Psalmi
Radost, ki izvira iz sodelovanja pri pravem oboževanju
SODELOVANJE v pravem oboževanju je za predane služabnike Najvišjega izvor nepopisne radosti. Njihovi občutki so izraženi v uvodnih besedah 122. psalma, kjer beremo: »Veselim se tega, ko mi pravijo: ‚Pojdimo v hišo Jehovino!‘« (1. vrsta) Že sama misel, da bo šel v Jehovino svetišče, je v psalmistu povzročila veselje in mir.
Psalm 122 se pripisuje Davidu, toda v prevodu Septuaginta je izpuščena beseda »Davidov«. To in določene druge besede, uporabljene v tem psalmu, so navedle številne učenjake, da sklepajo, da ga je napisal nekdo drugi, ne David. Psalm 122 lahko brez težav razumemo, če upoštevamo naslov, ki je v hebrejskem besedilu.
Bogaboječemu Davidu je bilo v veliko zadovoljstvo iti v Jehovino hišo oboževanja. Kako se je tega veselil, se vidi iz njegovega obnašanja, ko so prenesli skrinjo zaveze na (goro) Sion. V Bibliji piše: »In David je plesal z vso močjo pred Jehovo.« »Tako je prenesel David in ves Izrael skrinjo Jehovino z radostnim vzklikanjem in trobljenjem.« (2. Sam. 6:14, 15, EI)
Iz tega, kar sledi, lahko rečemo, da 122. psalm brez dvoma izraža občutke vsakega oboževalca, ki gre v Jehovino svetišče. Takole beremo: »Noge naše že stoje med vrati tvojimi, Jeruzalem! Jeruzalem, sezidan si kot mesto, popolnoma zvezano med sabo: kamor hodijo rodovi, rodovi Jehovini, v pričevanje Izraelu, da hvalijo ime Jehovino.« (Ps. 122:2—4) Ta psalm je torej opisoval oboževalce, ki so prihajali v Jeruzalem od zunaj in ki so takoj, ko so vstopili skozi mestna vrata, ogledovali mesto. Kaj so najprej zagledali? Jeruzalem je bil kot »mesto popolnoma zvezano med sabo«. Hiše so se držale druga druge, da so izgledale kot ‚ena zgradba‘. Tako so običajno bila grajena mesta v starem času. Takšno mesto, grajeno tesno skupaj in z obzidjem, se je lažje branilo, kakor velike, prostrane metropole. Branilcem ni bilo treba varovati prostranega področja, pri čemer bi pustili neke dele nezaščitene, ki bi jih sovražnik lahko napadel. Jeruzalem je ležal med gorami in strmimi dolinami na vzhodu, jugu in zahodu, kar je zelo omejevalo prostor za gradnjo. Ker so mestni prebivalci živeli tesno skupaj in so bili med seboj odvisni glede pomoči in zaščite, je telesna bližina lahko dobro ponazarjala duhovno enotnost vsega ljudstva, ko so se Izraelovi rodovi zbrali k oboževanju. Njihovo »slavljenje Jehovinega imena« je pomenilo, da so se zahvaljevali Najvišjemu, ki ga je predstavljalo to ime.
Jeruzalem ni bil samo središče pravega oboževanja, temveč tudi sedež vlade. Psalmist nadaljuje: »Tam so postavljeni prestoli za sodbo, prestoli hiše Davidove.« (Ps. 122:5) V Jeruzalemu kot glavnem mestu so izrekali končne sodne odločitve. Kralj David je zavzemal položaj sodnika, in tako tudi drugi iz njegove hiše. V Bibliji se poroča: »Davidovi sinovi pa so bili duhovniki.« (2. Sam. 8:18, EI) Beseda »duhovniki« označuje, da so bili vladni uradniki, in izgleda, da so kot takšni morali izrekati sodne odločitve.
V pogledu važnosti Jeruzalema nadaljuje psalmist: »Izprosite, kar je Jeruzalemu v mir: naj bodo varni, kateri te ljubijo! Mir bodi za tvojim obzidjem, varnost v tvojih palačah!« (Ps. 122:6, 7) Za Izraelce bi bilo najbolj pravilno, da so prosili za mir ali blagostanje Jeruzalema kot glavnega mesta ljudstva in središča za oboževanje. Ljubiti mesto zaradi tega, kar je ono bilo, je bilo v soglasju z Božjo voljo. Zato so se vsi, ki so mesto ljubili, to je, vsi, ki so ljubili pravo oboževanje in pravičnost, lahko opirali na Božjo milost in uživali varnost, življenje ‚brez skrbi‘ ali strahu. Molitev psalmista je izražala željo, da bi bil mir znotraj obzidja Jeruzalema, tako da bi bilo blagostanje mesta varno. Ta varnost bi vključevala zgradbe ali utrjene kraljevske palače.
Posebno zato, ker je bilo mesto središče oboževanja Jehove, je bilo v najboljšem interesu ljudstva, če je vladal mir. Če je torej Izraelec prosil za mir, je s tem mislil tudi na interese svojih rojakov, Izraelcev. To je jasno izraženo v besedah 122. psalma: »Zaradi svojih bratov in svojih prijateljev pravim: ‚Mir v tebi!‘ Zaradi hiše Jehove, našega Boga, ti želim vse dobro.« (8., 9. vrsta, EI)
Danes pravo oboževanje ni več vezano za neko določeno mesto ali posebni zemljepisni kraj. Jezus Kristus je rekel Samarijanki: »Prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori (Gerazim), ne v Jeruzalemu. ... Ali prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molilci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili.« (Jan. 4:21—23)
Zato Božji služabniki namesto da bi prosili za določeno mesto, upravičeno molijo drug za drugega in za mir krščanske skupščine kot celote, v kateri se danes goji pravo oboževanje. Ali občutiš tako kakor psalmist, kadar prisostvuješ sestankom te skupščine? Ali se veseliš, da si skupaj z drugimi, ki imajo podobno dragoceno vero? Ali skrbiš tudi ti za blagostanje skupščine tako, kakor je psalmist skrbel za mir v Jeruzalemu? Če je tako, tedaj živiš v soglasju s 122. Psalmom.