Kdo je dejansko kriv?

● PRIBLIŽNO dve tretjini vsega svetovnega prebivalstva živita danes v nekrščanskih deželah. Zakaj imajo »krščanske« religije v teh področjih le neznatno privlačno moč? Dva zapiska, ki sta izšla v »New York Timesu« 16. septembra 1974 to osvetljujeta.

Prvi se ukvarja z ljudsko republiko Kitajsko, ki šteje s svojimi 800 milijoni skoraj petino vsega svetovnega prebivalstva. Na Mednarodnem kongresu teologov, ki je bil v Belgiji, se je razpravljalo o nesposobnosti krščanskih cerkva, da bi poslale svoje misijonarje na Kitajsko. Po poročilu »Timesa« so zastopali gledišče, da so se prvi misijonarji na Kitajskem »preveč identificirali z imperialističnimi interesi Zahoda«. Eden soudeležencev konference je rekel:

»Žalostno je, da se je krščanstvo kot uradno religijo Zahoda uporabilo za to, da se opraviči imperializem, fevdalizem, kolonializem in kapitalizem buržuazije.«

Drugi članek je bil iz Saudove Arabije, verskega središča 530 milijonov muslimanov. Mohamed Salahuddin, novinar časopisa »Al Medina«, je rekel o rastoči modernizaciji premožnih arabskih dežel:

»Vemo, kaj se dogaja v zahodni družbi, in smo razočarani. Vidimo razpad družin in svetovno spolno nemoralo in vemo, da tako ne bi smeli živeti.«

Apostol Pavel je rekel licemernim ljudem svojega časa, ki so trdili, da služijo Bogu: »Kajti ‚zavoljo vas se ime Božje preklinja med pogani‘« (Rimlj. 2:24). Cerkve krščanstva so se danes izkazale prav tako licemerne, ker so zaradi političnih prednosti opustile biblijska načela in prenašale nemoralo. Na ta način ljudem v nekrščanskih deželah niso pomagale spoznati resnično vest Biblije, temveč so jih pri tem celo ovirale.