Jezus Kristus – zgodovinska osebnost

NAPISANIH je bilo že mnogo knjig, v katerih se je dvomilo v pristnost in zanesljivost biblijskega poročila. Posebna tarča nezaupljive kritike je poročilo Evangelijev o Jezusovem življenju. Kaj od tega lahko verujemo? Je Jezus dejansko živel? Ali posredujejo Evangeliji o njem zanesljivo podobo?

Mnogi kritiki so v glavnem istega mišljenja kakor pokojni Albert Schweitzer. Po njegovem mnenju je v Evangelijih prikazani Jezus, ki je trdil, da je Mesija, oznanjeval Božje Kraljestvo in umrl, da bi dal svojemu delu končno posvetitev, »literarna iznajdba prvih Evangelistov«. Schweitzer nas je hotel prepričati, da je bil Jezus v resnici religiozni fanatik in da se ne ve, če je bil »resnična zgodovinska osebnost«. Ko je Schweitzer prišel do tega zaključka, je zapustil svoj poklic duhovnika in profesorja teologije, zopet sedel v šolske klopi, študiral medicino in postal zdravnik.

Nekateri kritiki gredo celo tako daleč, da trdijo, da oseba, kot je Jezus Kristus, ni nikoli živela. Kakšne dokaze imamo za to, da je Jezus resnično živel?

ŽIDOVSKA PRIČEVANJA

Tu je najprej pričevanje zgodnjih talmudskih spisov. Znani židovski učenjak Joseph Klausner poroča po skrbni raziskavi teh pričevanj, da »zgodnja talmudska poročila« potrjujejo tako Jezusov obstoj kakor tudi njegovo splošno podobo. (Jezus iz Nazareta, str. 19.)

Tudi Josephus, židovski zgodovinar prvega stoletja, se v svojih delih dvakrat sklicuje na Jezusa. Večkrat se dvomi v pristnost teh pričevanj, ker zvenijo, kot da bi bil Josephus kristjan. (Židovske starine, 18. knj., 13. pogl., odst. 3) Bilo pa bi, kakor so pokazali Klausner in drugi učenjaki, nerazumno pričakovati, da se Josephus ne bi skliceval na Jezusovo oznanjevalsko dejavnost, če vendar precej izčrpno obravnava delovanje Janeza Krstnika. Razen tega poroča Josephus pozneje na drugem mestu, da je bil »brat Jezusa, imenovanega Kristus, po imenu Jakob«, obsojen od »visokega sveta«, Sinedrija. (Židovske starine, 20. knj., 9. pogl., odstavek 1) Ti učenjaki so upravičeno mnenja, da je s temi besedami pokazano, da je bilo že prej nekaj rečeno o Jezusu, zakaj bi bil sicer neki neznani Jakob označen kot njegov brat? Zastopajo torej gledišče, da je sicer Josephus pisal o Jezusovem delovanju, poročilo pa je neka druga poznejša roka okrasila.

PRIČEVANJE RIMSKIH ZGODOVINARJEV

Ne moremo pričakovati, da bodo rimski zgodovinarji prav mnogo poročali o navidez nepomembnem religioznem gibanju v daljni Palestini. V najboljšem slučaju bi lahko morda računali na to, da bomo odkrili skope izjave in tako tudi je. Tako poroča Tacitus, najpomembnejši rimski zgodovinar, da je Neron pripisal krivdo za požar v Rimu ljudem, »ki jih je ljudstvo imenovalo z imenom ‚kristjani‘. To ime poteka od Kristusa, ki ga je prokurator Poncij Pilat dal usmrtiti pod vladavino Tiberija«. (Annali, knj. XV, odst. 44, prevedel Karl Hofmann.)

Nekateri rimski pisci, kot na primer Plinij mlajši, Seneca in Juvenal, prav tako omenjajo naslednike Jezusa Kristusa.

Upravičeno je torej rečeno v Encyclopaediji Britannici o pričevanju zgodnjih židovskih in poganskih piscev: »Ta med seboj neodvisna poročila dokazujejo, da v starem času celo nasprotniki krščanstva nikoli niso dvomili v zgodovinskost Jezusa, ki so ga prvič in iz nezadostnih vzrokov napadli različni avtorji konec 18., v 19. in na začetku 20. stoletja.« (Izdaja 1974, zv. 10, str. 145)

NEPOZABNO POROČILO

Jezusova zgodovinskost ni potrjena samo s takšnimi »med seboj neodvisnimi« poročili, temveč tudi z vsebino poročil Evangelijev. Zakaj? John Stuart Mill, znani angleški ekonom in filozof devetnajstega stoletja, je pripomnil: »Kdo med njegovimi učenci ali med tistimi, ki so se spreobrnili, si je bil sposoben izmisliti Jezusu pripisane govore ali njegovo življenje in izdelati osebnost, kakršna se pojavlja v Evangelijih? Gotovo ne ribiči iz Galileje.« Isto misel je izrazil tudi Američan Theodor Parker: »Ali se hočemo delati pametne, da takšen človek ni nikoli živel in je vsa zgodba izmišljena? Vzemimo, da Platon in Newton ne bi nikoli živela. Kdo pa je tedaj ustvaril njuna dela in si izmislil njune ideje? Newton je bil potreben, da se je Newton iznašel. Kateri človek bi mogel iznajti Jezusa? Nihče drug kakor Jezus.«

Angleški filozof David Hartley je s tem v zvezi izrekel značilne besede: »Če upoštevamo, da so nam pomembno veličino te osebnosti (Jezusa) posredovali drugi, ... izgleda nemogoče, da bi si lahko to osebo izmislili, da pred seboj ne bi imeli resnične, originalne pojave ... Kako bi mogli preprosti, neizobraženi ljudje orisati osebnost, s katero so prekosili največje genije starega in novega časa? Kako so prišli do tega, da so jo tako predstavili? To je dejansko prepričevalen dokaz za zanesljiv in resnici zvest zapis.«

NJEGOVA EDINSTVENA OSEBNOST

Še močnejši dokaz za zgodovinskost Jezusa Kristusa je treba iskati v tem, da njegov vpliv ni temeljil na njegovi zunanjosti. Medtem ko je vpliv mogočnih vladarjev — kakor je bil Nebukadnezar, Aleksander Veliki in Julij Cezar — že davno izginil, je še vedno čutiti učinek, ki ga je imel Jezus Kristus na zgodovino. Milijoni so še danes pristaši njegovega nauka.

Čeprav je bil Napoleon v svojih dneh vpliven mož, se je čutil prisiljenega priznati edinstveni vpliv Jezusove osebnosti. Rekel je: »Aleksandru, Karlu Velikem in meni je bila dana izredna moč in poveljstvo nad ljudmi. Toda morali smo biti osebno prisotni. ... Nasprotno pa je Jezus Kristus osemnajst stoletij vplival na svoje podložnike in zapovedoval, ne da bi bil vidno ali osebno prisoten.« Dodal je še: »Aleksander, Cezar, Karl Veliki in jaz smo osnovali svetovna kraljestva, toda s čim smo ustvarili svoj genij? S silo. Samo Jezus Kristus je osnoval svoje Kraljestvo na ljubezni.«

Rousseau, znameniti francoski filozof osemnajstega stoletja, je o Jezusu napisal naslednje: »Kolikšna vzvišenost v njegovih temeljnih načelih! Kako globoka modrost v njegovih govorih! Kolikšna prisotnost duha! Kakšna svoboda in kakšni udarci v njegovih odgovorih! Kolikšno obvladanje strasti! Kje je mož, kje modrijan, ki zna brez slabosti in kljubovalnosti tako postopati, tako trpeti in umreti?«

V našem času je Mahatma Gandhi, »oče« hindujev indijskega rodu, nekoč pojasnil lordu Irwinu, bivšemu vice-kralju Indije: »Če bi vaša in moja dežela sodelovali na osnovi naukov, ki jih je postavil Kristus v pridigi na gori, bi rešili naše probleme, in ne le probleme najinih dežel, temveč tudi vsega sveta.« Podobno pričevanje je o Kristusovi pridigi na gori dal izkušeni ameriški psihiater J. T. Fisher, ko je proti koncu svojega zelo uspešnega življenja napisal, da pridiga na gori zdaleč prekaša najboljše, kar so lahko napisali vsi filozofi, psihologi in pesniki.

KAKO JE Z JEZUSOVIMI ČUDEŽI?

Bolj kakor katerikoli drug del Evangelijev je bilo poročilo o čudežih za mnoge kamen spotike. Če bi bili čudeži prikazani kot normalno dogajanje, bi pač obstajal razlog, da jih zavrnemo. Toda temu ni tako. Čudeži so v Evangelijih posredovani kot izredni dogodki in potrjujejo, da je bil Jezus resnično Božji Sin. V poročilu je rečeno: »Jezus je storil pred učenci svojimi še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi. A ta so zapisana, da verujete: Jezus je Kristus, Sin Božji.« (Jan. 20:30, 31) Gotovo ne bi zadostovalo, da bi Jezus enostavno trdil, da je Božji Sin. To je moral tudi dokazati. In kako bi to mogel bolje narediti kakor s čudeži?

Kako pa je z ugovorom, da čudeži nasprotujejo naravnim zakonom? K temu je nekoč pojasnil Victor Hess, ki je odkril kozmične žarke: »Včasih pravijo, da se ‚neizogibnih‘ naravnih ‚zakonov‘ ne more združiti s ... čudeži. Ni tako. ... Mnogi naši fizikalni zakoni so resnično samo statistične izjave. V precejšnjem poprečju se nanašajo na veliko slučajev. Za posamezni primer nimajo nobenega pomena. ... Ali mora znanstvenik dvomiti v pristnost čudežev? Kot znanstvenik poudarjam: Ne. Prav nobenega razloga ne vidim, zakaj vsemogočni Bog, ki je nas in vse okrog nas ustvaril, ne bi mogel — če se mu zdi razumno — odstraniti ali spremeniti naravni, normalni potek dogajanja.« (Faith of Great Scientists, izdal W. Howey, str. 10)

Pristnost Jezusovih čudežev je podprta tudi z učinkom, ki ga je imela na očividce. Dr. W. Paley pravi, da so »v svojem življenju trdo delali, v nevarnostih in trpljenju, ki so se mu prostovoljno izpostavljali za potrditev poročil, ki so jih oznanjevali, in edino in samo zaradi njihove vere vanje; in ... iz istih vzrokov so se podvrgli tudi novim pravilom obnašanja.« (The Works of William Paley, str. 300)

Če ocenjujemo nepristrano in razumno, moramo iz podanih dokazov narediti edini možni zaključek: ne samo, da je Jezus iz Nazareta dejansko živel, temveč da z biblijskim poročilom o njegovem življenju spoznavamo tudi zgodovinskega Jezusa.