Psalmi
Kaj je boljše od življenja?
ZA mnoge ljudi je življenje — samo po sebi — njihova najdragocenejša posest. Toda tako ni pri Božjih služabnikih, ki nadvse cenijo pristen odnos s svojim nebeškim Očetom; celo življenje jim je manj važno od njihovega Stvarnika. Tako je občutil tudi David, kakor vidimo iz 63. Psalma. Ker govori o sebi kot o »kralju«, je ta psalm verjetno sestavil v času, ko je zaradi Absalomovega upora pobegnil iz Jeruzalema in se potikal po Judejski puščavi. (2. Sam. 15:13, 14, 23; Psalm 63, naslov)
V divjini, polni gladkih in zaobljenih golih gričev, ni vode in tam ne izvira noben potok. Predstavljaj si, kako žejen je lahko človek v takih krajih! Če si zamislimo prebivanje v takem suhem in pustem predelu, vidimo, da govori David o svojem hrepenenju po Bogu. Svojo željo po Božji družbi primerja s hrepenenjem po vodi v suhi pokrajini. Takole beremo: »O Bog, Bog mogočni moj si ti, zgodaj te iščem; po tebi žeja dušo mojo, po tebi hrepeni meso moje v deželi suhi in pusti, kjer ni vode.« (Ps. 63:1) Zakaj je David iskal Boga? Želel si je Jehovine naklonjenosti, vodstva in zaščite. David si je tako močno želel pomoči in osvežitve od Jehove, da je rekel, da je zaradi hrepenenja izčrpan in oslabljen.
Ker je moral zapustiti mesto Jehovine prisotnosti, se je David spominjal preteklosti, ko je imel prost vstop v svetišče. Rekel je: »Tako sem te gledal v svetem kraju, da bi videl tvojo moč in slavo tvojo.« (Ps. 63:2) V svetišču se je David še posebno zavedal Božje prisotnosti, ko je tako rekoč gledal ali opazoval Najvišjega. Tam je lahko videl dokaz Jehovine moči in slave. Oboževalci so slavili Najvišjega z izražanjem zahvale, hvaležnosti in radosti. Tudi kar je bilo izrečeno in narejeno, je poviševalo in poveličevalo Jehovo kot Boga rešitve. Iskrene izjave predanih oboževalcev so pokazovale moč Vsemogočnega.
Zatem govori David o tem, kako ceni, da je Jehova njegov Bog. Nadalje izjavlja: »Kajti boljša je milost tvoja od življenja; hvalijo naj te ustne moje! Tako te bom slavil, dokler bom živ, v imenu tvojem bom povzdigoval roke svoje. Kakor mozga in tolšče se nasiti duša moja, in z blagoglasnimi ustnami te bodo hvalila usta moja.« (Ps. 63:3—5) Davidov glavni namen v življenju je bil, da Boga Jehovo hvali za ljubečo dobroto ali delujočo sočutno skrb, ki jo izraža. Za psalmista je bila Jehovina ljubeča dobrota boljša od življenja samega, ker mu je dajala pravi smisel lojalna ljubezen, ki mu jo je izkazoval Bog. Zato se je David čutil spodbujenega, da še naprej hvali Jehovo. Odločil se je, da blagoslavlja oziroma dobro govori o Najvišjem v vsem svojem ostalem življenju. Dvignil je roke v molitvi, tako se je David hotel zahvaliti Jehovi. Ker je občutil Božjo ljubezen in skrb, je bil popolnoma zadovoljen. Dobil je najboljši, najizbranejši del. Zato bo še naprej s svojimi ustnicami radostno hvalil Vsemogočnega.
Celo v nočnih urah brez spanca je David razmišljal o svojem Bogu in stvareh, ki jih je naredil v njegovo korist. Takole beremo: »Ko se spominjam tebe na ležišču svojem, vse nočne straže so misli moje pri tebi. Kajti bil si mi velika pomoč, zato bom radostno prepeval v senci peruti tvojih.« (Ps. 63:6, 7) V Davidovem času so bile pri Izraelcih tri nočne straže. Prva je trajala od 18. do 22. ure, druga od 22. do 2. ure zjutraj in tretja od 2. do 6. ure. David je z razmišljanjem o Jehovi v nočeh brez spanja gotovo odrazil globoko cenjenje pomoči, ki jo je dobil, ko ga je Najvišji zaščitil pod svojimi perutmi. David se je lahko takšne zaščite veselil.
Ker je ljubil Jehovo, se je trudil, da ga posnema. Psalmist nadaljuje: »Duša moja se tebe drži.« S kakšnim rezultatom? »Podpira (me) desnica tvoja,« pravi David. (Ps. 63:8) Da, Jehova je iztegnil svojo usmiljeno desnico in podpiral svojega služabnika.
Kako zelo se to razlikuje od tistih, ki se ne menijo za svojega Stvarnika? Rečeno nam je: »Kateri pa mi strežejo po življenju, pojdejo v globočine zemlje. Izročeni bodo oblasti meča, plen šakalov bodo postali.« (Ps. 63:9, 10, EI) S temi besedami je David izrazil prepričanje, da bodo njegovi sovražniki utrpeli poraz in da bodo vrženi v jamo smrti. Usmrčeni bodo z mečem, njihova trupla bodo v hrano šakalom in mrhovinarjem. Upoštevati je treba, da so Absalom in mnogi njegovi pristaši utrpeli v bitki ponižujoči poraz. Tisoče je bilo usmrčenih. (2. Sam. 18:7, 8, 15—17)
Davidovo izkazovanje zaupanja Jehovi ni bilo napačno. To zaupanje je dobro izraženo v zaključnem stavku 63. Psalma, kjer piše: »Kralj pa se bo veselil v Bogu, vsak, ki prisega pri njem, bo slovel; zakaj zamašila se bodo usta lažnikom.« (12. vrsta) David se je lahko veselil zaradi tistega, kar je Jehova storil. Ostali, ki so imeli enako stališče kakor David, so lahko iskreno prisegali v Jehovinem imenu, se v njem hvalili ali bili nanj ponosni. Zakaj? To so lahko naredili, ker so bili pred Najvišjim v priznanem položaju. Toda tisti, ki govorijo laž v Božjem imenu in z njim niso v priznanem odnosu, bodo umolknili v smrti.
Zares, kakor je rekel David, Jehovina ‚ljubeča dobrota je boljša od življenja‘. Ker lahko kot njegovi priznani služabniki uživamo v pristnem odnosu z našim nebeškim Očetom, postaja naše življenje smiselno in zagotovilo imamo, da nas bo Bog vodil in nam pomagal. Še več — v soglasju z Božjo obljubo lahko radostno pričakujemo večno, srečno življenje. (Razod. 21:4)