Upanje — moč za vztrajanje

KOLIKO je vredna vztrajnost! Brez nje nikoli ne bi mogel postati violinist slaven in sopranistka ne bi mogla očarati svojih poslušalcev. Da, za uresničenje cilja vztrajnost ni samo zaželena, temveč neobhodno potrebna. To še posebej velja za kristjana, ki teče tek z upanjem na večno življenje. »Tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju«, je spodbujal krščanski apostol Pavel. Brez vztrajnosti ne bo nihče prišel do »cilja«. (Mat. 24:13; Hebr. 12:1)

Če upoštevamo pomembnost vztrajanja, se lahko pojavijo razna vprašanja. Ali lahko verna oseba vztraja z lastno močjo? Zakaj morajo kristjani pomagati drug drugemu, da bi vztrajali? Kako lahko nudijo takšno pomoč?

POTREBNO JE »TOLAŽITI MALODUŠNE«

Danes živimo v »nevarnih časih«. (2. Tim. 3:1) Mnogo stvari danes kristjanu otežkoča vztrajanje. Vztraja lahko le tedaj, če se drži biblijskega opomina, da se »krepi v Gospodu in njegovi silni moči«. Verni ljudje se morajo predvsem boriti proti »hudobnim duhovom pod nebom«, demonom pod satanovim nadzorstvom. (Efež. 6:10, 12, EI) Njihov vpliv lahko postane tako močan, da lahko kristjan izgubi svoje zaupanje v Božjo moč in oslabi v veri. Takrat je potrebna takojšnja duhovna pomoč. Kaj se lahko naredi?

Poglej, kako je ob neki priložnosti nudil duhovno pomoč krščanski starešina. Obiskal je zakonski par, ki je bil v skupščini zelo aktiven. Zaradi bolezni v družini in velikega pritiska na moževem delovnem mestu sta skoraj zapustila krščanski tek. Toda ob koncu obiska se je starešina razveselil, ko je slišal naslednje besede: »Zelo sem vesel, da si prišel in govoril z nama. Žena in jaz sva obnovila moči za nadaljnje služenje Jehovi.« Podobno se je izrazila druga krščanska družina, v kateri so pritisk in problemi povzročili živčni zlom in duhovni padec. Kaj je navedlo ti družini, da sta rekli: ‚Obnovili smo moči za služenje Jehovi‘?

Starešine, ki so jih obiskali, so svoje brate v veri ohrabrili, naj gledajo na stvari tako, kakor Jehova. Bog ve, da je njegovo ljudstvo narejeno iz prahu in da lahko pritiski, bolezni in podobno, kristjanom vzamejo pogum. (Ps. 103:14) Tako so se počutili tudi nekateri prvi kristjani v Solunu. Zato jim je apostol Pavel svetoval: »Tolažite malodušne.« (1. Tes. 5:14, EI)

»Tolažiti« pomeni govoriti blago, spodbujati, bodriti, moralno dvigniti duh drugega z razveseljujočim zagotovilom. Da, tolažiti nekoga pomeni krepiti njegovo srce, tako da se razširi njegov duševni horizont. V primeru prej omenjenih dveh malodušnih družin je to bilo, kot če bi svetlo sonce pregnalo zgodnjo jutranjo meglico, ki je zasenčevala njihov duhovni pogled. Njihova srca je opogumilo obnovljeno upanje. Kakšno je to upanje?

UPANJE, KI »NE RAZOČARA«

»Upati« pomeni nekaj želeti s pričakovanjem izpolnitve. Upanje ima torej krepilno in gonilno moč, ker gleda vnaprej na izpolnitev. Seveda bi neka oseba zlahka imela napačno upanje, ki nima pravega temelja. Za ilustracijo: Tisočletja je človeštvo upalo, da bo ustvarilo popolno človeško vladavino, toda to pričakovanje se ni izpolnilo, ker je človeštvo nepopolno, grešno, sebično in smrtno. (Rim. 5:12; 7:14)

Zanesljivo upanje mora biti usmerjeno k Bogu, Stvarniku vsega vidnega in nevidnega. (Razod. 4:11) Pravo upanje ima v resnici svojo osnovo v Božjem nezgrešljivem namenu za človeštvo in zato to upanje »ne bo razočaralo«. (Rim. 5:5) Prerok Izaija je na primer poudaril, da je Bog ustvaril zemljo za bivališče ljudem. (Iza. 45:18) To je Božji namen, ki se bo izpolnil. Bog bo naredil prosto pot raju, ki bo na Zemlji ponovno vzpostavljen. (Luk. 23:43) Ta obnova bo prišla po Božjem Kraljestvu — temi Jezusovega oznanjevanja in vladavini, za katero je učil moliti svoje učence. (Mat. 4:17; 6:10)

Kaj vse bo prineslo Božje Kraljestvo, je skoraj izven naše sposobnosti predstavljanja. Vzpostavilo bo popolno zdravje in večno življenje. Da, smrti ne bo več in to pomeni, da bo odstranjen tudi greh, ker je smrt posledica greha. (Rim. 6:23; Razod. 21:4) Odstranjeni bodo tudi škodljivi vplivi greha, ki ljudem povzročajo telesne in duševne bolečine. Kakšna osvoboditev! To upanje ne bo razočaralo, ker temelji na Božji obljubi, Bog pa ne laže. (Titu 1:1, 2) Zakaj tedaj postajajo nekateri kristjani tako potrti, da se jim bodočnost zdi brezupna?

UPANJE JE TREBA OHRANJATI IN KREPČATI

Začetek izgubljanja upanja se morda zelo težko opazi. Mogoče izgleda, da se izpolnitev upanja zavlačuje in to lahko povzroči potrtost. (Preg. 13:12) Tudi okoliščine v življenju nekoga so lahko vzrok, da postane prezaposlen sam s seboj, namesto da bi mislil na svoj odnos z Bogom. Posameznik lahko postane malodušen zaradi bolezni, grdega ravnanja ali samih negativnih misli. Morda postane nekoliko zavisten, ker drugi materialno ali duhovno napredujejo. Postopoma ga te stvari premagajo in morda se preneha naslanjati na Jehovo. (Ps. 55:22) Kmalu kristjan misli negativno, resničnost upanja o Kraljestvu v njegovem srcu in mislih začne bledeti. Da, upanje se lahko izgubi in zato posamezniki ne vztrajajo več na poti življenja.

Razumljivo je, da se lahko upanje, če ga nimamo stalno pred očmi (ali v mislih), izgubi. Zato se moramo trdno boriti, da ohranimo svoje upanje močno. Tako je zato, ker upamo v nekaj, kar je nevidno. (Primerjaj Rimljanom 8:24, 25.) Toda to ne pomeni, da je upanje neizogibno slabo.

Upanje ima moč, ki se jo lahko primerja s sidrom, ki lahko trdno drži ladjo, da ta vzdrži celo močan vihar. Upanje se dejansko imenuje »sidro duše«. (Hebr. 6:19) Ko je Pavel pisal te besede, je pojasnjeval Božjo obljubo, da bo blagoslovil Abrahama. Ta obljuba je osnova upanja v Božje Kraljestvo, ker je Jehova zagotovil temu zvestemu patriarhu: »Blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem.« (1. Moj. 22:18) Jehova je tej obljubi dodal prisego, da bi »po teh dveh nespremenljivih rečeh, v katerih ni mogoče, da bi Bog lagal, imeli krepko tolažilo mi, ki smo pribežali oprijet se ponujenega nam upanja.« (Hebr. 6:18) S tem, da si kristjani zapomnijo Božjo obljubo, potrjeno s prisego, krepijo svoje krščansko upanje in ga v resnici naredijo za »sidro duše«. To upanje utrjuje, krepi in daje moč za vztrajanje.

Naše upanje se krepi iz dneva v dan, če se o njem pogovarjamo. Čim več govorimo o njem, tem bogatejše in močnejše postaja. Za primer lahko vzamemo Sulamit in njene izjave ljubljenemu pastirju, ki so njeno ljubezen do njega nedvomno povečale. (Visoka pesem 5:10—16) Kar se tiče takšne ljubezni, bi mogli reči: »Njen žar je žar ognja, plamen Jehovin. Velike vode ne morejo ugasiti ljubezni, ne reke jo poplaviti.« (Vis. p. 8:6, 7)

Enako je z gorečimi izjavami o krščanskem upanju. Zato je Pavel opomnil svoje hebrejske brate, naj »se držijo izpovedi svojega upanja neomahljivo«. To javno izražanje upanja, to govorjenje o njem, bo krepilo naše upanje in povzročilo, da je za nas realno. Takšna odločna resničnost v naših mislih gradi verigo, ki naredi naše upanje za močno sidro duše.

POZITIVNO STALIŠČE

Za oživitev upanja je potrebna pozitivna pomoč. Vedoč, da je upanje gonilna sila vztrajnosti, so prej omenjeni starešine, ki so jih obiskali, pozornost malodušnih družin odvrnili od njih samih in govorili o resničnosti Božjega Kraljestva. Upanje je nekaj duhovnega, zato morajo biti misli in srce napolnjeni z duhovnimi stvarmi iz Božje besede, z zanesljivimi Božjimi obljubami in Jezusovimi izreki. Ponovno se mora vzpostaviti srčen pogovor z Bogom Jehovo, kar bo gotovo vzrok radosti. Mar ni prav to tisto, kar označuje Pavel kot pozitivni rezultat molitve? »Nič ne skrbite«, je rekel apostol, »temveč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« (Filip. 4:6, 7)

Da bi vztrajali pod stiskami, se moramo »v upanju veseliti« in »v molitvi vztrajati«. (Rim. 12:12, Ei) Srečni bomo celo v preizkušnjah, če razumemo, da Bog Jehova ne poskuša najti na nas napake in da ‚ne pozablja naših del in ljubezen, ki jo pokazujemo njegovemu imenu‘. (Hebr. 6:10)

Upanje je navdihnilo tudi Pavlove besede: »Želimo pa, da vsak izmed vas kaže isto gorečnost, da ohrani popolno gotovost upanja do konca: da se ne polenite, temveč postanete posnemalci njih, ki so po veri in stanovitnosti podedovali obljube.« (Hebr. 6:11, 12) Naj nam bo to močno zagotovilo, da je Bog na naši strani in da nam pomaga narediti upanje o Kraljestvu za našo moč v vztrajanju.