Psalmi

Zaupanje kljub nevarnosti

KRALJ David se je soočil z zelo težko situacijo. Njegov lastni sin Absalom se je proglasil za kralja in skoval zaroto, da si prisvoji prestol. Ta uporniški sin je zbral toliko privržencev, da je bil David prisiljen bežati iz glavnega mesta, Jeruzalema. Kljub temu je David še naprej popolnoma zaupal Bogu Jehovi.

To se vidi iz napeva, ki ga je uglasbil David, ko je bežal pred Absalomom. (Psalm 3, podnaslov) Glasnik je poročal: »Srce mož Izraelovih se je vdalo Absalomu.« (2. Sam. 15:13) David je bil zbegan zaradi takšnega poteka dogodkov. Vprašal se je, zakaj se je to zgodilo in kako je bilo Absalomu mogoče, zbrati takšno ogromno podporo. Zato je v 3. Psalmu vzkliknil: »Jehova, koliko je nasprotnikov mojih! Mnogo jih je, ki vstajajo proti meni.« (1. vrsta)

Stanje se je tako zaostrilo, da so mnogi Izraelci sklepali, da niti Najvišji sam ne more rešiti Davida padca pred Absalomom in njegovimi ljudmi. Ko je David to obravnaval, je rekel: »Mnogo jih je, ki govore o duši moji: Ni zanj rešitve v Bogu nobene.« (Ps. 3:2) Je to oslabilo Davidovo zaupanje? Ne, ker je nadaljeval: »Ti pa, o Jehova, ščit si meni, slava moja, in ti povzdiguješ glavo mojo. Z glasom svojim vpijem k Jehovi, in mi odgovarja z gore svetosti svoje.« (Ps. 3:3, 4)

David je gledal Jehovo kot takšnega, ki ga bo ščitil pred nesrečo, tako kakor ščit varuje bojevnika. Ko je bežal pred Absalomom, je David hodil bos, jokal je in imel pokrito glavo. (2. Sam. 15:30) Gotovo je imel glavo sklonjeno zaradi ponižanja. Toda David ni dvomil, da bo Najvišji spremenil njegov položaj v slavo, in mu dvignil glavo. Zato je poklical Jehovo na pomoč, prepričan, da mu bo odgovoril. Ker je bila skrinja zaveze, simbol Jehovine prisotnosti, ponovno na gori Sionu, je David upravičeno mislil, da bo njegova molitev uslišana na sveti Božji gori. (2. Sam. 15:24, 25)

Zato se celo tisto noč, ko je bila nevarnost nenadnega napada največja, David ni bal iti k počitku. Takšne so njegove besede: »Legel sem in spal, in zbudil sem se, ker Jehova me podpira.« (Ps. 3:5) Svoje trdno zaupanje, da ga je Jehova sposoben rešiti, je David izrazil takole: »Ne bom se bal ljudstva miriad, ki so se okrog razpostavile proti meni. Vstani, o Jehova, reši me, moj Bog! ker ti si udaril vse sovražnike moje po čeljustih, brezbožnikom si zdrobil zobe ti, Jehovina je rešitev. Na ljudstvo tvoje pridi blagoslov tvoj!« (Ps. 3:6—8)

Za Davidove sovražnike bi razbiti zobje pomenili, da je njihova moč, s katero bi ga lahko ranili, zlomljena. Samo Jehova je lahko prinesel takšno osvoboditev. Zato je psalmist priznal, da je ‚rešitev od Jehove‘. Ko je zatem razmišljal o svojih osebnih težavah, je bil David spodbujen, da upošteva Božji narod kot celoto in je prosil za Božji blagoslov nad vsem ljudstvom.

Kakor David, tako tudi mi ne bi smeli podleči strahu pred ljudmi. Karkoli bi lahko naredile hudobne osebe, Jehova ne bo zapustil svojega ljudstva in dovolil, da bi bilo zbrisano z Zemlje. Zato tudi mi, še naprej pripisujmo rešitev Najvišjemu!