»Uživaj dobro pri trudu svojem«
»Glej, kar sem spoznal za dobro in za lepo: da človek je in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem« — Propovednik 5:18.
1. Kakšen Bog je Jehova po 1. Timoteju 1:11 in kaj lahko sklepamo, da želi glede svojih razumnih stvarjenj?
BOG JEHOVA, Najvišji, je nadvse srečen in se veseli svoje popolnosti in svojih del (1. Tim. 1:11). Še več, želi, da so tudi njegova razumna stvarjenja, posebno njegovi zvesti služabniki, deležni te sreče.
2. Kako to, kar zaznavamo z našimi čutili, dokazuje, da nam Jehova »deli vsega obilo za uživanje«?
2 Naša čutila — vid, sluh, vonj, okus in tip — nam posredujejo neštevilne vtise. Kakšno veselje občutimo, ko opazujemo v vseh barvah se lesketajoči sončni zahod, nebo, posuto z zvezdami, vijoče se reke, mirna jezera, slapove, s palmami porasle obale, sveže, bujne sočne travnike in s snegom pokrite gore! Kako razveseljiv je lahko vonj svežih sadežev ali dobro pripravljenega obroka hrane. V vročem dnevu nam prija hladen vetrič, še prijetnejši občutek pa je dotik ali objem tistega, ki ga ljubimo. Mar ni prijetno poslušati žuborenje potočkov, udarjanje morja ob obalo, šumenje listja v vetru, petje ptic in smeh srečnih otrok? In kako smo lahko očarani, če gremo skozi gozd ali prijeten park in zaznamo sladek vonj cvetja! Da, pritrditi moramo navdihnjenemu apostolu Pavlu: »(Bog) nam deli vsega obilo za uživanje« (1. Tim. 6:17).
3. Kaj pokaže Biblija o Božjem stališču do hrane in pijače?
3 Gotovo je Božji namen, da se razveseljujemo v vsem, kar je tako velikodušno priskrbel za ves človeški rod (Dej. ap. 14:16, 17). Takšen je bil sklep modrega kralja Salomona, zatem ko je skrbno preiskal vse zemeljske stvari. Rekel je: »Glej, kar sem spoznal za dobro in za lepo: da človek je in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem« (Propov. 5:18).
4. Kako pokaže primer Jezusa Kristusa, da je za kristjane primerno razveseljevati se materialnih stvari?
4 To bi se moralo nedvomno nanašati na prave krščanske Jehovine služabnike. Jezus Kristus, Poglavar krščanske skupščine, je dal popoln zgled, ko se je razveseljeval materialnih stvari. Ni bil asket. Sprejemal je vabila na kosila in pojedine (Luk. 5:29; 7:36; 14:1; 19:5, 6). Že njegov prvi čudež — sprememba vode v najboljše vino — je prispeval k veselju na poroki (Jan. 2:1—11). Nekateri ljudje niso spoznali Jezusovega ravnotežja v teh stvareh in so ga neupravičeno obdolžili: »Glejte človeka požeruha in pijanca« (Mat. 11:19). Spregledali so, da je Jezus Kristus velikodušne darove svojega Očeta pravilno uporabljal, medtem ko je istočasno duhovne stvari vedno dajal na prvo mesto (Mat. 6:24—34).
REALNO STALIŠČE DO ZABAV
5. Med katerimi ljudmi se bo po biblijski prerokbi našlo v »zadnjih dneh« ljubitelje užitkov in zakaj predstavljajo ti nevarnost za Jehovine služabnike?
5 Božji služabniki se upravičeno veselijo hrane in pijače, različnih oblik oddiha, toda tu so pasti, ki se jih morajo izogibati. Skladno z biblijskimi prerokbami bodo med tistimi, ki se prištevajo h krščanstvu »v zadnjih dneh«, takšni, ki bodo »bolj ljubili veselje nego Boga« (2. Tim. 3:4). Takšni ljudje bodo živeli za užitke in na prvo mesto v življenju postavljali zabave. Ker imajo danes močan vpliv ljudje, ki težijo za zabavami, morajo biti zvesti Jehovini služabniki oprezni, da ne bi to vplivalo na njihovo mišljenje.
6., 7. a) Do kakšnih razumnih zaključkov je prišel kralj Salomon glede užitkov in smeha? b) Kako naj razumemo Salomonove besede?
6 Razumno stališče kralja Salomona do zabav nam lahko veliko pomaga. O uspehu njegovega raziskovanja beremo: »Rekel sem v srcu svojem: Daj le, da te izkusim z veseljem; uživaj, kar je dobro! A glej, tudi to je ničemurnost. Smehu sem dejal, da je nespamet, in veselju, kaj pač napravi?« (Propov. 2:1, 2).
7 Na kaj nas tukaj Salomon opozarja? Njegove besede jasno kažejo, da pohlepna težnja za užitki ne prinaša pristne in trajne sreče. Ugotovil je, da je veselje ali veselost sama po sebi »ničevnost«, prazno. To je zato, ker se s takšnim »veseljem« ne doseže nič takega, kar bi se res izplačalo. Res je sicer: zabava in smeh lahko prehodno pomagata ljudem pozabiti probleme, toda problemi ne izginejo in ko zabava mine, se je treba z njimi spet soočiti. Kdor gre preko resnih stvari z lahkomiselnim smehom, ne ravna razumno in lahko druge razjezi. Njegov smeh se zato lahko označi kot »nespamet«. Pravzaprav je »veselje« ali zabava, h kateri prispeva neki šaljivec, brez vsake vrednosti. Lahko bi vprašali kakor Salomon: »Kaj pač napravi?« Da, h kakšnim otipljivim in smiselnim uspehom vodi takšna zabava?
8. V katerem pogledu nam lahko pomaga nauk, ki ga dobimo iz Salomonovih raziskovanj ?
8 Če dovolimo, da nas vodijo dejstva, do katerih je prišel Salomon v svojem raziskovanju, ne bomo dovolili, da bi zabave vplivale na krščansko delovanje ali ga pomaknile vstran. Zato bi morali biti zmerni glede tega, kolikim družabnim prireditvam prisostvujemo in koliko časa damo za to. Če pogosto pozno v noč bedimo v družabnem krogu, kako bi mogli biti tedaj drugi dan budni za duhovne interese, kot so sestanki v skupščini ali služba oznanjevanja? Ali nismo izgubili oblasti nad zahtevo po zabavi, če povzroči sprostitev, da zjutraj ne moremo iz postelje in smo preutrujeni za krščansko dejavnost? Upravičeno se lahko veselimo koristne, izgrajujoče družbe in drugih oblik sprostitve, toda te stvari ne bi smele v našem življenju postati najvažnejše. Naše največje zadovoljstvo bi moralo biti življenje, čigar središče je zvesta služba Bogu Jehovi.
9. Česa se morajo varovati kristjani, ki so po naravi resni?
9 Ker imajo Božji služabniki tudi pravico do veselja in smeha, ne bi smeli kristjani, ki so po naravi resnejši in se morda manj zanimajo za določene vrste sprostitve, gledati zviška na druge brate v veri in jih kritizirati, ker uživajo v športu, plesu ali drugih razumnih zabavah (Rimlj. 14:10—12). Biblija svetuje: »Ne bodi prepravičen« (Prop. 7:16). Pazimo torej na to, da nimamo prevelikih pomislekov in delamo sporno vprašanje iz čisto osebnih stvari. Prepravičnost lahko vodi do prevelike vneme in, kar je še huje, do neusmiljenega, neprijaznega stališča, rezultat pa je izguba Božje milosti in blagoslova.
ZABAVE MORAJO OSTATI V MEJAH
10. Kakšen problem je nastal v zvezi z »bratskimi pojedinami« pri prvih kristjanih?
10 Jasno je, da morajo zabave ostati v mejah, da ne bi prišlo do resnih problemov. Za to so se morali kristjani prvega stoletja boriti v zvezi s svojimi »bratskimi pojedinami«, ki so, kot se zdi, bile pojedine, kjer so celo siromašnejši kristjani uživali dobre jedi in izgrajujočo družbo. Na žalost so tisti, ki niso bili duhovni, izkoriščali te priložnosti za zadovoljitev svojih sebičnih strasti. Krščanski učenec Juda jih je označil kot ‚čeri, skrite pod vodo, ko se goste z vami‘ (Juda 12, NS). Druženje s posamezniki, ki imajo tako slabe nagibe, bi lahko vodilo do brodoloma vere. Podobno je pisal apostol Peter: »Njim se veselje zdi požrešnost po dnevi, nesnage so in grdobe, razkošno žive v sleparstvih svojih in se goste z vami« (2. Petr. 2:13). Tem osebam je šlo samo za to, da podnevi in ponoči zadovoljujejo svojim zahtevam po čutnih užitkih. Medtem ko so trdili, da so kristjani, so pospeševali nesramne običaje Bogu odtujenega sveta. Kakor madeži so umazali dober glas zvestih kristjanov in povzročili Božjemu svetemu imenu veliko sramoto. Z objavljanjem svojih »varljivih naukov« in pokvarjenih gledišč, jim je očitno uspelo dostojno družbo kristjanov obrniti v glasno, hrupno priložnost nebrzdanosti.
11. Kaj se mora preprečiti, če so v družbi zbrani Božji služabniki?
11 Iz tega lahko dobijo danes Božji služabniki važen pouk. Lepo je, če se kristjani lahko sestanejo in uživajo v družbi, jedi in pijači, seveda zmerno. Toda če naj bo takšna družba duhovno izgrajujoča, ne sme vdreti v njo nobeno posvetno mišljenje. Kakšna je družba, kjer se velikodušno toči alkoholne pijače, kjer buči glasba do jutranjih ur in se divje pleše? To je posvetna zabava, popivanje, vseeno, kako spoštljiva imena bi jo priredila.
12. Kakšno stališče bi morali imeti kristjani do nebrzdanih zabav?
12 Pravi kristjani so se dovolj udeleževali takšnih nebrzdanih veseljačenj, v času ko še niso poznali Božje volje in namena. Oni ne žele prisostvovati prireditvi, kjer se mnogo pije, in so udeleženci neugnani, kjer strežejo strastem, niti prireditvi, kjer obstaja nevarnost, da se kaj takega zgodi ... Zatem ko so bili razsvetljeni, upoštevajo biblijski nasvet: »Kakor podnevi živimo spodobno, ne v požrešnosti in pijančevanju, ne v nečistostih (nedovoljeni spolnosti, NS) in razuzdanostih, ne v prepiru in zavisti (ljubosumju, NS)« (Rimlj. 13:13). »Dosti namreč bodi pretekli čas življenja, ko ste delali voljo poganov, živeč v razuzdanosti, pohotnosti, pijanosti, požrešnosti, nezmernem popivanju in nespodobnem malikovanju« (1. Petr. 4:3).
13., 14. Zakaj so ljubitelji zabav v veliki nevarnosti, kakor se vidi iz Galatom 5:21 in Izaije 5:11, 12?
13 To je zelo resna zadeva. Ljudi, ki sodelujejo v veseljačenju in popivanju, uvršča Biblija med tiste, ki »ne podedujejo Božjega Kraljestva« (Gal. 5:21). Zato so osebe, ki žive samo za užitke, v veliki nevarnosti. Na to se je posebej opozarjalo v zvezi z določenimi Izraelci v času Izaije. Na njihovih praznovanjih so stočili veliko vina. V teku večera so postajali udeleženci vse glasnejši in nebrzdani. Glasno praznovanje je spremljala čutna glasba, ki naj bi zbujala strasti. Jehova jim je zato po preroku Izaiji rekel naslednje: »Gorje jim, ki vstajajo rano zjutraj, da hodijo za pijačo opojno, ki sede pozno v noč, da jih vname vino! Pri njih pojedinah so strune in harfe, bobnice in piščal in vino; ali dela Jehovinega ne gledajo in stvaritve rok njegovih ne premišljajo!« (Izaija 5:11, 12).
14 Upravičeno je morala nad te ljubitelje zabav priti bolečina ali nesreča. Niso razmišljali, kako bi ugajali Stvarniku. Njihov edini cilj je bil zadovoljevati mesenim poželenjem že takoj zjutraj. Danes ni nič drugače. Kdor se udeleži nebrzdane zabave, ne ceni Jehovinih del. Kako bi lahko nekdo razmišljal o velikih Jehovinih dejanjih ob zvokih čutne glasbe, medtem ko istočasno prekomerno je in pije? Izaija pokaže, da se ti zabav željni ljudje v svoji nebrzdanosti obnašajo tako, kot da ne bi bilo dokaza o obstoju in delovanju Najvišjega. Zato so takšni ljudje, kakor v dneh prerokov, v kolikor se ne pokesajo, od Boga obsojeni.
15. Kako je Jezus svaril pred nevarnostjo, živeti za zabavo?
15 Upoštevati moramo, da je Jezus Kristus opozarjal svoje učence pred resno nevarnostjo, da bi postali željni zabav. Zapovedal jim je: »Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom« (Luk. 21:34). Prekomerno uživanje hrane in pijače lahko teži srce z občutkom krivde in zatre vsako željo po duhovnih stvareh. Posledica je, da tak človek postane v duhovnem pogledu zaspan in slep za dolžnosti, ki jih ima Kristusov učenec. Če bi ostal v takšnem stanju, bi ga dan, ko bo prišel Božji Sin kot Izvršilec Božjega maščevanja, ujel kot zanka. Jezus je svaril: »Kajti tako pride na vse, ki prebivajo na licu vse Zemlje. Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim« (Luk. 21:35, 36). Gotovo »zadnji dnevi« niso čas, da bi kdo preziral te besede in se v družbah spuščal v posvetne navade.
KAKO SE IZOGNITI PROBLEMOM
16. Ali so vsi člani krščanske skupščine dobri tovariši?
16 Kako lahko nekdo prepreči, da neka družba ne postane posvetna in zato duhovno škoduje ter sproži Božje neodobravanje? Paziti se mora na to, da povabljenci ne izvajajo škodljivega vpliva. Apostol Pavel je opozoril v svojem pismu Timoteju, da niso vsi člani krščanske skupščine brezpogojno zaželeni tovariši. Pisal je: »V veliki hiši pa niso same zlate in srebrne posode, ampak tudi lesene in lončene, in nekatere v čast; nekatere v nečast. Ako se torej kdo očisti od takih, bode posoda v čast, posvečena, koristna Gospodarju, pripravljena za sleherno dobro delo. Od mladostnih poželenj pa beži, a hodi za pravičnostjo, vero, ljubeznijo, mirom z njimi, ki kličejo Gospoda iz čistega srca« (2. Tim. 2:20—22).
17. S katerimi člani skupščine se kristjani ne bi smeli družiti in zakaj? (2. Tesal. 3:6—15).
17 Kristjani so se torej dolžni družiti z osebami, ki s svojim vedenjem ne dajejo povod za resna vprašanja. Gotovo niso dolžni povabiti v družbo osebe, ki so znane po nebrzdanem govoru ali drugih nezmernostih. Dejansko se takšnim osebam ne bi pomagalo, če bi se jih povabilo. Namesto da bi bili spodbujeni, da naredijo potrebne spremembe, bi lahko sklepali, da je njihovo škodljivo govorjenje in postopanje v krščanski skupščini sprejemljivo.
18. a) Kaj bi moralo voditi Božje služabnike pri vseh njihovih dejanjih? b) Kaj običajno prispeva k izgrajujoči družbi kristjanov?
18 Vedno, kadar se Božji služabniki družijo, bi morali ohraniti v mislih nasvet Biblije: »Če torej jeste ali pijete ali karkoli delate, vse delajte Bogu na slavo« (1. Kor. 10:31). Lahko se vprašamo: Ali ta prilika zares slavi Boga Jehovo? Običajno lahko izgrajujoče družbe razveseljujejo vse prisotne, če je število povabljenih v razumnem okvirju, če smo pri vabljenju oprezni in če krščanski gostitelj vestno prevzema vso odgovornost za vse, kar se dogaja. Če na primer vsa skupščina skupaj priredi piknik, bi starešine gotovo morali dobro vplivati nanje. Če družba pritegne osebe, ki ne spadajo k skupščini, je starešinam seveda težko, če ne skoraj nemogoče, ugodno vplivati na skupino. Na to bi moral misliti vsakdo, ki prireja takšno družabno prireditev, ne sme dovoliti, da pride tako daleč, da se izgubi primeren pregled in vodstvo.
19. Katera temeljna načela v zvezi z družabnim snidenjem lahko dobimo iz Lukeža 14:13, 14 in Matevža 6:3?
19 Kristjan mora misliti tudi na to, da ne vabi vedno samo nekoliko izbrancev, da bi z njimi užival sadove svojega dela. So še drugi bratje v veri, ki bodo cenili korist izgrajujoče družbe, na primer ostareli in vdovci. Jezus Kristus je priporočal: »Kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce, in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti« (Luk. 14:13, 14). Težko, da bi bilo v soglasju s tem priporočilom, če bi nekdo povabil goste na razsipno družabno snidenje in od njih zahteval, da prispevajo h kritju izdatkov, in morda imel pri tem celo dobiček. Nadalje bi lahko preveliko družabno snidenje neprimerno usmerilo pozornost na gostitelja, in to bi nasprotovalo duhu Jezusovega nasveta, ‚naj levica ne ve, kaj dela desnica‘ (Mat. 6:3).
20. Do kakšnih dogodkov lahko pride, če pri družabnih snidenjih upoštevamo biblijska temeljna načela? (2. Petr. 3:11—14).
20 Da, če Jehovini služabniki sledijo biblijskemu nasvetu, se lahko res veselijo sadov svojega dela in še drugi imajo delež pri tem. Ostali bodo duhovno budni in odvračali od sebe vso posvetnost. Njihova družabna snidenja bodo tedaj lahko slavila Jehovo, srečnega Boga, in navedla opazovalce k ugotovitvi: »Bog (je) zares med vami« (1. Kor. 14:25). Poleg tega bodo stalno uživali Božje in Kristusovo priznanje in željno pričakovali čas, ko bo »Gospod, Jehova, obrisal solze z obličij vseh« in »napravil vsem ljudstvom ... gostovanje z mastnimi jedili«, tega pa, kakor tudi vseh ostalih ljubečih priprav v Božjem stvarstvu, se bodo razveseljevali na razumen način (Iza. 25:6—8).
[Slika na strani 8]
Lahko razposajena zabava izgrajuje?
[Slika na strani 9]
Ali bi raje skrbeli za razumno zabavo v družini?