Borba apostola Janeza proti odpadništvu

KMALU po svojem nastanku, ob binkoštih 33. n. št., se je krščanska skupščina morala boriti proti krivim učiteljem. Toda apostoli so služili kot zavirajoča moč, ki je brzdala vsakršen upor proti zdravemu krščanskemu nauku in izvajanju tega. Kljub temu so se že okoli leta 51 n. št. kazali odpadniški elementi. Krščanski apostol Pavel je zatem pisal vernikom v Solunu: »Kajti skrivnost krivice je že delavna.« (2. Tes. 2:7)

Proti koncu prvega stoletja je zadnji živi apostol, Janez, pričal, da so odpadniški dejavniki v okviru skupščine mnogo bolj številni, kakor so bili leta 51. V navdihnjenem listu, ki ga je napisal okoli leta 98 n. št., je rekel: »Poslednja ura je, in kakor ste slišali, da se antikrist bliža, so že sedaj vstali mnogi antikristi: odtod spoznavamo, da je poslednja ura.« (1. Jan. 2:18) Apostolsko razdobje se je končalo, in odpadništvo od pravega krščanstva je imelo odprto pot.

S čim pa se je ostareli apostol Janez soočal v »poslednji uri«? Ena od zmot, ki jo je moral razgaliti, se je nanašala na način prihoda Jezusa Kristusa. Bil je, na primer, Hebrejec, Cerintus, ki je učil naslednje: »Jezusa ni rodila devica, temveč je bil naravni sin Jožefa in Marije. Kljub temu je bil modrejši, pravičnejši in bolj spreten od drugih ljudi. Ko se je krstil, je Kristus prišel nanj v obliki goloba od Vsemogočnega. Nato je, ko ga je Kristus zapustil, Jezus umrl in bil obujen v življenje. Toda Kristus ni utrpel škode, ker je bil duhoven.« Na ta način je Cerintus zanikal, da je Kristus prišel iz nebes in postal meso, da bi odkupil človeštvo.

Upoštevanja vredno je, da je zaradi tega apostol Janez v svojem Evangeliju in v Prvem navdihnjenem listu poudaril, da je Beseda, Sin Božji, Kristus, zares postal meso. Tako beremo: »In Beseda (tisti, ki je bil z Bogom v nebesih) je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo slavo njeno, slavo kakor Edinorojenega od Očeta).« (Jan. 1:14) »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja (in življenje se je razodelo, in videli smo in pričamo in oznanjujemo vam večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se je razodelo nam); kar smo videli in slišali, oznanjamo vam.« (1. Jan. 1:1—3)

Vsak kristjan, ki te besede bere ali jih sliši, lahko spozna, da razgaljajo lažne nauke, ki so jih zastopali odpadniki, kakršen je bil Cerintus. Človek Jezus je bil resnično Kristus, edinorojeni Božji Sin. V začetku, pred ustvaritvijo vesolja, je bil z Očetom v nevidnem duhovnem kraljestvu. Ostareli apostol je pisal iz lastnih izkušenj. Janez je vedel, da je Kristus bil nekdo, čigar prisotnost se ne bi mogla potrditi s čutili. Apostol je bil osebno z »besedo življenja«, z njim, ki mu je dal Oče moč podeljevanja življenja in po katerem je možno večno življenje.

Apostol Janez je slišal glas Jezusa Kristusa in ga dan za dnem opazoval. Hodil je z njim, jedel z njim in ga videl počivati. Sliši in vidi lahko človek nehote, brez da so čutila posebej spodbujena k temu. Morda je ravno zato Janez šel še dlje in rekel, da je »besedo življenja« pazljivo gledal. Da, apostol je hotel gledati Božjega Sina resno in pozorno, in gledal ga je z zadovoljstvom. Kar je Janez slišal in videl, ni bil privid. S svojimi lastnimi rokami se je dotikal Božjega Sina. (Primerjaj Lukež 24:39; Janez 20:25, 27.)

Kakšen je bil cilj apostola Janeza v borbi proti odpadništvu, v kateri je objavil resnico o Jezusu Kristusu? Tukaj je njegov odgovor: »Da imate tudi vi deleštvo z nami; deleštvo naše pa je z Očetom in s Sinom njegovim Jezusom Kristusom. In to pišemo, da bo veselje vaše popolno.« (1. Jan. 1:3, 4)

Po teh besedah je apostol Janez želel, da bi bili njegovi bratje v veri tako prepričani v Jezusa Kristusa, kakor je to bil on in drugi apostoli, ki so Božjega Sina videli, slišali in se ga dotikali. Janez je želel, da bi tudi oni imeli delež na radosti, ki je izvirala iz tesne skupnosti z Jezusom Kristusom. Zato je Janez pisal s ciljem, da pomaga bratom v veri še naprej uživati v sreči, ki je rezultat priznanega stanja pred Bogom Jehovo in Jezusom Kristusom.

Nasprotno so hoteli odpadni elementi kristjane oropati te radosti. Upravičeno jih je takrat apostol Janez razgalil, podajajoč nesporni dokaz, da je Kristus prišel v telesu.

To prepričljivo ponazarja, da se čistost krščanskega nauka ne bi smela nikoli omalovaževati. Popačeno gledišče o Jezusu Kristusu in njegovem Očetu onemogoča radost, ki prihaja iz prisrčnega odnosa z njima. Ljudje, ki nimajo Božjega in Kristusovega priznanja, pridejo pod obsodbo. (2. Tes. 1:6—10) To bi moralo vsem, ki se izdajajo za kristjane vtisniti pomembnost preiskovanja vere in del v luči Biblije, da bi ugotovili, ali niso prišli pod vpliv odpadniških učiteljev, kakršni so bili tisti, ki so se razpasli po smrti apostolov. Zatem morajo pravi verniki, posnemajoč apostola Janeza, še naprej zagovarjati resnico in razgaljati religiozne zmote. Od tega je odvisno njihovo življenje in življenje tistih, ki jih poslušajo. (1. Tim. 4:16)