Psalmi

Bog rešuje uvidevne

ALI si opazil, da se ljudje pogosto zbirajo okrog bogatih ljudi ali tistih, ki imajo v družbi visok položaj? Nasprotno pa se večkrat izogibajo siromašnih, bolnih in tistih, ki jim manjka moči.

V 41. Psalmu je takšen opis. Ta Psalm lahko razdelimo na tri dele. Najprej se omenjajo blagoslovi, ki jih Bog izliva na posameznike, na tiste, ki so uvidevni do »ubogih« (1—3. vrsta). Zatem so opisane težke bolezni in izdajstvo prijateljev. Psalmist je to sam doživljal (4—9. vrsta). Končno je tu molitev za Božjo pomoč in izraz trdnega prepričanja, da bo prošnja ugodno uslišana (10—12. vrsta). Zadnja, 13. vrsta, je zaključek prve od petih podobnih »knjig«, v katere je knjiga Psalmov razdeljena.

V naslovu 41. Psalma piše, da je to ‚Davidova pesem‘. Prilike, ki so v tem Psalmu opisane, dobro odgovarjajo nemirnim letom Davidovega življenja, ki so sledila, ko je grešil z Batsebo. (2. Sam. od 11. do 18. poglavja) Toda v njem so opisane stvari, ki jih lahko doživljajo predani Božji služabniki v vseh zgodovinskih razdobjih.

Psalm se začne: »Blagor mu, kdor se sočutno ozira na siromaka.« (Ps. 41:1a) Hebrejska beseda za »siromake« pomeni dobesedno: tanek, suh, slab. Pokazuje na nekoga, ki je slab zaradi siromaštva, bolezni ali težkih okoliščin, in potrebuje pomoč. Tisti, ki »se ozira« ali je uvideven, spozna potrebo takšnega siromaka. Namesto da brez zanimanja gre mimo tistega, ki je v stiski, se zanj trudi in skrbi ter mu pokaže nežno sočutje. Takšen obziren človek je zares srečen, ker čuti zadovoljstvo, ki izhaja iz velikodušnosti, ker zbira milost pri vsemogočnem Bogu, čigar velikodušnost posnema. (Dej. ap. 20:35; Jak. 1:17)

Psalmist pravi dalje za obzirnega človeka: »Ob dnevu nesreče ga otme Jehova. Jehova ga bo zaslanjal in ga ohranil življenju, da ga bodo blagrovali na Zemlji; in ne izdajaj ga želji sovražnikov njegovih.« (Ps. 41:1b, 2)

»Dnevi nesreče« so lahko neke nesrečne okoliščine ali celo daljše razdobje težav. V tretji vrsti psalmist pokazuje, da je mislil posebno na bolezen, ki je povzročila zelo slabo stanje tistega, ki je za siromašnega skrbel. Ta je pokazal zaupanje, da ga bo Jehova obvaroval, ko je slab in poskrbel, da preživi. Ko bodo drugi opazili, da ga je Bog rešil iz takšne navidezno brezupne situacije, bodo rekli, da je »blažen (srečen) na Zemlji«, ker bodo razglasili vest o Božjem usmiljenem ravnanju z njim.

Psalmist nadaljuje: »Jehova ga bo (uvidevnega) podpiral na postelji slabosti; vse ležišče mu v bolezni njegovi spremeniš. Jaz sem rekel: Jehova, usmili se me, ozdravi dušo mojo, ker tebi sem grešil.« (Ps. 41:3, 4)

Psalmist je morda izkušnje na »postelji« dobil takrat, ko se je njegov sin Absalom hotel polastiti njegovega prestola. Biblija pokazuje, da prilike v državi tisti čas Davidove vladavine niso bile urejene. Morda je bilo tako zato, ker mu bolezen ni dovoljevala pravilno voditi stvari. (2. Sam. 15: 1—6) Absalomov upor in drugi nesrečni dogodki v Davidovi hiši so izpolnili Božjo obsodbo nad kraljem zato, ker je prešeštvoval z Batsebo in celo tako uredil stvari, da so njenega moža usmrtili. (2. Sam. 11:1 do 12:12) David je vedel, da mu je Bog ta sramotni postopek oprostil. (2. Sam. 12:13) Toda v slabem zdravstvenem stanju se je gotovo spomnil, kako hudo je grešil.

Psalmist je menil, da ga bo Bog podpiral, če bo obziren do sirot in da mu bo dal moč in podporo, dokler bo nemočno ležal na bolniški postelji. (Primerjaj Psalm 18:24—26.) Čeprav je bil hudo bolan, je biblijski pisec verjel, da bo Bog »spremenil njegovo ležišče«, ne tako, da bi po čudežu odstranil bolezen, temveč tako, da bo bolnika krepčal s tolažilnimi mislimi, ki krepijo upanje na ozdravljenje. To bi bilo enako, kakor da bi Bog spremenil njegovo ležišče iz bolniškega v okrevajoče. Njegovo priznanje, da je »grešil Bogu« je Davida usposobilo, da še enkrat doseže Božjo milost. Lahko je torej prosil Boga, da bi »ozdravil njegovo dušo«, ali mu pomagal, da si od bolezni opomore. (Primerjaj Psalm 32:1—5.)

Psalmist je doživel tudi izdajstvo, ko je bil slabega zdravja: »Sovražniki moji pa govore hudo o meni: ‚Kdaj bo umrl in izgine ime njegovo?‘ In če me kdo pride obiskat, govori laž; srce njegovo si zbira krivico, in gre ven in jo raznaša.« (Ps. 41:5, 6)

Davidovi sovražniki niso dobro govorili o njem. Škodoželjno so govorili, da je hudoben človek. Nestrpno so želeli, da bi umrl in ga pozabijo. Celo kadar ga je kdo obiskal, ko je bil bolan, ga ni iskreno tolažil, ker je v srcu pravzaprav želel, da bi bolnik umrl. Namesto da bi ga poskusil tolažiti, je licemerni obiskovalec zbiral iz njegovih besed, obnašanja in zdravstvenega stanja to, kar bi lahko pozneje uporabil proti bolniku. Čim je obiskovalec odšel od slabotnega kralja, je takoj začel »govoriti«, to je, širiti škodljive vesti o kralju, ki jih je zbral med obiskom pri njem.

Da bi pokazal, kako naglo se lahko širi takšno zlobno obrekovanje, je psalmist rekel: »Skupaj šepetajo zoper mene vsi sovražilci moji, zoper mene izmišljajo, kar bi mi bilo v zlo, govoreč: ‚Stvar silno huda se ga je prijela, in ker je obležal, na vstane več.‘« (Ps. 41:7, 8)

Zarotniki proti Davidu so se zbirali in »šepetali« ali govorili s pridušenim glasom ter raznašali vesti kralju v škodo. Slabo so mislili o psalmistu in zlobno širili vest, da »je stvar huda«, češ, da je kraljeva bolezen tako huda, da mu ni pomoči. Izgledalo je, kot da bi po tej bolezni nikoli več ne vstal ali si opomogel. S tem so dodajali olje na ogenj upora proti Davidovemu kraljevanju.

Toda David je prenesel celo še hujšo izdajo. Takole piše: »Celo prijatelj moj, ki sem mu zaupal, ki je jedel moj kruh, je vzdignil peto proti meni.« (Ps. 41:9)

Res, celo njegov zaupen prijatelj, ki je »jedel kruh« — ali pogosto užival Davidovo gostoljubje — se je obrnil proti njemu. Izdajalec je »dvignil peto«, kakor se konj lahko obrne in s kopitom udari tistega, ki ga hrani. Predpostavlja se, da se to nanaša na Davidovega osebnega svetovalca Ahitofela, čigar nasvet so cenili, kakor da bi prišel neposredno od Jehove. (2. Sam. 15:12; 16:23) Ahitofel je postal izdajalec in se je pridružil Absalomu v državnem udaru proti kralju. (2. Sam. 15:31; 16:15a) Tako se nihče od tistih, ki so kovali načrte proti Davidu ni pokazal »blagoslovljen« ali srečen, ki skrbi »za sirote«, kakor je omenjeno v prvi vrsti tega psalma.

Psalmist nadaljuje: »Ti pa, Jehova, usmili se me in me vzdigni, da jim povrnem.« (Ps. 41:10)

Oslabljeni kralj se zdaj obrača k Bogu, kralju. (2. Sam. 15:31; 16:15) Tako se nihče od tistih, ki so kovali načrte proti Davidu Boga, naj mu pomaga, da bo vstal, to je, da mu vrne zdravje in moč. Njegova želja, da »povrne« svojim sovražnikom, ni bila izrečena v duhu osebnega maščevanja. Nasprotno, kralj je kot najvišji narodni sodnik vedel, da se morajo takšni izdajniški zarotniki po zakonu kaznovati, kar bo vsem v dobro. (Glej 5. Mojzesovo 19:15—21.)

David izraža zatem zaupanje, da bo Jehova uslišal njegovo molitev, rekoč: »V tem spoznam, da se me veseliš, ko ne bo sovražnik moj ukal nad menoj. Mene pa vzdržuješ v brezmadežnosti moji in me staviš pred obličje svoje za večno.« (Ps. 41:11, 12)

Psalmist je »po tem spoznal«, da je drag Bogu, ker mu je dal Bog notranje prepričanje, da njegovi sovražniki ne bodo nad njim vzklikali kot zmagoslavni bojevniki v vojni. Bog je Davidu med boleznijo usmerjal njegove misli, tako da je David dobil trdno prepričanje, da ga bo njegova čistost podpirala. Psalmist pri tem ne oporeka lastne grešnosti in nepravičnih postopkov, temveč pokazuje na svojo splošno smer življenja, ki odraža predanost Bogu iz vsega srca. Psalmist ni pričakoval, da bo podlegel in prezgodaj umrl, temveč je upal, da bo živel dolgo, (»večno«) ‚pred obličjem Božjim‘, to je v dobrem odnosu s Stvarnikom kot takšen, ki je deležen njegove zaščite.

V zadnjem stavku tega psalma je rečeno: »Slava Jehovi, Bogu Izraelovemu, od vekomaj do vekomaj. Amen in Amen!« (Ps 41:13) S temi besedami se zaključuje prva od petih knjig Psalmov. Trinajsta vrsta je hvalospev Bogu Jehovi in s podobnim stavkom se zaključujejo tudi ostale štiri knjige namreč Psalmi 72, 89, 106 in 150.

[Podčrtna opomba]