Delaj vse z dobro vestjo
»Blagor mu, kdor ne sodi sam sebe v tem, kar ima za dobro.« (Rim. 14:22).
1. Zakaj bi morali biti oprezni, ko svetujemo drugim v osebnih stvareh?
NI LAHKO v vseh vprašanjih, ki nam jih postavlja življenje, pravilno odločati. Jakob, Jezusov polbrat, je to priznal z besedami: »V mnogem namreč napačno delamo vsi.« Zato je tudi rekel: »Ne bodite mnogi učitelji, bratje moji, ker veste, da prejmemo težjo sodbo.« (Jak. 3:1, 2) Naša odgovornost in naša krivda za posledice pa je še večja kadar svetujemo drugim.
2. Zakaj se mora vsak nasvet, ki ga damo, opirati na Biblijo?
2 Če nekomu svetujemo in se pri tem pustimo voditi edino svoji vesti ali svojemu mnenju, ga neizogibno zapeljujemo. Celo če se opiramo izključno na Biblijo, se moramo prepričati, da imamo pravilno razumevanje in da ne izhajamo iz domnev ali lastnega mnenja. Človeku ne bo veliko koristilo, če sprejme in uporabi nasvet, ki ga je določila vest ali mnenje drugega. Lahko bi mu celo škodoval. Zakaj? Ker se takšen ni pustil voditi lastni vesti. »Vse pa, kar ni iz vere, je greh.« (Rim. 14:23)
3. Kaj je potrebno za prinašanje osebnih odločitev?
3 Verjeti v stvari tako, da lahko naredimo lastno odločitev, zahteva točno spoznanje Biblije in zanesljive dokaze, ki temelje na dejstvih (Hebr. 11:1). »Res ni dobro duši brez spoznanja, in kdor je nagel z nogami, greši.« (Preg. 19:2) Brez točnega spoznanja Božje volje bi se lahko prenaglil in zašel na slabo pot.
4. Kaj lahko pomaga kristjanu, če mora odločati v težki situaciji?
4 So pa kristjani, ki ‚so slabotni v veri‘, kar pogosto pomeni, da imajo premalo spoznanja o določenih problemih ali vprašanjih, ki v življenju nastanejo. Jakob omenja, da lahko kristjan; ki mu manjka modrosti, da bi premagal neko težko situacijo, dobi potrebno modrost, tako da zanjo prosi Boga (Jak. 1:2, 5). Da bi dobil Božji odgovor, mora seveda upoštevati Biblijo. Zakaj to pomaga? Ker imajo kristjani danes enake probleme kakor Božji služabniki v preteklih stoletjih. Če beremo Biblijo, vidimo, da so se verni možje, vključno apostoli in njihovi tovariši, ukvarjali s temi problemi in glede njih svetovali. Okoliščine so seveda različne, toda ni problema za katerega Biblija ne bi imela odgovarjajočega temeljnega načela. Pri uporabi temeljnih načel imata vlogo spoznanje in vest.
ZAKON, »ZAPISAN V SRCU«
5. Zakaj je apostol Pavel krščanski skupščini v Rimu pisal o vesti?
5 V 14. poglavju pisma Rimljanom beremo, kar je pisal apostol Pavel o vesti. V skupščini v Rimu so bili na splošno enotni o najvažnejših temeljnih naukih Biblije in v tem, kako pospeševati oznanjevanje »dobre vesti« (Rim. 1:8). Toda v določenih osebnih vprašanjih so se mnenja razhajala. To je bilo v glavnem zaradi različne preteklosti in vzgoje posameznih članov skupščine. Te razlike so nastale zlasti velikega prepada, ki je ločil Žide od poganov, preden so postali kristjani.
6., 7. a) Kaj je mišljeno s »slabostmi« v veri, ki so jih imeli nekateri v skupščini? b) Kakšen namen je v prvi vrsti imel Mojzesov zakon in katere spremembe je prinesla Mesijeva smrt?
6 Pavel piše: »Slabotnega v veri sprejemajte medse.« (Rim. 14:1) Te »slabosti« niso bile slabosti v veri v Boga, Očeta, in v Jezusa Kristusa Gospoda, v veri, ki vodi v rešitev. To vero so morali imeti vsi. (Po Fotobibliji se glasi ta stavek takole: »Sprejmite v svojo skupnost tudi tistega, ki ima plašno vero.«) Pri teh »slabostih« je šlo za stvari, kjer niso bili povsem prepričani ali jim še ni bilo popolnoma jasno, kako daleč gre krščanska svoboda. Židje so na primer stoletja bili pod Mojzesovo »zapisano postavo« (Rim. 13:9; 2. Kor. 3:6), ki jim je prepovedovala uživanje določenih jedi, ker so bile »nečiste« in jim je predpisovala upoštevanje določenih dni (3. Moj. 11:46, 47; 5. Moj. 5:12—14). Bog je dal Židom to postavo z namenom, da jih do prihoda Mesije varuje mešanja s poganskimi narodi in njihovim malikovanjem (Gal. 3:23—25). Zatem bi naj bila nadomeščena s »popolno postavo, postavo svobode« — s ‚postavo v njihovi notranjosti‘, zapisano v njihova srca (Jak. 1:25; Jer. 31:33). Ta nova postava je zapisana v Krščanskih grških spisih.
7 Jezus Kristus, Mesija, je s svojo žrtveno smrtjo Žide, ki so ga sprejeli, resnično osvobodil. Tudi pogani so se lahko osvobodili prejšnjega sužnjevanja malikovanju. Vsi kristjani — Židje in pogani — so sedaj pred Bogom enaki (Efež. 2:14—16). Vendar so se mnogi židovski kristjani, pri katerih so bile prejšnje navade in običaji globoko ukoreninjeni, težko spremenili. V nekaterih stvareh tega enostavno niso mogli združiti s svojo vestjo.
8. Kako so postopali nekateri člani skupščine do tistih, ki so bili »slabotni« v veri, toda kako bi se moralo s temi vernimi ravnati?
8 Apostol Pavel je skupščini predočil pravilno gledišče o tej zadevi, ko jim je rekel, da naj se sicer dobrodošlo sprejme ljudi s slabotno vestjo »toda ne na presojanje dvomljivih misli« (»ne prepirajte se z njimi, če imajo drugačno mišljenje«, Dobra vest). Takšnega človeka — čeprav je drugačnega mnenja, ali je njegova vest drugače presojala, celo če je »prenatančen« — naj prisrčno sprejmejo kot polnovrednega brata in Kristusovega sodediča. Nekateri pa so bili nagnjeni, da so se prepirali zaradi njegovega mnenja ali gledišč, izhajajočih iz njegove notranjosti, iz njegovega srca. To ni bilo pravilno, ker bi lahko imelo slabe posledice tako za prizadetega kot za skupščino, ker bi lahko prišlo do različnih stališč in do neenotnosti.
DVA PRIMERA, KI POTRJUJETA TEMELJNO NAČELO
9. Katero vprašanje je nastalo v zvezi z uživanjem mesa?
9 Pavel navaja kot primer uživanje mesa. Takrat je bila klalna živina ali meso, ki se je prodajalo na trgu, pogosto prej darovano malikom, da bi ga nekako posvetili za oboževalce, ki so ga jedli. To seveda ni vplivalo na samo meso. Malik v resnici ni bil nič. Toda tisti, ki o pravilnem stališču niso bili povsem prepričani, so imeli slabo vest, če so jedli takšno meso, ker so se bali, da je povezano s poganskimi ceremonijami (1. Kor. 8:4—7). Zato je apostol dalje pisal:
»Eden verjame, da sme vse jesti, kdor pa je slabič, je le zelenjavo (da ne bi morda nevede jedel meso, ki je bilo v njegovih očeh s poganskimi običaji »onečiščeno«).« (Rim. 14:2)
10. Mar bi morali biti ljudje, ki imajo drugačno gledišče kakor večina v skupščini, navedeni, da spremenijo svoje gledišče, da bi bili vsi »složni v enem umu in eni misli«?
10 Kaj storiti? Mar bi se moralo človeka, ki je užival le zelenjavo, navesti da spremeni svoje gledišče, da bi ga imeli za polnoletnega kristjana? Nekateri so verjetno pokazovali na temeljno načelo, naj ‚vsi eno govorijo in naj ne bo razcepov med njimi, temveč naj bodo vsi složni v umu in eni misli‘ (1. Kor. 1:10). Toda s to enotnostjo ni bilo mišljeno, da morajo imeti vsi enako mnenje ali enako gledišče, če je šlo za osebne odločitve ali za vprašanja vesti. Vsi naj bi združeno sledili Kristusu, ne ljudem (1. Kor. 1:11 do 13).
11. Kako so mnogi člani skupščine gledali drug na drugega v vprašanjih vesti?
11 Nekateri kristjani iz židovstva, ki so zadevo pravilno razumeli, kakor tudi večina kristjanov iz poganstva v skupščini, ki niso bili vajeni Mojzesovih predpisov, so bili nagnjeni, da so zviška gledali na plašne in jih imeli za nespametne, trmoglave ali celo fanatične, medtem ko so bojazljivi druge sodili, ker so mislili, da so v Božjih očeh napačno postopali in prešli meje svoje svobode. Zato je apostol oboje pokaral z besedami:
»Kdor ješ, ne zaničuj tistega, ki ne je; kdor pa ne ješ, ne sodi tistega, ki je; kajti Bog ga je sprejel. Ti kdo si, da sodiš tujega hlapca? Lastnemu gospodarju stoji ali pade. Saj on vstane, kajti Gospod ga ima moč postaviti.« (Rim. 15:3, 4)
12. Zakaj moramo popolnoma sprejeti kristjane, ki morda imajo v osebnih zadevah drugačna mnenja kot mi?
12 Kdo smo mi, da kritiziramo človeka, ki ga je Bog sprejel, mu izrekel dobrodošlico in mu dal svojega duha, čeprav ima morda ta brat še nekatere nepotrebne pomisleke glede vesti ali ozke poglede ali morda malo širšo vest kakor drugi? Vsi moramo dati odgovor našemu Gospodu. Dovolj imamo lastnih problemov, napak in pomanjkljivosti, tako da se nam ni potrebno vmešavati v zadeve drugih. Nihče nima pravice predpisovati hlapcu ali uslužbencu nekoga drugega, kako naj mu služi ali kako naj zanj opravlja delo, in to še posebej zadeva Božje služabnike. Bog je sodnik svojemu hlapcu. Da, Jehova »ga ima moč postaviti«.
13. Zakaj lahko upravičeno rečemo, da bo Bog v resnici povzročil, da njegov služabnik stoji?
13 Pavel s tem ni mislil, da Bog podpira svojega služabnika v vsemu, kar dela — vsekakor ne v napačnih delih. Toda celo če ima kristjan gledišče vesti, ki ga drugi kritizirajo in označujejo celo za slabo potezo, Bog takšnega ne bo obsojal, temveč se veseli, če ravna po svoji vesti. Dokler Bog meni, da je prav, bo ob svojem času na vest svojega služabnika vplival tako, da bo ta prispel do zrelejšega stališča. Toda noben kristjan si ne bi smel drzniti, da drugemu vsili svojo vest. Če bi to naredil, bi lahko tega spravil v težave ali omajal njegovo vero. Za to bo, kakor je rekel Jakob, »dobil ostrejšo sodbo« ali bo v določeni meri obsojen (Jak. 3:1).
14.–16. Pojasni Pavlove besede iz lista Rimljanom 14:5, 6.
14 Apostol Pavel je navedel še en primer:
»Eden razloča dan od dneva, a drugi sodi, da so vsi dnevi enaki. Vsak bodi v lastnem razumu popolnoma prepričan. Kdor pazi na dan, pazi Jehovi; in kdor je, je Jehovi, ker zahvaljuje Boga, in kdor ne je, ne je Jehovi, in zahvaljuje Boga.« (Rim. 14:5, 6)
15 Žid na primer, ki je sprejel Kristusa, bil pa je dolgo časa vajen držati sabatni dan, bi mogoče imel slabo vest, če bi na židovski sabat opravljal neko delo, če bi morda kuhal, mizaril ali če bi potoval nekam daleč. Celo če bi bilo to delo za skupščino, nekaj, kar bi moral po pričakovanju članov skupščine narediti zanjo ali skupaj z njimi, bi zaradi svoje vesti tega na ta dan ne naredil. Vsak drugi dan bi bil to rad naredil. Toda pazil je na »ta dan Jehovi« ali z drugimi besedami, čutil je, da dela Jehovino voljo, če ima ta dan za posebno svetega. Kar zadeva jedi, se je zahvaljeval Bogu, da se je lahko povsem ločil od malikovanja in bil tega čist, ker je Bog o tem jasno razložil svoje stališče v Mojzesovi postavi. (Upoštevajmo, kako je mislil Daniel, ki je bil takrat pod postavo; Dan. 1:8). Nihče v skupščini ni bil oškodovan zaradi tega, kar je delal v skladu s svojo vestjo, in tudi ni naredil nobene krivice. Zato ga Jehova ni imel za nečistega. Jehova je cenil, da mu je bil poslušen po svojem najboljšem spoznanju in s čisto vestjo in da ni zatajil Kristusove žrtve.
16 Nasprotno pa so v očeh celote kristjanov vsi dnevi pripadali Bogu — vsi enako sveti, nobeden ni bil bolj svet od drugega. Kristjani so lahko s čisto vestjo jedli meso, ker so vedeli, da meso samo po sebi ni bilo spremenjeno, če so ga prej darovali kakšnemu maliku, ker so maliki brez moči. Bogu so se zahvaljevali, da so lahko jedli hrano, ki so jo dobili po njegovi skrbi, in cenili so svobodo, ki jim jo je dal po Kristusu.
17. Zakaj mora biti vsak »v lastnem razumu popolnoma prepričan«?
17 Vsakdo pa je moral biti »v lastnem razumu popolnoma prepričan«. Če kristjan stališče nekoga drugega ni mogel povsem razumeti ali ga uskladiti s svojo vestjo, mu ne bi bilo v korist, temveč prej v škodo, če bi prevzel to gledišče v nasprotju s svojo vestjo. Nihče ga zaradi tega ne bi imel pravice kritizirati, se z njim prepirati, ga soditi ali gledati nanj zviška (Jak. 4:11, 12). Nihče ne bi smel drugemu vsiliti lastnega stališča, ker bi s tem poizkušal prevladati vero drugega.
18. Ali lahko starešine ali drugi bratje kaj storijo, da bi pomagali nekomu, da v osebnih zadevah bolje spozna biblijsko stališče? Če da, kako?
18 To pa ne pomeni, da se ne sme razpravljati o vprašanjih vesti in jih preiskovati, da bi ugotovili stališče Biblije. Lahko se navede različne dokaze, toda brez prepirov in sporov ali vztrajanja, da morajo drugi kakšne stvari videti tako, kakor jo gledamo mi, ali delati tako, kakor rečemo mi. Starešine in drugi zreli bratje lahko pomagajo tistim, ki so v takšnih točkah slabi ali nezadostno poučeni. Toda dalje naj ne gredo. Prizadeti mora zatem postopati soglasno s svojo vestjo pred Bogom.
TEMELJNO NAČELO ZA ODLOČANJE V DVOMLJIVIH PRIMERIH
19. Kako lahko razlikujemo, kaj je prepuščeno vesti posameznika in kaj ne?
19 Čeprav je apostol navedel samo ta dva primera, je s tem postavil temeljno načelo za vse primere odločanja po vesti. Danes je veliko situacij, za katere v Bibliji ni določenih izrecnih navodil ali pravil. O takšnih situacijah govorimo večkrat kot o »sivih področjih«. Takšna siva področja lahko na primer nastanejo v poslovnem življenju ali v zvezi z zdravljenjem, jedili, obleko in drugimi. Biblija nam daje temeljna načela, ki nam služijo kot kažipot v vseh teh primerih. Vsi bi morali slediti temu, kar Biblija natančno navaja. Na primer Biblija pravi, da bi obleka morala biti »dostojna«, čedna in čista, in da se krasimo »s krotkostjo in zdravim razumom« (1. Tim. 2:9; 2. Kor. 7:1). Upoštevati moramo občutke naših bratov, spoštovati skupščino in paziti, da je ohranjen njen dober glas v javnosti. Oblike, barve in drugo pa so zelo odvisne od posameznih okusov.
20. Kaj bi moral narediti nekdo, ki je soočen s problemom, čigar rešitve ne vidi jasno?
20 V primerih, v katerih gre za enega od teh »sivih področij«, bi moral kristjan iskati nasvet Biblije in biblijskih pomožnih sredstev. Če zatem še vedno ne ve točno, kaj bi naredil, lahko povpraša starešine in druge, ki mu lahko pomagajo pojasniti, kaj govori Biblija o tem, toda ne sme dovoliti, da bi drugi odločali zanj. Oni niso njegova »vest«. Zadevo naj sam pretehta, sam odloči in nato ravna v skladu s svojo vestjo. V teku časa bo morda zadevo videl v drugačni luči in naredil spremembo, toda ne bo naredil nekaj, o čemer dvomi, da ne bi bil tako obsojen (Rim. 14:23).
21. Ali svojih gledišč, do katerih smo prišli na osnovi vesti, ne bi smeli nikoli več spremeniti, ali kako?
21 Vsi kristjani bi se morali stalno truditi za napredovanje v razumevanju in vedno popolneje posnemati Boga in Kristusa. Če bodo delali tako, tedaj bodo imeli sčasoma vedno bolje šolano vest. Ob vsakem času bi morali storiti vse, da bi ohranili dobro vest, in svojim krščanskim bratom bi morali pustiti enako svobodo.