Psalmi

Knjiga psalmov — zdravilna za srce

KNJIGA Psalmov je knjiga pesmi in pesnitev starih Hebrejcev. Njene lirske pesmi so bile uglasbljene in so jih uporabljali pri oboževanju Jehove v templju Jeruzalema. Istočasno so bile tudi glavne pesmi, ki so se pele po domovih in v srcih Izraelcev. Pesnitve niso temeljile na stihih besed niti na celoti. Često je v njih podobnost misli, včasih sinonimi (soznačnost) in včasih nasprotja. To omogoča razumu in duhu bralca, da neovirano sledi misli, kar vodi do boljšega razumevanja in utemeljitve. Učinkovitost ponavljanja skupaj z raznolikostjo izražanja poudarja sporočilo resnice, tako, da izstopajo bolj polno in jasno. To dobro prikazuje nekoliko primerov izmed tisočih, ki so nam na razpolago:

»Postava Jehovina je popolna, oživlja dušo;

pričevanje Jehovino zanesljivo, modrost daje nevednemu.« (Ps. 19:7)

»Krivičnik jemlje na posodo in ne vrača,

pravični pa je usmiljen in radodaren.« (Ps. 37:21, EI)

»Ako hodim po sredi stiske, ohraniš me živega;

zoper jezo sovražnikov mojih iztegneš roko svojo,

in desnica tvoja me reši.« (Ps. 138:7)

Psalmi so usmerjeni srcu. Psalmi imajo globok vpliv zaradi tega, ker Bog po njih odkriva človeško srce, dotaknejo se vsakega čustva in skrbi. Ljubezen, radost, navdušenje, hvala, žalost, malodušje, kesanje, upanje — bralec se lahko sreča z vsemi temi občutki. Potrtost, ki pride zaradi bolezni, bridko sovraštvo določene družbe, razočaranje nad zaupnim prijateljem, ki se je pokazal izdajalec, občutek potrtosti in strahu pred Bogom, kadar človek greši, potem, kako se nekdo opogumi, ko spozna, da je greh odpuščen — vsi ti in še nešteto drugih občutkov, povzročenih zaradi spremenljivosti življenja niso zapisani samo zato, da jih bralec prebere, temveč da jih tudi občuti.

Iz teh razlogov so Psalmi nenadomestljiv sestavni del Božje besede, ki je sposobna Božjega človeka ‚narediti pripravnega za vsako dobro delo‘. (2. Tim. 3:16, 17) Knjiga se s človeško naravo ukvarja realistično in bralca tolaži glede vseh človeških problemov času primerno, tako da so uporabni v današnjem življenju, kakor so bili uporabni pred tisočletji.

BOŽJA SLAVA IN VELIČASTVO

Psalmi močno izražajo Božje lastnosti — njegovo slavo in popolnost. Veličastna je lepota Jehovine večnosti, vzvišenosti in vsemogočnosti. Nekaj tega lahko vidimo iz naslednjih treh kratkih vsebin:

»Jehova, ti si nam bil pribežališče

od roda do roda.

Preden so se rodile gore

in sta se oblikovala zemlja in svet,

si ti od vekov na veke, o Bog. ...

V tvojih očeh je tisoč let ko včerajšnji dan, ki je minil,

ali kakor nočna straža.« (Ps. 90:1—4, EI)

»V davnini si zemljo utemeljil,

in delo tvojih rok je nebo;

oba bosta prešla, ti pa ostaneš,

vse se postara kakor oblačilo;

kakor obleko, ki se menja, ju boš zamenjal,

ti pa si isti in tvoja leta nimajo konca.« (Ps. 102:25—27, EI)

»Oblak in tema ga obdajata, pravičnost in pravica sta temelj njegovega prestola.

Ogenj gre pred njim

in požira naokrog njegove sovražnike.

Njegovi bliski razsvetljujejo svet,

zemlja to vidi in se trese.

Gore se tope pred Jehovo kot vosek,

pred gospodarjem vesoljne zemlje.« (Ps. 97:2—5, EI)

Podobno so psalmi prežeti tudi z Božjim pristnim odnosom z njegovim ljudstvom, kakor nam pokažejo naslednji podnaslovi:

NJEGOVA LJUBEČA SKRB ZA NJEGOVO LJUDSTVO

»Ti, Jehova, si pribežališče moje,

Najvišjega si postavil za prebivališče svoje,

ne zadene te nesreča nobena

in šiba se ne približa šatoru tvojemu.

Zakaj angelom svojim zapove zate,

da te hranijo po vseh potih tvojih.

Na rokah te bodo nosili,

da ne zadeneš z nogo svojo ob kamen.« (Ps. 91:9—12)

NJEGOVO SOČUTJE

»Kakor se oče usmili otrok,

se Jehova usmili njih, ki se ga boje.

Zakaj on ve, iz česa smo,

spominja se, da smo prah.« (Ps. 103:13, 14, EI)

»Če boš pregrehe v spominu ohranil, Jehova,

Jehova, kdo bo obstal?

Toda pri tebi je odpuščanje grehov,

da bi ti s spoštovanjem služili.

Upam v Jehovo, moja duša

upa v njegovo besedo.« (Ps. 130:3—5, EI)

ČLOVEŠKA GREŠNOST IN POTREBA PO KESANJU IN ODPUŠČANJU

»Ne kliči na sodbo svojega služabnika,

saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo!« (Ps. 143:2, EI)

»Jehova, ne kaznuj me v svoji jezi in

ne pokori me v svojem srdu!

Zakaj tvoje puščice so se zapičile vame

in roka tvoja se je name spustila.

Nič zdravega ni na mojem mesu zaradi tvojega srda,

nič nepoškodovanega v mojih kosteh zaradi mojega greha.

Zakaj moja krivda mi je zrasla čez glavo,

kakor težko breme me silno teži.

Moje rane smrdé, se gnojé

zaradi moje nespameti.

Upognjen sem in potrt,

ves dan prežalosten tavam okrog.« (Ps. 37:1—7, EI)

»Zakaj svojo pregreho priznavam

in moj greh mi je vedno pred očmi.

Glej, s krivdo sem se rodil

in z grehom me je spočela moja mati.

Pokropi me z izopom in bom očiščen,

operi me in bolj kot sneg bom bel!

Obrni svoj obraz od mojih grehov

in vse moje krivde izbriši!« (Ps. 51:5, 7, 9, 11, EI)

»Blagor mu, ki mu je krivičnost odpuščena,

ki mu je greh pokrit.

Blagor človeku, ki mu Jehova ne prišteva krivde

in v čigar duhu ni prevare ...

Tedaj pa sem ti svoj greh priznal

in svoje krivde nisem prikrival.

Rekel sem: ‚Priznam svojo krivico Jehovi‘,

in ti si odpustil krivdo mojega greha.« (Ps. 32:1—5, EI)

ZAUPANJE V BOGA

»Slavljen bodi Jehova, iz dneva v dan!

Naša bremena nosi, Bog naše rešitve!

Naš Bog je Bog, ki rešuje,

Jehova Bog daje rešitev iz smrti.« (Ps. 68:20, 21, EI)

»Kdo bi mi bil v nebesih razen tebe?

in če tebe imam, se ne veselim ničesar na Zemlji.

Najsi peša meso moje in srce moje

— skala srca mojega in delež moj je Bog vekomaj.

Ker glej, kateri so daleč od tebe, poginejo;

pokončaš ga, kdorkoli se s prešeštvovanjem izneveri tebi.

Jaz pa — dobro mi je, da sem blizu Boga;

v Gospoda Jehovo stavim pribežališče svoje,

da oznanjam vsa dela tvoja.« (Ps. 73:25—28)

»V Boga, čigar obljubo slavim, v Boga zaupam,

ne bom se bal: kaj mi more storiti človek?« (Ps. 56:11, 12, EI)

»Naš Bog na veke in vedno;

On nas bo vodil!« (Ps. 48:15, EI)

MESIJANSKO KRALJESTVO

Psalmi veliko govorijo o Jezusu Kristusu in mesijanskem Kraljestvu, sicer ne omenjajo njegovega imena, toda opisujejo ga predvsem kot oslavljenega Kralja, ki vlada v miru in pravičnosti nad vso Zemljo. Nekateri psalmi neposredno prerokujejo Mesijo, na primer drugi in stodeseti Psalm. V mnogih drugih Psalmih se ne govori o Mesiji neposredno, temveč značilno in slikovito. Tako je zato, ker je imel psalmist v mislih probleme ali stiske lastnega naroda in je, kar je rekel, veljalo neposredno v njegovem času. Toda načelno ali v drugi in popolni ali končni izpolnitvi, so pisci Krščanskih grških spisov uporabili za Kristusa, kar je rekel psalmist. Zelo verjetno je, da psalmist ni vedno mislil na Mesijo, niti ni povsem razumel simbolične ali slikovite uporabe napisanega, zato celo apostol Peter pravi, da preroki niso povsem razumeli pomena stvari, ki so jih prerokovali. (1. Petrov 1:10—12)

Primer za to je Psalm 102:25—27, ki je bil prej naveden. Prva vrsta psalma pokazuje, da je psalmist govoril o Jehovi. Toda v listu Hebrejcem 1:10—12 apostol Pavel pripisuje te lastnosti Jezusu Kristusu, ker ga je Bog uporabljal pri ustvarjanju in ki mu je sedaj zaupal vso oblast »v nebesih in na Zemlji«. (Mat. 28:18; Kol. 1:15—17) Jezus nam predstavi Boga z vsemi njegovimi lastnostmi in postopanjem.

Dvaindvajseti psalm, ki se pripisuje Davidu, govori v delno slikovitem jeziku o Kristusovem trpljenju. (Primerjaj Psalm 22:1 z Markom 15:34; primerjaj tudi ves Psalm s štirimi Evangeliji, ki poročajo o Jezusovem zasliševanju in načinu njegove usmrtitve.) Ti dogodki so opisani in izraženi s takimi besedami zato, ker se povsem izpolnijo v Kristusovem življenju.

Toda psalmisti so v zvezi z uporabo njihovih zapisov na Mesijo nekaj malega tudi razumeli. Ko je David pisal 16. Psalm, je bil navdihnjen in je napovedal za Mesijo, da njegova duša ne bo za vedno ostala v šeolu ali hadesu (grobu) in da tudi njegovo telo ne bo strohnelo. (Dej. ap. 2:31) Zato je apostol Peter, ko je govoril ob binkoštih tisočerim Hebrejcem, opozoril, da se nanašajo besede iz tega psalma na Mesijo: »Ker pa je bil (David) prerok in je vedel, da se mu je s prisego zavezal Bog, da posadi enega iz plodu ledja njegovega na prestol njegov, je videl naprej in povedal o vstajenju Kristusovem, da se ni pustila duša njegova v državi smrti (hebrejsko šeol, grško hades) in tudi meso njegovo ni videlo trohnenja.« (Dej. ap. 2:30, 31)

Pred zbranimi Hebrejci, ki so Psalme sprejemali kot povsem navdihnjene, je Peter zelo učinkovito uporabil ta argument, skupaj z mesijanskim 110. psalmom, da bi dokazal, da se je to nanašalo na Kristusa in da je vstal iz hadesa (šeola). Rekel je, da je David umrl in bil pokopan in da je ostal njegov grob med Hebrejci vse do tedaj kot dokaz tega dejstva. Vedeli so, da je odšel v šeol ali hades in da je njegovo telo strohnelo. Zato so razumeli, da David ni govoril o sebi. Ker so bile te besede resnične, je David kot prerok govoril o svojem potomcu, na katerem se je to izpolnilo. Dogodki v zvezi z Jezusovo smrtjo in vstajenjem, ki so se prav tako zgodili pred Hebrejci, so jasno dokazovali, da je David preroško govoril o Kristusu, svojem potomcu. (1. Petr. 1:10—12) Ta dokaz je na Hebrejce, ki so poslušali Petrov govor, močno deloval. (Dej. ap. 2:29—36)

Psalmi na vsak način poveličujejo Boga in njegovega Sina in nam pomagajo bolje spoznati Tista, za katera je rečeno: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Jan. 17:3) Psalmi opisujejo splošne preizkušnje za vse človeštvo in nam pokazujejo, kako naj molimo v srečnih in težkih časih. Kakršnokoli težavo bi imeli, vedno je kakšen psalm, ki nam bo pomagal in bo pravo zdravilo za srce.

Apostol Pavel je govoril o nujnosti pomoči v molitvi, rekoč: »Kajti česa naj prosimo, kakor je treba, ne vemo.« (Rim. 8:26) To se pogosto zgodi vsakemu kristjanu. Velikokrat lahko dobimo potrebno pomoč iz knjige Psalmov, da bi lahko Bogu bolje izrazili naše najgloblje misli in želje. (Primerjaj Efežanom 5:19; Kološanom 3:16.)

Psalmi s tem, ko govorijo o raznih čustvih, toplo in osebno vplivajo na ljudi. Bralec lahko vidi samega sebe in občuti, da so njemu namenjeni ali napisani zanj. Prodrejo do najglobljih misli in nagibov, in preiščejo bralčevo srce. Bralca spodbujajo, da spremeni svoje življenje. Tako se duhovno bogati in pobliže spoznava Boga. Vsakdo naj bi prebral Psalme, od prvega do zadnjega. Nihče jih ne bo prebral, ne da bi mu koristili.