Apostol nastopi proti odpadu

Da bi imel kar največjo korist od tega članka, ti priporočamo, da prebereš biblijsko knjigo Prvi Janezov list. Samo nekaj strani ima.

PROTI koncu prvega stoletja n.št. je mladi krščanski skupščini grozila resna in zahrbtna nevarnost. So jo preganjali nasprotniki? Ne, največja nevarnost je prišla od znotraj. Prikrit sovražnik je bil — odpad.

Leta 98 n.št. je še živel apostol, ki je bil branik skupščine proti stvarem, ki so se pozneje izkazale kot poplavni val lažnih naukov in verskih in političnih kompromisov. To je bil ostareli apostol Janez, Zabedejev sin in brat apostola Jakoba, ki je 54 let pred tem umrl mučeniške smrti. Kot mlad moški je Janez služil z Jezusom, dokler je bil ta na Zemlji. Verjetno je Jezus Janeza zaradi njegove živahne osebnosti imenoval »sin groma«. Ob koncu stoletja se je ostareli Janez pripravljal, da bo napisal prodorno pismo z opozorili in nasveti krščanskim skupščinam. Kar je napisal, je še kako važno za nas danes. (Marko 3:17; Lukež 9:51—56)

Janez je videl, da se med sovernike vtihotaplja odpad. Apostol Pavel je napovedal, da bo tako. (Dejanja apostolov 20:29, 30) Janez je sleparje razkrinkal z nedvoumnimi besedami: »Že sedaj (so) vstali mnogi antikristi: odtod spoznavamo, da je poslednja ura. Izmed nas so izšli, ali niso bili iz nas; kajti ko bi bili iz nas, bi bili ostali z nami.« Janez je govoril o »antikristih« (množina), in to pokaže, da odpadnik ni bil en sam človek, temveč da je bilo več takšnih, ki so gledali na Kristusa po svoje in ne tako, kot je bil predstavljen v Svetih spisih. (1. Janezov 2:18, 19)

Kdo pa so bili ti antikristi? In kako so poskušali prevarati svoje sovernike? Janez ni z blagimi besedami razgalil odpadle antikriste. Obsodil jih je za tri stvari: 1. zanikali so, da je prišel na zemljo Kristus kot človek, 2. zanikali so, da je Jezus bil Kristus in Božji Sin in 3. niso priznali, da so grešni.

Pozneje je Janez preprosto in brezpogojno razjasnil zadevo, ko je rekel: »Vsaka navdihnjena izjava, ki pripoznava Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu, je iz Boga; in vsaka navdihnjena izjava, ki ne pripoznava Jezusa, da je prišel v mesu, ni iz Boga.« (1. Janezov 4:2, 3)

Ali Jezus ni Kristus?

Nekateri drugi kristjani iz Judov, ki so sicer trdili, da so kristjani, so začeli zanikati, da je Jezus bil Kristus in Božji Sin. Janez je obsodil njihovo slabo vero; rekel je: »Kdo je lažnik, če ne tisti, kdor taji, da Jezus je Kristus?« (1. Janezov 2:22) Janez je govoril naravnost, zato njegove izjave niso dopuščale dvomov.

Janez je, da bi še okrepil svoje izjave, vprašal: »Kdo je, ki premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Sin Božji?« (1. Janezov 5:5, 13)

Ali smo grešniki?

Četudi izgleda neverjetno, pa so nekateri antikristi govorili, da so brez greha, ali pa so morda (ker so se imeli za rešene), mislili, da ne grešijo več. Zatorej je Janez v svojem pismu vztrajno zavračal to zmoto. Tako je rekel: »Ako pravimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas. ... Ako pravimo, da nismo grešili, ga (Boga) delamo za lažnika in besede njegove ni v nas.« (1. Janezov 1:8—10)

‚Ampak kaj je greh?‘ boš morda vprašal. Grška beseda hamarti’a pomeni dobesedno »zgrešitev cilja«. Janez je pod navdihnjenjem še obširneje razložil: »Vsak, kdor dela greh, dela tudi protizakonje; in greh je protizakonje (grško: anomia, kar pomeni zaničevanje in kršitev zakona, zlonamernost, zlobnost). ... Kdor dela greh, je iz hudiča. ... Kdorkoli je rojen iz Boga, ne dela greha.« (1. Janezov 3:4, 8, 9)

Seveda, grešniki smo vsi. Toda Janez je ožigosal namerne grešnike ali kršilce zakonov, to je tiste, ki »greše (stalno)«. Zatem je prikazal, da je takšen grešnik v nevarnosti: »V tem so očitni otroci Božji in otroci hudičevi: kdorkoli ne dela pravičnosti, ni iz Boga, in kdor ne ljubi brata svojega.« (1. Janezov 3:10; 5:18) Zato se ogibajmo nekrščanskih del, to je greha.

Kaj je napeljalo do odpada?

Kaj je bil vzrok, da so se razvili ti napačni nauki? Enega od možnih vzrokov omenja William Barclay, grecist 20. stoletja, ko piše, da so težavo, proti kateri se je boril Janez, povzročili možje, »ki so hoteli narediti krščanstvo v intelektualnem pogledu bolj spoštovanja vredno, ... ki so poznali intelektualne težnje in smeri časa in so želeli krščanstvo izraziti skozi tedaj običajne filozofske ideje. K temu so spodbujali ljudje, ki so menili, da je prišel čas, ko se naj krščanstvo prilagodi posvetnim filozofijam in sodobnemu mišljenju.«

Podobno menijo tudi tisti, ki danes napadajo osnovo prave vere. Takšni ljudje želijo oslabiti krščanski nauk, da bi bil sprejemljivejši uglednim in intelektualnim ljudem tega sestava. Če bi se bile takšne težnje, ki so jih zadnja leta nekateri zagovarjali, uresničile, bi bile Jehovine priče zagotovo izgubile svoje enkratne »prvotne krščanske« lastnosti in kreposti.

Zato Janezov nasvet velja tudi danes: »Kajti to je ljubezen Božja, da držimo zapovedi njegove; in zapovedi njegove niso težke.« Te zapovedi zahtevajo; da oznanjujemo dobro vest o Božjem Kraljestvu, da ostanemo ločeni in neopredeljeni v sporih sveta, ter se trudimo, da bi posvečevali Jehovino ime in izkazovali pravo ljubezen. (1. Janezov 5:3; Marko 13:10; Janez 17:16; Matevž 6:9; 1. Janezov 3:23)

Zdravilo za preprečitev greha in odpada

Je kakšna stvar, ki bi nekoga zadrževala pred grehom? Janez nam pove, kaj je to: »Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, KER BOG JE LJUBEZEN.« Janez je presenetljivo enostavno pojasnil, kar je mislil. Ljubezen je ključ rešitve. Božja ljubezen pa, ki pride do izraza po njegovem Sinu, je zdravilo, ki prepreči delovanje greha. »V tem se je razodela ljubezen Božja v nas, da je Bog poslal Sina svojega edinorojenega na svet, da bi živeli (dobili življenje, NS) po njem.« Kako bi naj na nas vplivalo to spoznanje? Janez odgovarja: »Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil, dolžni smo tudi mi ljubiti se med seboj.« (1. Janezov 4:8—11)

Če res ljubimo Boga in bližnje, se bomo upirali napadom greha in odpada. Ljubezen ne krši namenoma Božjih zakonov in načel. Vseeno pa Janez opozarja: »Je greh za smrt.« Neskesani odpadniki so zagotovo prišteti k tisti vrsti grešnikov, ki zaslužijo uničenje. (1. Janezov 5:16, 17; Matevž 12:31; Lukež 12:10; Hebrejcem 6:4—6; 10:23—27)

Če se greh in odpad kot temna nit prepletata skozi Janezov list, pa ga prava ljubezen krasi kot niz biserov. Čeprav je v njegovem pismu temačno opozorilo, je vseeno jasno razsvetljeno s tremi ponavljajočimi se temami: — z ljubeznijo, svetlobo in življenjem. Janez je rekel: ‚Izogibajte se lažnivcev, antikristov, in odpadnikov. Odvrzite temo in hodite v svetlobi. Zavračajte sovraštvo in imejte ljubezen. Upirajte se grehu, vedite pa, da imate, če bi vseeno zagrešili, pomočnika ali zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa.‘ Da, »to je pričevanje: da nam je Bog dal večno življenje, in to življenje je v Sinu njegovem.« (1. Janezov 5:11; 2:1, 2)

Ko končuje, Janez svari: »Otročiči, varujte se malikov.« (1. Janezov 5:21) V starem Rimu je bil ta nasvet še kako primeren. Danes pa velja za tiste, ki želijo biti pravi kristjani in ki ne želijo odpasti. Zato ubogajmo navdihnjeni nasvet apostola Janeza, pomagal nam bo, da se upiramo grehu, da imamo pravo krščansko ljubezen, da hodimo po resnici in se neustrašno borimo proti odpadu.