Lahko uspešno preneseš preizkušnje?
»Zgolj v veselje si štejte, bratje moji, kadar pridete v mnogotere izkušnjave, ker veste, da preizkušnja vere vaše rodi stanovitnost.« (Jak. 1:2, 3)
1. Kakšna vprašanja se lahko pojavijo v naših mislih, ko beremo o preizkušnjah, ki so jih prenašali in jih še prenašajo kristjani?
SLIŠALI smo že govoriti ljudi »Sprašujem se, če bi to jaz lahko vzdržal?« — kadar berejo o preizkušnjah, ki so jih prenašali kristjani prvega stoletja, kakor tudi v nacističnih deželah med drugo svetovno vojno in tudi pozneje v raznih deželah po svetu. Toda celo vsak dan se v življenju vseh kristjanov pojavljajo problemi, ki jih ni samo težko nositi, temveč jih je tudi zelo težko reševati. Lahko nekdo, ki veruje v Kristusa in ki služi Bogu, vztraja? Se lahko sooči s preizkušnjami in problemi z resničnim zaupanjem v uspeh?
2., 3. Zakaj je bilo Jakobovo pismo primerno in pravočasno?
2 Jakob, polbrat Jezusa Kristusa, je pisal osebam, ki so v preizkušnjah in se soočajo s takšnimi vprašanji. Njegove besede so zelo velika tolažba, ker jih je pisal, ko so bili kristjani ne samo v velikem preganjanju, ampak se je bližal čas, ko je napetost rimskega naroda do kristjanov vse bolj naraščala.
3 Le malo zatem ko je Jakob napisal svoj list, je rimski imperator Neron kristjane v Rimu po krivem obdolžil, da so krivi za veliki požar, ki je leta 64 n. št. uničil velik del mesta. Seveda je to vodilo do preganjanja kristjanov po vsem cesarstvu. Samo nekaj let zatem, leta 70, so Jeruzalem in deželo Jude opustošile rimske čete. Jeruzalemski kristjani so, ker so poslušali Kristusovo opozorilo, zbežali čez Jordan, še pred uničenjem mesta. Tako so si ohranili življenja, toda izgubili so svoje premoženje in se srečali z mnogimi težavami.
4. Kako pomaga Jakobovo pismo kristjanom, da ne zavzamejo nepravilnega stališča, opisanega v Psalmu 73:2, 3, 5, 11—13?
4 Jakobovo pismo je bilo pravočasno. Toda naj so kristjani preganjani ali ne, oni potrebujejo vztrajnost, kajti živeti morajo v svetu, ki zasmehuje krščanska načela, in se morajo poleg tega boriti še z boleznimi in mnogimi drugimi težavami. 73. psalm govori o težavah, s katerimi se srečujejo Božji služabniki, za razliko od nekristjanov. Zakaj? Ker si nekristjani običajno ne delajo skrbi. Nimajo upanja in vere v Boga, kot imajo to kristjani, in nič jih ne žene, da bi mu ugajali. Jakobovo pismo pomaga kristjanom, da ne zavzemajo stališča, kakršnega je imel Asaf, pisec tega psalma. Asaf je rekel:
»Jaz pa — malo da se niso spoteknile noge moje, skoraj nič, da niso izpodrsnili koraki moji. Zakaj zavidal sem prevzetnikom, ko sem gledal brezbožnih blagostanje. Njim se ni truditi kakor drugim smrtnikom, in kakor druge ljudi jih ne tepo nadloge. In govore: Kako naj Bog ve? Ali je pač kaj znanja pri Najvišjem? Glejte! ti so brezbožni in, vsekdar živeč brez skrbi, kopičijo bogastvo! Res, zastonj sem čistil srce svoje in v nedolžnosti umival svoje roke.« (Ps. 73:2, 3, 5, 11—13)
5. Jakob je svoje pismo naslovil »dvanajsterim rodovom, ki so razkropljeni«. Komu je pravzaprav pisal?
5 Jakob pričenja svoje pismo skromno, ne omenja svojega sorodstva z Jezusom Kristusom, temveč se označuje kot ‚hlapec Boga in Gospoda Jezusa Kristusa‘. Obrača se k »dvanajsterim rodovom, ki so razkropljeni« in jih pozdravlja. (Jak. 1:1) To niso dvanajsteri rodovi naravnega Izraela, to odkriva vsebina pisma. Jakob ne bi pisal tako, če bi bralci tega pisma bili samo naravni Hebrejci. Poleg tega je takšen način pozdravljanja bil običajen med kristjani, posebno med tistimi, ki so bili hebrejskega porekla, kakor je bil tudi Jakob. Pavel imenuje krščansko skupščino »Božji Izrael«. (Gal. 6:16; primerjaj Rimljanom 2:28, 29.) V tistem času so bili kristjani razkropljeni po vsem Rimskem cesarstvu. Pavlov trud v zahodnem delu civiliziranega sveta in Petrovi napori na področju Babilona proti vzhodu, so prispevali, da se je pridružilo toliko kristjanov. Peter je svoje prvo pismo naslovil »tujcem, razkropljenim« po vseh delih Male Azije. (1. Petr. 1:1)
NAMEN PREIZKUŠENJ IN VZTRAJANJA
6. Zakaj bi si kristjan moral »šteti v veselje«, kadar se sooči s preizkušnjami, in kakšne vrednosti so za njih preizkušnje?
6 Jakob nadaljuje: »Zgolj v veselje si štejte, bratje moji, kadar pridete v mnogotere izkušnjave.« (Jak. 1:2) Jezus je rekel v svoji pridigi na gori: »Blagor vam, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite, ker veliko je plačilo vaše v nebesih.« (Mat. 5:11, 12) Ne samo, da se dobi nebeška nagrada, temveč je že sedaj od tega korist, kakor dodaja Jakob: »Ker veste, da preizkušnja vere vaše rodi stanovitnost.« (Jak. 1:3) Vera, ki prestane preizkušnje, je boljša — je dokazana vera. Takšna vera povzroča še močnejšo stanovitnost pri naslednji preizkušnji.
7. Zakaj se kristjan ne bi smel umikati preizkušnjam ali se v njih utruditi?
7 Kristjan se ne bi smel poizkušati izmikati preizkušnjam ali misliti, da je že dovolj dolgo vztrajal. Jakob pravi: »Stanovitnost pa imej delo popolno (izpopolni svoje delo, NS), da boste popolni in dovršeni, v ničemer pogrešni.« (Jak. 1:4) Delo, ki ga vztrajanje povzroči pri kristjanu, se ne bi smelo preprečiti s pritoževanjem, godrnjanjem ali upiranjem. Če zvesto vztraja in se ne pritožuje čez Boga ali svoje brate in ne preneha iz strahu ali utrujenosti govoriti drugim o Božjem namenu in njegovem Kraljestvu, tedaj bo postal popoln in zdrav v vsakem pogledu. Takšno vztrajanje mu bo pomagalo, da prenovi svojo osebnost. Postal bo človek, ki je sposoben pomagati drugim z razumnostjo, sočutjem in usmiljenjem. Brez da bi nekdo prestal preizkušnje z vztrajanjem, si ne bo pridobil teh vrlin. Ne more biti popoln kristjan. (primerjaj Matevž 5:48; 24:13.)
MODROST ZA SOOČANJE S PREIZKUŠNJAMI
8., 9. Zakaj smo lahko prepričani, da bomo imeli modrost za soočenje z določeno preizkušnjo in vztrajali v njej?
8 Kako smo lahko sigurni, da bomo pri soočenju z določenim problemom — kakršnimkoli preganjanjem — imeli moč in modrost za vztrajanje? Jakob pravi: »Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo.« (Jak. 1:5) Zato smo lahko prepričani, da nam bo dal modrost, če zanjo prosimo, da bi rešili kakršenkoli problem ali premagali preizkušnjo, s katero se soočamo.
9 To ne pomeni, da bo problem vedno odstranjen ali da se bo takoj rešil, toda sposobni bomo zavzeti stališče, ki bo duhovno dobro delovalo na nas in na druge, ki so vključeni. V preizkušnji bomo vztrajali do konca in iz nje izšli boljši kristjani, kot smo bili pred njo. Tako bomo pomagali tudi tistim, ki nas opazujejo in imajo dobro srce.
10. a) Kakšen odgovor pogosto dobimo, kadar molimo za določene stvari? b) Na kakšne načine lahko dobimo odgovor, kadar prosimo za modrost, da bi se soočili s kakšno preizkušnjo?
10 Morda je veliko stvari, za katere prosimo, toda ne dobimo takšnega odgovora, kakor bi ga morda želeli. Odgovor bomo dobili morda drugačen, kot ga pričakujemo; odgovor bo takšen, za katerega Bog ve, da je najboljši za nas. Dejansko bi morda nekatere stvari, za katere prosimo, ne bile v našo korist, če bi bile uslišane tako, kakor mi želimo ali zanje prosimo. Vendar nam je Bog obljubil, da nam bo dal modrost za soočenje s preizkušnjami. Prepričani smo, da bomo dobili neobhodno potrebno modrost, če zanjo pravilno prosimo. Modrost bomo dobili na takšen ali drugačen način: 1) pri osebnem preučevanju ali s pomočjo bratov nam bo pozornost usmerjena na določene biblijske stavke, ki dajejo odgovor. 2) Okoliščine ali dogodki, povzročeni po Božjem predvidevanju, nam bodo omogočili, da bomo jasno videli, kaj moramo narediti. Določene ovire bodo odstranjene z naše poti. 3) Božji sveti angeli lahko usmerijo naš duh v pravilno smer.
11. Kako daje Bog ‚velikodušno, brez očitkov‘?
11 Bog daje velikodušno, to je na enostaven in prisrčen način, in veliko več, kakor ga kdo prosi. (Efež. 3:20; 1. Jan. 5:14, 15) To dela brez očitkov. Če pa prosiš človeka, morda odgovori: »To je neumna zahteva.« Morda te celo prezira. Če ga dalj časa prosimo, lahko postane nepotrpežljiv in nas ostro zavrne. Toda Bog ni takšen. Nikoli ne pravi: »Kako neumna želja!« Z nikomer ne postopa tako, da bi se počutil manjvrednega. Ne očita ti preteklih prestopkov, kakor so k temu nagnjeni ljudje. Bog zelo ceni človeka, ki veruje in se dovolj zanima, da neprestano moli za določeno stvar. (Primerjaj Lukež 18:1—14.)
12. Kaj nam zagotavljajo Jakobove besede »in dala se mu bo«?
12 »In dala se mu bo.« Modrost, ki jo dosežemo pod vodstvom Božjega duha, je ena izmed stvari, ki jih Bog svojim služabnikom zelo rad da. Srečen je, če ga prosimo za modrost. To je vedno v naše dobro in nam pomaga, kadar prosimo za razumevanje njegove besede in da bi jo znali uporabiti v naši situaciji. (1. Kor. 2:9, 10) Jezus je rekel: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko bolj bo dal Oče nebeški svetega duha tem, ki ga prosijo.« (Luk. 11:13; Mar. 11:24)
ŠKODLJIVO DELOVANJE DVOMA
13. S kakšnim stališčem mora nekdo prositi za modrost in zakaj?
13 »Prosi pa naj v veri in nič ne dvomi; zakaj kdor dvomi, je podoben valu morskemu, ki ga veter žene in premetava.« (Jak. 1:6) Tisti, ki moli, mora imeti polno vero v Boga in njegovega Sina in njuno pripravljenost, da nudita, kar je potrebno, in ne sme misliti na drugo kot na interese krščanske vere in Božjega namena. Ne sme prositi za eno stvar in želeti nekaj drugega. Njegova molitev mora priti iz dna srca, sicer bo podoben morskemu valu, ki se vali naprej in nazaj, se dviguje in pada. Vsak veter — vsak zunanji vpliv, vsak strah — povzroči na njem spremembe.
14. Kaj pravi nadalje Jakob o človeku, ki dvomi?
14 O takšni osebi sklepa Jakob: »Naj vendar ne misli tisti človek, da kaj dobi od Jehove, mož dvojnih misli, nestanoviten na vseh potih svojih!« (Jak. 1:7, 8) Dvojnih misli je, poizkuša naenkrat hoditi v dve smeri, razdvojen je med posvetnimi in Božjimi stvarmi; ali pa je pod vplivom drugih stvari in ne Božje besede, enkrat je takšnega mišljenja, drugič drugačnega. (Primerjaj Matevž 6:24.) Morda okleva in neke stvari ne predloži Bogu. V trenutku je navdušen in takoj zatem malodušen. Takšen ni le pri molitvi, temveč tudi pri drugih vprašanjih vere. Ni stanovitna, zanesljiva Jehovina priča. V Pismu piše nasprotno: »Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji; kajti kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo.« (Hebr. 11:6)
NASVET BOGATEMU IN REVNEMU
15. Kako se lahko skromni brat »hvali s svojo visokostjo«?
15 Ko dalje razmišlja o preizkušnjah, govori Jakob o eni, ki je običajna: »Ponaša pa naj se nizki brat v visokosti svoji.« (Jak. 1:9) Večina kristjanov je bila in je še danes skromnega porekla. (1. Kor. 1:26) Zaradi nizkega sloja je morda njihovo materialno stanje še težje, kadar so preganjani. Tudi tisti, ki so bili bogati, so morda zaradi preganjanja postali siromašni. Kljub temu se lahko veselijo, ker v krščanski skupščini njihovo siromaštvo ne pomeni neugodnosti. Oni so Božji otroci, »someščani sveti in domačini Božji«. (Efež. 2:19) Siromašen človek lahko pozabi na svoje zemeljsko siromaštvo zaradi izrednega bogastva njegovega odnosa z Bogom in Kristusom in zaradi njegove krščanske bratovščine. In lahko je srečen, ker drugim pomaga z oznanjevanjem »dobre vesti«. S temi stvarmi se lahko hvali.
16. Kako se lahko bogati brat hvali s svojo »ponižnostjo«?
16 Bogat človek, ki je postal kristjan, se lahko hvali s »svojo ponižnostjo«. Sedaj ni več njegovo bogastvo tisto, ki kaj velja. Namesto visokega mišljenja o sebi, ki je stvar bogatašev, ima Kristusovega duha ponižnosti in skromnosti. (Filip. 2:3—8) Lahko se veseli razumevanja, po katerem lahko s pomočjo Božje nezaslužene dobrote spozna »varljivo moč bogastva« in da to ni tisto, v kar je treba zaupati. (Mat. 13:22) Tudi se zaveda, da je porabljeni čas in trud za kopičenje posvetnega bogastva izguba in da to vodi do uničenja duhovnosti, pogosto pa tudi zdravja te osebe. Jakob podaja razloge za to: »Kajti mine kakor trave cvet.« Ve, da mu njegovo bogastvo ne podaljšuje življenja. »Vzide namreč sonce z vročino in posuši travo, in njen cvet odpade in lepota lica njenega izgine: tako tudi bogatin zvene v svojih podjetjih.« (Jak. 1:10, 11)
17. Pojasni Jakobov opis človeka, ki postane bogat in njegovo »lepoto«.
17 Sonce posuši travo in njena lepota uvene, izgine. Enako je, kadar bogat človek ostari in umre; sijaj njegovega bogastva, ki ga je obkrožalo in »krasilo«, je minil. Seveda siromašen človek tudi umre, toda nikoli ni predstavljal lepe cvetoče pojave bogatega človeka. Toda to »lepoto« bogataša prevzamejo njegovi dediči ali kdo drug in pogosto se »gospodarstvo«, ki ga je zgradil, izgubi ali se zavržejo cilji, za katerimi je težil. Medtem na »svoji življenjski poti«, morda na službenem potovanju ali med izpeljavo njegovih načrtov za večjim bogastvom, umre. Mnogokrat doleti smrt človeka še prej, preden je imel priložnost uživati svoje bogastvo. Nasprotno pa bogat človek, ki je postal kristjan, lahko celo uživa svoje materialno bogastvo, ker ga uporablja za pospeševanje interesov Božjega Kraljestva. Običajno lahko zadeve uredi tako, da posveti več časa oznanjevanju »dobre vesti« in lahko prispeva k vzdrževanju prostorov za sestajanje in pospeševanje Kraljevskega dela, kar se tudi dogaja po vsem svetu.
18. Kakšno nagrado opisuje Jakob za tistega, ki zvesto vztraja v preizkušnjah?
18 Medtem ko je Jakob v 3. in 4. vrsti pokazal na neposredne koristi vztrajanja, je v dvanajsti vrsti poudaril končni rezultat ali izid vztrajanja — nagrado za stanovitnost v prenašanju preizkušenj. Takole piše: »Blagor možu, ki pretrpi izkušnjavo; ker ko bo preizkušen, prejme venec življenja, ki ga je obljubil Jehova tem, ki ga ljubijo.« (Jak. 1:12) »Venec življenja« je dar življenja, ki ga daje Bog »tem, ki ga ljubijo«, skozi vse mnoge preizkušnje, ki jih Bog dopušča, da bi naredile njegove služabnike popolne, če jih z njegovo pomočjo zmagoslavno in stanovitno prenesejo, ne da bi se pritoževali. (Rim. 8:28) To ne pomeni, da lahko nekdo zasluži pravico do življenja s svojimi deli ali vztrajanjem, ker je življenje brezplačno darilo po veri v Jezusa Kristusa. Toda z vztrajanjem kristjan dokaže, da ima takšno vero. Njena kakovost je preizkušena in dokazana kot močna in popolna.
19. Kakšno je tedaj pravilno gledišče kristjana do preizkušenj?
19 Zato LAHKO kristjan vzdrži vse preizkušnje, ki ga doletijo, celo najtežje. V te preizkušnje ne bi smel iti z zaupanjem v svojo lastno moč. Iskati mora Božjo modrost in moč z molitvijo v imenu Jezusa Kristusa, ki je, ko je bil na Zemlji, dal popoln zgled vztrajanja. Kristjan lahko popolnoma zaupa v tolažilno zagotovilo apostola Petra: »Bog vse milosti pa, ki vas je poklical v večno slavo svojo v Kristusu, vas sam po kratkem trpljenju napravi popolne, utrdi, pokrepča, ustanoviti.« (1. Petr. 5:10; Rim. 8:35—39)