Kako lahko najdemo resnično srečo?

KATERI SO NAJVAŽNEJŠI POGOJI ZA TO, DA BI BILI SEDAJ SREČNI?

ŽE danes obstaja daljnosežna možnost, da lahko postanemo resnično srečni, v bližnji bodočnosti pa bomo zagotovo še mnogo srečnejši.

Ta ugotovitev ne izhaja iz nekih želja. Temelji na izkušnjah, ki jih imajo stotisoči danes na vsej Zemlji, in na zagotovljenih pričakovanjih glede bodočnosti.

Kateri pa so najvažnejši pogoji, da bi že sedaj postali srečni? Odgovor na to je lahko zelo različen; pač po stališču opazovalca. Nekaterim ljudem na primer ni nič hudega, zato menijo, da se lahko veselijo skoraj vsega. Toda takšni so žrtev samoprevare, ker je v tem svetu veliko zelo slabega.

Drugi so padli v drugo skrajnost. Skoraj nikjer ne najdejo ničesar dobrega in zato nimajo nobenega razloga za srečo. V večini primerov so enakega mnenja kakor grški pesnik Sofoklej, ki je rekel: »Nikogar naj pred njegovo smrtjo ne imenujemo srečnega.«

Toda pri teh glediščih gre za skrajnosti. Nekje vmes leži uravnovešeno gledišče o tem, kaj človeka osreči. In na splošno soglaša večina avtoritet v tem, da morajo biti brezpogojno izpolnjeni različni odnosni pogoji.

Istočasno pa skoraj vsi opazovalci prezrejo najvažnejši pogoj, da bi lahko bili srečni! In če tega ne upoštevamo, so končno tudi ostali neučinkoviti:

Najprej poglejmo nekaj osnovnih faktorjev, ki celo danes, v tem stiskanem svetu, lahko prispevajo k srečnemu življenju. Nato se bomo obrnili k najvažnejšemu pogoju, da bi ugotovili, zakaj je neobhodno potreben, če hočemo v bodočnosti postati še srečnejši.

Biti hvaležni za to, kar imamo

Gotovo srečamo v vsakdanjem življenju veliko hudega. So pa tudi stvari, za katere smo lahko hvaležni, nekaj, kar nam je v veselje, samo če si vzamemo čas, da o tem razmišljamo.

Že na preprost način se lahko zavedamo tega, da že sedaj uživamo določeno mero sreče: tako namreč, da mislimo še na druge možnosti. Skoraj vsakdo med nami si lahko zamisli tragični dogodek, ki bi vplival na njegovo sedanjo srečo. To pomeni, da že sedaj uživamo določeno mero sreče, če ta dogodek ni nastopil. Čeprav se morda v svojem položaju ne počutimo zelo srečne, nam takšno razmišljanje pomaga spoznati, da nam gre običajno bolje, kakor pa bi lahko bilo.

Biti hvaležni za to, kar imamo, gotovo tudi pomeni biti hvaležen za življenje. Morda imamo mnogo problemov, ki nas stiskajo, kljub temu smo raje živi kakor mrtvi, ali ne? Samo ljudje, ki so izgubili duhovno ravnotežje, naredijo samomor. Da, življenje je »sladko« in oklepamo se ga tako dolgo, dokler se le da.

Edina alternativa k življenju je smrt, stanje, v katerem ne moremo ničesar več užiti. Biblija pravi: »Mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propov. 9:5) Zato je rečeno v predhodnem stavku: »Tudi živečemu psu je bolje nego mrtvemu levu.« (Prop. 9:4) Biti živ in biti človek pa je veliko bolje, kakor biti skala ali drevo ali žival — ali celo mrtev. Lahko smo srečni, da kot ljudje živimo, če si le vzamemo čas, da o tem razmislimo.

K naši sreči lahko prispevajo tudi mnoge preproste reči v življenju, če jih opazujemo s pravilnega stališča. Čudovit sončen dan je užitek. Isto velja tudi za naravo, za drevesa, cvetlice, živali, gore, reke in jezera. Tudi v velemestu lahko doživljamo lepe dneve in najdemo prijetne prostorčke, kjer se lahko sprostimo.

Ali lahko vidiš? So ljudje, ki tega ne morejo, ljudje, ki so slepi. Vprašaj slepega, če bi bil vesel, če bi spet videl? Ali pa zapri oči in poizkusi premisliti o svojem vsakdanjem delu. Bolje boš razumel, kako dragocen je vid in zanj si lahko hvaležen.

Isto velja za okus in vonj. Kakšno jed, ki jo imamo posebno radi, smo morda jedli že več stokrat, toda če vonj te jedi izdaja, da je spet pripravljena, smo srečni.

Da, ustvarjeni smo tako, da nas nekaj res dobrega v življenju nikoli ne dolgočasi. Če bi mislili na vse dobro, kar smo dobili, bi bili bolj hvaležni in bolj srečni.

Veseliti se dela

Biti srečen, pomeni delati. Bolj zadovoljni smo, če imamo neko koristno delo. Delo je za nas pravzaprav blagoslov.

Morda se nam kdaj zdi, da bi bilo najbolje, če ne bi sploh ničesar delali, toda v resnici ni tako. Če bi nam bilo kakor po čudežu odvzeto vsakršno delo, bi bilo življenje za nas neverjetno dolgočasno, ker smo ustvarjeni tako, da je naše dobro počutje odvisno od zmerne dejavnosti.

Mar delo, četudi izgleda še tako nezanimivo ali nevarno, ne prispeva k temu, da lahko zaslužiš za svoje življenjske potrebščine in kriješ izdatke? Zate je torej važno. Pomembno pa je tudi za družbo na splošno, ker če bi odpravili vsa navidezno rutinska ali »topoglava« dela, kako dolgo bi tedaj še delovala družbena ureditev?

Vzemimo, da tvoje delo ni toliko zaželeno kakor delo nekoga drugega. Toda prispeva vsaj v določeni meri ne le k tvoji blaginji, temveč tudi k blaginji drugih. Če gledaš na stvar tako, boš našel zadovoljstvo v trudu, da opravljaš dobro delo. V nekem mesečnem poročilu Royal Banke of Canada je rečeno:

»Delavec, ki je sposoben opravljati majhne naloge, za katere je zadolžen, zagotovi uspeh največjega podjetja in kdor se svoji nalogi posveti z gorečnostjo in odločnostjo in zastavi vse svoje sposobnosti, ima zavest, da je naredil nekaj, kar je pogoj za to, da je lahko srečen.«

Še važnejši pogoj

Še važnejši pogoj, da bi bili lahko srečni, je povezan z našim odnosom do drugih. Samo takrat smo lahko zares srečni, če občutimo prijateljstvo ali naklonjenost, prisrčnost in razumevanje, da, ljubezen drugih ljudi.

Res je: Kdor živi v velemestu, si bo tu in tam želel, da ne bi videl nikogar več. Toda le kdo si v resnici želi biti čisto sam? Misel nam bo morda kratek čas ugajala, dejstvo pa je, da brez drugih ljudi ne moremo biti resnično srečni, celo tedaj če nas včasih razočarajo ali če se nad njimi jezimo. Nihče, kdor je bil v samici (vseeno, kako dolgo), ni zato postal srečen.

Ne gre pa le za to, da smo med ljudmi. Važen pogoj za srečo je v tem, da izkazujemo ljubezen. Ljubezen pa, ki rodi najboljše uspehe, je ljubezen, ki temelji na pravičnih temeljnih načelih, izdaja prisrčnost in naklonjenost.

Pod naslovom »ljubezen — najvažnejši pogoj za srečo« je izšlo v časopisu Psychology Today naslednje pojasnilo psihologa Roberta M. Gordona:

»Ljubezen je daleč najvažnejši faktor v življenju človeka. Največjo vlogo ima pri ugotovitvi meril, ki se jim pustimo voditi pri najvažnejših odločitvah v življenju in pri izbiri življenjskega stila. Nekdo, ki je občutil v otroštvu malo ljubezni, je nesrečen in razvija vrednostna merila, ki prispevajo k temu, da ostaja tudi v poznejšem življenju nesrečen.«

Pogosto želijo ljudje pomanjkanje ljubezni in sreče nadomestiti z denarjem ali materialnimi dobrinami. Toda take stvari nikoli ne morejo biti primerno nadomestilo za srečo, ki nastane iz človeških odnosov, ki temeljijo na ljubezni.

Pomeni to, da nikoli ne bi mogli postati zares srečni, če v otroštvu nismo občutili nobene ljubezni? Ne, saj se lahko ljubezen razvije in goji v vsaki starosti. Zakaj? Ker smo bili ustvarjeni za to, da ljubimo in da reagiramo na ljubezen — sestavni del človekovega prirojenega smisla za družabnost. Bog nas je ustvaril s to sposobnostjo. Ljubezen se lahko vname, ne glede na prej doživeta razočaranja.

Da, rojeni smo z zahtevo po tem, da smo ljubljeni in da reagiramo na ljubezen drugih. V kanadskem časopisu Maclean’s smo brali:

»Odkritosrčen smeh majhnih otrok, prvo očarljivo znamenje sreče, so preiskovali mnogi znanstveniki ...

Iz tega so ugotovili splošni človeški vzorec obnašanja: do šestih mesecev starosti se bodo otroci vsake rase skoraj brez razlike prijazno nasmehnili odraslemu.

Ta prirojeni smisel za družabnost se kaže tako, da se dojenčki le redko nasmehnejo igrači ali steklenički, temveč skoraj samo ljudem.«

»Zlato pravilo«

Kar delajo drugi, vpliva na našo srečo in kar delamo mi, vpliva na srečo drugih. Brez tega enostavno ne gre: naša sreča je neločljivo povezana z življenjem mnogih ljudi, z življenjem naše družine, prijateljev itd.

Kolikor je v naši moči, nikar ne iščimo svoje sreče na račun sreče drugih. To temeljno načelo se imenuje »zlato pravilo«, ki ga najdemo v Bibliji in ga je Jezus izrazil takole: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim.« (Mat. 7:12)

Kaj se bo zgodilo, če bomo z drugimi ravnali tako — prijazno, ljubeče, pošteno in nepristransko? Če bomo lepo ravnali z ljudmi, bodo reagirali prav tako kakor otrok, ki s smehljajem odgovori na naš nasmeh. Res je, da ne bodo vsi ugodno reagirali na to, večina pa gotovo.

To nas bo osrečilo, ker je Jezus rekel: »Veliko bolje je dati nego vzeti.« (Dej. ap. 20:35) To pokazujejo besede neke stare matere, ki ji je umrl mož. Pisala je:

»Ker (mojega moža) ... več ni, delam kaj za svoje otroke in vnuke, ... kar jim je v veliko veselje. Ampak naj bom poštena: kadar zanje delam, tedaj je moje veselje veliko večje od njihovega.«

Če ta žena ne bi ničesar delala za druge, tedaj za veselje ne bi bili prikrajšani samo oni, temveč tudi sama. Odkrila je, kako resnične so besede angleškega filozofa Johna Stuarta Milla, ki je rekel, da so edino srečni tisti ljudje, »ki so svoje oči uprli v nekaj drugega kot v lastno srečo, namreč v srečo drugih«.

Dobri rezultati

Če si ljudje izkazujejo pravilno vrsto ljubezni, lahko padejo vse ovire. Jehovine priče iz vseh narodov vedo to, ker so opazovale, kako dobre rezultate rodi izkazovanje ljubezni vsem ljudem, brez razlike. Trudijo se uporabljati »zlato pravilo« in gojiti duha »radodarnosti«.

Zato se v trudu, da bi odpravili ovire nacionalizma in rasizma, po vsem svetu dosegli mnogo več kakor drugi ljudje. Govornik je pred skupino več kot sto afriških prič iz Nigerije, ki so obiskale kongres Jehovinih prič v Pennsylvaniji (ZDA), rekel:

»Tisto čudovito pri takšnem obisku je v tem, da lahko sami vidimo, kako živi Jehovino ljudstvo kakor velika, srečna družina in kako se izpolnjujejo Jezusove besede iz Janeza 13:35: ‚V tem spoznajo vsi, da ste učenci moji, ako imate ljubezen med seboj.‘«

Dva, ki sta šele pred kratkim začela obiskovati sestanke Jehovinih prič, sta rekla: »Prijazno zanimanje, ki ga imajo priče med seboj, je naredilo na naju najgloblji vtis. To prijazno skupnost doslej najbolj ceniva.« Neki interesent iz Nove Mehike je pisal: »Obiskal sem nekaj sestankov in sem bil prevzet od ljubezni in prijaznosti, ki mi jo je izkazala skupščina.« Ko so vprašali nekega moža, kaj je prispevalo k temu, da je prekinil s svojim prejšnjim nedostojnim življenjem, je odgovoril: »Izkazali so mi ljubezen. Zanimali so se zame.«

Jezus je rekel: »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.« (Mat. 22:39) Ljubezen do bližnjega se kaže predvsem v tem, da smo pripravljeni pomagati in spoštujemo pravice in lastnino drugih. To vodi pogosto do dobrih rezultatov. Po nekem kongresu, ki so ga imele Jehovine priče v Kelowni (Britanska Kolumbija, Kanada), je na primer pisal Pričam mož, ki je bil odgovoren za areno:

»V preko dvajsetih letih, v katerih delam za to areno, še nikoli nisem pisal takšnega pisma. To je prvič in verjetno tudi zadnjič, da sem pisal pismo najemniku in se odkritosrčno zahvalil za takšno odlično sodelovanje med prireditvijo z osebjem arene.

Vaši bratje in sestre, ki so bili zadolženi za upravo in splošna dela pri tem kongresu, so se izkazali za izjemno uslužne in tako povzročili, da je bila ta prireditev ena najbolj razveseljivih nalog, ki smo jih kdajkoli imeli, odkar pripadamo upravnemu štabu arene.

Zahvaljujemo se vam, da ste prišli v našo areno, in upamo, da bomo še v službi, kadar spet pridete.«

Ko je Jezus rekel »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe«, je gotovo vključil tudi ljudi, ki so nam najbližji. To bi bili naši najožji sorodniki. Ker je družina Božja ureditev, lahko razumljivo pričakujemo, da smo v njej lahko srečni.

Tudi tukaj pride do dobrih rezultatov, če uporabljamo »zlato pravilo« in nesebično delamo za druge družinske člane. Marsikatera družina, ki je bila že blizu razpada, je bila zelo okrepljena in srečnejša, ker je sledila temu nasvetu. In čim boljša načela obnašanja so se uporabljala, tem srečnejša je postala družina. Če pa jih pustimo ob strani, lahko nastane nepopravljiva škoda.

V družinskem življenju je veliko enostavnih majhnih radosti, ki so lahko izvor sreče, če le razmišljamo o njih. O enem primeru poroča časopis Maclean’s:

»Zgodovinar Will Durant je povedal, da je iskal svojo srečo in je bil razočaran. Iskal jo je v potovanjih pa se jih je naveličal, v bogastvu, a je prešel v spore in skrbi. Iskal je svojo srečo v pisanju, a se je utrudil.«

Nekega dne pa je opazoval ženo, ki je v malem avtomobilu nekoga čakala, v naročju pa ji je spal otrok. Neki mož je stopil z vlaka, prišel k njej, nežno poljubil ženo, nato otroka, zelo rahlo, da ga ne bi zbudil. Nato so se skupaj odpeljali ... in se Durantovemu pogledu skrili; ta je stal in spoznal, kaj je resnična sreča.

Pozneje je pisal: ‚Vsaka normalna funkcija življenja skriva v sebi določeno veselje.‘«

Da, hvaležnost za dobro, ki smo ga sprejeli, in izživljanje ljubezni na vseh področjih človeških odnosov prispeva presenetljivo k naši sreči. To velja celo v svetu, polnem problemov.

Je pa še neki mnogo važnejši pogoj, ki pa je tolikega pomena, da ne moremo biti resnično srečni, če ostane neizpolnjen. Za kaj gre pri tem neizogibno potrebnem pogoju za srečo? Naslednji članek bo to pokazal.