»Pojdite za menoj in naredim vas za lovce ljudi«

1.–3. a) H kateremu delu je Jezus povabil ljudi? b) Kako odziv prvih povabljenih pokaže, da so verovali?

JANEZ KRSTNIK je zaključil svoje delovanje in sedaj je maziljeni Jezus prevzel zanimivo oznanjevanje: »Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mat. 3:2; 4:12—17) Toda Jezus Kristus naj ne bi bil edini, ki bi oznanjal dobro vest. Ko je hodil ob Galilejskem morju, je videl Simona Petra in Andreja, kako mečeta mrežo v morje. Rekel jima je: »Pojdita za menoj, in naredil bom, da bosta lovca ljudi.« Nista oklevala. »Precej« sta pustila mreže in šla za Jezusom. Zatem je videl Jezus Jakoba in Janeza v ribiški barki in ju poklical. Oba sta »precej« zapustila ladjo in očeta in šla za Jezusom. (Mat. 4:18—22)

² Jezus je bil dober primer tem novim učencem, ko jih je poučeval, da bodo »lovci ljudi«. Bili so njegovi stalni spremljevalci, ko je »hodil okoli po vsej Galileji, učeč po njih shodnicah in oznanjujoč evangelij kraljestva in ozdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost med ljudstvom«. (Mat. 4:23)

³ V Kafarnavmu, v Galileji, je Jezus videl Matevža (Levija), ki je sedel na carinarnici in ga povabil: »Pojdi za menoj!« Matevž je nemudoma zapustil svoje delo in sledil Jezusu. (Mat. 9:9; Mar. 2:14) Zopet je »hodil Jezus po vseh mestih in vaseh«, da je učil in oznanjeval dobro vest o Kraljestvu in tudi ozdravljal ljudi. Čeprav je število njegovih učencev raslo, jim je Jezus rekel: »Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo. Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« (Mat. 9:35—38)

4. a) Zakaj so bili izbrani apostoli? b) Kaj pričakuje Jezus od tistih, ki mu sledijo?

⁴ Med temi prvimi učenci jih je sedaj Jezus izbral dvanajst za apostole, »da bodo z njim in da jih pošlje propovedovat«. (Mar. 3:14) Pozneje naj bi zvesti apostoli postali temeljni kamni krščanske skupščine. (Efež. 2:20; Razod. 21:14) Bili so prostovoljno pripravljeni služiti Jezusu in srečni, da so se pridružili delu za Kraljestvo. Jezus jih je poučeval in jim dajal navodila, da so šli v mesta in vasi ter obiskovali ljudi po hišah. Rekel jim je: »Hodeč pa oznanjujte in pravite: Približalo se je nebeško kraljestvo.« Jezus je svojim učencem rekel, da to delo ne bo lahko in da mnogi ne bodo hoteli poslušati njihovih besed. Vendar so morali pričevati celo vladarjem in ljudem iz vseh narodov. Morali bi biti požrtvovalni in pogumni, ker je Jezus rekel: »Kdor ne vzame nase mučilnega kola svojega in ne gre za menoj, ni mene vreden.« (Mat. 10:7—18, 38)

5. Zakaj nekateri niso želeli postati Kristusovi učenci?

⁵ Jezusovega povabila, da bi mu sledili, niso sprejeli vsi. Bil je na primer bogat mož, ki je bolj cenil materialne stvari kot duhovni zaklad, ki bi ga lahko užival, ko bi oznanjeval dobro vest o Kraljestvu. (Mat. 19:16—24) Tudi drugi so se podobno izgovarjali, kakor pokaže poročilo v Lukežu 9:57—62:

»In ko so šli, mu (Jezusu) reče nekdo po poti: Za teboj hočem iti, kamorkoli pojdeš. In reče mu Jezus: Lisice imajo brloge in ptice nebeške gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil glavo svojo. A drugemu veli: Pojdi za menoj! On pa reče: Gospod, dovoli mi, da grem prej pokopat očeta svojega. A Jezus mu veli: Pusti, naj mrtvi pokopavajo mrliče svoje; ti pa pojdi in oznanjuj kraljestvo Božje. Reče pa tudi nekdo drugi: Za teboj hočem iti, Gospod, ali prej mi dovoli, da se poslovim od domačinov svojih. Jezus pa mu reče: Nobeden ni pripraven za kraljestvo Božje, kdor prime z roko za plug, pa se ozira na to, kar je zadaj.«

6. Kako je Jezus poučeval in spodbujal svoje učence, kakor je zapisano v Lukežu 10:1—20?

⁶ Zatem ko je navedel te negativne primere, govori Lukež o pozitivnih stvareh. Opisal je, kako je Jezus izbral sedemdeset izmed svojih učencev in jih poslal po dva in dva, da bi mu pripravili področje. Njihova naloga je bila obvestiti ljudi, da ‚se je približalo nebeško kraljestvo‘. (Luk. 10:1—16) Ta služba je sedemdesetorico zelo veselila, toda Jezus jim je pokazal, da imajo še večji razlog za veselje, rekoč jim: »Veselite se marveč, da so imena vaša zapisana v nebesih.« (Lukež 10:17, 20)

JEZUS DAJE ZGLED

7., 8. Naštej nekoliko koristi, ki so jih imeli prvi »lovci ljudi« od tega, ker so se redno družili z Jezusom Kristusom pri njegovem delu?

⁷ Navdihnjeni pisci Biblije Matevž, Marko, Lukež in Janez poročajo, kako so se Jezusu pridružili prvi učenci v oznanjevanju in poučevanju, kar je zelo koristilo njim kakor tudi drugim. Jezus jih je poučeval o mnogih presenetljivih stvareh v zvezi s Kraljestvom in bili so sposobni prenesti te resnice osebam, ki so jih poslušale. Predvsem je Jezus svojim učencem pomagal, da so razvili cenjenje do njihovega zelo dragocenega odnosa do Boga Jehove in Jezusa Kristusa, kot njuni služabniki, sužnji ali sluge. (Mat. 6:24; primerjaj Lukež 12:37, 42, 43.)

⁸ Jezus je bil delaven kot njegov Oče. Želel je, da bi bili tudi njegovi učenci delavni, da oznanjujejo dobro vest. (Jan. 4:34; 5:17; 9:4) Zato je Jezus približno tri leta poučeval svoje učence, da bi bili »lovci ljudi«. Tudi jih je vnaprej opozarjal, da bodo postopali z njimi na enak način, kakor so postopali z njihovim Gospodom. Videli so njegov zgled in njegovo reagiranje na trpljenje, ker jim je zapustil primer, ki naj bi ga zvesto posnemali. (Mat. 10:22—26; 1. Petr. 2:21) Jezus jih je poučeval o mnogih stvareh, ki jih je prejel od Boga, in videli so, da je izpolnil številne prerokbe. Vse to je krepilo njihovo vero.

9. Kaj je Jezus poučeval svoje naslednike glede njihovega odnosa do Boga kot sužnji?

⁹ Jezus jih je tudi spodbujal, naj ponižno sledijo njegovemu zgledu kot Božji sužnji. Rekel je:

»Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sedi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘« (Luk. 17:7—10, EI; primerjaj 1. Korinčanom 7:22, 23; Razodetje 19:5.)

10. Kakšen zgled je dal Jezus svojim učencem, ko jih je poučeval, da služijo Bogu?

¹⁰ Ko se je Jezusovo delovanje na Zemlji približalo koncu, je zbral svoje apostole ob prazniku pashe in jim dal osebno mnogo nasvetov in spodbud. Tudi jim je umil noge, da bi jim poudaril potrebo služenja drugim, rekoč: »Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično vam pravim: Hlapec ni večji od gospodarja svojega, tudi poslanec ni večji nego tisti, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če to delate.« (Jan. 13:15—17)

11. a) Kje najdemo zapis o Jezusovem prisrčnem pogovoru z njegovimi učenci, preden so ga aretirali? b) Kako je Jezus ob tej priliki poudaril odnos med vero in delom? c) Kako so lahko učenci opravljali večja dela od Jezusovih?

¹¹ Zatem ko je odslovil izdajalca Judo, je Jezus dajal navodila enajstim zvestim apostolom glede novega praznika — slavljenja spomina na njegovo smrt. Z njimi je govoril zelo prisrčno, pripravljal jih je na odgovornosti, ki so jih morali prevzeti po njegovem odhodu. (Jan. 13:30—16:33) Da bi pokazali svojo vero v Kristusa, so učenci morali opravljati dela, podobna njegovim. Zato jih je spodbujal z besedami: »Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje v mene, bo tudi on vršil dela, ki jih jaz delam, in bo vršil še večja od teh: kajti jaz grem k Očetu.« (Jan. 14:12) Jezus je omejil svoje delovanje na Palestino, toda delo za Kraljestvo se je moralo po njegovi smrti in vstajenju razširiti. Njegovi učenci so morali biti na čelu tega bodočega dela. Končno se bo ta dobra vest o Kraljestvu oznanjevala po vsej naseljeni Zemlji, v pričevanje vsem narodom in tedaj bo prišel konec. (Mat. 24:14)

12. V kakšnem odnosu je ljubezen do Kristusa in to, kar mi delamo?

¹² Ko je bil zadnjikrat s svojimi učenci, je Jezus poudaril nujnost požrtvovalne ljubezni, rekoč:

»Ako me ljubite, boste izpolnjevali zapovedi moje. Kdor ima zapovedi moje in jih izpolnjuje, on je, ta, ki me ljubi; kdor pa mene ljubi, ga bo ljubil Oče moj, in jaz ga bom ljubil in mu razodenem sebe. ... Če me kdo ljubi, bo izpolnjeval besedo mojo, in Oče moj ga bo ljubil, in k njemu pridemo in prebivališče si napravimo pri njem. Kdor me ne ljubi, mojih besed ne izpolnjuje; in beseda, ki jo slišite, ni moja, marveč Očeta, ki me je poslal.« (Jan. 14:15, 21, 23, 24)

Kako neobhodno potrebno je poslušati zapovedi Jezusa Kristusa!

POMOČNIK JE BIL OBLJUBLJEN

13. Kako bodo Jezusovi nasledniki dobili pomoč, zatem ko bo on odšel, in k čemu jih bo spodbujal?

¹³ Apostoli so bili v pristnem odnosu z Jezusom. Kadarkoli so hoteli kaj vedeti ali če se je pojavil kakšen problem, so lahko o tem govorili z Jezusom. Toda tedaj je Jezus moral iti k svojemu Očetu. Zato je prosil svojega Očeta, naj jim da drugačnega pomočnika, Božjega svetega duha, ki bi jih poučeval in spominjal vsega, kar jim je Jezus povedal. (Jan. 14:16, 17, 25, 26) To je pomenilo, da so morali tudi oni oznanjati, ker je Jezus rekel: »Kadar pa pride Tolažnik (pomočnik), ki ga vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni, pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni.« (Jan. 15:26, 27, EI)

14. Kako so se učenci pozneje naučili mnogih dodatnih resnic?

¹⁴ Jezus se je, ko je govoril z učenci tisti čas, omejeval, toda s prihodom svetega duha so dobili popolnejše razumevanje, kar jih je usposobilo za delo, ki je bilo pred njimi. (Jan. 16:12—14) Kakšna spodbuda! Tisti, ki sledijo Jezusu kot Božji sužnji, so lahko vedno prepričani, da bodo dobili pomoč od zgoraj in vodstvo v resnici po svetem duhu.

15. a) Zakaj morajo kristjani vedno ohraniti prisrčen odnos z Jezusom Kristusom po prispodobi s trto? b) Kakšno vlogo ima pri tem krščanska ljubezen?

¹⁵ Da bi bili pri tem delu uspešni, so morali biti Jezusovi nasledniki še dalje v prisrčni skupnosti z njim in dokazati, da so njegovi učenci. Jezus je to primerjal s trto in njenimi mladikami, poudaril je potrebo, da ostanejo mladike na trti in rodijo sad, da bi se tako oslavil njegov Oče. Morali so prinašati sadove — z oznanjevanjem Kraljestva in pokazovanjem osebnosti, podobne Kristusovi. Ljudje so vedeli, da so njegovi učenci, po tem, ker so imeli medseboj iskreno ljubezen. (Mat. 21:43; Jan. 13:34, 35; 15:1—12; glej tudi Stražni stolp od 1. aprila 1978.)

NE BITI DEL TEGA SVETA

16. a) Kaj je Jezus učil svoje naslednike v Janezu 15:17—22 glede na njihov položaj v svetu? b) Zakaj jih je o tem poučeval?

¹⁶ Tisti, ki postanejo »lovci ljudi«, pokazujejo drug do drugega takšno močno ljubezen. Toda ker so nasledniki Učitelja, Jezusa Kristusa, jih svet ne ljubi. Tudi Jezusa sveta ni ljubil, ker ni bil njegov del. (Jan. 15:17—22; 16:1) To spoznanje pomaga vsem pravim kristjanom, da ohranijo svojo čistost v preizkušnjah — enako, kakor jo je ohranil Jezus. Tisti, ki so od sveta, ne poznajo Boga Jehove ali tistega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa. Ne razumejo Jezusovega nauka ali tega, kaj je krščanska ljubezen. Sovražijo njegove naslednike, ker sami izpolnjujejo želje satana. (Jan. 8:42—44; 14:30; 16:11)

17. Kaj se bo zgodilo z nekaterimi kristjani, ker kot Kristusovi učenci niso del tega sveta?

¹⁷ Ker pravi kristjani niso »del tega sveta«, ne smejo imeti posvetnega, sebičnega, ošabnega in razdiralnega duha. To jim omogoča, da slavijo Boga in prinašajo mnoge sadove, da bi dokazali, da so učenci. Toda to pomeni zanje tudi težave, kot jih je Jezus opozoril:

»Izobčijo vas iz shodnic; pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu.« (Jan. 16:2—4; 15:8—10)

V BOŽJI SLUŽBI NIKOLI SAMI

18., 19. a) V čigavo naklonjenost so lahko prepričani Jezusovi učenci in zakaj? b) Zakaj je važno ceniti dejstvo, da Jehovin služabnik ni nikoli sam, in kaj bi zato moral delati?

¹⁸ Jehovini služabniki lahko računajo nanj zaradi njegove velike ljubezni. Jezus je zagotovil: »Zakaj Oče sam vas ljubi, ker ste vi verovali, da sem jaz izšel od Boga.« (Jan. 16:27) Jehovini služabniki ne delajo sami. To je Božje delo, ki ga oni izvršujejo kot njegovi služabniki in vedno jim je odprta pot, da prosijo v molitvi Jehovo za pomoč. Jezus je rekel: »Karkoli boste Očeta prosili, da vam v imenu mojem.« (Jan. 16:23, 24) Z Jezusovo aretacijo je nastal težak čas za njegove učence, ravno tako kakor jih je vnaprej opozoril:

»Glej, pride ura, in že je prišla, da se razkropite vsak na svojo stran in mene pustite samega; a nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da imate mir v meni. Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal.« (Jan. 16:32, 33)

¹⁹ Kako važno je, da si zapomnimo, da nismo sami, kakor tudi Jezus ni bil sam, ko so ga prijeli! In kako važno je, zaupati Jehovi v molitvi, posebno v času stisk ali težav! Jezus je goreče in pogosto molil v preizkušnjah. (Mat. 26:36—46; 27:46) Tako se tudi njegovi nasledniki ne bi smeli nikoli braniti prositi Jehovo za pomoč, temveč moliti k njemu z zaupanjem in vero. (Mat. 7:7, 8)

JEZUSOVA PROŠNJA V MOLITVI

20. Naštej nekaj točk, ki jih je Jezus omenil v svoji čudoviti molitvi, zapisani v Janezu 17. poglavje.

²⁰ Zatem ko je Jezus v zadnji noči svojega zemeljskega življenja poučil svoje zveste učence, je dvignil oči k nebu in izrekel Jehovi čudovito molitev v njihovo korist. V molitvi je omenil, da je končal svoje delo na Zemlji, toda da so njegovi učenci še vedno na svetu. Ti učenci naj bi nadaljevali z oznanjevanjem dobre vesti o Kraljestvu in objavljali Jehovino ime, tako kot je to delal Jezus. Zato je molil:

»Oče sveti, ohrani jih v imenu svojem, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi ... Jaz sem jim dal besedo tvojo, in svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzemi s sveta, ampak da jih obvaruj zlega. Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem poslal tudi jaz nje na svet.« (Jan. 17:11, 14—18)

21. Kako je Jezus izrazil prepričanje v prihodnjo razširitev krščanske skupščine?

²¹ Jezusova molitev se je nanašala na mnoge druge, ne le na enajst apostolov. Pričakoval je širjenje skupščine po vsej Zemlji z mnogo več možmi in ženami, ki bodo verovali v Jezusa po besedi, ki jo bodo oznanjali njegovi nasledniki. Jezus je rekel:

»Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi verovali v mene: da bodo vsi eno; kakor ti, Oče, v skupnosti z menoj in jaz v skupnosti s teboj, da bodo tudi oni v skupnosti z nama, da bi svet veroval, da si me ti poslal.« (Jan. 17:20, 21, NS)

22. Kako je Jezus zaključil svoje delo na Zemlji kot Jehovina priča?

²² Kmalu po tej molitvi je bil Jezus aretiran. Ko so ga peljali pred Pilata, je pričal, da njegovo kraljestvo ne pripada temu svetu in da se zato njegovi služabniki — ki tudi ne pripadajo temu svetu — ne bodo borili. Kot vodilna priča Jehove, je izjavil: »Ti praviš, da sem jaz kralj. Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico. Vsak, kdor je od resnice, posluša glas moj.« (Jan. 18:33—37) Jezus je torej zapustil kristjanom dober zgled za leta, ki so prišla zatem, ko je zapustil zemeljsko prizorišče. Istega dne so ga usmrtili, svoje delo, ki mu ga je dal Jehova, pa je zvesto izvršil. (Jan. 17:4). Kako čudovit zgled je dal svojim naslednikom v času svoje zemeljske službe! To je zares spodbuda za Jehovine priče, da ga posnemajo v svojem velikem delu kot »lovci ljudi«!