Pridiga na gori — ‚Nabirajte zaklade v nebesih‘

KO je opisal potrebo, da se v oboževanju izogibamo licemerja, je Jezus opozoril na zanko materializma: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer molj in rja razjedata in kjer tatovi podkopavajo in kradejo.« (Mat. 6:19)

Jezus je dobro vedel, da so ljudje nagnjeni h kopičenju materialnih stvari. Opomnil je svoje učence, naj prenehajo delati tako, ker zemeljski zakladi nimajo trajne vrednosti. Dragocene obleke, denar ali druge materialne stvari — vse je podvrženo razpadanju. ‚Molji‘ lahko uničijo dragocene tkanine, drage kovine lahko ‚zarjavijo‘. (Primerjaj Jakob 5:1—3.) Preden nastopi proces razpadanja pa obstaja nevarnost pred tatovi. V stari Palestini so tatovi ‚izpodkopavali in kradli‘, tako da so izpodkopali iz blata ali mavčne malte zgrajene zidove hiš.

Zato je Jezus pojasnil: »Temveč nabirajte si zakladov v nebesih, kjer ne molj, ne rja ne razjedata in kjer tatovi ne podkopavajo in ne kradejo.« (Mat. 6:20) Človek si lahko nabira netrohljiv zaklad tako, da si »v nebesih« (to je pri Bogu) takorekoč dela spisek dobrih del. V zvezi s tem je apostol Pavel opomnil bogate kristjane, naj »dobro delajo, bogate v dobrih delih, naj bodo radodarni, sočutni, nabirajoč si zakladov v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja«. (1. Tim. 6:17—19; Titu 3:8)

Jezus je navedel razlog, zakaj se je treba izogibati materializma: »Kajti kjer je zaklad tvoj, tam bo tudi srce tvoje.« (Mat. 6:21) Zaklad nekega človeka je tisto, kar je zanj zares dragoceno. Na to stvar usmeri svoje srce, ki je sedež pobud, želja in nagibov. Če je zaklad, ki je osvojil srce, samo to, kar lahko nudi svet, bo poškodoval njegov odnos z Bogom, ki zahteva, da mu služimo »z nerazdeljenim srcem«. (1. Letop. 28:9; Mat. 22:37)

Da bi pomagal svojim učencem izogniti se zanke materializma, je dal Jezus dve primerjavi. Najprej je rekel: »Svetilo telesu je oko. Če je torej oko tvoje zdravo, bo svetlo vse telo tvoje.« (Mat. 6:22)

Primerjava očesa s »svetilom telesa« dobro odgovarja, ker prihaja svetloba preko očesa do centra za vid v možganih. »Zdravo oko« se bo osredotočilo na eno stvar, ne bo kakor blisk poizkušalo s pogledom zajeti vsak predmet, ki ga lahko doseže. V prenesenem smislu: to, na kar nekdo ‚usmeri svoje oko‘ — tako da se na to osredotoči in razmišlja o tem — vpliva na vso njegovo osebnost. Če je nekemu človeku glavni cilj v življenju izvajati Božjo voljo, tedaj bo ‚celo njegovo telo svetlo‘. V vseh področjih življenja bo odseval svetlobo, ki slavi Boga in koristi bližnjim. (Primerjaj Pregovore 4:18, 25—27; Matevž 5:14—16.)

»Če je pa oko tvoje pokvarjeno,« — je nadaljeval Jezus, »bo temno vse telo tvoje.« (Mat. 6:23a) »Pokvarjeno (slabo) oko« se bo poželjivo osredotočilo na napačne stvari. (Upoštevaj Mat. 5:28; 1. Petr. 2:14.) ‚Vse telo bo temno‘ zato, ker so glavne težnje usmerjene k posvetnemu bogastvu. Takšen materialistični cilj vodi do nepravilnih postopkov, ki razodevajo duhovno temo na vseh življenjskih področjih. »Kateri pa hočejo biti bogati« — piše Pavel, »padejo v skušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin. Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje; njemu vdani, so nekateri zabredli od vere in sami so se presunili z mnogimi bolečinami.« — (1. Tim. 6:9, 10)

Da bi opozoril na resnost tega, je Jezus zatem rekel: »Če je torej luč, ki je v tebi, tema, kolika je ta tema!« (Mat. 6:23b) Že od rojstva smo ljudje nepopolni. (Rim. 5:12) Toda stanje nekega človeka lahko postane še slabše, če svoje možnosti za pridobivanje svetlobe (duhovne oči), usmeri v napačno smer. Poželjiva želja za bogastvom umaže ves življenjski obseg takega človeka. (Preg. 28:20) Jezus je vzkliknil: »Kolika je ta tema!« — tema tistih, katerih ljubezen za materialnim bogastvom je odrinila duhovne stvari. (Mat. 13:22)

Zatem je Jezus dodal še eno primerjavo: »Nihče ne more dvema gospodoma služiti: ker ali bo enega mrzil in drugega ljubil, ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval.« (Mat. 6:24a)

Tisti, ki so poslušali pridigo na gori, so vedeli, kako je Mojzesov zakon urejal vprašanje služenja. (2. Moj. 21:2; 3. Moj. 25:39—46) Gospodar je od hlapca lahko pričakoval, da bo dal vse od sebe. (Primerjaj Lukež 17:7—10.) Zanimivo je, da se v Mišni govori o pravicah »hlapca, ki ima dva gospodarja«; to nam pokaže, da so bili hlapci v določenih okoliščinah podložni dvema gospodarjema. Glede teh Jezusovih besed beremo v Teološkem slovarju Nove zaveze (Theological Dictionary of the New Testament):

»Matevž 6:24 in Lukež 16:13 predvideva možnost, da ima neki hlapec dva lastnika, ki imata do njega iste pravice, torej iste zahteve, da jima služi. Takšna okoliščina je lahko nastala. Zato so bili sužnji, ki jim je en gospodar dal svobodo, drugi pa ne, tako da so bili napol svobodni in napol sužnji. V takšnem odnosu (dvojnega sužnjevanja) je bilo sužnju dejansko nemogoče izkazovati obema gospodarjema isto vdanost, še posebno če so se njune želje in interesi zelo razlikovali. Jezus izraža to v jeziku svojih sodobnikov tako, da reče, da hlapec enega gospodarja ljubi, drugega pa mrzi.

Jezus je povedal končni pomen te primerjave, rekoč: »Ne morete Bogu služiti in mamonu (bogastvu).« (Mat. 6:24b) S to izjavo Jezus ni obsodil posedovanje bogastva, temveč je hotel poudariti, da nekdo ne more »služiti« bogastvu in biti istočasno Bogu tako izključno predan, kakor to on zahteva. Kdor Boga resnično ljubi in mu želi sprejemljivo služiti, mora prezirati sužnjevanje, ki nastane, če si nekdo za svoj glavni cilj v življenju postavi zbiranje zakladov na zemlji.