Kristus na kolu — »Božja moč«

»Kajti i Judje zahtevajo znamenj, i Grki iščejo modrosti. Mi pa oznanjujemo Kristusa na kolu, Judom resda pohujšanje, poganom pa neumnost.« (1. Kor. 1:22, 23)

1. a) Na osnovi kakšnih razmer v krščanski skupščini v Korintu je Pavel izrecno poudarjal »Kristusa na kolu«? b) Katere misli, s katerimi se želimo ukvarjati, omenja Pavel v 1. Korinčanom 1:17—25?

GORNJE besede o »Kristusu na kolu« je pisal Pavel krščanski skupščini v Korintu. Korint je bil v času Pavla pomembno mesto, v katerem so živeli Rimljani, Grki, Orientalci in Židje. V tamkajšnji skupščini je prišlo do razcepa, ker so se določene skupine ravnale po osebnostih. Zato je Pavel pisal: »Je li Kristus razdeljen?« (1. Kor. 1:13) Nekateri židovski kristjani so bili morda nagnjeni k temu, da so se držali določenih točk Mojzesovega zakona, nekateri pripadniki drugih ras pa so bili pod vplivom zgovornih grških filozofov. Toda Evangelij naj ne bi oznanjevali v visozvenečih besedah, niti naj ne bi bil popačen z modrostjo religioznih izročil ali filozofskih špekulacij. Zato je imel apostol Pavel za primerno, da je Korinčane še posebej opozoril na nujnost, oznanjevati samo »Kristusa na kolu«. To izhaja iz njegovih besed v 1. Korinčanom 1:17—25, ki sestavljajo osnovo tega in prihodnjega članka. Pavel je pisal:

»Kristus me (je) poslal ... oznanjevat evangelij, ne v modrosti besede, da se ne uniči moč mučilnega kola Kristusovega. Kajti beseda o kolu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je moč Božja. Kajti pisano je: ‚Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem‘. Kje je modrijan? Kje pismouk? Kje preiskovalec tega sveta? Ni li Bog v neumnost preobrnil modrosti tega sveta? Ker namreč svet v modrosti Božji ni spoznal Boga po svoji modrosti, je sklenil Bog po neumnosti oznanjevanja zveličati te, kateri verujejo. Kajti i Judje zahtevajo znamenj, i Grki iščejo modrosti. Mi pa oznanjujemo Kristusa na kolu, Judom resda v pohujšanje, poganom pa neumnost, ali tistim, ki so poklicani, i Judom i Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost. Ker ‚neumnost‘ Božja je modrejša od ljudi in ‚slabost‘ Božja močnejša od ljudi.«

2. Kaj se je zgodilo ob maziljenju Jezusa in kakšno delo je zatem opravljal?

² Kakor pokaže ta stavek, so Judje ‚prosili za znamenja‘. Mar ni dal Jezus dovolj znamenj? Leta 29 n. št. je šel na Jordan in se krstil. Ko je prišel iz vode, je prišel nanj Božji duh v obliki goloba in Jehovin glas iz nebes je rekel: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« Ko je zatem preživel Jezus 40 dni v puščavi in je uspešno prestal satanove preizkušnje, je začel oznanjevati Kraljestvo in delati čudeže. Matevž poroča o učinku te dejavnosti: »In Jezus je hodil okoli po vsej Galileji, učeč po njih shodnicah in oznanjujoč evangelij kraljestva in ozdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost med ljudstvom. In glas o njem se razširi po vsej Siriji, in prineso mu vse bolnike z različnimi boleznimi in mukami, in obsedence in mesečne in mrtvoudne, in jih ozdravi. In spremljale so ga velike množice iz Galileje in iz Deseteromestja in iz Jeruzalema in iz Judeje in z one strani Jordana.« (Mat. 3:13—17; 4:23—25)

»ZNAMENJE HOČEMO OD TEBE VIDETI«

3. Kakšna znamenja je Jezus povzročil, toda za kaj so ga pismarji prosili?

³ Ljudje so bili zaradi njegovih čudežev tako presenečeni, da so v njem videli obljubljenega Mesijo. Rekli so: »Ali bo Kristus, kadar pride, več čudežev storil, nego jih je ta storil?« Jezus je naredil iz vode vino, hodil je po vodi, umiril je veter in razburkano morje, na nadnaravni način je nahranil tisoče s kruhom in ribami, ozdravljal bolne, povzročil, da so hromi shodili, odpiral je oči slepim, ozdravljal gobavost in celo obujal mrtve. Kdo lahko zahteva še več? Religiozni vodje Židov so želeli še več. Bili so očividci mnogih znakov, ki jih je povzročil Jezus in so imeli poročila o mnogih nadaljnjih čudežih. Kljub temu so pismarji in farizeji pristopili k Jezusu z neprimerno zahtevo: »Učenik, znamenje hočemo od tebe videti.« (Jan. 7:31; Mat. 12:38)

4., 5. Kakšno znanje, ki so ga pismarji in farizeji imeli na osnovi svoje dejavnosti, bi jih moralo prepričati o tem, da je bil Jezus Mesija?

⁴ Farizeji bi morali biti zadnji med tistimi, ki so zahtevali še nadaljnje dokaze o tem, da je bil Jezus Mesija. Pismarji so se ukvarjali samo s preučevanjem Hebrejskih spisov. Pri tem so postopali kar preveč natančno in so med seboj na široko in dolgo razpravljali o Spisih, da bi prišli do pravilnih zaključkov o njihovi uporabi. Zbrali so obširno ustno tradicijo, ki naj bi Hebrejske spise do potankosti pojasnjevala in jih naredila razumljive. Na osnovi njihovih raziskav so zagotovo poznali prerokbe o prihodu obljubljenega Mesije.

⁵ Mar niso vedeli, da bo prišel Mesija iz Judovega rodu in iz Davidove družine, da bo rojen v Betlehemu, da bo njegov prihod oznanil mož, podoben Eliji, in da bo nosil bolezni in trpljenje židovskega ljudstva? Na Jezusu se je izpolnilo preko tristo prerokb iz Hebrejskih spisov, ki so obravnavale prvi Mesijev prihod — in mnoge od njih so se že izpolnile, ko so Jezusa prosili za znamenje. Jezus jih je spomnil, da bi morali na osnovi preučevanja Spisov o njem že marsikaj točno vedeti: »Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame.« (Jan. 5:39)

6. Kaj je odvrnil Jezus na njihovo prošnjo in zakaj ni posmehljivo odgovoril?

⁶ Jim je Božji Sin odgovoril z uničujočim zasmehovanjem, ko so izrekli to željo: »Znamenja hočemo od tebe videti?« Upoštevajmo, kar je rekel: »On pa odgovori in jim reče: Hudobni in prešeštni rod išče znamenja, a ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jone. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu morskega velikana tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v krilu zemlje tri dni in tri noči.« (Mat. 12:38—40) Ne, Jezus jih ni pokaral, ker niso upoštevali mnogih nadnaravnih znakov, ki so že bili dani, ali ker niso bili prepričani o tem, da so se določene prerokbe o Mesiji na njem že izpolnile. Pokazal jim je razumevanje za to željo in njihovo napako in jim je dal primeren odgovor.

ZNAMENJE, KI SO SI GA ŽELELI

7., 8. Katero znamenje so hoteli videti Židje in samo kakšnega bodo dobili? Zakaj?

⁷ Jezus je poznal znamenje, ki naj bi ga videli. Omenjeno je v Danielu 7:13, 14, kjer beremo: »Videl sem v prikaznih po noči, in glej, z oblaki nebeškimi je prihajal eden kakor Sin človekov, in prišel je k Predvečnemu, in privedli so ga predenj. In dano mu je bilo gospostvo in slava in kraljestvo, da naj mu služijo vsa ljudstva, narodi in jeziki; njegovo gospostvo je večno gospostvo, ki nikdar ne mine, in kraljestvo njegovo takšno ki se nikoli ne pokonča.«

⁸ To znamenje je označevalo drugi prihod Mesije, čas, ko bo mesijanski Kralj nadomestil vse zatirajoče človeške vladavine in vpeljal po vsem svetu mir za Jehovine oboževalce. Vodje Židov so hoteli, da bi prišel Mesija v kraljevski moči, da bi zlomil stiskajoči jarem Rimljanov in jim vrnil politično moč. Jehovo so prehitevali. Takrat je šlo za prvi prihod Mesije, za čas, ko bo trpel in umrl kot odkupnina in tri dele dneva bo moral biti v grobu. Več od tega znamenja ne bodo dobili.

9. Česa Judje v Jezusovem času niso spoznali in katera zahteva jih je ovirala pri tem, da bi Jezusa spoznali kot Mesijo?

⁹ Namesto znamenja, ki so si ga od Mesije želeli, so dobili nekaj, nad čemer so se Židje silno spotaknili, namreč — Mesijo na mučilnem kolu. Pavel je pisal: »Judje zahtevajo znamenj, i Grki iščejo modrosti. Mi pa oznanjujemo Kristusa na kolu, Judom resda pohujšanje, poganom pa neumnost.« (1. Kor. 1:22, 23) Padec Judov je nastal zato, ker niso spoznali, da bi moral Mesija dvakrat priti. V Hebrejskih spisih sta bili dve vrsti prerokb o Mesiji: prva o njegovem prvem prihodu, druga pa o njegovem drugem prihodu. (Glej razpredelnico prerokb o prvem prihodu in izpolnitev v knjigi Aid to Bible Understanding, str. 1148, ali v knjigi »Vsako pismo je od Boga navdihnjeno«, str. 341—343, nemščina; o drugem prihodu obravnava med drugim Daniel 7:13, 14; 2:35, 44; Psalm 2:1—9; 110:1—6) Judje pa niso spoznali, da bo Mesija prišel dvakrat. Verovali so samo v en prihod. Ker so hrepeneli po tem, da bi prišel njihov Mesija v moči in jih osvobodil rimskega jarma, so se sami zaslepili za njegov prihod kot Mesije, ki bo trpel, bo preganjan, zavržen in pribit na kol. V resnici niso imeli jasne predstave o Mesiji. Mnoge mesijanske prerokbe kot takšne sploh niso spoznali. Nekateri Judje niti niso verovali v osebnega Mesijo. Drugi iz sebičnih razlogov niso želeli Mesije, ki bi bil sovražen Rimu. (Jan. 11:47, 48) Toda mnogi so hrepeneli po tem, da bi prišel kot vojščak in bi jih osvobodil rimskega jarma.

»SLABOST BOŽJA«

10. a) Zakaj so Judje imeli Jezusa za »slabost Božjo« in v čem se je razlikoval od krivih mesij prvega stoletja n. št.? b) Kakšno stanje je vladalo po The Interpreter’s Bible takrat v Palestini, zaradi česa je bil Jezus za Žide nesprejemljiv?

¹⁰ Ta Jezus je bil v njihovih očeh slab — mnogo preslab, da bi izpolnil njihovo upanje, da bo Mesija uničil rimsko svetovno silo. Mar ni rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da se njegovi služabniki ne bodo borili? Kraljestvo je nepreklicno odklonil, ko so mu ga ponudili. Zastopal je stališče, da se nastavi še drugo lice. Tisti čas so sicer pričakovali Mesijo — toda ne takšnega! (Jan. 18:36; 6:15; Mat. 5:39; Luk. 3:15) V delu The Book of Jevrish Knowledge beremo pod geslom »Mesija«, da so se v prvem stoletju mnogi izdajali za Mesije. Dalje je rečeno: »Nenavadno na teh, ki so si v prvem stoletju pripisovali mesijansko dostojanstvo, je bilo to, da je vsakdo služil kot zbirališče židovskega upora proti rimski vladavini. V nasprotju z Jezusom ... so bili drugi ‚mesije‘ tistega časa brez izjeme militaristični povzročitelji nemirov in patrioti.« Da se Jezus, kakor že omenjeno, ni izkazal kot močan Mesija, je bilo v njihovih očeh že dovolj hudo, ko pa je umrl nečastno na mučilnem kolu, je bilo to zanje popolnoma nesprejemljivo. Zato je pokazal apostol Pavel v 1. Korinčanom 1:25, da so Judje gledali na »Kristusa na kolu« kot na »slabost Božjo« in so se dokončno spotaknili. V delu The Interpreter’s Bible, zvezek 10, str. 29 je rečeno k temu:

»Religiozna upanja Judov v dneh Pavla so temeljila na apokaliptičnem pričakovanju dramatične, katastrofi podobne osvoboditve izpod rimskih zatiralcev: gledali so za Osvoboditeljem, ki bi dal ljudstvu med drugimi narodni prednostni položaj. Njihovo veliko razočaranje nad Jezusom ... se delno nanaša tudi na to, da se je branil prevzeti militaristično vodstvo naroda po vzoru Makabejcev. V dneh Pavla je bila Palestina podobna tleči žerjavici. Rimskim prokuratorjem je sicer uspelo zatreti nastajajoči plamen ogorčenja na posameznih krajih, s tlečo žerjavico pa je bilo drugače. Če bi Jezus na višku svoje dejavnosti dal zapoved, bi tisoče mečev potegnili iz nožnic, in Rimu bi bilo težko brzdati izbruh nakopičenega religioznega idealizma in fanatičnega nacionalizma Judov. Za ljudstvo, čigar moč predstavljanja in duh takšnih idej in apokaliptičnega upanja je bila nakopičena, je bilo znamenje »Kristusa na kolu« nepopisna žalitev. Beseda o križu je bila za Žide nekaj skrajno spotikljivega. S čim takšnim niso hoteli imeti nobenega opravka.«

11. Kakšno napačno predstavo so imeli celo učenci, ki so bili z Jezusom tesno povezani? Utemelji odgovor.

¹¹ Celo najtesnejši tovariši Jezusa Kristusa so šele pozneje razumeli, da mora Mesija dvakrat priti in da se mora prvi prihod končati s »Kristusom na kolu«. Janez Krstnik je slišal v zaporu o Jezusovih nadnaravnih delih, toda očitno je pričakoval več, ker je poslal sle k Jezusu z vprašanjem: »Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo drugega?« Peter je spoznal, da je bil Jezus Mesija. Kljub temu ni razumel znamenj kot izpolnitev prerokb o njegovem prvem prihodu. (Mat. 16:16, 21—23) Celo po Jezusovi smrti in vstajenju so njegovi učenci pričakovali pri prvem prihodu še vedno vzpostavo zemeljskega Kraljestva. Vprašali so ga: »Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo Izraelu?« (Mat. 11:2, 3)

MUČILNI KOL NI NESMISELN

12. Kako so končno poskušali religiozni voditelji Židov pojasniti obe skupini prerokb o prvem in drugem prihodu?

¹² Po izlitju svetega duha ob binkoštih leta 33 n. št. so razumeli Jezusovi učenci, da mora priti Mesija dvakrat, in povsod so oznanjevali ‚to, kar so govorili preroki in Mojzes, da se bo zgodilo, namreč, da mora Kristus trpeti‘. (Dej. ap. 26:22, 23) Argumenti, ki so jih navajali kristjani iz Hebrejskih spisov, in razblinjeno upanje Židov, je pozneje navedlo židovske učenjake, da so mesijanske prerokbe na novo razlagali. V Danielu 7:13 je na primer rečeno, da bo prišel Mesija z oblaki nebeškimi, toda iz Zaharije 9:9 se vidi, da bo ponižno prijezdil na oslu. Pri neki razlagi v Talmudu poizkušajo rešiti problem tako, da učijo en sam prihod — na oblakih neba, če bo Izrael vreden, ali na oslu, če bo nevreden. (Babilonski Talmud, Sinedrij 98a) Neka druga razlaga upošteva obe skupini prerokb (o prvem in drugem prihodu) in pravi, da bosta dva mesija — eden je Jožefov sin in drugi je Davidov sin, in da se bodo na njiju izpolnile obe skupini prerokb. (Life and Times of Jesus the Messiah, Edersheim, zv. II, str. 434, 435.) Oba pa naj bi prišla ob istem času.

13. a) Kakšno verovanje je izključilo Jezusa v očeh Židov kot Mesijo? b) Kako so ta židovska gledišča naredila mučilni kol nekoristen?

¹³ Medtem pa so zastopali stališče, da Jezus ne more biti nobeden od obeh mesij, ker se ni držal ustnih izročil pismarjev, ravnanje proti tem pa je po Talmudu bolj kaznivo, kakor ravnati proti Hebrejskim spisom. Razen tega je rekel Jezus, da bo izpolnil Mojzesovo postavo — in jo s tem razveljavil. Toda v očeh Židov naj bi ta postava večno veljala. Razen tega so Židje verovali, da ne potrebujejo Mesije za rešitev in da imajo tri možnosti za dosego Kraljestva: z deli po postavi, z dajanjem siromašnim in zaradi potekanja od Abrahama. (Mat. 3:7—10; Rim. 3:20; 4:2, 3; 9:31, 32) Ta modrost pismarjev je razveljavila mučilni kol in ga naredila za rešitev nepotrebnega. Pavel je primerjal ničevost te napačne modrosti z Božjo močjo, s Kristusom na kolu. Kot »dobro vest« ni oznanjeval »v modrosti besede (pismarjev), da se ne uniči moč Kristusovega mučilnega kola. Kajti beseda o kolu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je moč Božja«. (1. Kor. 1:17, 18)

14. a) Kdo je zasmehoval Jezusa, ko je visel na mučilnem kolu, in s kakšnimi besedami? b) Kaj so ti dogodki v resnici potrjevali?

¹⁴ Kaj pa pomeni, da je šel Jezus kakor ovca v klanje, potrt, zaničevan, nezaželen in zavržen? (Iza. 53:1—7) Kaj pomeni, da je visel na mučilnem kolu navidez slab in nemočen, medtem ko so ga nekateri zasmehovali z besedami: »Aha, ki podiraš svetišče in ga v treh dneh postavljaš, pomagaj sam sebi in stopi s kola!« (Marko 15:29, 30) »Enako so ga pa zasramovali tudi višji duhovniki s pismarji in s starešinami in govorili: Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati.« (Mat. 27:41, 42) Vse to Jezusa kot Mesijo ni diskvalificiralo, temveč ga je v tej vlogi potrjevalo. (Ps. 118:22; Iza. 8:14; 28:16; 1. Petr. 2:4—8)

15. Kako gledajo tisti, ki gredo v pogubo, in oni, ki bodo rešeni, »Kristusa na kolu« in katero dejstvo ostaja kljub zasmehovanju tistih, ki se rogajo?

¹⁵ Pavel je odločno poudaril, da je Jehovina odkupna priprava edino sredstvo za rešitev. Judje so si želeli znamenj, Grki so iskali modrost, toda Pavel želi oznanjati »Kristusa na kolu«, četudi se Judje nad tem spotikajo in se zdi Grkom neumnost — »poklicanim, i Judom i Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost. Ker ‚neumnost‘ Božja je modrejša od ljudi in ‚slabost‘ Božja močnejša od ljudi«. (1. Kor. 1:22—25) Naj se zdi beseda o »Kristusu na kolu« Judom in Grkom slaba in nespametna, kljub temu je veliko močnejša in modrejša kakor židovska izročila in grške filozofije. Nadaljnji razlogi za to so obravnavani v naslednjem članku!