Kdo ne potrebuje tolažbe?
OD ČASA do časa zelo potrebujemo tolažbo in spodbudo, saj je v življenju veliko stvari, ki nas žalostijo.
Starši trdo delajo in se trudijo v skrbi za otroke, toda ko sinovi in hčere odrastejo, se marsikdaj uprejo in očetu in materi povzročijo nepopisno bolečino in žalost.
Na delovnem mestu lahko človeka spravijo v napačno luč ali z njim krivično postopajo. Kljub poštenju in marljivosti morda nikoli ne napreduje, ker mu njegova vest ne dovoli, da bi se spretno zrinil v ospredje. Morda mu celo nesposobni ljudje govorijo, kako mora opravljati svoje delo. Na delo morda hodi s strahom, in težko mu je premagovati toliko vznemirjenje.
Delaven človek lahko zaradi hude bolezni obleži ali zaradi nesreče ostane pohabljenec. Ne more več delati stvari, ki so ga osrečevale. Mogoče mora uživati močna zdravila proti bolečinam.
In kdo med nami še ni bil žalosten zaradi smrti dobrega prijatelja ali sorodnika? Počutili smo se popolnoma brez moči, osamljeni in potrti.
Kam se lahko v takšnem stanju obrnemo po tolažbo? Bilo bi vsekakor spodbudno najti izvor, ki bi nam povedal, kako drugi ljudje premagujejo te probleme in kako so mogli prenesti udarce. To je Biblija. Ona odkrito poroča, kaj se je zgodilo določenim ljudem in kako so ti prenašali preizkušnje, ne da bi postali zagrenjeni.
O kralju Davidu beremo, da je njegov sin Amnon zakrivil krvoskrunsko posilstvo, in da je njegov drugi sin Absalom bil zapleten v umor in zaroto, da bi si prisvojil prestol. Razen tega je David prenašal ostre obtožbe svojega starejšega brata, bil je prisiljen živeti več let kot izobčenec, ker ga je kakor žival zasledoval ljubosumni kralj Savel, vedno znova so ga obrekovali, eden njegovih zaupnih svetovalcev je postal izdajalec in na koncu je David zbolel in oslabel.
Modri kralj Salomon je pokazal na življenje spremljajoče resnice: »Ni hitrim zagotovljen tek, ne junakom zmaga, tudi ne modrim kruh, tudi ne veščakom priljubljenost, kajti čas in razmere naklanjajo vse.« »Videl sem hlapce na konjih, knezi pa so šli peš kakor hlapci.« (Prop. 9:11; 10:7)
Vsi možje in žene, ki so v Bibliji omenjeni, seveda niso premagovali enakih problemov, toda od takrat, ko je Kajn umoril svojega brata Abela, ljudje vedo, kaj pomeni, če nam smrt iztrga dragega človeka. Abraham je objokoval smrt svoje ljubljene žene Sare. (1. Moj. 23:2) Ko je umrl Jakob, »se je sklonil Jožef na obličje očeta svojega, in jokal je nad njim in ga poljubljal«. (1. Moj. 50:1) David je objokoval smrt svojega prijatelja Jonatana z besedami: »Žal mi je tebe, brat moj Jonatan; drag si mi bil jako! Divna je bila ljubezen tvoja, bolj nego žena ljubezen.« (2. Sam. 1:26)
Kljub grenkim izkušnjam in trpljenju David, Naomi, Ana, Abraham, Jonatan in mnogi drugi, ki so omenjeni v Bibliji, niso dovolili, da bi jih žalost premagala. Njihovo zaupanje v Boga jih je držalo pokonci.