Molitev v teh »zadnjih dneh«
»Bedite torej vsak čas in molite.« (Lukež 21:36)
1. a) Kje Lukež prvič omenja »molitev« ali »prošnjo«? b) Kako je Jezus odgovoril na prošnjo: »Gospod, nauči nas moliti«?
MEDTEM ko je molitev v Lukeževem Evangeliju omenjena že na začetku v zvezi z Zaharijevo »prošnjo« Bogu (v 1. poglavju 13. vrsti), je v enajstem poglavju daljše Jezusovo pojasnilo o tej temi. V začetku odgovarja Jezus na zahtevo enega svojih učencev: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil učence svoje.« (Lukež 11:1) Jezus je odgovoril:
»Kadar molite, recite: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje. Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tudi na Zemlji. Kruh naš vsakdanji daj nam vsak dan. In odpusti nam grehe naše, ker tudi mi odpuščamo vsakemu dolžniku svojemu. In ne vpelji nas v izkušnjavo.« (Luk. 11:2—4)
2. a) Kako se časti Božje ime in v soglasju s katerimi stavki? b) Kakšno nasprotno stanje je v svetu in kako se bo popravilo?
2 V obeh prej omenjenih besedilih, v 1. Kraljev 8:41—43 in Izaiji 56:6—8, opazimo, da je dal Jezus enako prednost Očetovemu imenu. V današnjem svetu pa Jehovinega imena vsekakor ne posvečujejo. Nacionalistični duh, postavljanje samega sebe na prvo mesto in popustljivost do sebe je kot navidezna pobožnost, katere moč ‚so zatajili‘, kakor tudi drugi podobni pogoji povzročajo, da se sramoti in onečašča Božje ime ali se ga celo popolnoma prezira. (2. Tim. 3:5) Zato Bog mora posvetiti svoje ime v odgovor na molitev. (Ezek. 36:23) Sramotno stanje stvari se bo popravilo, ko bo Božje Kraljestvo pod upravo Jezusa Kristusa, nastopilo proti narodom in njihovim vladarjem, kakor je živo opisano v drugem Psalmu.
3. Kakšno opozorilo in obljubo daje Peter v zvezi s tem?
3 To se bo zgodilo v Jehovinem dnevu, ki je danes zelo blizu, kakor se jasno vidi iz izpolnitev biblijskih prerokb. Zato bomo storili prav, če bomo posvetili pozornost Petrovemu navdihnjenemu opominu in opozorilu:
»Ki čakate in pospešujete prihod dneva Božjega, spričo katerega razpadejo nebesa v ognju in se prvine goreč raztope. Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost. Zato, ljubljeni, trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru.« (2. Petr. 3:12—14)
4. Kako tesno sta povezani prvi prošnji v Očenašu in kako nam to pomaga v zvezi z drugimi molitvami?
4 Ko se bo vse to izpolnilo, bo Božje ime popolnoma opravičeno in posvečeno. Zato sta obe prošnji iz Lukeža 11:2 tesno povezani in sta v molitvi Očenaš na prvem mestu. To so zares veliki dogodki naših dni in bližnje prihodnosti. Če jih bomo imeli trdno v mislih, nam bodo pomagale bolj uravnovešeno gledati na naše osebne, vsakdanje potrebe in probleme, ki se v molitvi naprej omenjajo. Namesto da bi gledali le nase — kar je zelo lahko — se najprej vprašajmo: Kakšno osebno stališče in pot sta v soglasju z Božjo voljo, naznačeno v njegovi Besedi, da bi slavili njegovo ime?
NEUSTRAŠENA VZTRAJNOST SE IZPLAČA
5. a) Kakšno je splošno pravilo v Jezusovih zgodbah glede osebnosti, ki so v njih uporabljene? Povej primer. b) Kakšne osebnosti spoznamo iz Lukeža 11:5—8 in kakšno vlogo imajo?
5 Nadalje navaja Lukež eno Jezusovih zgodb z nenavadno posebnostjo. Ponavadi se, kadar se v neki zgodbi uporabi ena ali več oseb, vsaka od njih tesno ujema s tistimi, ki so z njo ponazorjeni. Če je na primer nebeški Oče ponazorjen z očetom kakor v zgodbi o izgubljenem sinu v Luk. 15:11—32, tedaj nam ni težko spoznati, da oče tega sina s svojimi besedami in dejanji povsem odgovarjajoče ponazarja nebeškega Očeta. Toda to se ne more reči za naslednjo Jezusovo zgodbo:
»Kdo izmed vas ima prijatelja, in pojde k njemu opolnoči in mu poreče: ‚Prijatelj, posodi mi tri hlebe, ker je prijatelj moj prišel s pota k meni, pa mu nimam kaj postaviti.‘ Oni pa bi odznotraj odgovoril in rekel: ‚Ne bodi mi nadležen: duri so že zaprte in otroci moji so z menoj v postelji; ne morem vstati in ti dati.‘ Pravim vam, čeprav ne vstane, da mu bi mu dal zato, ker mu je prijatelj, vstane vsaj zaradi nadležnega moledovanja njegovega in mu da, kolikor potrebuje.« (Luk. 11:5—8)
6. V kakšnem nasprotju z Jehovo je bila določena osebnost v zgodbi in kaj je Jezus s tem poudaril?
6 V tej priliki vidimo, da je tisti, ki bi lahko zadovoljil potrebam prosilca, to najprej odklonil, rekoč: »Ne bodi nadležen.« Pomagati ni bil pripravljen. Namesto da bi bil podoben nebeškemu Očetu, je bil popolnoma drugačen. S tem je sporočilo zgodbe še močneje poudarjeno. Če bi bil ta mož, ki je bil že v postelji s svojo družino, pripravljen vstati in dati, kar je bilo treba, prosilec ne bi moral biti »nadležen«. To je Jezus poudaril.
7., 8. Kako so to potrdile Jezusove nadaljnje besede in kako zelo nas to ohrabri?
7 Jezus je to jasno potrdil z naslednjimi besedami: »In jaz vam pravim: Prosite, in dalo se vam bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo.« (Luk. 11:9) Ko zatem navaja nasprotja, zaključuje: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko bolj bo dal Oče nebeški svetega duha tem, ki ga prosijo.« (Luk. 11:13)
8 Jezus je povedal, da je ta mož zaradi svoje vztrajnosti celo ponoči dobil, kar je potreboval! Njegova vztrajnost se je izplačala. Kakšna spodbuda, da se v praksi uporablja Jezusov pouk iz te zgodbe: ‚Vztrajno — iščite — trkajte.‘ Ne prenehaj moliti in ne oslabi v veri zaradi stalnega nasprotovanja svojemu delu oznanjevanja vesti o Kraljestvu in pridobivanju učencev, ali zato, ker živiš v razdeljenem domu ali ker se moraš boriti z nekimi osebnimi slabostmi, ki so v tebi ukoreninjene globlje, kakor si mislil.
9. Katere primere vztrajnosti v molitvi in dejanjih najdemo v Dejanjih apostolov 4:24—30 in 5:41, 42?
9 Dober primer takšne vztrajnosti v molitvi, podprte z odgovarjajočimi deli, najdemo v krščanski skupščini prvega stoletja. Medtem ko sta Peter in Janez poročala o nasprotovanju, na katerega sta naletela pred Sinedrijem, prisluhni skupni molitvi, ki je zapisana v Dejanjih apostolov 4:24—30, posebno še besedam 29. vrste: »In sedaj, Jehova, poglej na njih pretenje in daj hlapcem svojim, da z vso srčnostjo govore besedo tvojo.« Kmalu zatem, ko so vse apostole pretepli v naslednji obravnavi pred Sinedrijem, se poročilo iz Dejanj apostolov 5:41, 42 glasi: »Oni gredo torej izpred velikega zbora in se vesele, da so bili spoznani za vredne, trpeti sramoto za ime njegovo (Jezusovo). In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus.« Nobeden izmed apostolov ni doživljal vztrajnejšega nasprotovanja od apostola Pavla, ki je v nadaljevanju poročila rekel: »Vse morem v njem, ki me krepča, v Kristusu.« (Fil. 4:13)
‚TREBA JE VSEKDAR MOLITI IN NE NAVELIČATI SE‘
10. Kaj poroča Lukež o Jezusovih izjavah, ko navede še eno zgodbo za poudarek molitvi, in kakšno dvojno izpolnitev imajo te Jezusove besede?
10 Proti koncu svoje zemeljske službe je Jezus še jasneje uporabil primer nasprotja, da bi nekaj poudaril, kakor piše Lukež: »Pravil jim je pa (Jezus) tudi priliko, kako jim je treba vsekdar moliti in ne naveličati se.« (Luk. 18:1) Najprej bomo seveda upoštevali, kaj je privedlo do tega, da je tako rekel. (Zanimivo je, da Lukež pogosto pove vzrok, zakaj so bile nekatere zgodbe ali ponazoritve povedane, kakor se lahko vidi iz Lukeža 18:9 in 19:11.) Če pogledamo nazaj v Lukeža 17:22—37 opazimo, kaj je rekel Jezus o stanju, ki ga bo ‚ta rod zavrgel‘. (Luk. 17:25) Čeprav so se te Jezusove besede, ki se delno ujemajo s 24. poglavjem Matevža, izpolnile v njegovem času, ko je šel h koncu takratni židovski sestav, imajo večjo izpolnitev v naših dneh, v »času konca« sedanjega sestava stvari. (Dan. 2:44)
11. a) Kako lahko primerjamo današnje stanje z dnevi Noeta in Lota? b) Kaj je Jezus posebno poudaril in ali je tako tudi danes?
11 Kakšno pa je prevladujoče stanje med ljudmi naše generacije? Da, iz dneva v dan je vse bolj podobno Noetovim dnem, ko je »Bog videl zemljo, in glej, popačena je bila, kajti vse meso je popačilo pot svojo na zemlji« in »zemlja je bila polna silovitosti«. (1. Moj. 6:12, 13) Toda Jezus se ni skliceval na te stvari, temveč je omenil nekaj drugega, kar ima večji pomen. Kaj je to bilo? Ljudje v tistem času so bili povsem zaposleni in čisto zadovoljni z vsakdanjimi opravili, kakor so ‚jed, pijača in poroke‘. Stanje je bilo podobno Lotovim dnem, ko je naštel še druge dejavnosti: nakupovali so, prodajali so, sadili in gradili so. (Luk. 17:26—29) Namesto da bi bili zaskrbljeni zaradi prevladujoče zlobe in nasilja, so bili ravnodušni. Tudi velikega pričevanja, ki ga je dal Noe z besedami in deli, ko je gradil barko, ‚niso (ljudje) spoznali‘. (Mat. 24:39; 2. Petr. 2:5) Gotovo lahko danes isto rečemo za stališče ljudi na splošno, posebej še v zvezi temeljitega oznanjevanja Božjega Kraljestva po vsem svetu, kakor je bilo napovedano po Matevžu 24:14. To večine preprosto ne zanima; svoj čas in pozornost so posvetili drugim stvarem. Upoštevaj tudi, kaj je Jezus poudaril v zvezi z dvema prej omenjenima razdobjema, da je končna sodba prišla nenadoma in »vse uničila«. (Luk. 17:27, 29)
12. Kaj se lahko naučimo in izvajamo v praksi na osnovi Lukeža 17:31—37?
12 Upamo, da se nahajaš med tistimi sorazmerno redkimi, ki so zaskrbljeni glede današnjega stanja v svetu ter pripravljeni posvetiti pozornost temu, kar govori Božja beseda. Če spoznaš, kakor je pokazano v Lukežu 17:31—37, da je potrebno ne več biti del ali podpiralec tega sestava stvari in ne gledaš samo, ‚da bi rešil svojo dušo (življenje)‘, tedaj ne izgubljaj časa. Stopi na stran Jehove in njegovega Kraljestva. Zaupaj tvoje sedanje in prihodnje življenjske poglede Jehovi in izvajaj njegovo voljo. Ne glej hrepeneče nazaj na tisto, kar si pustil za seboj. »Spominjajte se žene Lotove!« (Luk. 17:32) Namesto tega bodi s tistimi, za katere je rekel Jezus, da »niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta«. (Jan. 17:14—17)
13. Kakšne so glavne misli iz ponazoritve v Lukežu 18:2—5?
13 Ko pridemo do zgodbe v Lukežu 18:2—5, zopet najdemo prosilca — tokrat je to neka vdova — in tudi moža, ki bi lahko zadovoljil njenim potrebam, predstavljenega po sodniku, »ki se ni bal Boga in se ni sramoval ljudi«. Končno se je nerad odločil, da prevzame njeno pravdo, kakor je rekel, samo zato, »ker me tolikanj nadleguje ta vdova, ... da naposled ne pride in me ogluši«. Tu je šlo nedvomno za njeno vztrajnost, s čimer je prikazano, da »je treba vsekdar moliti in ne naveličati se«.
14. a) Kaj je rekel Jezus o Bogu, v nasprotju z »nepravičnim« sodnikom? b) Kaj se lahko naučimo iz tega glede časa?
14 Ta sodnik je podoben možu iz Lukeža 11:7, kjer ponovno najdemo popolno nasprotje od tega, kakršen je v resnici Bog. Upoštevaj tudi, kaj pravi Jezus dalje, da bo Bog naredil, ko primerja Boga s tem »nepravičnim« sodnikom. »Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice izvoljencem svojim, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša?« To bo naredil »v kratkem«. (Luk. 18:6—8) Iz teh komentarjev se lahko mnogo naučimo. Zato se moramo naučiti, da gledamo na stvari z Božjega gledišča, bodisi da gre tu za neko osebno stvar ali za izvrševanje njegovega namena. Peter je pojasnil: »Jehova ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temveč potrpežljiv je z vami (Božjim ljudstvom), ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja.« Eden od prerokov je zapisal Jehovine besede v zvezi izpolnitve vizije: »Ako odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni.« (2. Petr. 3:9; Hab. 2:3; glej tudi Razodetje 6:10, 11.)
15. Kako se to tiče osebnih problemov in česa se moramo izogibati?
15 Prepričani smo lahko, da pri osebnih problemih vsako navidezno odlašanje odgovora za naše molitve ni stvar Božje nesposobnosti ali nepripravljenosti izpolnitve naše prošnje. Kako pokazujemo vero, da bo izvršena pravica, če — podobno vdovi — trpimo krivico ali preganjanje? Ne le, da še naprej vztrajno molimo, temveč tudi, da ostajamo zvesti z deli. Če naredimo kompromis, da bi se izognili preganjanja, tedaj seveda ni potrebe, da bi molili. To ne bi pokazovalo le pomanjkanje vere, temveč bi tudi povzročilo, da bi izgubili dokaz, da smo krščanski Božji služabniki. (2. Kor. 11:23—27; 2. Tim. 3:12)
16. Zakaj lahko vprašanje iz Lukeža 18:8 vzamemo kot osebni izziv, ki nam bo koristil?
16 Morda izgleda čudno, da je Jezus svoje komentiranje zaključil z vprašanjem: »Toda, kadar pride Sin človekov, najde li pač to vero na Zemlji?« (Luk. 18:8) Vprašanje je pustil odprto. Čeprav je to napovedovalo, da ne bo v tem času veliko vere, ne moremo sklepati, da ne bo prave vere nikjer na Zemlji. Namesto tega vzemimo to vprašanje kot oseben izziv. Svoj položaj ne smemo jemati kot sam po sebi umeven, ne glede na to, kako dolgo smo že Jehovini predani služabniki. (1. Kor. 10:12, 13) Ne le, da moramo paziti na opomin iz Lukeža 11:9, da naj vztrajno ‚prosimo — iščemo in trkamo‘, temveč moramo tudi ‚paziti, bedeti in moliti‘ — kar je poudaril Jezus kot potrebo v naših dneh. To nas poziva k vsestranski vztrajnosti, upiranju pritiskom ravnodušnosti in nasprotovanj od zunaj, kakor tudi premagovanje notranjih slabosti. (Mar. 13:32—37; 14:38)
17. Za kaj naj najprej molimo in čigav primer pri tem posnemamo?
17 Moli v veri, da bi ostal zvest in se ne umakneš. (Hebr. 10:39) V hudih stiskah moli — kakor je naredil Jezus v svoji najtežji uri — da se izvrši predvsem Božja volja. (Mat. 26:38—44) Bogu ugajajo takšne molitve. Dovoljuje nam, da v svojih molitvah pokažemo, kako globoka je naša skrb, kako močna naša želja in kako iskren naš nagib. Čeprav je potrpežljiv, bo naglo izvršil pravico, ko pride čas za to. (Ps. 55:16, 17; Rim. 1:9—12)
‚BEDITE IN MOLITE‘
18. a) Katero izredno opozorilo in opomin je dal Jezus na koncu svojega prerokovanja? b) Kako se lahko izognemo vsega tega, kar se »ima zgoditi«?
18 V soglasju s prej navedenim, se poroča v Lukeževem Evangeliju, kako je Jezus ob koncu svoje prerokbe za svoje in naše dni opozoril pred sebičnostjo in pred tem, da ne bi bila naša srca »obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja« in da, ‚nas ne zadene ta dan (končna sodba) iznenada kakor zanka‘. Zatem je še posebej poudaril: »Bedite torej vsak čas in molite (zakaj?), da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim.« (Luk. 21:34—36) To ne pomeni, da smo mi vzeti s prizorišča delovanja, temveč da moramo paziti, da se ne ujamemo v zanko ali se ne znajdemo v napačnem taboru. Vedno moramo iskreno moliti in se truditi, da postopamo v soglasju z našimi molitvami, tako da bi mogli »stati (dobiti priznanje) pred Sinom človekovim«.
19. Kakšna vprašanja glede molitve so lahko koristna, da si jih postavimo, in kako nam pomaga Nehemijev zgled?
19 Kako pogosto moliš, ko vidiš vse te mnoge spodbude k vztrajanju in k temu, da se ne umaknemo? Ali samo v določenem času, kot je na primer pred jedjo ali na sestanku? Ali prihajajo tvoje molitve samo iz navade in so le izraz ustnic ali pa moliš iz srca, včasih morda z »neizrečenimi vzdihi«? (Rim. 8:26) Kadarkoli je to potrebno, lahko neopazno moliš, kakor je storil Nehemija pred kraljem: »V tem sem molil k Bogu nebes.« (Neh. 2:4) Njegova molitev v veri je bila uslišana. Zapomni si tudi, da te nihče ne more v molitvi zamenjati, čeprav ti lahko tudi tuje molitve pomagajo.
»Čujte in molite, da ne zaidete v izkušnjavo; duh je sicer voljan, ali meso je slabo.« (Mat. 26:41)