Pred Bogom in ljudmi spoštovati zakon

»Priporočamo (se) vesti vseh ljudi vpričo Boga.« (2. Kor. 4:2)

1. a) Na kaj naj pazi kristjan v zvezi s svojim zakonom? b) Kakšna vprašanja se lahko pojavijo glede določb civilnih oblasti za sklenitev zakona? (Mar. 12:17)

DA BI ostali v Božji milosti, morajo člani njegovega ljudstva spoštovati zakon. (Heb. 13:4) Vsak poročen kristjan naj resno teži za tem, da je njegov zakon pred Bogom in ljudmi časten. V zvezi s tem nastane vprašanje: Kakšno vlogo igrajo pri tem človeške oblasti — država in civilne oblasti? Ali je veljavnost sklenjene zakonske zveze povsem odločilna od priznanja civilne oblasti in ali je njena razglasitev veljavnosti odločilna za to, kako gleda Jehova na to zvezo?

2. Kakšne pravne formalnosti niso bile potrebne po zakonu, ki ga je Bog dal Izraelcem?

² V prejšnjem članku smo videli, da je bil zakon v času, ki ga obravnavajo Hebrejski spisi, v prvi vrsti družinska in rodovna zadeva. Ko je nastal izraelski narod, mu je dal Bog svoj zakon, ki je vseboval številne ukrepe glede zakona, kakor na primer prepoved krvoskrunskih zvez in določbe, ki so uravnavale zakonske dolžnosti. (3. Mojzesova 18. in 20. poglavje) Ni pa bilo niti potrebno dobiti od duhovništva dokument ali listino, da se je par lahko poročil, niti bi bilo potrebno, da bi sklenitvi zakonske zveze prisostvoval zastopnik duhovnikov ali zastopnik vladavine izraelskega ljudstva, ki bi jo razglasil za veljavno. Če so upoštevali Božji zakon, je bila sklenitev zakona v občini, v kateri sta novoporočena živela, priznana za veljavno.

3. Ali je na način sklenitve zakona ali ločitve pri Izraelcih vplivalo, če so zašli pod tujo oblast?

³ V teku stoletij je prišlo izraelsko ljudstvo pod oblast tujih sil: Babilona, Medo-Perzije, Grčije in Rima. Kako je to vplivalo na običaj pri sklepanju zakonov na Izraelce? Kakor se vidi iz zgodovinskih zapisov, se ti običaji niso spremenili, ker so jih vladajoči narodi prenašali. Celo kot podložno ljudstvo so Izraelci pustili, da so vprašanja ali pravne spore, kakor je razveza, v glavnem reševali njihovi starešine in sodišča. Če je neki Izraelec predložil svojo zakonsko zadevo sodišču vladajočega naroda, je lahko očitno računal s tem, da bo zadeva rešena na osnovi zakonov, v tej državi veljavnih za zakon.

4. Kakšnemu namenu je služil vpis o sklenitvi zakonske zveze, ko je bil vpeljan?

⁴ Domneva se, da so bile v poznejšem biblijskem času zakonske zveze registrirane, čeprav za to ni nobenega jasnega dokaza. Vsekakor izgleda, da se je vpis izvršil šele po sklenitvi zakona. Državni urad je zaznamoval dejstvo o sklenitvi zakona in ni imel kaj odločati o moralnosti sklenitve zakona.

5. a) Kakšna situacija je obstajala glede sklenitve zakonov v prvem stoletju v krščanski skupščini? b) Kdaj šele so se civilne uprave ukvarjale z zakonskimi zadevami?

⁵ Kakšna pa je bila situacija v prvem stoletju v krščanski skupščini? Kakor pri Izraelcih je bila takrat sklenitev zakona še vedno družinska zadeva. Kakor v Edenskem vrtu in pri Izraelcih (in pravzaprav pri večini ljudstev takratnega časa) se ni zahtevalo, da bi religiozni ali državni zastopnik razglasil sklenitev zakona ali bil prisoten, da bi bila s tem veljavna in častna.a Izgleda, da so se civilne uprave šele takrat ukvarjale z zakonskimi zadevami, če je eden od partnerjev prosil za rešitev problemov ali težav. Šele takrat je bil neki zakon priznan za veljavnega ali za neveljavnega, pač po tem, če je odgovarjal njihovim zakonom. (Rimsko pravo na primer ni priznavalo sklenitve zakona med brati in sestrami.)

6. a) Kaj je bilo v krščanski skupščini predvsem odločilno za zakon? b) Ali naj se ravnajo kristjani po glediščih o zakonu, ki veljajo v njihovi okolici?

⁶ Da je veljal zakon v krščanski skupščini za časten, je vsekakor moral odgovarjati Božjemu zakonu. Ko je zato apostol Pavel izvedel, da je imel neki mož v Korintski skupščini »svojega očeta ženo«, je to brez oklevanja označil za »nečistovanje«. Pokazal je tudi, naj skupščina upošteva merila, ki so veljala v njeni okolici, ker je opozoril na to, da česa takega »še med pogani ni«. (1. Kor. 5:1, 2)

7., 8. a) Zakaj se krščanska skupščina pravilno zanima za zakone, sklenjene med njenimi člani? b) Kaj spoznamo v tem pogledu iz zgodovine prvih kristjanov?

⁷ Krščanska skupščina se je imela za »bratovščino«, sestoječo iz Božjih »domačinov« — označba, ki pokazuje na pripadnike družine, kar se vidi na primer iz tekstov v Matevžu 10:12, 35, 36, Dejanj apostolov 16:30—34 in 1. Timoteju 3:4, 5; 5:4, 8. Skupščina se je zato zanimala za zakone, ki so jih sklepali njeni člani.

⁸ V Hastingsovem delu Encyclopaedia of Religion and Ethics (zv. VIII, str. 435) je rečeno o stališču prvih kristjanov: »Poroka je v prvi vrsti družinska zadeva. V zgodnjem času se je krščanska skupščina imela za duhovno družino in vse telo se je osebno zanimalo za življenje in dogajanje vsakega člana skupščine ... Pričevanje (cerkvenih) očetov kaže od sredine 3. stoletja naprej, da to, kar je danes znano kot civilni zakoni, ni bilo nepoznano in verjetno ne nenavadno, da pa je bilo istočasno od cerkve obsojeno.«

9. a) Do kakšnih sklepov glede državno potrjene sklenitve zakona pridemo, oprti na Biblijo in na zgodovino? b) Od česa je bila odvisna častnost zakona?

⁹ Kakor se vidi iz Biblije in zgodovinskih poročil, civilni zakon ali od države potrjena sklenitev zakona ni imel nobene pomembne vloge. Časten krščanski zakon očitno s krščanskega stališča verjetno ni bil preveč od tega odvisen. Prej je šlo za to, če je sklenitev zakona priznala krščanska skupščina, če je odgovarjal Božjim merilom, pri čemer so spoštovali tudi stališče in običaje ljudi, med katerimi so kristjani živeli. Kakor je rekel apostol Pavel, so se kristjani trudili »priporočati se vesti vseh ljudi vpričo Boga« in pazili, da so »brez spotike Judom in Grkom in skupščini Božji«, v tem, da delajo »vse Bogu na slavo«. (2. Kor. 4:2; 1. Kor. 10:31, 32)

10., 11. a) Kako je prišlo do tega, da so se civilne oblasti končno ukvarjale z zakonom in njegovim potrjevanjem? b) Kakšno stališče imajo v strogo protestantskih deželah o sklenitvi zakona?

¹⁰ Danes pa se v mnogih delih sveta pripisuje večji pomen civilnim oblastem pri sklenitvi zakona in njihovi potrditvi. Kristjani naj to upoštevajo, medtem ko se trudijo, da je njihov zakon »pri vseh častit«. (Heb. 13:4) Pri tem je koristno upoštevati, kako je prišlo do te spremembe. V delu Encyclopaedia of Religion and Ethics (str. 437) je rečeno: »S strani države velja sklenitev zakona kot zakonska pogodba, ki naj bo urejena od države po praktični presoji. S krščanskega stališča je zakon sveto stanje, ki ga hoče cerkev v najvišjem interesu religije in moralnosti urejevati. Izkušnje pokažejo, da so morali biti med obema pristojnostima vedno prepiri in da je moralo priti zato v praksi večkrat do težav. ... Šele v novejšem času, od (protestantske) reformacije, je stopilo v ospredje vprašanje obeh pristojnosti in primernih odnosov med seboj.«b

¹¹ Zato izgleda, da je potrditev sklenitve zakona po civilnih oblasteh v novejšem času bolj kakor kdajkoli v preteklosti postalo sporno vprašanje. Vsaj v strogo protestantskih deželah so bili vedno nagnjeni k stališču, da počiva pravnoveljavnost sklenjene zakonske zveze (in zato tudi razveza) izključno na odločitvi civilnih oblasti. Vloga, ki jo ima skupščina v zvezi z veljavnostjo sklenjene zakonske zveze (in razveze), je v očeh mnogih izgubila pomen.

ODLOČITEV O PRAVNOVELJAVNOSTI

12. Kakšni vprašanji se pojavita za Božjega služabnika, odkar imajo civilni uradi opravka s sklenitvijo zakona?

¹² Kaj naj stori kristjan z ozirom na te okoliščine? Današnjega stanja stvari seveda ne more prezreti, če želi, da bi bil njegov zakon »pri vseh« časten. Ne more zavrteti časa nazaj in se obnašati tako, kakor da živi v preteklosti, v času, ko se razglasitvi veljavnosti sklenjene zakonske zveze po civilnih oblasteh ni pripisoval noben pomen. Nastopajo pa naslednja vprašanja: Mar naj imamo odločitev civilnega urada o veljavnosti zakonske zveze ali razveze za dokončno? Kaj misli Bog o takšni odločitvi?

13. Zakaj stališče civilnega urada o zakonu ne more veljati za absolutno? (Dej. 5:29)

¹³ Ali imajo civilni uradi res zadnjo besedo o tem, če Bog neko sklenitev zakona (ali razvezo) prizna za veljavno ali ne? Če bi bilo tako, tedaj bi prišlo očitno do znatnih nasprotij glede tega, kar je potrebno, da bi imeli v zakonu Božji blagoslov. Zakaj? Ker so merila civilnih uradov od kraja do kraja čisto različna. Večkrat so si med seboj v popolnem nasprotju in — kar je še pomembnejše — med drugim tudi v nasprotju z biblijskimi merili.

14. Kako je poligamija v Bibliji obsojena, ne glede na to, da je v nekaterih deželah zakonsko priznana?

¹⁴ V nekaterih deželah je na primer priznana poligamija in vsaka žena poligamista je njegova pravnoveljavna žena, ki zavzema enak položaj kakor vse ostale njegove žene. Jezus Kristus in apostol Pavel pa sta pokazala, naj ima po Božjem merilu vsak mož samo eno ženo. (Mat. 19:4, 5; 1. Kor. 7:2; 1. Tim. 3:2)

15. Kako se v nekaterih deželah razlikujejo od ljudi postavljeni zakoni o razvezi od Božjega zakona?

¹⁵ V marsikateri deželi je lahko zakon iz raznih razlogov, včasih iz čisto nepomembnega, razvezan. V drugih deželah, nasprotno, se nekdo niti takrat ne sme razvezati, če je njegov zakonski partner prešeštvoval, s čimer bi bil nedolžni zakonec prost za ponovno poroko. Po Bibliji obstaja en sam veljavni razlog za razvezo, namreč nečistovanje ali zakonolom, in tisti, ki se razveže iz takšnega razloga, se sme spet poročiti. (Mat. 5:32; 19:3—9) V nekaterih primerih torej to, kar država priznava, Bog zavrača, v drugih pa to, kar država zavrže, Bog dovoljuje.

16. Kako naj gledamo na moč države glede odločanja o veljavnosti sklenjene zakonske zveze? (Rim. 13:1; 1. Pet. 2:13, 14)

¹⁶ Tako se pokaže, da je stališče države glede odločanja o veljavnosti sklenjene zakonske zveze (ali razveze) samo relativno, Božje stališče pa je absolutno. Da bi v tem pogledu dobili uravnovešeno gledišče o relativni oblasti države (v Bibliji označeni kot »cesar«), je koristno upoštevati, kakšen interes pravzaprav ima država na področju zakona, za kaj se še posebno zanima in s čim lahko za kristjana na tem področju nastane neka obveznost do države.

CESARJEVI INTERESI V ZVEZI Z ZAKONOM

17., 18. Za kaj se civilne oblasti glede zakona predvsem zanimajo in zakaj?

¹⁷ Ali se država glede zakona v glavnem ukvarja z moralnimi in religioznimi vprašanji ali pa jo v zvezi z zakonom zanima predvsem nekaj drugega? Morda se spominjamo, da je bilo v prej citirani enciklopediji rečeno, da velja z državne strani zakon kot zakonska pogodba, ki naj bo urejena od države po praktični presoji. To se vidi iz zgodovine državne zakonodaje v vprašanju zakona in zakonske razveze. Razvoj pokaže, da se nanaša interes države na to, ker se mora ukvarjati z zadevami dedovanja in posestniško lastnino, posebno takrat, če se te pravice izpodbija z razveljavitvijo zakonske »pogodbe« (z ločitvijo ali smrtjo). To je potrjeno v Encyclopaediji Britannici (Macropaedia, 1976, zv. 7, str. 166, 167), kjer je rečeno:

»Zakon ... uravnava v glavnem pravice in dolžnosti zakonskega moža in zakonske žene kakor tudi staršev in otrok, posebno glede finančnega vzdrževanja.« »V večini dežel ... je zakonska potrditev sklenitve zakonske zveze v glavnem registriranje dogodka. V osnovi je sklenitev zakonske zveze v smislu zakona torej molčeča ustvaritev določenih pravic ali dolžnosti, kot npr. glede vzdrževalnine, skupnosti premoženja, pravica dediščine in pravica vzgajanja zakonito mladoletnih otrok.«

¹⁸ »Cesar« (država) se torej ukvarja s sklenitvijo zakonov, ker se njegovim sodiščem predlagajo takšna pravna vprašanja za zakonito pojasnjevanje, ne pa zato, ker mu gre za religiozne in moralne vidike zakona. Pokaže tudi zanimanje za to, da prepreči širjenje bolezni, posebno spolnih in izključi slabe genetske posledice (kakršne nastopijo pri otrocih bližnjih krvnih sorodnikov), in sicer spet iz »praktične presoje«. Zato obstajajo celo v religiji sovražnih ateističnih držav zakonite določbe, ki morajo biti izpolnjene, da bi bil zakon pravnoveljavno priznan.

19. Kakšno vprašanje bi lahko nastalo glede Jezusovega nasveta, »dati cesarju, kar je cesarjevega«, v zvezi s sklenitvijo zakona in razveze?

¹⁹ Kako pa je z Jezusovim navodilom, ‚dati cesarju, kar je cesarjevega‘? Je krščanska skupščina, če hoče zadostiti tej zapovedi, dolžna smatrati v določenem primeru stališče cesarja, kar zadeva pravnoveljavnost in moralnost sklenitve zakona ali razveze, za dokončno, odločilno in obvezno? (Mat. 22:21)

20. a) Kaj je navedlo Jezusa, da je rekel »dati cesarju, kar je cesarjevega«? b) Kako velja to načelo pri sklenitvi zakona nekega kristjana?

²⁰ Najprej upoštevajmo, da je šlo pri spornem vprašanju, o katerem je Jezus dal svoje mnenje, za davke. Cesar opravlja mnoge službe in zato tudi zahteva, da se mu nekaj »plača«. (Mat. 22:17—21) Pravica za poroke pa ne izvira od cesarja. Prihaja od Boga, osnovatelja zakona. (1. Mojz. 1:27, 28; 2:18, 22—24; 9:1, primerjaj 1. Tim. 4:1—3.) Zato na tem področju zadnja odločitev o tem, kaj je v zvezi s sklepanjem zakona (ali razvezo) moralno pravilno ali napačno, ni cesarjeva. Kar lahko nudi cesar, je zakonsko priznanje in s tem povezana zaščita zakonskih pravic na svojih sodiščih. Kristjan, ki hoče, da je njegov »zakon častit pri vseh«, se pravilno okoristi s temi pripravami, da bi ščitil pravice in interese svoje družine. Da bi dobil to priznanje in užival s tem povezane pravice, naj bi »cesarju dal, kar je cesarjevega«, to se pravi, naj upošteva odgovarjajoče določbe, kakor na primer pripravo zahtevanih pristojbin in določenih zdravniških preiskav.

21. Kaj naj povzroči pri kristjanu cesarjeva oblast glede sklenitve zakona in zakaj?

²¹ S tem, da kristjan ‚da cesarju, kar je cesarjevega‘, da bi užival prednosti, ki so posledica pravnega priznanja njegovega zakona, ne izgubi izpred oči dejstva, da je cesarjeva moč glede zakonske zveze samo relativna. Bog ni vezan na odločitve cesarja in lahko nekaj zavrača, kar bi cesar odobraval, ali sprejme nekaj, kar cesar zavrže. Kristjan naj zato cesarjevo pravo glede zakona in razveze vestno upošteva, toda naj vedno priznava Boga Jehovo kot najvišjo avtoriteto. (Dej. 4:19; Rim. 13:1, 5) Na ta način sta mu Jehovino priznanje in blagoslov zagotovljena.

22., 23. Zakaj naj se kristjan potrudi, da dobi zakonsko priznanje svojega zakona?

²² Tako torej kristjan ve, da cesarjeve določbe končno niso odločilne, če je njegov zakon v Božjih očeh pravnoveljaven ali ne, toda to ga ne oprosti dolžnosti, da upošteva opozorilo: »Častit bodi zakon pri vseh.« (Heb. 13:4) Dolžan je, da vestno naredi vse, kar je v njegovi moči, da njegov zakon vsi ljudje spoštujejo. Če nekdo v deželi, kjer ima vodilno vlogo določena rasa ali religija, poroči osebo, ki ne pripada tej rasi ali religiji, na njegov zakon brez dvoma ne bodo gledali posebno ugodno. Kljub temu naj se kristjan, kolikor se da, trudi za zakonsko priznanje, da ga ne bi neugodno kritizirali ali da bi bil v očeh drugih ponižan. (2. Kor. 6:3; 1. Pet. 2:12, 15, 16; 3:16) Želi, da bi bil njegov zakon osnovalcu zakona v slavo.

²³ Od ljudi, ki bi se radi priključili krščanski skupščini in se krstili, njihovi zakoni pa niso zakonsko priznani, naj se pričakuje, da bodo storili vse in svoj zakon registrirali. Tako bodo odstranjeni kakršnikoli dvomi, ki bi lahko nastopili v javnosti glede častnosti njihovih zvez. Ali je to v vseh slučajih mogoče, in če ne, kaj se lahko tedaj naredi?

ČE NI MOGOČE DOBITI CESARJEVEGA PRIZNANJA

24. Kakšen problem lahko nastane za moža, ki živi v deželi, kjer razveza ni dovoljena?

²⁴ V pomoč nam bo, če razumemo, da je oblast cesarja glede zakona relativna. Vzemimo za primer dežele, v katerih zaradi neke vladajoče religije ali iz drugih razlogov zakon ne dopusti razveze, niti iz biblijskih razlogov, namreč zaradi »nečistovanja« (porneia). Neki mož je morda ženo, ki mu je postala nezvesta, zapustil in živi sedaj skupaj z drugo ženo, s katero ima celo otroke. Nato pa spozna resnico Božje besede in bi se rad krstil v poslušnosti do te besede kot učenec Božjega Sina. Ker državni zakon z Božjim glede zakona in razveze ni v soglasju, se ne more razvezati in legalizirati sedanjega zakona. Kaj lahko naredi?

25. Kaj lahko stori mož, ki je z Božjega stališča razvezan, čigar razveza pa v njegovi deželi ni priznana, da ne bi veljal za zakonolomca?

²⁵ Če mu okoliščine dovoljujejo, bi lahko šel v sosednjo deželo, v kateri je razveza možna, se tam razvezal in spet poročil. S tem postane njegov zakon bolj časten, čeprav po vrnitvi v domovino od vladajočega »cesarja« morda ni priznan. Če pa tak korak zanj ni možen, tedaj naj doseže zakonsko ločitev od svoje nezveste zakonite žene ali stori vse, kar je po državnem zakonu možno. Zatem naj skupščini predloži pismeno potrdilo, v katerem sedanji ženi obljublja zvestobo in izrazi pripravljenost priskrbeti zakonsko listino, če bi nezvesta zakonita žena umrla ali če bi nastopile drugačne okoliščine, ki bi mu omogočile zakonsko registriranje njegove zveze. Če bi se njegova sedanja žena prav tako rada krstila, naj tudi ona dá takšno podpisano izjavo.

26. Kaj lahko naredi nekdo, čigar trud, da bi dobil zakonito priznanje svojega zakona, se izjalovi zaradi pomanjkljivega zanimanja civilnih oblasti?

²⁶ V neki južnoameriški državi zakon sicer dopušča razveljavitev zakonske zveze v primeru bigamije, toda »cesar« odgovarjajoče zahteve večkrat enostavno prezre. Vzemimo, da mož, ki se je ločil od svoje zakonite žene, ki še živi, poroči drugo ženo in s prevaro dobi uradno poročno listino; tako postane bigamist. Če bi se rad krstil, zatem ko je spoznal biblijske resnice, morda ugotovi, da ne uspe v trudu, da bi pojasnil pravno stanje sedanjega zakona zaradi pomanjkljivega zanimanja civilnih oblasti. Kakšne korake bi lahko naredil, če se mu ne posreči, da bi postala njegova sedanja zakonska skupnost na sodišču ali uradu cesarja častna? Lahko bi podpisal podobno izjavo o zvestobi in jo predložil v skupščini. Nato se mu dovoli, da se krsti, pravtako tudi njegova žena, če je naredila iste korake.

27. Ali mora nekdo, ki bi šele po desetih letih dobil zakonsko priznanje svojega zakona, tako dolgo odlašati s krstom? Utemelji odgovor.

²⁷ V neki zahodnoafriški deželi lahko traja deset let, da je nekdo razvezan. Ali bi moral nekdo, ki bi se rad krstil, mora pa se še prej razvezati, da bi lahko legaliziral svoj sedanji zakon, s krstom tako dolgo odlašati? Najbrž ne bi bilo pravično, da bi ga pomanjkljivo zakonsko priznanje s strani cesarja zadrževalo v tem, da bi naredil važen korak krsta in s tem pokazal svojo vero v spravno moč Kristusove žrtve, tako da bi dobil prednost, priti v sprejemljiv odnos z Bogom. (Primerjaj besede apostola Petra v Dejanjih apostolov 11:17, s katerimi je opozoril na to, da ljudje ne morejo »braniti« Bogu, da bi nekomu izkazal milost.) Kakor kažejo biblijski primeri, se ne priporoča, da bi s krstom brez potrebe odlašali. (Dej. 2:37—41; 8:34—38; 16:30—34; 22:16) Če se je takšna oseba trudila dobiti zakonito razvezo, lahko predloži skupščini izjavo, v kateri obljublja zvestobo, in tako pokaže, da je odločna spoštovati sedanjo zvezo, medtem ko se bo še naprej trudila doseči od cesarja zakonsko priznanje.

28. Ali se mora par, ki bi se rad krstil, ločiti, če je zakonsko priznanje sedanje zakonske skupnosti odvisno od razveze, ki v domovini ni dovoljena?

²⁸ Morda se nekdo odseli v drugo deželo, tam spozna resnico in bi bil rad krščen. Da bi dobil zakonito priznanje svoje sedanje zakonske skupnosti, se mora mogoče najprej ločiti od bivšega zakonskega partnerja. V deželi, kjer prebiva sedaj, je razveza mogoče zakonsko možna, toda ne za inozemce. Mnogi iz evropskih dežel so na primer na delu v Nemčiji. V tej deželi je razveza sicer zakonsko urejena, toda to ne velja za večino inozemcev. Tudi v takem primeru naj bi nekdo, ki se želi krstiti in bi rad dokazal, da je njegova sedanja zakonska skupnost častna in trajna, podpisal izjavo o zvestobi.

29. Kaj lahko naredi kristjan v deželi, v kateri zakonov ne razvežejo, da dokaže, da je biblijsko prost za ponovno poroko?

²⁹ Ista temeljna načela bi veljala tudi za krščenega kristjana, ki ugotovi, da mu zakoni »cesarja« ne priznajo pravice, ki jo ima od Boga, da se razveže in ponovno poroči. V deželah, v katerih ne priznavajo od Boga dane pravice do ločitve od nezvestega zakonskega partnerja in do ponovne poroke, naj nekdo, čigar partner je bil nezvest (in od katerega bi se rad zato ločil, ker mu ni odpustil), predloži starešinam skupščine jasne dokaze za nezvestobo. Če bi se pozneje odločil, da vzame drugega zakonskega partnerja, bi to lahko storil na časten način, tako da on in njegov novi zakonski partner podpišeta izjavo, s katero si med seboj prisežeta zvestobo in si obljubita, da se bosta potrudila dobiti zakonito priznanje, čim bo to mogoče.

30. Kako naj smatra skupščina v deželi, v kateri pod določenimi pogoji biblijska zakonska skupnost zakonsko ni priznana, izjavo o zvestobi?

³⁰ Skupščina smatra podpis takšne izjave o zvestobi kot potrdilo pred Bogom in ljudmi, da bo prizadeti v takšni zakonski skupnosti prav tako zvest, kakor če bi bil zakon sklenjen pred civilnimi oblastmi. Takšna izjava je prav tako obvezujoča, kakor da bi bila dana pred matičarjem, zastopnikom »cesarja«, države. Tej izjavi ne daje največjega pomena in dostojanstva vrsta listine, temveč okoliščina, da je bila dana pred Bogom.

31., 32. Katere osnovne točke naj vsebuje izjava o prisegi zvestobe in kaj naj se s to izjavo naredi?

³¹ Kako naj se takšna izjava glasi? Lahko ima na primer naslednje besedilo:

»Podpisani................................................................, izjavljam, da sem....................................................sprejel kot svojega partnerja v zakonsko skupnost; da sem storil vse, kar je bilo mogoče, da bi to zvezo pristojne državne oblasti zakonsko priznale, in da, ker to ni bilo mogoče, dajem to izjavo, s katero obljubljam zvestobo v tej zakonski skupnosti. Pred Bogom in pred vsemi ljudmi priznavam to skupnost kot obvezno, kot zvezo, ki se je moram držati in ki je v popolnem soglasju s temeljnimi načeli Božje besede in naj se jo spoštuje. Še naprej bom iskal možnosti, da dosežem zakonsko priznanje te zveze pri civilnih oblasteh in obljubljam, da bom to zakonsko skupnost legaliziral, če bo to kdajkoli mogoče na osnovi spremenjenih okoliščin.

Podpisano................................................................ meseca ........................................ 19................ Priče mojega podpisa so: .......................................................................................«

³² Iz tega se vidi, da naj to izjavo podpiše ta, ki jo daje, kakor tudi dve priči z navedbo datuma. Vsem prizadetim se priporoča, da shranijo kopijo izjave o zvestobi; en izvod naj ostane v skupščini, s katero sta povezana, en izvod pa naj se pošlje na pisarno Skupnosti v tistem področju. Bilo bi tudi koristno objaviti v skupščini, da je bila dana takšna izjava, da bi bili vsi seznanjeni s tem, da so bili storjeni vestni koraki za časten zakon.

33. Kakšno odgovornost mora nositi sam tisti, ki podpiše izjavo o zvestobi?

³³ Nekdo, ki ne more dobiti priznanja »cesarja«, naredil pa je ustrezne korake, da bi skupščina priznala njegov zakon, mora razumeti, da bo moral sam nositi kakršnekoli posledice, ki bi zanj nastale s strani sveta, in da je za to sam odgovoren. Če nastane na primer na osnovi njegovega prejšnjega zakona pravni spor glede posesti ali dedovanja, za svojo novo, uradno nepriznano zakonsko skupnost ne more zahtevati zaščite »cesarja«.

JASNO SPOZNATI ODLOČILNA TEMELJNA NAČELA

34. Katero zapisano merilo glede zakona in razveze je za kristjana končno odločilno?

³⁴ V vsaki deželi je treba v zvezi z zakonom in razvezo upoštevati številna različna gledišča. Namesto da bi se pustili zmesti z dlakocepstvom, naj se pusti kristjan ali nekdo, ki bi rad postal učenec Božjega Sina, voditi odločilnim biblijskim načelom, ki veljajo v vsakem primeru.

35. Kaj pravi Biblija o spolnih zvezah izven zakona in o krvoskrunstvu?

³⁵ V prvi vrsti je pristojno Božje gledišče. Zato naj se nekdo najprej vpraša, če je njegova sedanja zveza ali zveza, ki jo želi skleniti, od Boga priznana ali če nasprotuje merilu Božje besede. Vzemimo, da živi neki mož skupaj s svojo zakonsko ženo, istočasno pa ima še razmerje z neko drugo ženo. V tem primeru njegova zveza z drugo ženo ni v soglasju s krščanskimi načeli in tega ne more doseči niti mož niti žena z odgovarjajočo izjavo. Edino pravilno je prekiniti ta odnos. Podobno bi bilo s krvoskrunskim odnosom z bližnjimi sorodniki, pri homoseksualnih odnosih ali pri drugačnih zvezah, ki so v Božji besedi obsojene. (Mat. 19:5, 6; 1. Tim. 3:2; 1. Kor. 5:1) Takšen odnos ni zavrgljiv zato, ker mu manjka zakonsko priznanje, temveč zato, ker je nebiblijski in zato nemoralen. Kdor se zato nahaja v takšnem položaju, ne more dati nobene »izjave o zvestobi«, ker bi bila v Božjih očeh brez vrednosti.

36. Kaj se pričakuje od nekoga, ki zakona ni imel prav v časteh, preden je spoznal resnico?

³⁶ Če gre za zvezo, ki jo Bog lahko prizna, je treba upoštevati nadaljnje načelo, namreč, da je treba storiti vse, kar se da, da bo ta zakonska skupnost veljala v očeh vseh ljudi za častno. (Heb. 13:4) Nekdo, ki se želi krstiti, se je v preteklosti morda ločil od svojega zakonskega partnerja in živi, ne da bi se razvezal, sedaj skupaj z drugo osebo. Ta zveza obstaja morda že dalj časa in imata tudi otroke. Če spozna resnico, se zato seveda ne more pričakovati, da bo šel k prvemu zakonskemu partnerju in na ta način poizkušal svoje življenje prilagoditi prejšnjim okoliščinam. Toda sedaj, ko je ‚odstopil od greha‘, mora biti odločen, da bo v bodoče živel v soglasju z Božjo voljo. (1. Pet. 4:1—3; primerjaj 1. Kor. 7:17—24)

37. Kakšne korake bo morda moral storiti nekdo, da bi dobil zakonsko priznanje obstoječe zakonske skupnosti?

³⁷ Kaj naj zato naredi? Če je možna razveza, naj se sedaj razveže, da bi lahko sedanjo zvezo po razvezi (ki lahko sledi iz kateregakoli zakonitega razloga, ki obstoja) pri državi legaliziral kot priznano. Isto velja za nekoga, ki je bil bigamist, preden je spoznal resnico. Stori naj potrebne korake, da bi zadevo sodno razjasnil (na primer z izjavo o neveljavnosti ali razvezo), zato da bo pravnoveljavni zakonski partner samo ene osebe.

38. Kako lahko nekdo pokaže, da bi rad živel v častnem zakonu, četudi se mu ne posreči dobiti zakonsko priznanje svoje zveze, ki je v Božjih očeh sprejemljiva?

³⁸ Če končno zakonska skupnost odgovarja temeljnim načelom Božje besede in če je bilo storjeno vse, kar se je v razumnih mejah dalo narediti, da bi bil zakon priznan pri civilnih oblasteh, pa se to ni posrečilo, se lahko podpiše izjavo o prisegi zvestobe. V nekaterih deželah, kakor je bilo že omenjeno, lahko traja obravnava zadeve pri oblasteh zelo dolgo, tako da zahtevajo uradni ukrepi dolgoletni trud. Morda pa so s tem povezani stroški tako visoki, da rabi prizadeti cela leta, da bi dobil tolikšen denar. V takih primerih ustvari izjava o prisegi zvestobe za skupščino pogoje, da velja obstoječi zakon za časten, medtem ko se prizadeti še naprej trudi po najboljših možnostih in zelo vestno, da bi dosegel zakonsko ureditev zadeve. Upoštevanja vredna je okoliščina, da v mnogih področjih ali celo deželah posvetni ljudje polagajo manj važnosti za zakon veljavnim zakonskim določbam, temveč pazijo na to, če živita partnerja skupaj v zvestobi. Kljub temu naj se kristjan celo v takšnem kraju resno trudi, da izkoristi vse možnosti, ki so na razpolago, ali takšne, ki bi lahko zanj nastale, da se v častnost njegovega zakona več ne bi dvomilo.

39. O čem so kristjani lahko prepričani, če se trudijo spoštovati zakon?

³⁹ Kristjan naj zadevo uravnovešeno pregleda, tako da ohrani v mislih pojasnjena odločujoča temeljna načela in potrdila, ki ga nudi država, niti ne precenjuje niti ne podcenjuje. Predvsem naj bo zainteresiran za to, kako ocenjuje zvezo Bog. Razen tega naj se trudi dati s svojo zvestobo in ljubeznijo do partnerja dober zgled in na ta način gleda, da je zakon »častit pri vseh«. Če tako postopa, bo čutil Božji blagoslov in bo častil in slavil osnovatelja zakona, Jehovo Boga. (1. Kor. 10:31—33)

[Podčrtni opombi]