Pridiga na gori — ‚Nisem prišel razveljaviti, ampak izpolniti‘

V PRIDIGI na gori je Jezus izrazil globoko ljubezen in spoštovanje do napisane Božje besede. Rekel je: »Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke (to je vse Hebrejske spise): nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim.« (Mat. 5:17)

Z besedami in deli je Jezus dokazal, da se razlikuje od hebrejskih religioznih voditeljev svojih dni. Govoril je o času, ko ljudje ne bodo več oboževali Boga v templju, v Jeruzalemu. (Jan. 4:21) Primerjal je svoj nauk z »novim vinom«, ki se ga ne more dati v »stare mehove«. (Luk. 5:37) Jezus je tudi jedel s »cestninarji in grešniki« in čudežno ozdravljal na sabat. (Mar. 2:13—17; 3:1—5) Takšno obnašanje ni kršilo nobenega Božjega zakona, toda nasprotovalo je hebrejskim tradicijam, ki so jih imeli za važnejše od Hebrejskih spisov.a Ker so gledali na Jezusa kot na prestopnika Božjega zakona, so se farizeji in herodovci, še preden je imel znano pridigo na gori, zarotili, da ga bodo usmrtili. (Marko 3:6)

Božji Sin pa je zagotovil svojim poslušalcem, da ni prišel »razveljavljat« zakona. Njegovim zapovedim ni bil neposlušen, niti ni govoril, da bi bili nekateri deli za Izraelce neobvezni. Nasprotno, Jezus je prišel, da »izpolni« to Božjo zakonodajo. Kot človek brez greha se je popolnoma držal zakona vse »do smrti na mučilnem kolu«. (Fil. 2:8, NS; Hebr. 4:15; 1. Petr. 2:22) Tako je z žrtveno smrtjo izpolnil preroške predslike, prikazane z zakonsko ureditvijo žrtvovanja živali. (Dan. 9:26, 27; Hebr. 10:1—9)

Jezus ni izpolnil samo črke Zakona, temveč tudi duha, ki je bil za zakonom. Kjerkoli je zakon prepovedoval grešne prestopke, je Jezus obsodil stališče, ki je navajalo na takšne postopke. Božji zakon se je na primer kršil z ubojem in prešeštvovanjem, toda Jezus je pokazal, da če nekdo vztraja v jezi na nekoga ali pa gleda neko ženo s poželenjem, bodo misli tega človeka navedle na prestop. (Mat. 5:21, 22, 27, 28; Jak. 1:13—15) Ker se je Jezus v korist človeštva prostovoljno žrtvoval, je pokazal največji izraz ljubezni, za katero v Bibliji piše, da je »izpolnitev postave«. (Rim. 13:8—10; primerjaj z Janezom 15:13.)

Jezus je zatem v svoji pridigi izjavil: »Kajti resnično vam pravim: Dokler ne preideta nebo in Zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi.« (Mat. 5:18)

Po Kingdom Interlinear prevodu je Jezus uporabil tu besedo »amen«, kar pomeni »resnično«, »tako bodi«. Kot maziljeni Božji Sin, obljubljeni Mesija, je zares lahko zagotovil resničnost svojih besed. (Primerjaj z 2. Korinčanom 1:20; Razodetje 3:14.)

Božji zakon se bo izpolnil do »najmanjše črke ali pičice«. Najmanjša črka v takratni hebrejski pisavi je bila »j« (’) Določene hebrejska črke so bile značilne po tanki črtici, kljukici ali pičici. Pismarji in farizeji niso samo menili, da so besede in črke Božjega zakona zelo pomembne, temveč tudi črtice ali »najmanjše pičice«. Rabinska legenda prikazuje, da Bog govori: »Salomon in tisoči njemu podobnih bodo minili, toda ne bom dovolil, da se izbriše ena sama tvoja pičica (Tora ali Pentateuh).«

Možnost, da bi se ne izpolnila niti najmanjša pičica Božjega zakona, je bila tako majhna, da bi prej »prešlo nebo in Zemlja« (NS). To je pomenilo toliko kot »nikoli«, ker pokazuje Pismo, da dobesedno nebo in Zemlja ostaneta večno. (Ps. 78:69; 119:90)

Jezus je poudarjal svoje spoštovanje Božjega zakona tudi z besedami: »Kdorkoli torej popači eno najmanjših teh zapovedi in ljudi tako nauči, se bo imenoval najmanjši v nebeškem Kraljestvu; kdorkoli jih pa izpolnjuje in uči, ta se bo velik imenoval v nebeškem Kraljestvu.« (Mat. 5:19)

Človek je lahko »popačil« ali prekršil zapovedi tako, da jih namenoma ni poslušal, ali da je delal nekaj, kar je še hujše, namreč, da je učil hebrejske vernike — podložne Zakonu — da nekatere zapovedi te postave niso bile zanje obvezne. Dokler je veljal Zakon, je po njem prihajala do izraza Božja volja glede njegovega ljudstva. Če bi nekdo prestopal zapovedi ali učil nekaj, čeprav »najmanjše« važnosti, nasprotnega, bi bil to odpad od Boga. (Primerjaj Jakob 2:10, 11.)

»Zakon« je bil dan, da bi Izraelce vodil k Mesiji, ki bo najvažnejši vladar v Božjem Kraljestvu. (Gal. 3:24; Iza. 11:1—5; Dan. 7:13, 14) Glede na vstop v Božje Kraljestvo bo tisti, ki je prekršil Božje zapovedi, imenovan »najmanjši«. V Kraljestvo sploh ne bo prišel. (Mat. 21:43; Luk. 13:28)

Nasprotno pa so tisti, ki so se, kolikor so mogli, držali Mojzesovega zakona, ‚imenovani veliki glede na Božje Kraljestvo‘. To so ljudje, ki so sprejeli Jezusa za Mesijo in so biti nato pozvani, da vladajo z njim v Kraljestvu. (Luk. 22:28—30; Rim. 8:16, 17) Zanimivo je, da Pismo kaže na kraljevske osebnosti kot na nekaj »velikega«. (Preg. 25:6; Luk. 1:32)

Kar je Jezus zatem izjavil, je poslušalce verjetno osupnilo. Rekel je: »Kajti pravim vam, da nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo, če ne bo pravičnost vaša večja nego pismarjev in farizejev.« (Mat. 5:20)

»Pismarji« Jezusovih dni so sestavljali razred, ki je bil v Zakonu še posebej poučen. Čeprav so nekateri od njih bili saduceji, so mnogi pismarji pripadali »sekti« farizejev, katerih zahteve v pogledu ceremonialne čistoče, plačevanja desetine in drugih religioznih dolžnosti so prekašale Mojzesove zakone. (Dej. ap. 15:5)

Ti religiozni voditelji so se držali ozkega gledišča, da bodo s strogim dobesednim držanjem zakona dosegli pravičnost. Verovali so, da se pravičnost doseže samo z deli, ki so dobesedna izpolnitev Zakona. Po hebrejski tradiciji si je človek pridobil »zaslugo« vsakokrat, ko se je držal neke zapovedi. Verovali so, da je vsak prestopek imel za posledico »dolg«. Razumeli so, da obilje zaslug naredi človeka »pravičnega«, a preobilje dolgov ga je naredilo »brezbožnega«.

Toda takšno držanje zakona ni odgovarjalo Božjem merilu pravičnosti. (Rim. 10:2, 3) Malo pozornosti so posvečali razvijanju lastnostim, kot so ljubezen, pravičnost, ponižnost, prijaznost in zvestoba, toda Bog ima te lastnosti za važnejše od dobesednega držanja zakonskih predpisov. (5. Moj. 6:5; 3. Moj. 19:18; Miha 6:8) Jezus je upravičeno vzkliknil: »Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci! da dajete desetino od mete in kopra in kumine, opuščate pa, kar je važnejše v postavi: pravičnost, usmiljenje in vero.« (Mat. 23:23; primerjaj Lukež 11:42.)

Krščanska pravičnost je morala biti »večja nego pismarjev in farizejev«. Vsi, ki želijo biti pravi oboževalci Boga, morajo po Jezusovih besedah »oboževati Boga v duhu in resnici«. (Jan. 4:23, 24) Oboževati ga niso smeli le s predanimi zunanjimi deli, odgovarjajočimi zbirki Zakona, temveč v »duhu« — iz srca, polnega vere in ljubezni. (Mat. 22:37—40; Gal. 2:16)

[Podčrtna opomba]