Tolažiti malodušne

»V ZAČETKU sem bila zelo potrta in takšno razpoloženje je ostalo. Nikamor se mi ni dalo iti in ni se mi ljubilo ničesar delati, tudi osredotočiti se nisem mogla. Postala sem potrta in zmedena in začela sem misliti, da moje celo življenje in dobro poročilo v službi Bogu nič ne veljata. Vse bolj sem bila zbegana in prestrašena.« Tako je opisala svoje občutke 48-letna sestra, ki je veliko let preživela v misijonarski službi. »Vedno sem bila telesno in duhovno zdrava, tedaj pa sem nenadoma občutila, da ne bom nikoli več ‚dobro‘.«

Tudi neki zreli brat piše: »Zelo malodušen (pobit) sem zaradi svoje službe. Z dela sem se vračal domov tako potrt, da nisem mogel niti jesti. Vstal sem od mize, šel v svojo sobo in jokal — nisem mogel ustaviti solz. Drugi so me zlahka razjezili. Mislil sem si: ‚Kaj bo iz tega? Kaj se dogaja z menoj?‘ To je trajalo šest mesecev.«

Te osebe so trpele zaradi precej močne depresije (pobitosti, duševne potrtosti). Druga poročila nam govore, da so med Božjim ljudstvom še vedno nekateri ‚malodušni‘. (1. Tesaloničanom 5:14) Svetovni statistični podatki pokazujejo, da močno narašča število malodušnih oseb. Čeprav ljudi, ki so v pravilnem odnosu z Bogom mnogo manj prizadenejo situacije, ki izzovejo depresijo, so tudi takšni, ki niso imuni za takšno bolezen. Toda ali bi smela ta bolezen tako prizadeti zveste služabnike?

»Zelo sem potrt«

Zvesti kralj David iz Jeruzalema je bil žrtev depresije. Zaradi nekaterih svojih napak ali nespametnosti je pisal: »Upognjen sem in potrt, ves dan prežalosten tavam okrog.« (Psalm 38:6, EI) Podatki, ki so navedeni v tem članku, so primeri tega, kako so se včasih počutili številni zvesti služabniki in zakaj. Toda vsi ti so premagali potrtost, in kot poroča Biblija, so vsi še naprej zvesto služili Bogu.

Veliko je razlogov, zaradi katerih postanejo ljudje potrti. Na nekatere med njimi tisti, ki trpi, ne more vplivati. Nedavne zdravstvene raziskave so pokazale, da izzove neke vrste težkih depresij kemijska neuravnoteženost v možganih, za to pa je veliko fizičnih vzrokov.a Včasih lahko že naše misli same izzovejo depresijo. To nam pove biblijski primer.

Epafrodit je bil goreč pomočnik apostola Pavla, ki je bil tedaj v zaporu, in trpel je zaradi depresije. Pavel je tega služabnika poslal iz Rima nazaj v njegovo prejšnjo skupščino, v Filipe, in verjetno je po njem poslal pismo, v katerem je med drugim pisalo: »»Žalostil (se je), ker ste slišali, da je zbolel.« Res je bil bolan, toda — ko je ozdravel — je postal potrt. Zakaj? Izvedel je, da je skupščina ‚slišala, da je zbolel‘. Zakaj bi ga to potrlo? (Filipljanom 2:25–30)

Ta predan služabnik je bil očitno preobčutljiv za občutke drugih. Zelo ga je morilo, da so dragi bratje in sestre iz njegove skupščine bili zaradi novice o njegovem slabem zdravstvenem stanju v skrbeh. Izgleda, da je močna želja, da jih te skrbi reši — kar pa ni mogel storiti, zaradi stotine kilometrov oddaljenosti — izzvala potrtost. Enako bi se lahko zgodilo danes celo tistim, ki se, kakor Epafrodit, trudijo v Gospodovem delu. Povečana skrb zaradi občutkov drugih ali morda tudi občutek, da smo nekoga razočarali, lahko izzove takšno pobitost.

Toda kako lahko drugi pomagajo potrtim?

»Tolažite« jih

Neka potrta kristjanka se je vsa v solzah obrnila k svojemu možu: »Kaj naj storim? Tako ne morem več!« Mož, nevernik, ji je odgovoril: »Moraš se temu upreti!« Ta žena je bila tako zlomljena, da je naslednjega dne skoraj naredila samomor! Vsi bi morali poslušati biblijsko poročilo: »Tolažite malodušne.« Včasih se lahko naredi nepopravljiva škoda, če nekdo ne naredi tako. Toda pogosto nekdo želi razveseliti malodušnega, pa ga ne ve, kako. (1. Tesaloničanom 5:14, EI)

V svojem drugem pismu korintskim kristjanom Pavel pove, da je ‚bil potrt‘ zaradi ‚notranjega strahu‘. Toda dobro poročilo ga je potolažilo. Tit je prinesel sporočilo iz korintske skupščine, da se je njeno duhovno stanje izboljšalo in da so bili »vneti« za Pavla oziroma zaskrbljeni zanj in da so »hrepeneli« po njem. Pavel se je razveselil, ko je slišal, da ga imajo radi. (2. Korinčanom 7:5—7) Tako je tudi danes. Neka kristjanka je bila potrta zato, ker je invalid. Rekla je: »Večina ljudi potrebuje zagotovilo, da drugi skrbijo za vas kot človeka. Treba vam je reči: ‚Razumem! Kmalu bo boljše. Razumem tvoje težave in rad se s teboj pogovarjam.‘«

Naučila sem se sočustvovati z drugimi

»Nikoli ne bom pozabila, kar sem se naučila,« je priznala krščanska mati, ki je trpela zaradi depresije. »Naučila sem se sočustvovati. Prej sem mislila, da vsi gledajo le nase in tako nikoli nisem veliko razmišljala o drugih, ki so bili bolni. Sedaj je to drugače. Ko so mi prijatelji govorili, naj ‚preneham s tem‘, si sicer tudi jaz nisem nič drugega želela, toda v tem se nisem mogla nadzorovati. Njihove pripombe so me zares bolele.« Z ljudmi, ki so potrti (v depresiji), je treba ‚čutiti‘. (1. Petrov 3:8)

Kako lahko pomagajo družina in prijatelji? Prej omenjena štiridesetletna potrta mati je o tem takole razmišljala: »Ne počutiš se strašno samo fizično in čustveno, temveč se čutiš tudi krivega, ker ne moreš delati za družino tako, kakor bi to sicer lahko.« Zato je svetovala: »Dajte potrti osebi razumeti, da cenite to, kar po svojih močeh naredi. Spodbudite jo, naj tako nadaljuje.«

Čeprav so izgrajujoče besede potrebne in cenjene, pa lahko tisti, ki želijo pomagati, naredijo še več.

Podpirajte slabotne

Pavel ni solunske skupščine samo spodbujal, naj »tolaži malodušne«, temveč je tudi rekel, naj ‚podpira slabotne in naj bo z vsakim potrpežljiva‘. Izraz »podpirati« vključuje dela, ker izvirna grška besedab pomeni, da nekdo neposredno stoji nasproti drugega, kot da bi ga podpiral. (1. Tesaloničanom 5:14)

Zaključek, ki so ga dosegli z izpraševanjem več kot 500 ljudi, je takle: »Bolj kot srce, močno voljo in vedro razpoloženje potrebujejo ljudje dobre prijatelje in družino, kar jih ščiti pred potrtostjo.« Dr. L. Camer, znani psihiater, je podobno izjavil: »Najvažnejše je, da ima potrt človek ob sebi nekoga, ki je z njim potrpežljiv, ne pa da mu ‚pridiga‘.« Da, zelo se ceni stvarni trud, da bi se pomagalo drugemu; to je lahko telefonski poziv ali pa kratek obisk.

Neko kristjanko so vprašali, kaj ji je najbolj pomagalo. Odgovorila je: »Največ mi je pomagalo to, da sem bila med mojimi duhovnimi brati in sestrami. Sicer si ne bi opomogla. V naši skupščini so priče ljubeznive, skrbijo za druge in so razumevajoče. To je služilo kot zaščitni zid.«

Seveda je včasih treba biti tudi odločen (vendar prijazen), če pomagamo neki potrti osebi, ker so njene misli morda lahko zmedene. Mogoče jo je treba ljubeznivo spodbuditi, naj gre z nami na sprehod ali da naredi kaj, da vzame zdravilo ali ostane še naprej duhovno delavna.

Kadar je nekdo v bolnišnici zaradi fizičnega obolenja, ga pogosto hranijo tako, da mu dajo številne majhne obroke namesto nekaj velikih. Prav to je morda neobhodno potrebno, ko pomagamo potrti osebi z duhovno hrano. Mogoče to zahteva veliko potrpljenja od zakonskega tovariša ali skrbnega prijatelja, da bi z bolnikom kratko in ob različnih priložnostih govoril o duhovno »dobrih stvareh«; toda to je bolje, kot če se z njim dolgo časa pogovarjamo o Bibliji, kar bi ga lahko preobremenilo. Celo tedaj, če bolnik ne reagira na pouk, bo pomagala ljubezen, ki se mu izkazuje.

Da bi se takšno stanje ozdravilo, samo ali z zdravniškimi pripomočki, je neobhodno potrebno, da so drugi z bolnikom potrpežljivi in razumevajoči. Včasih je stanje takšno, da izgleda, da niti eno zdravilo ne bo pomagalo. Zato je potrebno veliko potrpljenja, skupaj s požrtvovalno ljubeznijo, da bi se takim bolnikom pomagalo, dokler Jehova v prihajajoči novi ureditvi ne bo ozdravil vseh bolezni — telesnih in duševnih. (Razodetje 21:3, 4)

Starešine v skupščini imajo glede tega še posebno odgovornost, ker se od njih pričakuje, da »tolažijo malodušne«.

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 21]

KAKO SO SE POČUTILI ZAKAJ