»Kraljestvo gospoda in Kristusa« prevzema oblast
1. Kdaj bodo 144 000 duhovno rojeni Kristusovi učenci prenehali biti podložniki njegovega duhovnega Kraljestva na Zemlji?
NAS vse zanima upravljanje naše bodoče svetovne vladavine. Sčasoma bodo vsi 144 000 Kristusovi zvesti duhovno rojeni učenci všteti med te vladajoče upravljalce. Tedaj ne bodo več zemeljski podložniki duhovnega Kristusovega Kraljestva, temveč bodo z njim kralji v nebesih. To soglaša z besedami iz Razodetja 5:9, 10, namenjene Jezusu Kristusu, Jagnjetu Božjemu: »Odkupilo (si jih) Bogu s krvjo svojo iz vsakega rodu in jezika in ljudstva in naroda, in si jih storilo našemu Bogu v kraljestvo in za duhovnike, in kraljevali bodo nad Zemljo.«
2. Iz katere skupine ljudi bodo vladajoči faktorji prihajajoče svetovne vladavine?
2 Upoštevaj, da v navdihnjeni izjavi ni rečeno, da je žrtveno Božje Jagnje odkupilo Bogu ljudi iz dvanajstih rodov izraelskega naroda, ki govorijo hebrejsko. Vladajoče faktorje naše prihajajoče svetovne vladavine ne bodo sestavljale samo osebe, odkupljene iz tega malega hebrejskega naroda, svojih korenin ne bodo imeli v mesenem izraelskem narodu — čeprav je bil tudi sam Jezus Kristus, Božje Jagnje, Žid ali Izraelec, ki je govoril hebrejsko, ko je bil še kot popoln človek na Zemlji. Ker je sedaj v nebesih, ni več poznan po telesu, ki ga je žrtvoval. (2. Kor. 5:16) Soglasno s tem bodo združeni z njim v svetovno vladavino ljudje, ki jih je odkupil, »iz vsakega rodu in jezika in ljudstva in naroda«.
3. Za koga na Zemlji se bodo torej zanimali sovladarji in zakaj?
3 Ti sovladarji bodo torej mednarodnega porekla. Zato se bodo seveda zanimali za vse člane človeške družine, ne glede na barvo, raso, rod, narod ali jezik. To je prav tisto, kar je potrebno, ker je Božje Jagnje umrlo za vse ljudi, ne samo za en narod ali ljudstvo.
4. Čigava last so državljani vseh narodov in zakaj?
4 Današnje politične vladavine štejejo svoje državljane za državno lastnino. Na ta način te vladavine odrivajo Boga, Stvarnika, in njegovega žrtvovanega Sina, Jezusa Kristusa, iz vladnega področja. Toda kmalu se bo na nebeškem sodišču božanske pravičnosti ugotovilo, da je Božje Jagnje, Jezus Kristus, bilo na Zemlji žrtvovano za tiste, ki sestavljajo državljane iz vseh narodov. Tako pripadajo na osnovi odkupne pravice vsi njemu, ne pa nekemu človeku ali ljudem. Oni so Kristusova last, da, in prav tako tudi last njegovega nebeškega Očeta, Boga Jehove. Torej ta odkup ni omejen samo na 144 000, ki bodo kralji s Kristusom v nebeški vladavini. O Božjem Sinu moramo imeti širše mišljenje, kakor ga je imel Janez Krstnik, ko je pokazal na krščenega Jezusa in rekel: »Glej, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« Da, odjemlje greh sveta. (Jan. 1:29)
5. Kako razširjena bo prihajajoča kraljevska vladavina in kdo bodo podložniki mesijanskega Kralja?
5 Popolnoma soglasna s tem dejstvom bo prihajajoča kraljevska vladavina splošna, svetovna. Pri sklicevanju na mesijanskega vladarja pravi prerokba Zaharije 9:10: »Knez ukaže (Knez miru) narodom, in gospostvo njegovo bo segalo od morja do morja in od velereke (Evfrat) do koncev Zemlje.« Podobna je izjava v prerokbi Psalma 72:7, 8: »Pravični bo v cvetu ob času njegovem in miru bo obilost, dokler ne izgine luna. In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej Zemlje.« Ta prerokba se ni izpolnila na krščanstvu, čeprav si lasti, da je Kristusovo Kraljestvo in trdi, da ima danes skoraj milijardo cerkvenih članov, toda ti so razdeljeni na mnoge sekte in denominacije po vsej Zemlji. Narodi, ki trdijo, da so krščanski, so politični nosilci človeške družbe, ki so najbolj ogrožali mir. Niso se izkazali kot enotni podložniki Kneza miru, Kristusa. (Iza. 9:6)
6. Kako so narodi krščanstva dokazali, da niso podložniki Kneza miru?
6 Mar niso bili krščanski narodi tisti, ki so uničili mir s splošno vojno v letih 1914—1918? Od 28 narodov in vladavin, ki so sodelovale v vojni, jih je več kot dvajset trdilo, da so krščanske. Zaradi kakšnega spornega vprašanja so se bojevali? Šlo je za svetovno oblast — ne za svetovno gospostvo Jezusa Kristusa, temveč za svetovno oblast tistega, ki bo zmagal v splošnem sporu. Toda I. svetovna vojna tega vprašanja ni dokončno rešila. Enaindvajset let pozneje so se začeli narodi ponovno boriti, in to v še mnogo večjem obsegu. Še danes, več kot dvaintrideset let po koncu druge svetovne vojne, vprašanje svetovne nadoblasti ni rešeno v zadovoljstvo narodov sveta. Politična situacija se nagiblje k tretjemu vsesplošnemu vojnemu nasilju.
7. Kakšno objavo krščanskih Jehovinih prič so svetovni narodi, ki dajejo na prvo mesto svojo vrhovnost, potisnili ob stran?
7 Narodi, ki so na prvo mesto postavljali svojo narodnostno suverenost, doslej niso posvečali pozornosti temu, kar so jim krščanske Jehovine priče oznanjevale celo tedaj, ko so se soočale z ogorčenim preganjanjem. Kaj so jim oznanjevale? Tole: da je zgodnje jeseni vojnega leta 1914 potekla njihova pravica vladanja svetu brez vmešavanja Božjega Kraljestva, ali da so se — če se poslužimo preroškega jezika Jezusa Kristusa — iztekli »časi narodov«, »določeni časi narodov«. Zatem je prišel čas, določen od Suverena vesolja, Boga Jehove, da vzpostavi »kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega«. On je povzročil rojstvo Kraljestva njegovega Kristusa, toda ne v Jeruzalemu na Bližnjem vzhodu, temveč v nebesih, na svoji desnici. (Luk. 21:24, NS) Ker se je to dogajalo v nebesih, je bilo za nas nevidno, toda dokazi za to so vidni našim očem v stvareh, ki jih je napovedal Jezus Kristus kot vidni »znak« za nas. (Mat. 24. in 25. poglavje; Mar. 13:3—37; Luk. 21:5—36)
ZAČENJA SE »KRALJESTVO GOSPODA NAŠEGA IN KRISTUSA NJEGOVEGA«
8. Od kdaj je »znak« čitljiv in čas katere objave je pokazoval?
8 Koliko nas je opazilo »znak« in razbralo kaj pomeni, ko se je odvijal pred našimi očmi od zaključka časa narodov leta 1914? Znak pokazuje, da je bil takrat pravi čas za glasno objavo v nebesih: »Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega, in kraljeval bo na vekov veke.« (Razod. 11:15)
9. Kako se to »kraljestvo« primerja s kraljestvom, omenjenim v Kološanom 1:13, in kdo bo, kot je rečeno, vladal kot kralj v njem?
9 Poslušajmo to objavo še enkrat in upoštevajmo, kaj pravi. Ni rečeno »in kraljevala bosta na vekov veke«, temveč »in kraljeval bo na vekov veke«. Kdo bo torej kraljeval na veke? To mora biti tisti, ki zavzema vodilno mesto v objavi, tisti, ki ima Kristusa ali Maziljenca. Mora biti tisti, ki se imenuje »naš Gospod«. Tisti, ki ga v nebesih nazivajo »naš Gospod«, je glavni, »njegov Kristus« pa je podrejen, pomočnik. Zato je vladavina, ki se imenuje »kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega«, veliko večjega obsega kakor »kraljestvo Sina Božje ljubezni«, o katerem se govori v Kološanom 1:13. Apostol Pavel je omenil takšno kraljestvo 35 let, preden je Janez napisal Razodetje. Bog Jehova je torej tisti, ki bo resnično začel vladati ob prevzemu oblasti, »kraljestva sveta«. On je »Gospodar Zemlje«. (Razod. 11:4; Zah. 14:3—9)
10. Začetek česa označuje Boga za »kralja večnosti«?
10 Da je prej omenjena uporaba izraza »naš Gospod« pravilna, dokazuje to, kar so rekli štiriindvajseteri starešine v oboževanju pred Božjim prestolom: »Zahvaljujemo te, Jehova Bog, Vsegamogočni, ki si in ki si bil, da si prejel moč veliko svojo in si zakraljeval.« (Razod. 11:16, 17) To označuje začetek posebnega obdobja vesoljne vladavine Boga, »Kralja večnosti«. (1. Tim. 1:17; Razod. 15:8)
11. Kakšno vlogo ima simbolično moško dete, ki ga je rodila Božja »žena«, toda kdo pravzaprav kraljuje?
11 Kraljevanje Boga Jehove je poveličevano tudi z besedami, ki so bile izrečene v zvezi z rojstvom potomca Božje nebeške »žene«. Potomec je prikazan kot moško dete, »ki bo paslo vse narode s palico železno«. To gotovo pomeni, da bo simbolično moško dete razbilo vse politične narode na Zemlji na koščke, kot se razbije lončena posoda. Izpolnilo bo torej vladarsko vlogo. Toda kdo bo pravzaprav vladal? Odgovor na to vprašanje najdemo v besedah: »In njeno dete je bilo vzeto k Bogu in k prestolu njegovemu.« (Razod. 12:1—5)
12. Kdo postavi na prestol simbolično moško dete in za koga je zato rečeno, da ima kraljestvo? Komu je dana »oblast«?
12 Bog je ta, ki postavlja na prestol to simbolično moško dete. On je Izvor vse pravične vladavine. Simboličnemu detetu je dan položaj pomočnika v Božji vladavini. O zastopništvu Božje vladavine se je govorilo kot o nečem povsem novem, tako svežem — kakor je pred kratkim rojen otrok, ne pa kot o nečem, kar je obstajalo že od binkošti leta 33 n. št. Zato se je, ko je izbruhnila vojna v nebesih po rojstvu tega simboličnega moškega otroka in se končno izbojevala zmaga in so satan in njegovi demoni bili odstranjeni, slišal močan glas v nebesih, ki je govoril: »Zdaj je prišlo zveličanje in moč in kraljestvo (čigavo?) Boga našega in oblast Kristusa njegovega, ker vržen je doli naših bratov tožnik.« (Razod. 12:7—10) Tako je za kraljestvo ponovno rečeno, da je od našega Boga. Bog je tisti, ki v resnici vlada, njegov Kristus ali Maziljenec, Jezus, pa dobiva »oblast«, da vlada podrejeno Gospodu Bogu.
13. Kaj je bilo v odnosu na Jehovo ob koncu časa narodov leta 1914 sporno in kako je bilo to izraženo davno pred tem na Zemlji?
13 To je utemeljen biblijski razlog, zakaj so stvari postavljene tako, s poudarkom na kraljevanju Boga Jehove. Njegova vesoljna suverenost je bila sporna, ko je bilo treba prevzeti »kraljestvo sveta« ob koncu časa narodov, leta 1914. Dva tisoč pet sto dvajset let pred tem je imel Jehova na Zemlji, Kraljestvo, ki ga je predstavljalo sredi poganskih narodov. To je bilo kraljestvo Davidove kraljevske hiše v Jeruzalemu. David in njegovi kraljevski nasledniki so sedeli na »Jehovinem prestolu« v glavnem mestu izraelskega naroda. (1. Letop. 29:23) Malo pred svojo smrtjo je dal David velikodušni prispevek h gradnji Jehovinega templja in takrat je rekel: »Tvoje je kraljestvo, o Jehova, in ti si povišan kot glava nad vsem!« (1. Letop. 29:11) Kraljestvo Davidove kraljevske hiše je bilo torej izraz vesoljne suverenosti Boga Jehove v odnosu na Zemljo.
14. Kakšna prekinitev je sledila glede zavzemanja prestola po Davidovih potomcih kljub Božji večni zavezi z Davidom za kraljestvo?
14 V soglasju z Božjo zavezo, ki jo je sklenil s kraljem Davidom glede večne vladavine, je Davidova kraljevska hiša zasedala »Jehovin prestol« v Jeruzalemu vse do leta 607 pr. n. št. V tistem tragičnem času je babilonska vojska zavzela in uničila Jeruzalem, in kralj Zedekija je bil pregnan v Babilon. Popolno opustošenje Judeje je sledilo sredi mesečevega meseca tišrija istega leta. Čeprav so preživeli izgnani Hebrejci sedemdeset let pozneje obnovili Jeruzalem in Judejo, »Jehovin prestol« ni bil ponovno vzpostavljen, da bi na njem upravljali Davidovi potomci s kraljevsko pravico do krone in žezla. Zakaj ne?
15. Kako je prekinitev Jehovine suverenosti glede Zemlje prikazana v sanjah kralja Nebukadnezarja?
15 To je bilo zato, ker so se z opustošenjem Judeje leta 607 pr. n. št. pričeli časi narodov, ki naj bi trajali dva tisoč pet sto dvajset let ali do leta 1914 n. št. Jehovina suverenost glede na Zemljo je bila podobna ogromnemu drevesu v Nebukadnezarjevih sanjah. To drevo je bilo posekano — samo njegov panj s koreninami je ostal v zemlji. Miniti je moralo »sedem časov« preden je lahko zrasel prvi poganjek. Zato je bil panj okovan z železnimi in bronastimi obroči, da bi ostal, dokler ne mine »sedem časov«. (Dan. 4. pogl.) Po tej predsliki bi se Jehovina vesoljna suverenost glede naše Zemlje ponovno izražala po zaključenih »sedmih časih« neoviranega poganskega vladanja Zemlji.
16., 17. a) Katero kraljestvo bi moralo preiti v Jehovino last v označenem času in kakšen razglas bo primeren? b) Kaj se bo objavilo ob uničenju Babilona velikega glede utrjevanja Jehovine vladavine?
16 V tistem času, ki je bil posebej označen v od Boga določenem poteku dogodkov, naj postane »kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega«. (Razod. 11:15) To naj bo tehten razlog za veliko veselje vseh tistih v nebesih in na Zemlji, ki so prosili Boga, da ponovno potrdi svojo suverenost glede naše Zemlje, kjer so tako dolgo vladale poganske sile. Takrat, in ne ob izlitju svetega duha ob binkoštih leta 33 n. št, bo čas za objavo Psalma 97:1, 9: »Jehova kraljuje, poskakuj Zemlja, vesele naj se otoki mnogi. Zakaj ti, Jehova, si najvišji nad vso Zemljo, silno povišan si nad vse bogove.« (Tudi Psalm 99:1) Pozneje, pri uničenju Babilona velikega (svetovnega kraljestva krive religije), se bo Jehovino kraljevanje utrdilo. Z »Alelujah« bodo odzvanjali vzkliki:
17 »Alelujah (hvalite Jah)! ker zakraljeval je Jehova, Bog naš, Vsegamogočni.« (Razod. 19:6)
18. Kdo si je nadel moč, da vlada kot Kralj, in katero darilo daje svojemu Sinu?
18 Te objave smelo poudarjajo dejstvo, da je suvereni Gospod Jehova tisti, ki prevzema kraljevsko oblast nad našo Zemljo ob koncu »sedmerih časov« poganskega vladanja. On je tisti, ki daje sam sebi veliko moč in prevzema »kraljestvo sveta«. (Razod. 11:15—17) Zatem daje svojemu Sinu, Jezusu Kristusu, delež v »kraljestvu sveta«. Zato ima »njegov Kristus« delež v nečem, kar ni imel nikoli prej, in to je darilo od suverenega Gospoda Jehove. To je prav tisti dar, ki mu ga je obljubil, in sicer v času, ko je nameraval premagati in uničiti kraljestvo Davidove kraljevske hiše v Jeruzalemu. Zadnjemu vladajočemu potomcu kralja Davida je nato rekel: »Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! Kar je, ne bo več tako ... Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bo več — dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam.« (Ezek. 21:25—27)
19. Zakaj Jezus v soglasju s prerokbo iz Luk. 21:24 ni mogel celo ob binkoštih 33 n. št. dobiti tistega, za kar si je pridobil »zakonsko pravico«?
19 Jezus Kristus se je s svojo zvestobo do smrti kot človek izkazal kot tisti, ki ima zakonito pravico. On je Davidov stalni dedič. Toda tisto, do česar je imel zakonito pravico, ni dobil leta 33 n. št. po vnebohodu. Štiriinštirideset dni pred vnebohodom je izrekel prerokbo, zapisano v Luk. 21:5—36. V njej je napovedal uničenje takratnega Jeruzalema, ki je padel v roke rimskih legij leta 70 n. št, in v zvezi s tem je rekel: »In padali bodo (Hebrejci) od ostrine meča, in gonili jih bodo v sužnost po vseh narodih, in Jeruzalem bodo teptali pogani, dokler se ne dopolnijo časi poganov.« (Luk. 21:24) Tako ni mogel dobiti tistega, do česa si je pridobil »zakonsko pravico« leta 33 n. št., celo ob binkoštih istega leta ne.
20. Do česa je Jezus pridobil »zakonsko pravico« po Ezekielu 21:25—27 in samo kaj je lahko David zapustil Jezusu kot stalnemu dediču?
20 Tisto, do česar je Jezus Kristus imel »zakonsko pravico«, je bilo Davidovo kraljestvo, zemeljsko kraljestvo — »krona«, ki so jo nosili David in njegovi kraljevski nasledniki. (Ezek. 21:25—27) Jezus se je rodil kot popoln človek v Davidovi kraljevski družini in tako je naravno pripadal potomstvu Davidovega kraljestva. (Rim. 1:3, 4; Luk. 1:32, 33) Ker je bil David zemeljski kralj, ni mogel dati Jezusu Kristusu nič več kot je imel sam — zemeljsko kraljestvo. Angel Gabriel je rekel Jezusovi zemeljski materi, židovski devici Mariji, da mu bo dal Bog »prestol Davida, očeta njegovega«. Je dobil Jezus to kraljestvo leta 33 n. št., ko se je vrnil v nebo in sedel Bogu na desnico? Davidovo kraljestvo je padlo leta 607 pr. n. št. in je moralo ostati nedelavno »sedem časov« poganskega vladanja svetu ali 2520 let, od leta 607 pr. n. št. naprej. (Dej. ap. 1:6)
21. Na kaj je moral čakati Jezus, da je Bog prevzel, preden se je lahko okoristil pravice do Davidovega kraljestva?
21 Preden je torej lahko oslavljeni Jezus Kristus koristil pravico do Davidovega zemeljskega kraljestva, je moral čakati na Božji desnici, dokler se niso končali časi narodov leta 1914 n. št. (Hebr. 10:12, 13) Moral je čakati, dokler Jehova Bog ne prevzame »veliko moč« kot vesoljni suveren in zaključi čas poganov ter si vzame »kraljestvo sveta«. Zatem je Bog lahko pozval Jezusa, stalnega dediča kralja Davida, da sodeluje z njim v »kraljestvu sveta« — v kraljevanju vsemu človeštvu na Zemlji. (Raz. 11:15)
22. Kdaj je bilo torej proizvedeno novo kraljestvo in kako to prikazujejo biblijske prerokbe?
22 Tako se je leta 1914 n. št., in ne leta 33 n. št., zvalil simbolični »kamen« z visoke gore, ki je v Nebukadnezarjevih sanjah predstavljal Jehovino vesoljno suverenost. (Dan. 2:34, 44, 45) To je bilo v času, ko so Jehovine »noge« stale »na (simbolični) Oljski gori« in jo razdelile po sredini v dve gori — eno v smer severa, drugo pa v smer juga. (Zah. 14:4, 9) To odgovarja rojstvu moškega deteta po Božji nebeški »ženi«, kot je opisano v Razodetju 12:1—5. Na ta način se je proizvedlo novo kraljestvo, nov izraz Božje suverenosti glede naše Zemlje. Bog je zatem ustoličil svojega imenovanega Kralja, da bi opravljal svoje »zakonite pravice«. Simbolični bakreni in železni okovi so bili odstranjeni s »panja« Božje prekinjene suverenosti glede naše Zemlje. Nad panjem je minilo predpisanih »sedem časov«. (Dan. 4:23, 26)