Tolažba v času žalosti

SMRT ljubljene osebe je resnično lahko najbolj pretresljiv dogodek v življenju človeka. Mlada žena iz južnega Texasa je rekla: »Ko sem bila noseča z drugim otrokom, so usmrtili mojega moža. Ta tragični dogodek me je spravil v veliko depresijo. Bolečina se je še povečala, ko je otrok po rojstvu umrl. Z nikomer nisem več govorila, niti z mojim malim sinom. Begalo me je tudi dejstvo, da moj sin, čeprav že dovolj star, da bi govoril, ni še nikoli izgovoril nobene besede. Ker sem bila preveč vase zaprta, se nisem zavedala, da se ne bo nikoli naučil govoriti, če se ne bom z njim pogovarjala.« Kako nujno je ta žena potrebovala tolažbo! K sreči je dobila pomoč od svoje sodelavke, ki je pričela z njo govoriti o Bibliji.

Kakšno upanje pa nudi Biblija ljudem, ki so doživeli žalost, ki jo lahko povzroči smrt? Božja beseda jasno pokaže, da nimamo vzroka, da skrbimo za mrtvega ali za neustavljivo žalovanje. To pa zato, ker bo naš ljubljeni v od Boga določenem času obujen v življenje. »Imam upanje v Boga«, je rekel apostol Pavel, »da bo vstajenje mrtvim.« (Dej. ap. 24:15) Tisti, ki bodo obujeni, bodo imeli upanje, da ne bodo nikoli več izpostavljeni nadlogam, boleznim ali smrti. (Raz. 21:3—5) Vse žalostne izkušnje človeštva bodo takrat popolnoma odstranjene s spremembo stanja, da po vstajenju »o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel«. (Iza. 65:17)

Ker so kristjani v prvem stoletju verovali v vstajenje, so lahko izgubo ljubljene osebe veliko lažje prenesli. Niso se predajali pretiranemu žalovanju, značilnemu za ljudi brez upanja. (1. Tes. 4:13) Toda kako se lahko nekdo prepriča, da bo vstajenje?

Upoštevati je treba, da je upanje apostola Pavla temeljilo na njegovi veri v Boga. Če je Vsemogočni ustvaril ljudi, mora imeti tudi moč in modrost, da obudi mrtve, da jih zopet ustvari. Da, biblijsko poročilo o ustvaritvi prvega človeka, Adama, nam lahko pomaga, da razumemo čudež vstajenja.

Adam je bil narejen iz prvin zemlje. Seveda ti elementi nimajo osebnosti in so nesposobni zavestno ravnati ali misliti. Ko pa je Bog te sestavine uredil v harmonično telo in mu dal življenjsko moč, je nastala samostojna osebnost, — človek s sposobnostjo razmišljanja, presoje in s sposobnostjo posredovanja življenja z razmnoževanjem. (1. Moj. 2:7)

Upoštevaj, da tisto, kar je Adama napravilo za osebnost niso bili sestavni deli njegovega telesa, temveč tisto, kar je Bog iz teh zemeljskih elementov ustvaril. Vstajenje torej ni odvisno od ohranitve ali obnove molekul telesa umrlega. Celo dokler živimo, so molekule našega telesa stalno izpostavljene spremembam. Zato se danes naše telo sestoji iz čisto drugačnih molekul kakor pred sedmimi leti, vseeno smo še vedno ista oseba. Prav tako bo, neglede, če bo nekdo obujen v človeško ali duhovno življenje, Bog dal njegovemu telesu vse značilnosti, ki ga bodo naredile za enako osebo, kot je umrla. Pokazoval bo istovetnost s prejšnjim življenjem. (1. Kor. 15:36—49)

Biblija razen upanja na vstajenje, nudi tudi osnovo za takšno upanje. Iz Biblije spoznamo, da vrnitev mrtvih v življenje ni nekaj novega, nekaj, kar se ni še nikoli zgodilo. Nasprotno, poroča o možeh, ženah in otrocih, ki so bili obujeni. (1. Kralj. 17:21—23; 2. Kraljev 4:32—37; Marko 5:41—43; Luk. 7:11—15; Jan. 11:38—45; Dej. ap. 9:36—42; 20:9—12) Najpomembnejše je bilo vstajenje Jezusa Kristusa. Po vstajenju ga je videlo več kot 500 prič. (1. Kor. 15:6) Ta dogodek je bil tako dobro dokazan, da je apostol Pavel lahko rekel, da bi zanikanje Jezusovega vstajenja pomenilo odklanjanje krščanske vere kot celote. Njegove besede se glasijo: »Če pa ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. A če Kristus ni vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna pa tudi vera vaša. Kažemo se pa tudi lažnive priče Božje, ker smo pričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki ga pa ni obudil, če mrtvi ne vstajajo. Kajti če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal. A če Kristus ni vstal, ničeva je vera vaša.« (1. Kor. 15:13—17)

Za apostola Pavla in za milijone drugih je bila čvrsta vera v vstajenje mrtvih izvor zanesljive tolažbe. Tako je še danes. Res, da se nekateri ljudje norčujejo iz misli na vstajenje in govore, da še nikogar niso videli vstati iz mrtvih. Toda, ali so s svojo nevero bolj sposobni pogledati smrti v oči? Kakšno tolažbo lahko dajejo žalujočim, če zanikajo zgodovinske dokaze o vstajenjih? Jim njihova nevera pomaga, da so manj potrti, kadar zaradi smrti izgubijo drage sorodnike ali prijatelje? Dejstva govorijo sama zase.

Zato v žalovanju še dalje črpaj tolažbo iz zanesljive Božje obljube, s katero nas seznanja Biblija. Drugega upanja ni. Trdno se ga drži. Išči zadovoljstvo v nudenju prave tolažbe žalujočim tako, da jim oznanjuješ biblijsko vest o vstajenju.