Obiski starešin koristijo Božjemu ljudstvu
»Vrnila (sta se) v Listro in Ikonijo in Antiohijo, potrjujoč duše učencev in jih opominjajoč, da naj vztrajajo v veri in da nam je treba po mnogih stiskah priti v kraljestvo Božje.« (Dejanja apostolov 14:21, 22)
1. Zakaj so danes obiski potujočih nadzornikov ravno tako potrebni kakor v prvem stoletju?
V PRVEM stoletju so apostoli in drugi starešine občasno obiskovali krščanske skupščine kot potujoči nadzorniki. Danes potujoči nadzorniki redno obiskujejo več kot 42 000 skupščin Jehovinih prič po vsem svetu. So takšni obiski v starem in sedanjem času koristni? Da! Ker so potrebe današnjih kristjanov mnogokrat enake kakor v času apostolov. Mi vsi potrebujemo spodbude in praktično pomoč teh obiskov, da bi izvajali Božjo voljo pod preizkušnjami.
2. a) S kakšnimi problemi so se soočali tako kristjani prvega stoletja kakor današnji kristjani, in kakšno delo je treba opraviti? b) Zakaj so obiski starešin dobrodošli?
2 Zaradi podedovane nepopolnosti so imeli prvi kristjani podobne probleme kot mi. (Rim. 3:23) Preizkušnje, s katerimi so se soočali, so bile zelo podobne tem, ki se jim mi upiramo. (1. Kor. 10:13) Živeli so v brezbožnem sestavu stvari, ki še danes obstaja in iz katerega se želimo osvoboditi. (Gal. 1:4) Tudi mi se moramo upirati njihovemu glavnemu sovražniku, satanu. (1. Petr. 5:8) Kljub njihovim telesnim slabostim, pritiskom sveta in nasprotovanju nevidnih hudobnih duhovnih sil, so morali ti verniki prvega stoletja opraviti še neko delo. Njihova naloga je bila, oznanjati »dobro vest« in pridobivati učence. Enako nalogo imajo danes Jehovine priče in jo morajo končati, preden pride konec tega brezbožnega sveta. (Mat. 28:19, 20; Dej. ap. 1:8) Tako takrat kot danes so obiski takšnih duhovnih mož dobrodošli kot sredstvo za krepčanje, hrabrenje, spodbude in drugačno pomoč Božjemu ljudstvu.
3. Kakšne koristi lahko imamo od preiskovanja poročil o obiskih v času apostolov in primerjavo s sedanjim časom?
3 Ti obiski v času apostolov so za nas danes koristno vodstvo. (Dej. ap. 14:21—23; 15:36) Ko preiskujemo neka biblijska poročila in delamo primerjave za naše dni, bi morali biti sposobni poglobiti naše cenjenje priprav takšnih ‚darov v obliki ljudi‘, ki služijo in zadovoljujejo našim potrebam.
KAKO SO GLEDALI NA OBISKE STAREŠIN
4. Kako je obisk antiohijski skupščini pomagal bratom?
4 Po sestanku v Jeruzalemu leta 49 n. št. sta bila Juda in Sila poslana skupaj s Pavlom in Barnabo v Antiohijo. Če bi bil tedaj tam, kaj bi doživel? Po Dejanjih apostolov 15:32 sta dva »preroka«, Juda in Sila, »tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami«. Pred tem so v Antiohiji nastala nesoglasja v mišljenju glede obreze. Toda tedaj je skupščina v Antiohiji dobila od duha navdihnjeno pismo in obisk dveh »prerokov«. Skupščina je imela vzrok za veselje. (Dej. ap. 15:2, 22—31)
5. Kaj beremo v Filipljanom 2:20—22 o Timotejevih sposobnostih?
5 Njihov ponižni, samopožrtvovalni duh je povzročil, da so bili »starešine« takšna ohrabritev bratom. Pavel je na primer pisal o svojem misionarskem sopotniku Timoteju: »Nikogar namreč nimam enakega mišljenja, ki bo pošteno skrbel za vaše zadeve; zakaj vsi iščejo svojega, ne kar je Kristusa Jezusa.« Timotejev sodelavec Pavel ni pomišljal, da ga pošlje v skupščino Filipljanov kot takšnega, ki bo »služil za širjenje evangelija«. (Filip. 2:20—22)
6. a) Kakšne koristi naj bi imeli bratje iz Titovega prenosa Pavlovih navodil? b) Kako naj bi Titovi nasveti vplivali na mlade in starejše, može in žene?
6 Starešine so običajno daljši čas ostajali v področju, kamor so bili poslani, da bi krepčali brate. Tako je bilo nujno potrebno, da Tit pomaga pri reševanju problemov na Kreti. Rečeno mu je bilo, »da uredi, kar je še pomanjkljivega in postavi po mestih starešine«. Prav tako je moral Tit strogo pokarati neposlušne, tiste, ki so govorili nekoristne stvari in poučevali zmotne ideje, da bi bili »zdravi v veri«. (Titu 1:5—14) Moral je svetovati in opominjati starejše može in žene skupaj z mlajšimi možmi in ženami, kakor tudi nadzornike, da bi s svojim življenjem »lepšali nauk Rešitelja našega Boga v vsem«. (Titu 2:1—10)
7. a) Kakšne sposobnosti so takrat imeli potujoči nadzorniki? b) Kako se je gledalo po 1. Korinčanom 11:1 na starešine, slične Pavlu?
7 Očitno je, da so kvalitetni obiski nadzornikov prinesli potrebna navodila skupščinam prvega stoletja. Vsi ti so imeli dolgoletne izkušnje v oznanjevanju, izvrševanju dolžnosti starešin in prenašanju stisk. Zatem, ko je Pavel naštel preganjanja in nevarnosti, na katere je naletel, je razodel močan občutek odgovornosti, rekoč: »Razen tega, ... je vsakdanji naval do mene, skrb za vse skupščine.« (2. Kor. 11:23—28) Tit, Timotej in še drugi so bili zaradi istih izkušenj z njim tesno povezani. (2. Kor. 8:23; 2. Tim. 3:10, 11) Primerna vera jih je naredila za primerne zglede, vredne posnemanja. (1. Kor. 11:1)
8. Kakšen opomin so od Pavla dobili starešine iz Efeza in kaj so do njega čutili?
8 Ne le, da so bratje te potujoče »starešine« zelo spoštovali zaradi njihovih odličnih del, temveč so do njih čutili veliko osebno naklonjenost. Za to imamo izreden primer, ko se je Pavel sestal s starešinami iz Efeza. Opomnil jih je: »Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti duh postavil za nadzornike, da ščitite skupščino Božjo, ki si jo je pridobil s krvjo lastnega Sina.« (Dej. ap. 20:28, NS) Zatem jih je posvaril pred bližajočim odpadništvom in jim priporočil, naj bodo budni in pomagajo slabim. Po skupni molitvi so bili ti starešine ob slovesu s Pavlom ganjeni in še posebej jih je bolelo, ko so izvedeli, da ga ne bodo več videli. (Dej. ap. 20:29—38)
KORISTNA POMOČ SKUPŠČINAM
9. Kako so potujoči nadzorniki pohvalili in spodbujali skupščine?
9 Potujoči nadzorniki so pogosto te prve vernike pohvalili za njihove dobre lastnosti Tako je bilo s »svetimi« v Kolosah. Epafra je govoril o njihovih dobrih delih in ljubezni v duhovnem pogledu, in za to se je Pavel zahvalil Bogu. (Kol. 1:2—8) Pavlov obisk Tesaloničanov je povzročil izredne rezultate. Pozneje je Pavel pisal tem vernikom, da so njihova zvesta dela, ljubeča dejanja in vztrajanje, opazna. Sprejeli so besedo v stiskah in primerno posnemali može, kot so bili Pavel, Silvan (Sila) in Timotej. (1. Tes. 1:1—7) Z besedami in zgledom so ti starešine poučevali prve učence in jim pokazovali, kako lahko prinašajo sadove Božjega duha v svojem vsakdanjem življenju. Spodbujali so jih, naj brezpogojno zaupajo v Jehovo in se neprestano opirajo nanj v molitvi. Skupščine so se veselile takšnih obiskov, in priznavale so, da so bile ojačane in spodbujene, da »vztrajajo v veri«. (Dej. ap. 14:22)
10. a) Zakaj se ni smel narediti noben kompromis glede duhovne in moralne čistosti? b) Kakšno spodbudo so dali ti starešine imenovanim mestnim pastirjem?
10 Nedvomno so apostoli in starešine podvzeli korake, da poskrbijo, da skupščine delujejo pravilno in skladno pod Kristusovim vrhovnim vodstvom. (Efež. 4:15, 16) Vedeli so, da morajo ohraniti duhovno in moralno čistost. S tem v zvezi se ni smelo narediti nikakršnega kompromisa. Kako bi sicer mogla biti krščanska skupščina ločena od sveta in uporabljena kot častna posoda za izvrševanje Jehovinega dela? (2. Kor. 6:14—17; 1. Tes. 4:3—8; 2. Tim. 2:20—22) Da bi poudarili, kako važno je poslušati Božje zahteve, so ti starešine obiskovali, pisali pisma in pomagali krajevnim imenovanim pastirjem in čredi pri njihovi skrbi. (1. Petr. 5:1—5)
11. Kakšno ohrabritev lahko v soglasju s Pavlovim nasvetom Timoteju, dajejo danes potujoči nadzorniki vsem skupščinskim nadzornikom?
11 Pavel je opominjal mladega nadzornika Timoteja: »Zgled bodi vernim v branju, opominjanju, poučevanju ..., da bo napredek tvoj očiten vsem.« (1. Tim. 4:12—15) Podobne nasvete dajejo ob svojih obiskih današnji potujoči nadzorniki. In kakor je Pavel naročil Timoteju, tudi oni spodbujajo vse skupščinske nadzornike, da »oznanjajo besedo, ob priliki in nepriliki, karajo, prepričujejo, opominjajo z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem« in »opravljajo delo evangelista«, tako da to službo docela izpolnjujejo. (2. Tim. 4:1—5)
12. Kakšen nasvet o sojenju je dan skupščini v Korintu?
12 Apostoli niso oklevali, ko je bilo treba kaj razsoditi. Ko je Pavel naletel na primer napačnega postopanja, ki se ga ni popravilo, je v pismu svetoval, kaj bi on osebno naredil, če bi bil prisoten; odločno je napotil odgovorne v Korintu, da »odstranijo hudobnega« iz svoje sredine. (1. Kor. 5:3, 13) Spodbudil je tudi, da bi naj osebna nesoglasja med brati reševali možje sposobni razsojati. (1. Kor. 6:1—6) Takšen nasvet je pomagal odgovornim bratom prilagoditi njihova mišljenja.
13. a) Zakaj smo lahko hvaležni za Jehovino pripravo zvestih nadzornikov, vključno tistih, ki redno obiskujejo skupščine? b) Kakšne so izkušnje mnogih potujočih nadzornikov?
13 Ker Jehovin duh danes deluje na njegovo ljudstvo, so na razpolago delavni, usposobljeni možje z dolgoletnimi izkušnjami, ki obiskujejo skupščine. (Primerjaj Efežanom 4:11, 12) Čeprav so nepopolni ljudje, pokazujejo mnoge odlične lastnosti, ki so bile značilne za Pavla, Silo, Barnaba, Timoteja in druge. Danes obstajajo potujoči nadzorniki, ki imajo preko tridesetletne izkušnje v polnočasni službi. Eden, od še vedno aktivnih pokrajinskih nadzornikov, je pričel s polnočasno službo pred 55 leti, ko je štel osemnajst let. (Propov. 12:1) Od tedaj neprekinjeno služi, zadnjih trideset let pa obiskuje skupščine. Skoraj vsi izmed teh mož so služili tudi kot nadzorniki v krajevnih skupščinah in kot pionirji. Drugi so preživeli leta v misionarski službi ali v kakšni podružnici Skupnosti Stražnega stolpa. Prisotnost takšnih mož v skupščini je blagoslov, ki omogoča vsem, da dobijo moč iz duhovnih stvari, ki jih ti možje dele. Njihovi obiski nam lahko pomagajo v naši službi in oboževanju, kakor tudi pri razvijanju krščanske osebnosti.
14. Kaj pokaže, da so ti starešine sposobni, in kaj se trudijo vsaditi v druge?
14 Predstavniki, ki so poslani skupščinam, so vedno možje, ki prednjačijo v oznanjevanju Kraljestva in pridobivanju učencev. Doumeli so smisel besede in prinašajo odlične sadove. (Mat. 13:23) Prežeti z občutkom nujnosti, nastale iz cenjenja pomena Božjega kraljestva in tako, da se zavedajo resnosti teh poslednjih dni, ne lenarijo pri delu. (Rim. 12:11) S takšnim stališčem se trudijo, da v druge vsadijo enak duh oznanjevanja, ki je značilen za prvo krščansko skupščino. (Dej. ap. 5:42; 8:1—4)
15. a) Kako delajo potujoči nadzorniki v zvezi z Jezusovo zapovedjo iz Matevža 24:14 in 28:19, 20? b) Kakšno pomoč in zgled nudijo oni danes skupščinam v soglasju s tistim, kar se je zgodilo po binkoštih leta 33 n. št.?
15 To, da potujoči nadzorniki zelo cenijo Jezusovo zapoved, naj se oznanjuje »dobro vest« in pridobiva učence, jih spodbuja, da poudarjajo to dvojno nalogo, kot sveto Božjo zahtevo. (Mat. 24:14; 28:19, 20) Spominjajo se, kaj se je zgodilo na binkošti leta 33 n. št. in tudi pozneje, po spreobrnitvi Kornelija in njegove družine, namreč, da so se verniki hitro množili in bili dobro poučevani, tako da so lahko živeli v soglasju z »dobro vestjo« in jo produktivno oznanjevali drugim. (Dej. ap. 2:46, 47; 5:14; 6:7; 10:44—48; 20:20) Da bi se verniki še naprej množili, potujoči nadzorniki vabijo danes, da bi čim več ljudi sodelovalo z njimi v oznanjevanju. Pomagajo tistim, ki nimajo izkušenj. Vnema in dobro vodstvo potujočih starešin prispeva k širjenju oznanjevalskega dela. Govorijo kakor Pavel: »Gorje mi, če evangelija (dobre vesti) ne oznanjam.« (1. Kor. 9:16)
16., 17. a) Kakšno spodbudo lahko dajejo potujoči nadzorniki glede zaščite pred vdorom posvetnega duha? b) Na kakšne načine lahko pomagajo bratom v borbi proti zahrbtnemu vplivu materializma?
16 Veliko dela je tudi okrog pomoči tistim, ki so se pridružili skupščinam, da napredujejo v krščanskem življenju. (2. Petr. 1:5—10) Nekateri, ki se še niso osvobodili posvetnosti, lahko poskušajo prenesti v dela nekaj, kar bi oslabilo visoka merila obnašanja, določena v Božji besedi. Da bi zaščitili skupščino pred vdorom posvetnega duha, morajo potujoči nadzorniki pokazati razsodnost v zapažanju zahrbtnih nagnjenj. Želijo spodbuditi Božji narod, da se trdno drži biblijskih načel glede svojih življenjskih navad, morale in postopanja z drugimi, bodisi v osebnih ali družabnih vprašanjih. (1. Kor. 10:31—33; 1. Petr. 1:14—16; Hebr. 13:18) Morda morajo spomniti starešine, da morajo odločno postopati za ohranitev moralne čistosti, čistosti nauka ki duhovne čistosti v skupščinah.
17 V soglasju z nasvetom, ki ga je dobil Timotej, se potujoče nadzornike spodbuja, da opozorijo kristjane pred rušilnim vplivom materializma. (1. Tim. 6:9, 10, 17—19) S svojim lastnim zgledom dajanja duhovnih stvari na prvo mesto, spodbujajo tudi druge, da ‚najprej iščejo Božje Kraljestvo‘. (Mat. 6:33)
18. Zakaj je pridobitev duhovne stanovitnosti in zrelosti tako bistveno in kako se lahko na to spodbudi?
18 V svetu, kjer zmedeni »vetrovi« religioznih naukov stresajo ljudi, mora biti Jehovino ljudstvo neomajno, kot zreli kristjani. (Efež. 4:13, 14) Njihovo stališče mora biti odločno, ne pa spremenljivo zaradi svobodnega mišljenja ali čustvenih pritiskov. (Kol. 1:23; 2:6, 7) Prav zato morajo potujoči nadzorniki podčrtati potrebo vseh kristjanov, namreč, da stalno napredujejo v točnem spoznanju Boga. (Filip. 1:9, 10; Kol. 1:9—11) Spodbujajo k osebnemu, družinskemu in skupščinskemu študiju, da se kristjani ne bi hranili samo z »mlekom«, temveč z »močno hrano« in tako globoko cenili ‚besedo pravičnosti‘ ter imeli »po izkušnji vajene čute, da razločujejo dobro in hudo«. (Hebr. 5:12—14) Ko skrbno pregledajo duhovno stanje skupščine, bodo potujoči nadzorniki svetovali na osnovi Biblije.
19. Kako potujoči nadzorniki pomagajo različnim ljudem v skladu z njihovimi osebnimi potrebami? (Jak. 5:19, 20)
19 Ti starešine lahko obiskujejo bolne, ostarele in druge, kolikor jim dovoljujejo okoliščine. (Preg. 16:31; Mat. 18:12—14; nasprotje z Ezekielom 34:4.) Kadar se nanje obrnejo ljudje, ki so sprti zaradi osebnih stvari, jih lahko prijazno, toda odločno opomnijo iz Pisma, glede medsebojne vzpostave miru. (1. Tesal. 5:14, 15) Pogosto lahko neopazno nudijo duhovno izgradnjo tistim, ki so negotovi glede krščanskega obnašanja ali morajo biti zaradi česa drugega ‚potegnjeni iz ognja‘. (Juda 22, 23)
20. Kako pokazujejo potujoči nadzorniki in njihove žene požrtvovalnost?
20 Kakor v prvem stoletju, služijo ti potujoči nadzorniki in njihove žene v različnih okoliščinah. V mnogih krajih Zemlje se selijo iz kraja v kraj vsak teden. Da bi dosegli oddaljenejša področja ali predele v džunglah, morajo nekateri jezditi s konji, se voziti v čolnih ali prepešačiti velike razdalje po gorskih stezah ali prelazih. V interesu skupščin prenašajo velike nadloge. Mnogi so sprejeli službo v področjih, daleč od svojih sorodnikov in znancev, toda neglede na njihovo situacijo, so prostovoljno pripravljeni prilagoditi se zavoljo »dobre vesti«. (1. Kor. 9:23)
21. a) H kakšnemu cenjenju naj bi nas spodbudil pregled služenja teh starešin? b) Kaj naj se zato vprašamo?
21 Pregled mnogih načinov, s katerimi so obiski zvestih starešin spodbujali skupščine tako v času apostolov kakor danes, pomaga, da cenimo njihov trud. V resnici so takšni primerni možje med tistimi, o katerih je pisal apostol Pavel: »Prosimo pa vas, bratje, pripoznajte nje, ki se trudijo med vami in so vam predpostavljeni v Gospodu in vas svare, in jih visoko čislajte v ljubezni zavoljo njih dela.« (1. Tes. 5:12, 13) Čeprav imamo takšno mnenje o teh potujočih nadzornikih, toda kako bi lahko imeli še večjo osebno korist od njihovih obiskov, ki so še pred nami? Poglejmo!