Ponosni upornik Korah

LEVIT Korah, Mojzesov in Aronov bratranec, je imel prednost neposredno videti presenetljiv izraz Jehovine moči in slave. Bil je zraven, ko so se razdelile vode Rdečega morja, kar je Izraelcem omogočilo prekoračiti morje po suhem. Zatem je skupaj z izraelsko skupščino zapel pesem v hvalo Jehovi, ker je v tem istem morju uničil egipčanske preganjalce. Od takrat dalje je Korah videl, kako je Jehova svojemu ljudstvu čudežno priskrbel mano in meso. Bil je priča zmage nad Amalekovci, ki so napadli Izraelce. Ta zmaga je prav tako dokazovala, da Jehova skrbi zanje in jih ščiti.

Vse, čemur je bil Korah v teku let priča, mu je dajalo dovolj dokazov za to, da Jehova, čeprav je usmiljen do svojega ljudstva, ne dopušča nobenega upora, niti namerne nezakonitosti. Aronova sinova Nadaba in Jehuja je Jehova uničil z ognjem, verjetno zato, ker sta pijana darovala kadilo, ki ni bilo po Božjih predpisih. Mirjam je bila nekaj časa gobava, ker je kritizirala svojega brata Mojzesa, ker se je poročil z Madianko in izpodbijala njegov edinstveni položaj pred Jehovo. (3. Moj. 10:1, 2; 4. Moj. 12:1—15)

Ob neki priliki je sam Korah sodeloval pri izvajanju Jehovinega maščevanja. Zatem, ko so Izraelci zapadli oboževanju teleta pod sinajsko goro, jih je Mojzes pozval k odločitvi z besedami: »Sem k meni, kdor je Jehovi na strani!« Samo Leviti, med njimi tudi Korah, so se zbrali pri Mojzesu. Po Mojzesovem naročilu, so šli skozi izraelski tabor in z mečem pobili okrog 3000 malikovalcev. (2. Moj. 32:26—28)

SEME NEZADOVOLJSTVA RASTE

Toda čeprav je bil Korah tako goreč za pravičnost, ni ostal takšen. Izgleda, da so bile neugodne okoliščine zanj prevelika preizkušnja. Ni bil zadovoljen s svojo usodo in si je v ponosu želel prilastiti položaj, do katerega ni imel pravice. Kakšne so bile okoliščine, pod katerimi je Korah pokazal ponosni, uporniški duh?

Ko so Izraelci zapustili Egipt, so upali, da bodo kmalu prišli v obljubljeno deželo, toda prišlo je do spremembe. Deset od dvanajstih oglednikov, ki so bili poslani v deželo, je prineslo slaba poročila, ki so Izraelce prestrašila. Zato so začeli godrnjati proti Mojzesu in Aronu, govoreč: »O da bi bili umrli v deželi Egiptovski ali da bi poginili v tej puščavi! In zakaj nas vodi v to deželo, da pademo pod mečem? Žene naše in otročiči naši pridejo v plen: ni li nam bolje vrniti se v Egipt?« (4. Moj. 14:2, 3) Zaradi njihove nezvestobe jih je Jehova kaznoval, da so 40 let blodili po puščavi, dokler niso pomrli vsi moški, sposobni za boj. Namesto, da bi uživali dediščino v obljubljeni deželi, so morali Izraelci prenašati pomanjkanje in neugodnosti nomadskega življenja v pusti in grapavi divjini.

Sčasoma je začelo rasti nezadovoljstvo in se širiti med Izraelci. Vplivni Korah iz Katove družine, mož približno osemdesetih let, je očitno dovolil, da ga je prevzel duh nezadovoljstva. Postal je vodja upora proti oblasti, ki sta jo od Boga dobila njegova bratranca Mojzes in Aron.

Katovi Leviti so taborili blizu Rubenovih ljudi. Zato so se lahko Korah in vplivni možje Rubenovega rodu zelo veliko pogovarjali. Ker je bil Ruben Jakobov prvorojenec, so se nekateri njegovi potomci verjetno upirali Mojzesovemu oskrbništvu nad njimi. Prav tako Korah ni bil zadovoljen, ker je služil le kot pomočnik aronskega duhovništva.

Končno so se Korah in Rubenovci, Datan, Abiram in On zbrali skupaj z 250 poglavarji proti Mojzesu in Aronu, rekoč: »Dosti vama naj bo! Zakaj vsa občina, vsi so svetniki, in Jehova je sredi njih. Zakaj se vidva povzdigujeta nad zbor Jehovin?« (4. Moj. 16:1—3)

Korah ni upošteval dejstva, da sta bila Mojzes in Aron imenovana od Jehove in da je bila svetost skupščine, oziroma zbora, odvisna od poslušnosti do Božjega zakona. Svetosti in čistosti se ne podeduje. Korah je napačno trdil, da sta Mojzes in Aron svojevoljno zavzela položaj nad skupščino, v kateri je bil vsak član svet.

MOJZES KARA

Kako pa naj bi vsi razumeli, da Korah in njegovi privrženci nimajo prav? Mojzes je rekel: »Jutri pokaže Jehova, kdo je njegov in kdo je svet in se Mu sme bližati; njemu, kogar si izvoli, veli, naj se Mu bliža. Storite to: Vzemite si kadilnice, Korah in vsa družba njegova, in vložite vanje ognja ter denite nanj kadila jutri pred Jehovo; in mož, ki si ga izvoli Jehova, ta bodi svetnik.« (4. Moj. 16:5—7)

Za razčiščevanje nastalega spornega vprašanja ni bilo potrebno veliko časa. Takoj naslednje jutro je Jehova pokazal, koga je izbral za opravljanje duhovniške službe. Kot Levit iz Katove družine Korah ni bil pooblaščen prinašati kadilo kot duhovnik. Če bi pred Jehovo žrtvoval kadilo, bi to pomenilo, da misli, da je upravičen izvrševati duhovniško službo. S tem, da je Mojzes rekel Korahu in njegovi družini, naj vzamejo kadilnice, jih je povabil, da postopajo v soglasju s svojo osebno željo, da se dokopljejo do duhovniških položajev.

Razen tega je dal Korahu in njegovim uporniškim sokrivcem vedeti, da je njihova trditev neopravičena, rekoč: »Ali vam je premalo, da je prav vas Bog Izraelov odločil iz občine Izraelove, veleč, da bodite blizu njega, da bi opravljali službo pri prebivališču Jehovinem ter stopali pred občino, da jim strežete? Premalo ti je, da je k sebi dovolil pristop tebi in vsem bratom tvojim s teboj? Iščete li še tudi duhovništva? Zares, prav zoper Jehovo ste se zbrali, ti in vsa družba tvoja. Kaj neki je Aron, da zoper njega mrmrate?« (4. Moj. 16:9—11)

Ta graja naj bi Koraha in njegove privržence navedla k preiskavi njihovih položajev. Korah je imel skupaj z drugimi Leviti, za razliko od ostalih Izraelcev, veliko prednost, da služi v svetišču. To ni bila mala, nepomembna stvar. Zato je sedaj Mojzes pokazal, kako je Korah bil nehvaležen za čast in dostojanstvo, ki ga je Jehova dal Levitom. Ker so se uprli Jehovini ureditvi, so se Korah in njegovi privrženci upirali Najvišjemu. Za to, kar so naredili, ni bilo opravičila. Aron se ni sam postavil za velikega duhovnika. Bog ga je imenoval.

UNIČEN KORAH, NE NJEGOVI SINOVI

Vendar so Mojzesove besede naletele na gluha ušesa. Naslednje jutro je Korah z 250 poglavarji hrabro stopil pred dvoriščna vrata shodnega šatora, da bi darovali kadilo. Jehova je tedaj prepričljivo pokazal, da lahko samo možje iz Aronove hiše služijo kot duhovniki. Ogenj od Jehove je uničil Koraha in 250 ljudi, ki so bili z njim. (4. Moj. 16:35; 26:10)

Korahovi sinovi se niso pridružili očetu v uporu. Bili so srečni in zadovoljni, da lahko služijo kot duhovniški pomočniki in so zato ostali živi. (4. Moj. 26:9, 11) Med njihovimi potomci so bili možje, ki so pisali hvalospeve, ki so pozneje postali del navdihnjenih Spisov. V eni od teh pesmi ali psalmov je hvaležno priznanje: »Boljši je en dan v vežah tvojih, nego tisoč drugje; rajši hočem stati ob pragu v hiši Boga svojega nego prebivati v brezbožnosti šatorih. Zakaj sonce in ščit je Jehova, Bog, milost in slavo daje Jehova, dobrega ne krati njim, ki hodijo v popolnosti.« (Ps. 84:10, 11)

Prav bomo naredili, če posnemamo stališče Korahovih sinov tako, da smo vedno hvaležni za to, kar nam je dal Bog Jehova. Prav tako naj nam bo v opomin Korah. Kadar izgleda pred nami vse temno, moramo paziti, da, nas ne premaga ponos. Ponižno prenašajmo vse, kar Bog Jehova dovoljuje, da pride na nas in tudi ne godrnjajmo. Nikoli ne smemo dovoliti, da bi se upirali in pritoževali nad življenjsko usodo, in ne planirajmo, da bi se dokopali nečesa, kar nam po pravilu ne pripada. Če ne pozabimo, da je zares dragoceno služiti Bogu ne glede na okoliščine, tedaj se lahko izognemo poti, ki je Koraha pripeljala v uničenje, in priznani bomo od Boga, kakor njegovi sinovi.