Krvoskrunski zakoni — kako naj bi nanje gledali kristjani?

PRED nekaj leti je sodišče v eni od Skandinavskih dežel odločilo, da se ne ukrepa zakonsko proti moškemu, ki živi v zakonskem odnosu s svojo sestro. Član deželnega parlamenta je rekel, da se bo zavzel za spremembo zakona o krvoskrunstvu, tako da takšen odnos ne bi bil več nezakonit. Podobne slučaje lahko naštejemo iz več dežel.

Kaj je krvoskrunski zakon? Kaj pravi Biblija o tem, kar pomaga kristjanom pri odločanju, kakšno stališče bi morali zavzeti v zvezi s tem?

»Krvoskrunstvo« je spolni odnos med najožjima sorodnikoma. Ta beseda izvira iz latinske besede incestus. V latinščini pomeni enostavno »nečistost«, »pohotnost«. Ta latinska beseda ima torej širši pomen od naše, ki iz nje izvira. Seveda je vsako krvoskrunstvo nečistost ali pohotnost, toda ni vsaka nečistost krvoskrunstvo. Da pa vsebuje ta beseda tudi takšen pomen, je jasno razvidno iz latinskega prevoda Biblije Vulgata, kjer se pojavlja beseda incestus v 3. Mojzesovi 18:17, in sicer v zvezi z opisovanjem spolnih odnosov znotraj družine.a Angleški katoliški prevodi so dali tej besedi angleško obliko in sčasoma se je začela beseda latinskega izvora v angleščini uporabljati samo za seksualne odnose ali za zakon med bližnjimi sorodniki.

Za tiste pa, ki spoštujejo Božjo besedo, ni važno, kakšen latinski izraz ali izraz v kateremkoli drugem jeziku se uporablja, temveč kaj sama Biblija pravi o takšnem odnosu. V prvi vrsti: zakon zaveze, dan izraelskemu narodu, je prepovedoval določene zakonske odnose med sorodniki. (3. Moj. 18:7—18; 20:14, 19—21; 5. Moj. 27:23) Za kristjane je bistveno, da želijo ohraniti zakon časten in paziti morajo, da njihov zakon ne pride na slab glas pri drugih, in sicer znotraj kakor tudi izven krščanske skupščine. (Hebr. 13:4; 1. Kor. 10:32, 33; 2. Kor. 4:2)

Prepoved, ki se nahaja v Postavi glede zakonskih odnosov med bližnjimi sorodniki, nam vsekakor nudi vodilno načelo. Toda kristjani niso pod Postavo, ki je bila dana mesenemu Izraelu. Zato krščanska skupščina ni pooblaščena, da bi ta zakon poizkušala vsiliti tako, da bi zahtevala, da se je treba izogibati vsakega prepovedanega odnosa, ki je omenjen v postavi. (Dej. ap. 15:10, 11; Rim. 6:14; Gal. 2:21)

Lahko se opazi, da so bile določene prepovedi dane z namenom ohraniti red pri dednih pravicah med Izraelci. Prava bližina po krvnem sorodstvu ali družinska bližina, kot izgleda, ni bila edini faktor pri ugotavljanju, če je odnos moralen ali nemoralen. Nečak se torej ni mogel poročiti s teto, ni pa bilo prepovedano, če bi se stric poročil z nečakinjo. (3. Moj. 18:12—14) Krvno sorodstvo (ali če so v zakon vključene tete in strici) očitno ni bilo večje ali manjše v obeh primerih, kljub temu se eden dovoljuje, drugi pa ne.

Moški ni mogel poročiti žene svojega umrlega brata, kar danes v mnogih deželah ne bi imeli za krvoskrunstvo. In vendar lahko opazimo, da če je umrl mož brez naslednika, je bil po zakonu njegov brat dolžan vzeti vdovo za ženo in proizvesti naslednika v bratovem imenu. To pokaže, da takšen odnos v bistvu ni bil slab ali nemoralen. (3. Moj. 18:16; 5. Moj. 25:5, 6)

Zakon med bratranci in sestričnami, kjer so krvne zveze zelo tesne, ni bil prepovedan. Zakon s polsestro je bil prepovedan, ni pa bilo prepovedano, da se sin poroči s pastorko svojega očeta, to je s posvojeno hčerko, ne pa s potomko sinovih staršev. (3. Moj. 18:11)b

VAŽNI FAKTORJI ZA KRISTJANE

Dejstvo, da kristjani niso pod zavezo zakona, ne pomeni, da je vsak zakon med telesnimi sorodniki, pa če je še tako bližnji, za kristjane sprejemljiv. Upoštevati je treba, da se v Encyclopaedii Britannici (Macropaedia, V. zv. str. 323) pri pregledovanju krvoskrunstva obravnava zakon med starši in otroki in med brati in sestrami in je rečeno, »da je krvoskrunstvo brez izjeme obsojeno in se nanj običajno gleda z grozo«. V drugem članku (Micropaedia, X. zv. str. 479) piše: »Najbližji pristop k splošnemu pravilu, ki se nahaja v vseh znanih človeških kulturah, je tabu krvoskrunstva — prepoved spolnih odnosov med moškim in njegovo materjo, sestro, hčerko ali drugimi posebnimi sorodniki.« To govori (str. 480) o »osnovni trojici« matere, sestre in hčere, ki je v takšnih prepovedih krvoskrunstva.

Poglejmo v navdihnjene Krščanske grške spise. Izgleda, da je bil Pavlov nalog, napisan Timoteju, da naj postopa s starejšimi ženami ‚kakor z materjo, z mlajšimi kakor sestrami, v vsej čistosti‘, prav zato tako močan, ker so menili, da so spolni odnosi z materjo ali telesne sestro popolnoma nesprejemljivi in v osnovi nemoralni. (1. Tim. 5:2) Ker smo videli, da imajo takšne seksualne odnose skoraj povsod za odvratne, je očitno, da takšen odnos ne bi mogel izpolniti biblijsko zapoved: »Častit bodi zakon pri vseh.« (Hebr. 13:4)

Čeprav je verjetnost, da se to zgodi, brez dvoma zelo majhna, lahko vendarle rečemo, da je človek, ki se spusti v odnos roditelj — otrok ali brat — sestra, povsem nesprejemljiv za krščansko skupščino Jehovinih prič. Takšen se torej ne more krstiti, edino če bi najprej prekinil ta odnos. Nekdo, ki je krščeni član skupščine in se spusti v takšno skupnost, je po pravici izključen iz skupščine in je lahko ponovo sprejet šele tedaj, ko prekine to zvezo.

ODNOSI IZVEN NEPOSREDNE DRUŽINE

Kakšen pa je slučaj izven neposredne družine? Ker zakon zaveze ne velja za kristjane, lahko izgleda, da ni dovolj osnove v Pismu za zavzemanje jasnega stališča v tem, toda čim bližji so krvni odnosi v zakonu, tem jasneje naj da skupščina vedeti, da je takšna zveza nezaželena. Tu pride močno do izraza biblijsko načelo ljubezni, ker je znano, da čim bližje je krvno sorodstvo, tem večja je možnost pojave genetskih motenj pri potomstvu. (Rim. 13:8—10) Tudi je res, da v družbi na splošno »upada zgražanje zaradi krvoskrunstva z oddaljenostjo krvnih sorodnikov«. (Encyclopaedia Britannica, Macropaedia, V. zv. str. 323.) Čeprav torej zveze sorodnikov izven neposredne družine ne izzovejo nujne izključitve, bi vendarle morali skupščinski starešine upoštevati stopnjo bližine sorodstva tistih, ki so v takšni skupnosti, kakor tudi, kako to vpliva na skupščino in okolico. Po tem se morajo tudi ravnati, kadar želijo takšno osebo uporabiti na kakršenkoli zgleden način v skupščini.

Sorodstvo pa je lahko razen po krvi tudi po sklenitvi zakona. Kristjan naj se trudi, da se izogiba vsakega izzivanja javnih predsodkov, s tem da bi ranil strogo upoštevana načela v tem pogledu. Kadar sorodniki niso v krvni zvezi, ni nevarnosti, da bi prišlo do genetskih motenj, še pa lahko bližina njihovega sorodstva vpliva na častnost njihovega zakona v očeh družbe. Kakor je bilo pokazano, bi morali kristjani biti resno zaskrbljeni. (Hebr. 13:4) Podobno apostolom bi morali tudi mi želeti, da ljudem v okolici »ne bomo v spotiko«. (1. Kor. 10:32, 33)

Kateri primer pa je v zvezi s tem opisan v 1. Korinčanom 5:1? Tu je apostol opisal nemoralni odnos moškega z ženo njegovega očeta, očitno z mačeho. Poročilo ne pravi, da je šlo za zakon, pa vendar to apostol imenuje »nečistost« (porneia). Poročilo niti ne pravi, če je še živel oče tega moškega, čeprav bi bilo to lahko razvidno iz 2. Korinčanom 7:12, v primeru, če se ta vrsta nanaša na isti slučaj. Zato izgleda, da pri tem ni šlo za zakon, temveč enostavno za nemoralno življenje tega moškega s svojo mačeho. Toda čeprav tu ni bilo vključeno vprašanje zakona, se Pavel na to sklicuje kot na primer nečistovanja, »kakršnega še med pogani ni«. To jasno pokazuje, da so obstoječe družinske vezi naredile to nečistovanje še posebej spotikljivo.

OHRANITI ODGOVARJAJOČE RAVNOTEŽJE V NAŠEM GLEDIŠČU

Krščanska skupščina seveda ni dolžna vztrajati pri popolnem prilagojevanju raznim posvetnim načelom glede krvoskrunstva, niti k siljenju k cesarjevim zakonom, ki prepovedujejo določene oblike zakona (nekateri od teh zakonov gredo celo preko tistega, kar je prepovedovala Postava). Človeški zakoni in njihove razlage »krvoskrunstva« niso dosledni, temveč kažejo široke odklone. V nekaterih družbah menijo, da je krvoskrunstvo, če se moški poroči znotraj svoje družine ali vasi, ali v nekaterih primerih celo znotraj svojega rodu. V drugih družbenih slojih pa je pravilno nasprotno od tega in se obsoja osebo, ki ne sklene zakona znotraj svojega plemena ali rodu. (Hastingova Enciklopedija religije in etike, IV. zv. str. 253) V nekaterih orientalskih družbah imajo za nepravilno, če se poročijo ljudje z istim priimkom, ne glede, kako daleč so sorodstveno narazen. (Encyclopaedia Britanica, Macropaedia, V. zv. str. 32.) V nekaterih deželah ali državah se priznava zakon med bližnjimi sorodniki, v drugih pa ne.

Čeprav ti faktorji ne nudijo načela za moralnost, ki bi določalo, ali se nekoga sprejme v krščansko skupščino ali izključi iz nje, vendar lahko vpliva pri odločanju, ali se bo nekoga uporabilo na zgleden način v skupščini. Mnogo bo odvisno od tega, kako okolna družba gleda na skupnost določenih sorodnikov, ali bi povzročila veliko spotiko ali bi se le tu in tam slišali neugodni komentarji. (1. Tim. 3:7, 10)

Kadar so ljudje sklenili takšen zakon prej, preden so se krstili, in če to ni neposredna družinska zveza ter je iz te zveze mogoče že izšlo potomstvo, tedaj izgleda, da bi se lahko načelo iz 1. Korinčanom 7:24 razširilo tudi na takšne primere. V nekaterih primerih se zveza ne prizna kot zakonita v določenem področju. Zato bi bilo koristno, če osebe, ki živijo v takšni skupnosti, odidejo v drugo mesto, kjer bi njihova zveza bila zakonsko priznana in bi to povečalo stopnjo častnosti takšne zveze v očeh drugih. Če tega ne morejo storiti, pa se vendarle želijo krstiti in drugače v vsakem pogledu odgovarjajo, se jim lahko omogoči, da podpišejo izjavo, s katero se zavezujejo k zvestobi do njihove obstoječe skupnosti. Na to naj bi se gledalo kot na izraz njihovega sprejema te skupnosti kot obvezne, ne pa kot znak, da skupščina odobrava to zvezo.

Sigurno je, da se bodo tisti, ki so zelo zainteresirani, da imajo in ohranijo Božjo milost in blagoslov, varovali vsega, kar bi se neugodno odražalo na Božje ime in besedo. Čeprav osvobojeni podložnosti zakonu zaveze, dane Izraelcem, se bodo kristjani resno posvetili navdihnjenim besedam: »Samo naj svoboda ne bo za priložnost mesu, temveč po ljubezni služite drug drugemu.« (Gal. 5:13)

[Podčrtni opombi]