Job — vzor za Bogu všečno obnašanje

»TA JE potrpežljiv kakor Job.« Celo danes se večkrat sliši takšna izjava. Biblijsko poročilo o Jobu je znano po vsem svetu in to upravičeno. Bog je rekel o Jobu: »Njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega.« (Job 1:8; 2:3) V Bibliji je Job prikazan kot vzor za obnašanje, ki je všeč Bogu, in je vredno posnemanja.

Job je živel v deželi Uz; očitno v področju severne Arabije. Mnogi odstavki iz knjige o Jobu kažejo, da je živel v času patriarhov, morda takrat, ko so bili Izraelci zasužnjeni v Egiptu. O Jobu beremo: »In rodilo se mu je sedem sinov in troje hčer. In imel je živine sedem tisoč ovac, tri tisoč velblodov, petsto jarmov volov in petsto oslic in zelo veliko družino. In ta mož je bil imenitnejši od vseh, ki so bivali na Jutrovem.« (Job 1:1—3)

Jobovo dobro in pravično obnašanje je bilo rezultat čistih misli, pobud in želj. »Zavezo sem sklenil s svojimi očmi«, je rekel. »In kako bi se bil smel ozirati po devici?« (Job 31:1) Ker je ta patriarh zelo ljubil svojo ženo, si ni mogel niti zamisliti, da bi ‚prežal pri vratih bližnjega svojega‘, z namenom, da prešeštvuje s tujo ženo. Job ni zaupal v bogastvo. (Job 31:24, 25) (Job 31:9—11) Čeprav je bil bajeslovno bogat, zvestoba Bogu v njegovem srcu ni dala prostora malikovalskemu oboževanju Sonca, Meseca in ostalih nebeških teles, kar je bilo tiste dni običajno. (Job 31:26—28)

‚REŠEVAL SEM SIROMAKE‘

Kot enemu starešin, ki je sedel pri mestnih vratih, da bi reševal spore meščanov, se Jobu ni moglo pregovarjati. Takole pripoveduje:

»Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika. Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje. Slepcu sem bil oko in noga hromcu. Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval. Strl sem nepravičniku kočnike in zobom njegovim sem iztrgal plen.« (Job 29:12, 13, 15—17)

Job je torej pokazoval podobno dobroto v privatnem druženju s posamezniki. S svojimi služabniki je postopal humano. (Job 31:13—15) Siromašni, vdove, sirote in drugi, ki so v življenju trpeli, so našli v Jobu močno podporo. (Job 31:16—21) Job se ni maščeval ali želel hudo tistim, ki so bili do njega sovražno razpoloženi. (Job 31:29, 30)

Toda Joba odlikuje še neka pobožna lastnost. Biblijski pisec Jakob jo poudarja, ko pravi: »Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni v trpljenju. O stanovitnosti Jobovi ste čuli.« (Jak. 5:11) Kako je nudil Job zgled za pobožno potrpljenje?

ZADENE GA NESREČA

Brez predhodnega opozorila je Joba zadela nesreča. Udarci so prihajali drug za drugim. Patriarh si ni opomogel od enega, ko je bil tu že drugi. Po vrsti je izgubil: vole, oslice, ovce in velblode zaradi Sabejcev, strele in Kaldejcev. (Job 1:13—17) Zatem je prišla vest, da so mrtvi tudi vsi njegovi sinovi in hčere. (Job 1:18, 19)

Kako bi se počutil ti, če bi te zadele podobne nesreče, ena za drugo? Jobova reakcija je zares pohvale vredna. Namesto da bi se jezil na Boga, je vzkliknil: »Gol sem prišel iz telesa matere svoje in gol se povrnem tja; Jehova je dal, Jehova je vzel, Jehovino ime bodi hvaljeno!« (Job 1:21)

Toda pred Jobom so bile še nadaljnje težave. Naslednja je bila, da je bil pokrit »s hudimi tvori od stopal do temena«. »In Job vzame črepinjo, da bi se z njo praskal, in sede sredi pepela.« (Job 2:7, 8) Takšno stanje skrajne potrtosti je bilo posledica prekomernega trpljenja in žalosti. Zaradi odvratnosti svoje bolezni je Job vzkliknil: »Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita. Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.« (Job 7:4, 5)

‚NAJ PREJEMAMO SAMO DOBRO?‘

Ljudje, ki so prej občudovali Joba, so se ga začeli izogibati. Povsem so ga zavrgli. »Gostači hiše moje in dekle moje me štejejo za tujca, inostranec sem postal v njih očeh.« (Job 19:15) O svoji ženi in svojih bratih je Job rekel: »Dih moj se ženi moji gnusi in smrad moj matere moje otrokom.« (Job 19:17)

Celo zločinci in izgnanci so Joba zasmehovali. Da bi pokazal, kako se je spremenilo njegovo stanje od prejšnjega, ko je bil še v blagostanju, je rekel: »Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče. Sedaj pa se mi smejejo mlajši od mene, ki njih očetov nisem maral pridružiti psom črede svoje. In tem sem sedaj v zabavljivo pesem, postal se jim v prislovico! Gnusim se jim, stopajo daleč od mene in ne prizanašajo licu mojemu s pljuvanjem.« (Job 29:25—30:1, 9, 10)

Jobovo trpljenje je bilo tako strašno, da je prosil za smrt, ki bi ga rešila trpljenja. »O da bi me shranil v šeolu (grobu)«, je vzkliknil, »da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!« (Job 14:13)

Celo Jobova žena je prišla tako daleč, da je rekla: »Odpovej se Bogu in umri!« (Job 2:9) Celo v najstrašnejših bolečinah in mukah Job ni hotel iti po poti, ki bi bila lažja. Namesto tega je ženi odgovoril: »Govoriš kakor nespametne ženske. Dobro smo li sprejeli od Boga, a ne sprejmemo naj tudi hudega?« (Job 2:10)

Po biblijskem poročilu je satan, hudič, privedel vse te nesreče na Joba z Božjim dovoljenjem. Satan je trdil, da Job spoštuje Boga samo iz ljubezni do materialnega blagostanja. Trdil je, da se bo Job »Boga v obraz odrekel«, če bi »proti njemu iztegnil svojo roko« in dovolil, da pridejo nanj neprijetnosti. (Job 1:11; 2:4, 5) Toda satan se je v tem izkazal lažnika.

PRENAŠANJE »DOLGOČASNIH TOLAŽITELJEV«

Jobovo potrpljenje je bilo še huje preizkušeno. Obiskali so ga trije prijatelji, Elifaz Temančan, Bildad Šuhec in Zofar Naamatec. Predpostavlja se, da so ga prišli ‚milovat in tolažit‘. (Job 2:11) Toda obisk je bil vse prej kot tolažilen. Prijatelji so trdili, da je Jobova bolezen Božja kazen za njegove težke grehe. (Job 4:7—9; 8:11—19; 20:4—29; 22:7—11) Po mnenju Elifaza, Bildada in Zofarja naj bi blagostanje ali nesreča nekega človeka pokazovalo njegovo moralno vrednost. Prepričani so bili, da je bila Jobova bolezen dokaz, da je bil odvržen od Boga in so vztrajali, da se pokesa.

Job v njihovih napačnih obtožbah ni našel tolažbe. »Enako reči sem že slišal veliko«, je vzkliknil Job. »Sitni ste vi tolažniki vsi! ... Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami; rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.« (Job 16:2, 4, 5)

Zvesti patriarh je odkrito zavrnil gledišče, da pravičniki vedno živijo lahko življenje in uživajo blagostanje, medtem ko bi hudobni vedno trpeli pomanjkanje in bili bolni. Vprašal je: »Zakaj žive brezbožniki, dočakajo starosti, množe si tudi bogastvo? Njih seme stoji trdno z njimi vred vpričo njih in njih zarod pred njih očmi. Njih hiše so v miru, brez strahu, in Božje šibe ni nad njimi. Njih junci skačejo in ne neplodno, njih (od hudobnih) krave se lahko otele in ne izvržejo.« (Job 21:7—10; glej tudi 29—31 vrsta in Psalm 73:1—14.)

Ker patriarh Job ni vedel za satanovo izjavo, češ, da bo preklel Boga, ko ga bo doletela nesreča, je bil zaradi nenadne spremembe njegovega stanja zmeden. Zato je Job včasih posvečal preveč pozornosti opravičenju svoje čistosti. V neprištevnosti je na primer vzkliknil:

»Duši moji se gnusi življenje: zato naj tožba moja teče, govoril bom v bridkosti duše svoje. Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj? Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?« (Job 10:1—3) »Vedite, da me je Bog okrivičil in me obdal z mrežo svojo. Glej, vpijem: Sila se mi godi! a nihče me ne sliši, kličem za pomoč, pa ni sodbe zame. Zagradil mi je pot, da ne morem preiti, in steze moje je zavil v temino.« (Job 19:6—8)

Takšne izjave naj nas seveda ne zapeljejo v mnenje, da je Job izgubil zaupanje v pravičnost Božjega postopanja s človeštvom. Nasprotno, trdno je veroval, da bo Bog končno popravil celo stanje, čeprav so nekaj časa hudobni napredovali, pravični pa trpeli. Kar se tiče ‚del, ki jih naredi Bog brezbožnemu‘, je Job izjavil: »Ko se mu množe otroci, množe se za meč, in potomci njegovi nimajo kruha dositega. Kar preostane njegovih, bodo pokopani v pomoru, in vdove njegove ne bodo žalovale. Ako si nakopiči srebra kakor prahu in si oblačil oskrbi kakor blata: pripravi si jih, a pravičnik jih bo oblekel, in nedolžni si med seboj razdele srebro.« (Job 27:13—17)

Job se ni strinjal s pojasnjevanjem svojih prijateljev, da je trpljenje gotov dokaz Božjega neodobravanja. Tudi ni soglašal z Elifazovo trditvijo, da Bog ne zaupa svojim služabnikom, niti angelom niti ljudem. (Job 4:18, 19) Nasprotno, Job je vztrajal, da ga Bog gleda kot čistega človeka in da bo deloval v njegovo korist, in da ga bo rešil iz strašne situacije. (Job 16:18, 19; 19:23—27)

SPREJME UKOR

Dejstvo je sicer bilo, da je bil Job preveč zaskrbljen za to, kako bi dokazal svojo pravičnost. V biblijskem poročilu piše, da se je »vnela jeza Elihuju, sinu Barakela, Buzovcu iz rodovine Ramove; zoper Joba se mu vname jeza, ker je sebe bolj opravičeval nego Boga.« (Job 32:2) Elihu je Joba pokaral, tako da je poudaril njegovo lastno gledišče, da »Bog mogočni ne ravna krivično in Vsemogočni ne skrivi pravice«. (Job 34:12) Za Elihujem je sam Jehova »odgovoril Jobu iz viharja«. (Job 38:1) Elihu in posebno še Jehova, sta poudarila, da dokaz Božjih del in nadzor v vsem stvarstvu prekaša človeško moč doumevanja.

Premagan z dokazi, je Job prišel do zaključka, da je govoril, ne da bi povsem razumel Božje ravnanje z njim. »Glej, premajhen sem«, je rekel Job. »Kaj naj odgovorim? Roko denem na usta svoja. Enkrat sem govoril, pa nočem izpregovoriti več, da, dvakrat, a ne bom zopet.« (Job 40:4, 5) Ko ga je Jehova nadalje vprašal v zvezi svoje neomejene modrosti, ki se izraža v živalskem svetu, je Job vzkliknil: »Spoznavam, da moreš vse in da ni mogoče zabraniti nobene namere tvoje. Le s sluhom ušesa sem slišal o tebi, a sedaj te oko moje vidi. Zato zaničujem sebe in kesam se v prahu in pepelu!« (Job 42:2, 5, 6)

Za nagrado za njegovo potrpljenje je Jehova Jobu vrnil zdravje, blagoslovil ga je dvojno v materialnem pogledu v primerjavi z vsem, kar je imel prej, in življenje mu je podaljšal še za 140 let. »In Job je umrl, star in dni svojih sit.« (Job 42:10, 16, 17)

Job je dober zgled za današnje oboževalce Boga. Prenesel je hude preizkušnje iz njemu neznanih razlogov, vendar se ni jezil na Boga. Čeprav je bil zmeden, ker je moral tako trpeti, je vendarle spoznal, da vse, kar Bog dovoli, mora služiti nekemu koristnemu namenu.

Mar se ne strinjaš z nami, da je knjiga o Jobu zelo dragocena za današnje oboževalce Boga? Zakaj si ne bi vzel čas in jo ob prvi priložnosti skrbno prebral?

»Glejte o stanovitnosti Jobovi ste čuli in videli ste, kakšen konec je povzročil Jehova; da je Jehova poln prisrčne naklonjenosti in usmiljen.« (Jak. 5:11, NS)