Dokaži, da si zvest
»Seveda se tu zahteva od oskrbnikov, da se vsak izkaže zvestega.« (1. Kor. 4:2)
1. Zakaj naj bi se Božji služabniki trudili pomagati ljudem?
VSI, ki služijo Bogu Jehovi kot zvesti učenci Jezusa Kristusa, imajo dragocen zaklad. (Primerjaj 2. Korinčanom 4:1—7.) Imajo važno spoznanje, ki lahko pomeni življenje zanje, ki pričenjajo delovati v soglasju s tem spoznanjem. (Jan. 17:3) Zato je razumno, da se morajo truditi, da še drugim duhovno pomagajo. Tudi naj bi bili pripravljeni duhovno pomagati tistim, ki so potrebni. Takšno materialno dajanje gre roko v roki z duhovnim dajanjem. Tako je zato, ker so hrana, obleka in streha nujni za življenje, brez življenja pa nihče ne more slaviti Boga Jehovo. (Ps. 30:9; 88:10 do 12)
2. Kaj bi Jezusovi učenci morali biti pripravljeni delati po njegovi spodbudi iz Lukeža 12:33, 34?
2 Jezus Kristus je spodbujal svoje učence: »Prodajte imetje svoje in dajajte miloščino. Napravite si mošnje, ki ne ostare, zaklad, ki ne izgine, v nebesih, kjer se tat ne približuje in tudi molj ne razjeda. Kajti kjer je zaklad vaš, tam bo tudi srce vaše,« (Luk. 12:33, 34) Treba je torej biti pripravljen, izkoristiti čas in sredstva v korist drugih. Jezus Kristus očitno ni mislil, da bi morali njegovi učenci postati siromašni in odvisni od tuje miloščine. Pač pa so ti učenci morali biti pripravljeni deliti svoja sredstva, da bi pomagali ljudem, ki so se nahajali v resnični telesni ali duhovni stiski.
3., 4. a) Kateri opomin je dal Timotej bogatim kristjanom? b) Kakšnega stališča naj bi se v soglasju z njegovim opominom, izogibali?
3 Duh Jezusovega nasveta se lepo ponazarja v tem, kako je apostol Pavel poučil Timoteja, kaj naj reče bogatim kristjanom. Tako beremo: »Bogatinom v sedanjem svetu zapoveduj, naj se ne prevzemajo, niti ne stavijo upa v bogastva negotovost, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje; naj dobro delajo, bogate v dobrih delih, naj bodo radodarni, sočutni, nabirajoč si zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja.« (1. Tim. 6:17—19) Kaj to opozorilo pomeni?
4 Bogati kristjani niso gledali nase kot na vzvišene osebe zaradi svojega bogastva. Tudi se niso opirali na svoje bogastvo. Ker se lahko imetje ukrade, izgubi ali uniči, je to zelo slaba osnova, na katero človek gradi svoje upe. Samo večni Bog Jehova zasluži naše popolno zaupanje. Če ne bi naredil tako velikodušnih priprav za ohranitev življenja na Zemlji, ne bi nihče ostal živ. (Dej. ap. 14:16, 17; 17:25) Kako neumno bi torej bilo prezirati Stvarnika in svoje življenje osredotočiti okrog materialnih stvari!
5. Kako naj uporabljamo svoja sredstva in zakaj? (Luk. 16:1—13)
5 Jehova je Lastnik vseh stvari, ker je njihov Stvarnik. Zato je edino pravilno, da obožujemo njega in uporabljamo vsa materialna sredstva, ki jih morda imamo, na način, ki mu je po volji. (Ps. 95:3—6) To pomeni, da uporabljamo ta sredstva kot pomoč drugim duhovno in materialno. Bogate kristjane se je spodbujalo, naj delajo dobra dela, ki se bodo množila kakor njihovo imetje. Z uporabo tistega, kar so imeli, za osvoboditev drugih iz stisk, so se jim nabirali zakladi v nebesih. Pravzaprav vsi predani kristjani z aktivno pomočjo ljudem, ki so v duhovni in materialni potrebi, zbirajo zaklade na nebu, ki jim bodo prinašali bogate obresti v obliki nagrade od Boga Jehove.
6. Zakaj naj bomo pozorni in ne dovolimo, da nas karkoli ovira pri zbiranju zakladov v nebesih?
6 Medtem, ko so lahko materialne stvari ukradene ali obleke pojedo molji, so dobra dela pri Bogu neuničljiva. Zato moramo gotovo želeti, da dokler smo še živi, naredimo vse, kar moremo, da nam materialna sredstva, vsakdanje skrbi ali uživanje ne preprečijo sestavljanje dobrega poročila pri Bogu Jehovi. Posebno ker je življenje kratkotrajno, je nujno, da ne krenemo od glavnega cilja — da ostanemo priznani služabniki Boga Jehove in zvesti učenci našega Učitelja Jezusa Kristusa. Kako žalostno bi bilo, če bi nekoga doletela smrt, ne da bi dobro izkoristil svojo priložnost, da zbere zaklade v nebesih!
7. Kaj nam lahko pomaga, da se osredotočimo na zbiranje zakladov v nebesih?
7 Zato je zelo važno, usmeriti naša srca na trud, da povečamo naše zaklade v nebesih. V tem pogledu nam bo še posebej pomagalo, da si vzamemo čas za razmišljanje o tem in da cenimo, kar sta Bog Jehova in Jezus Kristus naredila za naše življenje. (Razod. 4:11) Kljub nehvaležnosti mnogih ljudi, Najvišji še dalje dopušča, da se vsi okoriščajo njegove velikodušne priprave za ohranitev življenja. (Mat. 5:45) V izkazovanju svoje vzvišene ljubezni Bog Jehova razen tega ni prizanesel niti svojemu najljubšemu Sinu Jezusu Kristusu s sramotno smrtjo na kolu. To nam je omogočilo, da se osvobodimo greha in smrti in končno postanemo Božji popolni otroci za vso večnost. (Rim. 5:8; 8:32) Tudi Jezus Kristus je pokazal svojo veliko ljubezen s tem, da je voljno žrtvoval svoje življenje v našo korist. (1. Jan. 2:2) Ali nas ta ljubezen, ki nam je izkazana, ne sili, da izkoristimo vsako priložnost za dokaz, da smo hvaležni, tako da duhovno in materialno pomagamo ljudem?
SKRBNO IZKORISTITI ČAS
8. Kaj lahko pokaže, da nekdo porabi preveč časa za iskanje zadovoljstva?
8 Naša ljubezen do Jehove in Jezusa Kristusa naj bi nas zares navedla, da dobro uporabljamo svoj čas. Bomo to storili, če nam postanejo zadovoljstva tako važna, da ne moremo več brez njih? Očitno ne! Nikoli ne bi smeli izgubiti izpred oči dejstva, da so stoletja živeli milijoni ljudi brez radia, televizije, kina, avtomobilov, športnih dejavnosti, dolgih izletov in podobno. Mar ni tedaj razumno, da zavzemajo takšne stvari drugo mesto v našem življenju? Če torej nekdo uporabi več časa za iskanje zadovoljstva, kakor za stvari, ki so v neposredni zvezi s pravim oboževanjem, mar ni postal ‚ljubitelj veselja‘? (2. Tim. 3:4) In ali ni zato v nevarnosti, da postane nerodoviten v prinašanju hvale Božjemu imenu? (Luk. 8:14)
9., 10. a) Kakšno je uravnovešeno gledišče o koristni rekreaciji na osnovi Jezusovega zgleda? b) Kaj je mislil Jezus, ko je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, ki me je poslal«?
9 Seveda lahko predani služabniki Boga Jehove upravičeno uživajo razne oblike zdrave rekreacije. Celo Jezus Kristus je sprejemal vabila na pojedine in kosila ter prispeval k veselju na svatbi s čudežno spremembo vode v odlično vino. (Luk. 5:29; 7:36; 14:1; 19:5, 6; Jan. 2:1—11) Toda Jezus ni zabave, vključno s hrano in pijačo, naredil za prvo v svojem življenju. Nekoč je rekel svojim učencem: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, ki me je poslal, da dopolnim delo njegovo.« (Jan. 4:34) Ali je tudi nam v največje zadovoljstvo izvrševanje Božje volje?
10 Ko je Jezus izrekel gornje besede, je bil lačen in utrujen. Ker pa se mu je ponudila prilika dati pričevanje, ga je to toliko zaposlilo in prevzelo, da je njegovo osebno neugodje bilo potisnjeno ob stran. Radost in zadovoljstvo, ki ju povzroča izvrševanje Božje volje, je bila Jezusu Kristusu hrana. Gotovo želimo, da bi bilo tudi z nami tako. Zato moramo svoja zadovoljstva nadzorovati, da nas ne bi ovirala pri doživljanju mnogo večje sreče, ki je rezultat duhovne in materialne pomoči našim bližnjim.
11. So kristjani upravičeni koristiti svoj čas enostavno za zadovoljstva in kakšno načelo lahko izvlečemo v tem pogledu iz Izaije 58:13, 14?
11 Da bi se izognili sebičnosti pri uporabi svojega časa, moramo vedno misliti na to, da je čas sam po sebi dar Boga Jehove in bi ga naj uporabljali v soglasju z njegovo voljo. Nismo upravičeni uporabljati svoj čas samo za lastno zadovoljstvo. To je dobro prikazano v tem, kar je pričakoval Bog Jehova od Izraelcev v času sabata. Po svojem preroku Izaiji je rekel: »Če obrneš od sobote nogo svojo, da ne boš delal, kar te veseli, v sveti dan moj, in boš sabat imenoval naslado, sveti dan Jehovin častitljiv, in če ga boš častil, ne hodeč po svojih poteh, ne delajoč, kar te veseli in ne govoreč praznih besed: tedaj se boš razveseljeval v Jehovi.« (Iza. 58:13, 14) Zato so razen tega, da so se morali vzdrževati dela, morali Izraelci imeti sabatni dan kot dan, posvečen Jehovi. To ni bil dan, v katerem bi enostavno delali to, kar jim ugaja, temveč je bil to dan, ko so se morali veseliti v izvajanju Božje volje in dati duhovne stvari na prvo mesto. V duhu zakona o sabatu naj bi bili pravi kristjani zainteresirani, da vsak dan izkoristijo tako, da bo hvalil Boga Jehovo.
BODI PRIPRAVLJEN NA GOSPODARJEVO VRNITEV
12. a) Kakšen razlog imamo, da smo zaposleni v Jehovinem delu, kakor se vidi iz Lukeža 12:35—40? b) Kakšni moramo biti vsak dan in zakaj?
12 Obstaja pa še nadaljnji razlog, zakaj predani služabniki Gospodarja Jezusa Kristusa ne smejo zapravljati časa ali biti leni v izvrševanju Jehovinega dela. To je Božji Sin še posebej poudaril v naslednjem pojasnilu: »Naj vam bodo ledja opasana in sveče prižgane, in bodite podobni ljudem, ki pričakujejo gospodarja svojega, kdaj se vrne z ženitnine, da mu precej odpro, kadar pride in potrka. Blagor tistim hlapcem, katere najde gospodar, kadar pride, čujoče. Resnično vam pravim, da se opaše in jih posadi za mizo, ter bo pristopil in jim stregel. In če pride ob drugi straži ali če pride ob tretji straži in jih najde tako, blagor tistim hlapcem. Vedite pa to: Ko bi vedel hišni gospodar, ob kateri uri pride tat, bi čul in ne bi dal podkopati hiše svoje. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti Sin človekov pride ob uri, ko se vam ne bo dozdevalo.« (Luk. 12:35—40) Ravno tako, kakor ne vemo, kdaj bo prenehalo naše življenje, tako ne vemo točnega časa, kdaj pride Jezus Kristus izvršit obsodbo, čeprav vemo, da se to vedno bolj približuje. To pomeni, da moramo biti pripravljeni vsak dan, in čakati vrnitev našega Gospodarja.
13. a) Kaj so delali služabniki med odsotnostjo svojega Gospodarja v Jezusovi priliki? b) Kako je gospodar nagradil svoje služabnike, ki so ga čakali?
13 Prav to so delali služabniki v prispodobi. Njihova dolga oblačila niso prosto padala, temveč so bila stisnjena s pasom med nogami in pritrjena ob pasu. Tako opasani so izpolnjevali svoje dolžnosti, njihove svetilke pa so dajale potrebno svetlobo. Čeprav se je čas čakanja podaljšal v drugo stražo (od približno 21. ure do polnoči) in celo v tretjo stražo (od polnoči do približno treh zjutraj), so zvesti služabniki ostali aktivni in budni. Ko je gospodar končno prišel in videl predanost svojih služabnikov, jih je nagradil na najbolj nenavaden način. Posadil jih je za mizo in jim začel streči. Postopal je z njimi kot z zvestimi prijatelji in ne kot s hlapci. Kako čudovito nagrado so dobili zato, ker so med čakanjem na vrnitev svojega gospodarja vso noč nadaljevali z delom!
14. Kakšna vprašanja lahko nekdo postavi z ozirom na mnoga leta, ki so minila, odkar je Jezus izrekel besede, zapisane v Lukežu 12:35—40?
14 Minilo je preko 1900 let, odkar je Jezus Kristus povedal to zgodbo. Njegovi nasledniki so torej morali res dolgo čakati na njegovo vrnitev, ko bo obsodil brezbožni svet. Mnogim se morda zdi, da smo po času že mimo druge straže in da se nahajamo že precej pozno v tretji. So se mnogi med nami utrudili? Smo za delo še vedno dobro opasani? Ali dopuščamo, da naše svetilke svetijo z dobrim obnašanjem in gorečim oznanjevanjem in se oskrbujemo z gorivom, tako da se prepuščamo delovanju Božjega duha? (Mat. 5:14—16; primerjaj Zaharija 4:2—6.)
15. Na kaj bo gledal Jezus Kristus pri tistih, ki trdijo, da so njegovi učenci, ko se bo vrnil, da izvrši obsodbo?
15 Na kaj bo gledal naš Gospodar, ko se bo vrnil in izvršil obsodbo? Pogledal bo, če so tisti, ki trdijo, da so njegovi služabniki, zares takšni. So zvesto izvrševali zapoved, da »pridobijo v učence ljudi iz vseh narodov, krščujoč jih v ime Očeta, Sina, in svetega duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli jim je Jezus zapovedal«? (Mat. 28:19, 20) Ali opravljajo dobra dela tako, da aktivno skrbijo za »najmanjše« Kristusove brate? Ko so videli, da so ti Kristusovi bratje v stiski, ali so jih nahranili, žejne napojili, izkazovali gostoljubje tujcem, oblekli tiste, ki so bili pomanjkljivo oblečeni, pomagali in tolažili bolne in obiskovali tiste, ki so po krivem zaprti? (Mat. 25:35—40) So ostali duhovno budni, neoskrunjeni glede sramotnih del mesa? (Mat. 7:21—23; Luk. 21:34—36; 2. Petr. 3:14)
16. Zakaj naj bi resno razmislili o tem, kaj delamo, da bi zbrali pri Bogu dobra dela?
16 Mi vsi bi morali resno razmisliti, kakšni smo pred Bogom in Kristusom sedaj. Za zbiranje dobrih del ni čas neomejen. Ne glede na našo sedanjo starost nas lahko doleti smrt ali vrnitev našega Gospodarja. Če zanemarimo naše krščanske odgovornosti, nas lahko prvo ali drugo preseneti v nepripravljenem stanju kakor tat. Zato naredimo vse, kar le moremo, da vsak dan živimo tako, kakor da bi bil to naš poslednji dan, ne dopuščajoč, da bi nas ovirale osebne želje in zadovoljstva v našem zvestem služenju Bogu Jehovi in našemu Gospodarju Jezusu Kristusu. Če tako delamo, ne bomo nikoli uporabljali svoj čas, energijo in materialna sredstva tako, da bi pozneje kdaj obžalovali. Ne bomo se imeli česa bati, ko bomo stali pred sodnikom Kristusom, medtem ko bo sodil v soglasju s svojim Očetom. (2. Kor. 5:10) Takrat se bomo izkazali kot ljudje, ki imajo v nebesih obilno bogastvo.