»Služabniki našega Boga« krčijo pot življenjskemu delu obnove
»In tujci bodo stali in pasli črede vaše in inozemci bodo oratarji in vinogradniki vaši. Vi pa se boste imenovali duhovniki Jehovini, strežaji Boga našega vas bodo zvali.« (Izaija 61:5, 6)
1. Za kaj se trudijo danes služabniki države in v kakšnem razpoloženju so?
DRŽAVNI ministri so po prvi svetovni vojni sodelovali pri velikem obnovitvenem delu razdejanih dežel. V letih 1939 do 1945 pa je spet veliko tistega, kar so obnovili, razdejala še hujša vojna. Obnovitvena dela so bila spet potrebna, in sicer v še večjem obsegu. Danes se služabniki države trudijo zadržati stvari pred razpadanjem. Vladni ministri so zbegani.
2., 3. a) Kakšna še važnejša obnova je napredovala kljub drugi svetovni vojni? b) S katerimi slikovitimi besedami je bilo delo napovedano v Izaiji 61:4—6?
2 V povojnem letu 1919 pa se je pričelo še drugo veliko važnejše delo obnove. Kljub uničujoči drugi svetovni vojni so ga vztrajno nadaljevali, da, celo neustavljivo. To je obnovitveno delo duhovne vrste, podprto s silo, kakršne služabniki države niso imeli. Po besedah iz Rimljanom 13:4 je posvetna oblast sicer Božja služabnica, in sicer celo kristjanom v dobro. Toda tisti, ki so krčili pot v duhovni obnovi, so bili Božji javni služabniki in so imeli višji položaj. Delo, ki so mu krčili pot ti služabniki, je napovedal Božji navdihnjeni prerok Izaija takole:
3 »In pozidajo stare razvaline in postavijo, kar je bilo v davnih časih porušeno, ter obnove zapuščena mesta, pustišča mnogih narodov. In tujci bodo stali in pasli črede vaše in inozemci bodo oratarji in vinogradniki vaši. Vi pa se boste imenovali duhovniki Jehovini, strežaje Boga našega vas bodo zvali. Uživali boste bogastvo narodov.« (Iza. 61:4—6)
4. V kakšnem času spremembe se bo izpolnila Izaijeva prerokba, kako in kje je Jezus Kristus opozoril na to?
4 Jezus Kristus — obnovitelj v prvem stoletju, je pokazal, kdaj se bodo začele izpolnjevati te besede Izaijeve prerokbe. To bi naj bilo ob času, ko bo stoletja star narod propadal in nastajal nov, boljši narod. Ta novi narod bi morali sestavljati učenci Jezusa Kristusa, proizvedeni po Božjem duhu. To bo duhovni Izrael. Toda kako je Jezus Kristus naznačil čas, ko se bo izpolnila Izaijeva prerokba? Tako, da je citiral besede, ki so pred to prerokbo, in jih uporabil zase. Jezus je tedaj, nekaj časa po pashi leta 30. n. št., obiskal sinagogo domačega mesta Nazaret. Vstal je, da bi bral. Razvil je zvitek preroka Izaije do mesta, danes označenega kot 61. poglavje, in prebral prvi dve vrsti. Nato je rekel poslušalcem: »Danes se je izpolnilo to pismo v ušesih vaših.« (Luk. 4:16—21)
5., 6. a) Iz katerega prevoda je zgodovinar Lukež, ko je pisal svoje poročilo v grščini, navedel Jezusov citat Izaijeve prerokbe? b) Kako se glasi Izaija 61:1—3 v originalnem hebrejskem tekstu?
5 Zgodovinar Lukež, ki je zapisal ta dogodek, je citiral besede, ki jih je Jezus prebral iz Izaijeve prerokbe, iz grškega prevoda Hebrejskih spisov, Septuaginte. Kako pa se je glasila ta prerokba v hebrejskem originalnem besedilu, iz katerega je Jezus kot palestinski Žid nedvomno bral? Takole:
6 »Duh (suverenega) Gospoda Jehove je nad mano, ker me je Jehova pomazilil, da naj oznanjam dobro vest krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa; da oklicujem milostno leto Jehovino in dan maščevanja Boga našega, da tolažim vse žalujoče, da poskrbim za žalujoče na Sionu in jim dam na glavo nakit namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto duha obupanega; in imenujejo naj se hrasti pravičnosti, sadež Jehovin, njemu v poveličanje.« (Iza. 61:1—3)
7. Katere besede o obnovitvenem delu nato sledijo?
7 Nato sledijo besede o obnovitvenem delu: »In pozidajo stare razvaline in postavijo, kar je bilo v nekdanjih časih porušeno, ter obnove zapuščena mesta, pustišča mnogih narodov.« (Iza. 61:4)
8. Kakšni ljudje v emocionalnem pogledu bodo živeli v času izpolnitve te prerokbe in zakaj jim je nujno potrebno posvetiti pozornost?
8 Upoštevajmo, da bodo v času, ko se bo izpolnila Izaijeva prerokba, živeli »krotki« ljudje, ljudje »potrti v srcu«, »jetniki« in »zaprti«, »žalujoči na Sionu«. Takšnim bo nujno potrebna primerna pozornost, tedaj bo za to primeren čas, ker bo to čas, imenovan »milostno Jehovino leto«. S prihodom Maziljenca, maziljenega z »duhom« Gospoda Jehove, se bo slovesno začelo to leto njegove milosti. Temu simboličnemu »letu« bo sledil »dan maščevanja Boga našega«. Zato je delo z duhom maziljenega oznanjevalca svobode tako zelo nujno.
9. Katero spremembo je Jezus naznanil svojim poslušalcem v Nazaretu in kako so ti dokazali, da niso bili dovolj krotki«, da bi sprejeli »dobro vest«?
9 Jezus je zamenjal svoj zemeljski poklic. Do tridesetega leta starosti je bil tesar v Nazaretu (Galileji). Tam je bila sinagoga, kjer je prebral pomembne besede iz Izaijeve prerokbe. Spremembo zaposlitve je oznanil poslušalcem v Nazaretu, ko je prebral Izaijo 61:1, 2 in rekel: »Danes se je izpolnilo to pismo v ušesih vaših.« Tedaj jim je to dejstvo pojasnil z biblijskim predavanjem, kakršnega rojaki bivšemu tesarju nikoli ne bi pripisali. Slišali so, da je Jezus postal zdravnik. Zato so od njega zahtevali, naj ‚še ozdravi‘, to se pravi, naj dela čudeže v »domačem področju«, na someščanih. Na osnovi biblijskih primerov jim je Jezus pojasnil, zakaj ne bo tako delal. Tedaj so se razjezili in ga poizkušali usmrtiti. S tem so učinkovito dokazali, da niso bili dovolj »krotki«, da bi sprejeli »dobro vest«. (Luk. 4:21—30)
10. Kdaj je bil Jezus maziljen s svetim duhom?
10 Kljub takšnemu ravnanju v njegovem domačem mestu se je Jezus lotil izpolnjevanja namena, za katerega je bil maziljen z »duhom suverenega Gospoda Jehove«. Jeseni leta 29. n. št. je zapustil Nazaret in šel na Jordan, da ga Janez, sin duhovnika Zaharije, krsti. Takoj ko je stopil Jezus po krstu iz vode, je Janez Krstnik videl izlitje svetega duha na Jezusa v obliki goloba. Istočasno je slišal Jehovin glas iz nebes: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« (Mat. 3:13—17; Luk. 3:21, 22; Jan. 1:29—34) Ta duh je Jezusa spodbudil, da se je za štirideset dni umaknil v puščavo Judeje.
11. Zakaj je Jezus še imel duha maziljenja, ko je govoril v sinagogi Nazareta?
11 Po teh štiridesetih dneh posta in pogovora s svojim Očetom Jehovo, je satan hudič postavil predenj tri preizkušnje. Če bi bil podlegel tem preizkušnjam, bi bil izgubil duha maziljenja. Ker pa se je skušnjavcu uprl, je tega duha obdržal. Zato ga je še imel, ko je govoril v sinagogi Nazareta. (Mat. 4:1—13; Luk. 4:1—21)
12. Katera vprašanja se pojavijo glede Židov, ki so živeli v času Jezusovega maziljenja, če pomislimo, kaj se je zgodilo z njihovo deželo od leta 537 pr. n. št. dalje?
12 Jezus je bil maziljen s svetim duhom leta 29 n. št., 565 let po osvoboditvi njegovega ljudstva iz babilonskega ujetništva 537 pr. n. št. in njegovo vrnitvijo v razdejano domovino Judejo. Judje so ‚obnovili opustošena mesta dežele‘ in tudi Jeruzalem skupaj s templjem. Obnovili so samotne razvaline, ki so nastale v teku sedemdesetih let, ko je dežela ležala »opustošena«, in naredili so deželo, podobno raju. Ob vseh treh letnih praznovanjih je na židovskem Sionu ali Jeruzalemu mrgolelo na milijone oboževalcev. Zakaj pa naj bi bili v času, ko je bil Jezus maziljen, tam Judje ali Izraelci »potrtega srca«? Zakaj je bilo »jetnikov« in zakaj so sploh bili »jetniki«? Zakaj so bili »žalujoči na Sionu«? Zakaj je bilo siromašnih, ubogih ali »krotkih«, ki so potrebovali »dobro vest«? Da, zakaj so leta 29 n. št. bili takšni ljudje?
TISTI, KI POTREBUJEJO »DOBRO VEST«, OSVOBODITEV IN TOLAŽBO
13. V kakšno suženjstvo so prišli Judje zatem, ko so se vrnili iz babilonskega ujetništva v svojo domovino?
13 To je bilo zaradi duhovnega stanja, v katero je prišlo izraelsko ljudstvo. Res je Jehova nad babilonsko kraljestvo, čigar vladarji so se branili ‚izpuščati domov svoje jetnike‘, privedel »dan maščevanja«. (Iza. 14:17; Jer. 50:15, 28; 51:6, 11, 36) Ko so se zatem židovski »jetniki« vrnili v svojo domovino, niso postali sužnji oboževanja rezanih podob. Namesto tega pa so prišli v še večje suženjstvo, to je pod religiozni sistem židovstva, ki so mu vladali človeški predpisi in izročila, ki so razveljavili zakone in zapovedi Boga Jehove. Uradni pismarji in farizeji so v tem religioznem sestavu imeli vodilni položaj. Ljudi so naredili slepe za resnico, tako da so jim vzeli »ključ spoznanja«, jih ovirali, da ne bi vstopili v Božje kraljestvo, in jim nalagali težka bremena, ki se jih sami niso dotaknili. (Luk. 11:52)
14. Zakaj je imel preostanek Židov v Jezusovih dneh razlog za »žalovanje na Sionu«?
14 Poleg tega so ti vodilni Židje podobno slepim vodnikom vodili zaslepljene Žide po poti, ki je peljala v uničenje vse ljudstvo. Sion ali Jeruzalem so pripeljali do tega, da je zavrgel pravega Mesijo, Jezusa, in ga dal usmrtiti na kolu, kot da bi bil lažni Kristus. Ti duhovni vodje so navedli Jeruzalem na pot, da je ubijal preroke in kamenjal tiste, ki jih je Bog poslal k njim. (Mat. 23:1—37) Ali so potrebovali »krotki« iz takšnega ljudstva »dobro vest«? Se je morala »jetnikom« oznaniti svoboda? So bili tam »zaprti«, katerih ‚oči je bilo treba odpreti‘, tako da bi jih osvobodili okovov religiozne teme? Je bil Sion ali Jeruzalem kot središče oboževanja Jehove v religioznem pogledu res tako opustošen, da bi bil to razlog za žalovanje? Da! Maziljeni Jezus je videl, da je bil med Judi preostanek takšnih »žalujočih«.
15. Kako je služil Janez krstnik kot pionir ali pripravljalec poti in kako je postal Jezus začetnik življenja in rešitve?
15 Jezus je zadovoljil potrebe teh žalujočih, »jetnikov« ali »zaprtih« in siromašnih ali »krotkih«. Tolažil je te žalujoče, tako da jim je oznanjeval dobro vest o »nebeškem Kraljestvu«, zdravil bolne in celo obujal mrtve. (Mat. 4:17; 11:4—6) Še večja tolažba in osvoboditev je bila pred tistimi, ki so bili žalostni zaradi Siona. To je sledilo po Jezusovi smrti in vstajenju in njegovem vnebohodu, kjer je dal Bogu vrednost svoje spravne žrtve. S tem da je Jezus izpolnil biblijske prerokbe, ki so ga zadevale, je postal vsem, ki so sprejeli njegovo življenje dajajočo službo, Začetnik življenja in rešitve. Janez Krstnik je šel pred Jehovinim Mesijo in mu je pripravil pot, zato je lahko tudi Janez označen kot začetnik ali utiralec poti. (Luk. 1:76) Vendar je Jezus storil več kakor Janez, da je pripravil pot v življenje in rešitev.
16. Kako je Peter imenoval Jezusa v jeruzalemskem templju po Dej. ap. 3:15?
16 Bilo je ravno tako, kakor je apostol Peter nekaj tednov po Jezusovem vnebohodu srčno povedal Judom v jeruzalemskem templju: »Začetnika življenja pa ste umorili! Tega je Bog obudil iz mrtvih, čemur smo mi (Peter in Janez) priče.« (Dej. ap. 3:15)
17. Kaj so dvanajsteri apostoli po Dejanjih apostolov 5:31 izjavili za Jezusa pred Sinedrijem v Jeruzalemu?
17 Pozneje so pred Sinedrijem, sestavljenim iz saducejev, farizejev in pismarjev, krivim za prelito kri, dvanajsteri apostoli Jezusa Kristusa izjavili kot priče: »Tega je Bog z desnico svojo povišal za Kneza: (grško: arkhegos) in Zveličarja, da dodeli Izraelu izpokorjenje in odpuščenje grehov.« (Dej. ap. 5:31)
18., 19. Kako je apostol Pavel imenoval Jezusa po Hebrejcem 2:10 in 12:2?
18 Apostol Pavel je pisal preostanku Hebrejcev (Judov), ki so Jezusa sprejeli kot Mesijo ali Kristusa in so postali duhovni Božji sinovi: »Kajti spodobilo se je njemu, za katerega je vse in po katerem je vse, ko je mnogo sinov peljal v slavo, začetnika (arkhegos) njih zveličanja popolnega storiti po trpljenju.« (Hebr. 2:10)
19 Dalje je pisal: »Ozirajoč se v začetnika (arkhegos) in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola.« (Hebr. 12:2).
20. Na kakšen način je postal Jezus »Začetnik in dovrševalec naše vere«?
20 Tako je bilo Jezusovim apostolom objavljeno, da je on »Začetnik«: začetnik življenja, rešitve in vere. Na njem so se uresničile stotere biblijske prerokbe o Mesiji ali Kristusu. S tem je dodal naši veri v Boga Jehovo nov in bistven element. Postal je začetnik vere, kakršno imajo danes pravi kristjani. Zato je upravičeno imenovan »Začetnik« naše vere. (Hebr. 12:2; Gal. 3:24, 25) Istočasno ima naša vera, kar zadeva Jehovinega Mesijo, v Jezusu Kristusu svojo izpopolnitev ali dokončnost. Židje, ki so odklonili Jezusa Kristusa in se držali samo Mojzesove postave, svoje vere niso izpopolnili.
‚VELIKA DREVESA PRAVIČNOSTI‘
21. V kakšni meri so v duhovnem pogledu zrasli Jezusovi učenci zatem, ko se jim je po vstajenju prikazal in jih tolažil?
21 Da bi krepil vero svojih učencev, se je Jezus Kristus v štiridesetih dneh po vstajenju večkrat prikazal. Tolažil je tiste, ki so žalovali po Mesiji, v katerega so upali. Kaj se je zgodilo s tistimi, ki jih je tolažil obujeni Jezus Kristus? Po prerokbi iz Izaije 61:1—3 naj bi jim maziljeni Jezus dal »diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto duha obupanega«. Posledica tega je bila, da so v duhovnem pogledu toliko zrasli, da so bili imenovani »hrasti pravičnosti, sadež Jehovin, njemu v poveličanje«.
22. Kako naj iz Izaijeve prerokbe razumemo besede »dika«, »pepel«, »olje« in »plašč« ter kako je to od binkošti dalje zadevalo učence?
22 Nimamo poročila o tem, če so si Jezusovi apostoli ali učenci dobesedno posipali glavo s pepelom in se oblekli v raševino. Preroške izraze »dika« (nakit), »pepel«, »olje«, in »plašč« je treba očitno razumeti slikovito. Njihovo razpoloženje se je spremenilo že s tem, da se je Jezus prikazal svojim učencem po vstajenju. Zatem pa, naslednji binkoštni dan, je suvereni Gospod Jehova po svojem Sinu Jezusu Kristusu izlil svetega duha na učence, ki so čakali v Jeruzalemu. V znak izlitja duha so nad njihovimi glavami plavali nadnaravni ognjeni jeziki. Takšna objava duha, namreč v ognjenih jezikih, pa je bila samo prehodna. Pri tem ni šlo za v Izaijevi prerokbi napovedani trajni »nakit« ali »diko«. Njihove glave so bile okrašene predvsem z radostjo, ki jo je povzročilo Božje priznanje, z veseljem, kakršnega občuti ženin, ki se na poročni dan olepša na duhovniški način. (Iza. 61:10) Počutje je bilo podobno, kakor da bi jim bilo na glave izlito blagodejno olje, ki jih je tako osvežilo, da so vzklikali od radosti. Minil je njihov obupani duh. Slavili so Boga Jehovo, in so bili tako označeni kakor s »hvalnim plaščem«. Očividci tega, kar se je zgodilo tiste binkošti, so rekli: »Slišimo, da nam govore v naših jezikih velika dela Božja.« (Dej. ap. 2:1—11)
23. a) V katerem delu je Jezus prednjačil pred svojimi učenci? b) Za kaj so bili pooblaščeni učenci po maziljenju, ki so ga prejeli?
23 Kaj nam vse to pokaže? Da je Jezus Kristus na osnovi svojega maziljenja prednjačil v delu obnove pred tistimi, ki so postali njegovi učenci. Po njem je Jehova izlil svetega duha na krščene učence, in tako so bili tudi oni maziljeni z duhom suverenega Gospoda Jehove. (2. Kor. 1:21; 1. Jan. 2:20, 27) Od tedaj dalje so bili prav tako pooblaščeni, da oznanjajo »krotkim« med izraelskim narodom »dobro vest«, jetnikom svobodo in zaprtim izpuščenje in da tolažijo žalujoče na Sionu. Tako so lahko maziljeni pomagali tistim, ki so jih tolažili in osvobodili, veseliti se »milostnega Jehovinega leta« in ga slaviti, ker jih je spet sprejel v svojo milost in svojo službo.
24. S čim je bila od binkošti dalje okrašena duhovna »dežela« Jezusovih učencev, podobno kakor nekoč raj, in koga je to oslavljalo?
24 To izlitje duha je povzročilo na maziljenih presenetljivo spremembo. Namesto da bi veneli kakor slabotne rastline, ki nimajo dovolj hrane, so postali kakor »hrasti pravičnosti«, ki jih je lahko zasadil samo Jehova po Kristusu in jim dal rast. Prvotni »vrt miline« je bil zasajen z najrazličnejšimi vrstami drevja. (1. Moj. 2:7—9) Od binkošti dalje pa je Jehova zasajal »hraste« v duhovni »deželi« njemu predanih služabnikov, v »deželi«, ki so jo njihovi sovražniki razdejali in opustošili. Ti »hrasti« ali velika drevesa so bili stanovitni kristjani, ki so kipeli navzgor proti Jehovini pravičnosti. Oslavljali so Jehovo.
25. Katero odgovornost so dobili tisti, ki so bili krščeni na binkošti, in v katerem delu naj bi prednjačili?
25 Poleg prvotne skupščine približno 120 učencev so bili tiste binkošti še tisočeri maziljeni, zatem ko so se pokesali in sprejeli Mesijo ter so jih zatem dvanajsteri apostoli krstili. (Dej. ap. 2:37—42) To maziljenje z Jehovinim duhom po Kristusu je tudi njim naložilo določene odgovornosti. Jezus, njihov vodja, je šel kot začetnik pred njimi, da bi svojo vero izpopolnili in dosegli življenje in rešitev. Postali so služabniki ali »strežaji našega Boga«. (Iza. 61:6) Zato so morali hoditi pred drugimi, ki so težili za pravilnim odnosom do Boga, da bi bili spravljeni z njim po Kristusu. (2. Kor. 5:20) Tako so imeli razveseljiv delež pri obnovi.