Tako jim je lahko dal nadaljnja navodila v zvezi z njihovim bodočim delovanjem. V Galileji je rekel:
»Dana mi je vsa oblast v nebesih in na Zemlji. Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta (sestava stvari).« (Mat. 28:18—20)
Krščansko delo pridobivanja, krščevanja in poučevanja učencev mora doseči ljudi vseh narodov. Kako spodbudno je bilo vedeti, da bo ta obujeni Božji Sin s kristjani pri njihovem delu za Kraljestvo vse do konca sestava stvari!
3. Kakšno vlogo ima v tem sveti duh, ki je začel delovati ob binkoštih?
3 Jezus je svojim učencem obljubil, da bo prišel pomočnik, sveti duh. (Jan. 14:16, 26) Kaj bo to in kako bo deloval? Tik preden je šel Jezus k svojemu Očetu, je rekel učencem:
»Temveč prejmete moč, ko pride sveti duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in do kraja zemlje.« (Dej. ap. 1:8)
Kako čudovit obet za razširjenje pričevanja! Učenci so se vrnili v Jeruzalem in tam vztrajno molili. Petdeseti dan po Jezusovem vstajenju so bile binkošti in učenci so se vsi zbrali na enem mestu. Nenadoma je nastal šum »z neba kakor piš silnega vetra« z vsemi ostalimi čudežnimi pojavi. Jehova je izlil nanje obljubljeni sveti duh, svojo delujočo moč. H kakšnemu delu jih je ta duh navajal? Navedel jih je, da so »govorili«. (Dej. ap. 2:1—4)
4. Kako so ob tej priložnosti sprejeli »dobro vest«?
4 Imel je priti čas za veliki »lov ljudi«. S pomočjo svetega duha so lahko ti učenci govorili Božjo besedo v mnogih jezikih. Zato so ljudje, ki so prišli iz mnogih krajev sveta na praznovanje binkošti, lahko slišali o »velikih Božjih delih« v svojem jeziku. Opazovalci so se čudili. Zatem je vstal Peter in pogumno spregovoril, da bi zadevo pojasnil. Dal je temeljito pričevanje o vstajenju Jezusa Kristusa, prisotne povabil, da se pokesajo, krstijo in se rešijo tega pokvarjenega rodu. Kakšen je bil rezultat? Približno tri tisoč jih je sprejelo besedo! Krstili so se in pridružili krščanski skupščini. Radost je bila velika, saj je »Gospod prideval vsak dan teh, ki so se zveličevali«. (Dej. ap. 2:5—47)
5. a) Zakaj pridejo kristjani pred vladarje v času nasprotovanja? b) Kakšno spodbudo najdemo v tem mi?
5 To pričevanje s pomočjo svetega duha je rodilo veliko novih oboževalcev Jehove. Ti so se veselili, da napredujejo, in so s svojim javnim oznanjevanjem Jeruzalem napolnili z »dobro vestjo«. Peter in Janez sta v tem delu prednjačila, vabila sta ljudi, da se spreobrnejo in izbrišejo svoje grehe, da bi dobili duhovno okrepčilo od Jehove. Mnogi med njimi so z veseljem poslušali »dobro vest« — toda ne veliki duhovnik, starešine v templju in saduceji. Ti so prijeli Petra in Janeza in ju zaprli. Tako so učenci občutili sovraštvo, na katero jih je vnaprej opozoril Jezus, ko je rekel:
»Glejte, jaz vas pošiljam kakor ovce med volkove: bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje. Varujte se pa ljudi, zakaj izročali vas bodo sodiščem in po shodnicah svojih vas bodo bičali. Popeljejo vas pa tudi pred vladarje in kralje zaradi mene, njim in narodom v pričevanje. Kadar vas pa izroče oblasti, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti dano vam bo tisto uro, kaj naj govorite. Niste namreč vi, ki govorite, ampak duh Očeta vašega je, ki govori v vas.« (Mat. 10:16—20)
Tedaj so se ti »lovci ljudi« lahko veselili ulova približno pet tisoč novih vernikov. Kako hvaležni so morali biti Jehovi za takšen porast! Njihovo poročilo o službi opogumlja tudi nas! (Dej. ap. 4:1—4)
GOVORITI PRED VLADARJI
6. a) Kaj sta naredila Peter in Janez, ko so ju pripeljali pred oblastnike? b) Zakaj sta bila za to sposobna?
6 Naslednji dan so se zbrali oblastniki in zasliševali Petra in Janeza glede njunega delovanja, kakor tudi o zdravljenju hromega moža. To je bila dobra priložnost za nadaljnje javno pričevanje. Tako kakor je Jezus rekel, da se bo zgodilo, je sedaj sveti duh usposobil Petra, da je rekel:
»Poglavarji naroda in starešine! Če naju zaradi dobrote do bolnega človeka danes zaslišujete, s čim je bil ta ozdravljen, bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu, da v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi pribili na mučilni kol (NS), Bog pa ga je obudil od mrtvih. Po njem stoji ta pred vami zdrav. On je kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti.« (Dej. ap. 4:8—12, EI)
Te važne resnice so se morale objaviti! Zato so bili apostoli odkriti in niso ničesar prikrivali. Peter in Janez sta bila preprosta ribiča, toda Jezus ju je naučil, da govorita odločno in prepričljivo. Govorila sta kot priče Jehove, ker sta želela, da se objavi Božja beseda. (Primerjaj Janez 7:15—18, 45.)
7. Kaj izvemo iz poročila v 4. poglavju Dejanj apostolov o mišljenju in ciljih nasprotnikov?
7 Kako hvaležni bi morali biti Jehovi za poročilo v Dejanjih apostolov, v 4. poglavju! Ne le zato, ker to poročilo razločno pokaže, da morajo pravi kristjani neustrašeno govoriti, temveč ker tudi razodeva napačno mišljenje posvetnih oblastnikov, ki nasprotujejo Božjemu delu. Zatem ko so dali apostoli to neustrašno pričevanje, so jih oblastniki, medtem ko so se posvetovali, dali odpeljati iz dvorane velikega zbora. Kakšen je bil njihov cilj? Niso mogli zanikati, da se je v imenu Jezusa Kristusa zgodil spoštovanja vreden dogodek. Razmišljali pa so, kako ustaviti širjenje pravega oboževanja. Sodili so, da bodo s pretenjem lahko prestrašili apostole in tako ustavili njihovo govorjenje v Jezusovem imenu. (Dej. ap. 4:16, 17)
8. Kaj pokazuje, da se apostola nista ustrašila?
8 Ali bodo samo pretnje ustavile te krščanske Jehovine priče? Današnji pravi kristjani upoštevajte njun neustrašen zgled:
»Poklicali so ju torej in jima zabičali, naj v Jezusovem imenu nikakor več ne govorita in ne učita. Toda Peter in Janez sta jim odgovorila: ‚Sami presodite, ali je pred Bogom prav, vas bolj poslušati kakor Boga. Ne moremo namreč, da bi ne govorili, kar smo videli in slišali.‘« (Dej. ap. 4:18—20)
Iz strahu pred javnim mnenjem so oblastniki apostola izpustili, zatem ko so jima zapretili. S pomočjo Božjega duha so ti kristjani premagali preganjanje.
JEHOVA ŠE NAPREJ POMAGA
9., 10. a) Kako so postopali Jehovini služabniki in kakšna je bila njihova srčna želja? b) Za kaj so prosili in kakšen odgovor so dobili?
9 Ko so ju izpustili, sta se apostola vrnila v skupščino. Povedala sta bratom, kaj se je zgodilo, in zatem je skupščina storila to, kar bi kristjani morali vedno storiti v takšnih okoliščinah. Molili so k Jehovi. To je bila molitev vere, v kateri so izrazili močno željo, da še naprej služijo Bogu. Rekli so:
»O Jehova, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih; ki si rekel po svetem duhu z usti našega očeta Davida, hlapca svojega: ‚Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči? Postavljajo se kralji zemlje in poglavarji se zbirajo zoper Jehovo in zoper Maziljenca njegovega.‘ Kajti zbrali so se zares v tem mestu zoper svetega Služabnika tvojega, Jezusa, ki si ga pomazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in ljudstvom Izraelovim, da store, kar je naprej določila roka tvoja in sklep tvoj, da naj se zgodi. In sedaj, Jehova, poglej na njih pretenje in daj hlapcem svojim, da z vso srčnostjo govore besedo tvojo, s tem, da iztegneš roko svojo na ozdravljanje, in da se znamenja in čudeži gode po imenu svetega Služabnika tvojega, Jezusa.« (Dej. ap. 4:24—30)
10 Učenci niso prosili za to, da jim ne bi bilo treba več opravljati tega dela ali da bi bili kje daleč od sovražnikov resnice. Poznali so svojo nalogo, dobljeno od Jehove — biti njegove priče. Iz srca so želeli še naprej neustrašeno govoriti Božjo besedo in prosili so, da bi jim Bog pri tem pomagal. Nikoli niso podlegli strahu. Je bil Jehova zadovoljen z njihovim stališčem? Poročilo nam pove:
»In ko so odmolili, se potrese mesto, ki so v njem bili zbrani, in vsi se napolnijo svetega duha; in govorili so besedo Božjo srčno.« (Dej. ap. 4:31)
11. a) Kaj je povzročilo njihovo srčno govorjenje? b) Zakaj zapor ni ustavil njihovega delovanje?
11 Te priče za Kraljestvo so nadaljevale svoje delo z obnovljeno močjo in Jehova je bil z njimi. »In čimdalje več jih je pristopalo, ki so verovali Gospodu, množice mož in žen.« (Dej. ap. 5:14) Zato so se religiozni voditelji razjezili in zopet zaprli apostole. Toda Jehovina volja je bila, da še dalje oznanjajo v Jeruzalemu. Zato je poslal svojega angela, da osvobodi apostole in da jim reče:
»Pojdite in ustopite se in govorite v templju ljudstvu vse besede tega življenja.« (Dej. ap. 5:20)
Zapor apostole ni nič bolj prestrašil kakor grožnje duhovnikov in oblastnikov — niso umolknili.
12. Zakaj so apostoli ponovno pričali pred sodiščem in ali so jih prestrašili?
12 Vendar so uradniki prijeli apostole in jih odpeljali v dvorano velikega zbora, kjer so jih soočili z razjarjenim velikim duhovnikom, ki je rekel:
»Ali vam nismo ostro naročili, da ne smete učiti o tem imenu? In glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim in hočete na nas spraviti kri tega človeka!« (Dej. ap. 5:28)
Ali so apostoli popustili v tej neprijetni sodni dvorani pred vladnimi služabniki, ki so jih stražili, in pred velikim duhovnikom, ki je tako ostro govoril z njimi? Ne.
»Peter in apostoli odgovore in reko: ‚Boga je treba bolj poslušati nego ljudi. Bog očetov naših je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili. Tega je Bog z desnico svojo povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu izpokorjenje in odpuščanje grehov. In mi smo mu priče teh reči in tudi sveti duh, katerega je Bog dal tem, ki so pokorni njemu,« (Dej. ap. 5:29—32)
13. Kaj je svetoval Gamaliel in kako je sodišče gledalo na to?
13 Zopet smo dolžni zahvalo poročilu iz Svetega pisma, ki nam pokazuje, kako popačene so misli tistih, ki se upirajo Božjemu delu. Čeprav so bili apostoli dobri ljudje, jih je sodišče nameravalo odstraniti. Vendar je spoštovani učitelj postave, Gamaliel, vstal in pravočasno svetoval religioznim vladarjem. Rekel je:
»Možje Izraelci, pazite nase pri teh ljudeh, kaj hočete storiti. Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo se mu je število mož, kakih štiristo; on je bil ubit in vsi, ki so ga poslušali, so se razpršili in so bili uničeni. Zatem je vstal Juda Galilejec, v dneh popisovanja, in je potegnil dosti ljudstva za seboj; tudi on je poginil in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili. In zato vam sedaj pravim: odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere; če je pa od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete Bogu nasprotnih.« (Dej. ap. 5:34—39)
Ta modri Gamalielov nasvet so delno sprejeli. Čeprav se religiozni voditelji niso prenehali boriti proti Bogu, vsaj niso usmrtili apostolov. Namesto tega so jih močno pretepli, jim zapovedali, da prenehajo govoriti o Jezusu in jih izpustili. (Dej. ap. 5:40)
POGUM V PREIZKUŠNJAH
14. Kako so takrat kristjani pogumno delovali in s kakšnim rezultatom?
14 Ali je vse to apostole odvrnilo od tega, da bi pogumno govorili o Božji besedi? Poročilo nam na to odgovarja:
»Oni gredo torej izpred velikega zbora in se vesele, da so bili spoznani za vredne, trpeti sramoto za ime njegovo. In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus.« (Dej. ap. 5:41, 42)
Apostoli in drugi kristjani so bili še naprej zaposleni z Božjo besedo in so pogumno govorili o njej, Jehova pa je njihovo delo blagoslavljal.
»In beseda Božja je rasla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov je bila pokorna veri.« (Dej. ap. 6:7)
15. O čem je pogumno govoril Štefan in kaj so storili religionisti?
15 Ker so se tudi duhovniki spreobrnili in postali kristjani, nasprotovanje neusmiljenih religioznih voditeljev ni prenehalo. Kmalu zatem se je pred Sinedrijem znašel goreči služabnik Štefan. Dal je močno pričevanje, v katerem je kratko ponovil delovanje Jehovinega namena. Toda nasprotniki so jezni navalili nanj in ga kamenjali. Štefanu se je zgodilo prav tisto, kar je napovedal Jezus: »Pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu.« (Jan. 16:2; Dej. ap. 6:8—7:60)
16. a) Kaj se je zatem zgodilo z ostalimi iz krščanske skupščine? b) Kako so gledali na svoje materialne stvari?
16 Štefanova mučeniška smrt je bila znamenje, da prihaja val hudih preganjanj:
»In nastalo je ta dan veliko preganjanje cerkve (skupščine), ki je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po judejskih in samarijskih krajih, razen apostolov.« (Dej. ap. 8:1)
Ali je to utišalo Jehovine priče tistega časa? To je bil res drugi satanov poskus, da prekine dejavnost Božjih služabnikov. Morali so zapustiti hiše in posest, imeli pa so pravilno gledišče o materialnih stvareh. V tem so bili podobni tistim kristjanom, katerim je pozneje pisal apostol Pavel: »In rop imetja svojega ste z veseljem trpeli, vedoč, da imate boljše imetje in stalno v nebesih.« (Hebr. 10:34)
17., 18. a) Kako nam postopek Filipa in drugih razkropljenih kristjanov pokazuje, kako se premaga satanove načrte? b) Kako jih je Jehova blagoslovil?
17 Apostoli so dobro razumeli, da morajo biti še naprej zveste priče Boga in Kristusa. Zato so »tisti, ki so se razkropili, hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija«. (Dej. ap. 8:4) Filip je šel v mesto Samarija, kjer je pogumno oznanjeval besedo; z njo je razveselil mnoge ljudi. Kmalu so se mu pridružili še drugi verniki in v Jeruzalem so poslali sporočilo, v katerem so obvestili apostole, da je Samarija sprejela Božjo besedo. Peter in Janez sta odšla tja, na Samarijane je bil izlit sveti duh in vzpostavili so krščansko skupščino. (Dej. ap. 8:5—8, 14—17, 25; 9:31)
18 Ti kristjani iz prvega stoletja so imeli pravilno gledišče. V molitvi so prosili, da bi jih Jehova podpiral, da še naprej pogumno govorijo Božjo besedo. To so storili s pomočjo svetega duha in Bog jih je blagoslovil. Kot piše v poročilu, je bila »roka Jehovina z njimi«! (Dej. ap. 11:19—21)
SRČNO GOVORITI SEDAJ
19. Kakšen dokaz imamo za to, da sta Bog Jehova in Kristus danes s krščanskimi pričami?
19 Skozi vsa stoletja je Jezus držal svojo obljubo. »In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta (sestava stvari).« (Mat. 28:20) Ker smo sedaj v tem času, smo iz srca hvaležni, da nas več kot dva milijona Prič »srčno govori Božjo besedo«. Bog je tako blagoslovil delo teh »lovcev ljudi«, da je »dobra vest« o Kraljestvu postala znana na vseh zemeljskih celinah, celo na daljnji Antarktiki. Prodrla je v oddaljena gorata področja in na male otoke sedmerih morij. (Mat. 24:14) Da, delo oznanjevanja je doseglo vse narode, do ‚najbolj oddaljenih koncev Zemlje‘, in vse to s pomočjo Jehovinega duha. (Dej. ap. 1:8; Zah. 4:6)
20. Kako je satan pokazal svoje nasprotovanje do oznanjevalcev Božje besede in ali njegovi zastopniki lahko ustavijo to delo?
20 Kakor je napovedala Božja beseda, je satan jezen, ker ve, da je njegov čas kratek. Še dalje nasprotuje delu pričevanja. (Razod. 12:12, 17) Satan in ljudje, ki jih je zapeljal, sovražijo Jehovine priče, ker ti kristjani »niso del tega sveta« (NS). Mnogi so morali oditi s svojih domov zaradi preganjanja. Na stotine jih je umrlo nasilne smrti, kakor Štefan v prvem stoletju našega štetja. (Razod. 17:6; 20:4) Toda izkazalo se je, da je to delo od Boga. Ljudje ga niso bili sposobni preprečiti, ti zvesti Božji služabniki še naprej srčno govorijo Božjo besedo. Tako so oni premagali, da, celo porazili satanov namen. (Primerjaj Efežanom 6:11, 12; Jakob 4:7; 1. Petrov 5:8, 9.)
21. a) Kakšno delo po Jehovini volji je treba sedaj opraviti? b) Zakaj želimo izvršiti delo, ki nam je zaupano, in kako bomo lahko še dalje srčno govorili to besedo?
21 Danes delo »lovljenja« za Kraljestvo napreduje kljub rastočemu nasprotovanju. To delo pokazuje nadaljnji Jehovin blagoslov. Samo v zadnjem službenem letu so se Jehovine priče razveselile 113 672 novih krščenih oseb. Kako srečni so, ker sodelujejo v oznanjevanju Jehovine besede! To delo nam je dal Bog in vsi Jehovi predani bi morali s srcem nadaljevati s tem delom, ker je to njihova naloga. (1. Kor. 9:16) Ali te tvoje srce žene, da pogumno govoriš Jehovino besedo? Ko se posvetno stanje slabša, bi morali biti odločeni, da nadaljujemo z oznanjevanjem dobre vesti o Kraljestvu, vse dokler delo ne bo končano. Če nastopijo preganjanja, ne bomo izgubili poguma. Mi vemo, da Jezus tega dela, ki mu ga je dal Jehova, ni samo začel, temveč tudi končal. (Jan. 17:4) Pripravil nas je za soočenje s sovraštvom sveta. Bodimo vedno takšni, kakor on, kot apostoli in drugi kristjani prvega stoletja in v veri iščimo Jehovino pomoč pri izvrševanju njegove volje, ki se nanaša na nas. Naša skupna molitev naj bo vedno takšna: »In zdaj, Jehova ... daj svojim služabnikom, da bodo z vso srčnostjo oznanjevali tvojo besedo.« (Dej. ap. 4:29, EI)