Bogu ugajajoče gledišče o dolgovih
JEHOVI, Bogu pravičnosti, niso všeč ljudje, ki svojih dolgov ne poravnajo. Navdihnjeni psalmist je pojasnil: »Naposodo jemlje brezbožnik, a ne vrne.« (Ps. 37:21) Apostol Pavel je pojasnil krščansko gledišče o tem in rekel: »Nikomur ne bodite ničesar dolžni, razen da ljubite drug drugega.« (Rim. 13:8)
Kdor želi ugajati Bogu, mora sposojeni denar vestno vrniti, dobljene stvari in usluge pa točno plačati. Zato naj premisli, kadar želi prevzeti večje finančne obveznosti, kot jih že ima. Sicer bi se lahko zgodilo, da jim ne bo mogel več zadostiti. Razen tega naj bi zapadle obroke ne zavlačevali. Bilo bi zelo nerazumno in nehvaležno, če bi nekdo odlašal s plačili in istočasno dajal precejšen del svojih dohodkov za drage užitke, luksuzne izdelke ali draga potovanja.
Marsikdo si morda misli, da do sorodnika ali prijatelja, kateremu je kaj dolžan, nima takšnih obveznosti. Ali s takšno pomanjkljivo vestnostjo ne izkorišča sorodniške odnose ali prijateljstvo?
Dejansko tisti, ki okleva z vračanjem tega, kar je drugim dolžan, ne pokazuje ljubezni. Jemlje jim možnost uporabe denarja, ki jim pripada. S tem jim lahko celo škoduje. Vzemimo na primer stanje samostojnih obrtnikov: elektrikarjev, mizarjev itd. Pri njihovem delu nastajajo izdatki. Plačilo teh uslug ne krije samo teh izdatkov, temveč tudi izdatke za njihove življenjske stroške. Če torej veliko ljudi ne plača, ti samostojni obrtniki svojih računov ne morejo poravnati, in pride lahko tako daleč, da morajo opustiti svoj posel. Kdor nekoga spravi ob njegov dohodek za življenje, očitno ne kaže ljubezni.
To je zelo resna zadeva. Apostol Janez je to pojasnil, ko je kristjanom pisal: »Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem. V tem smo spoznali ljubezen, da je on dal življenje za nas; tudi mi moramo dati življenje za brate. Kdor pa ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem? (1. Jan. 3:15—17)
Brat, ki bi predolgo ne imel stvari potrebnih za življenje in če se mu ne bi z druge strani pomagalo, bi moral umreti. Kdor trdi, da je kristjan, odklanja pa pomoč takšnim, bi postal kriv neke vrste zanikrnosti. In tisti kristjani, ki izkoriščajo brata v veri tako, da neprimerno zavlačujejo z odplačevanjem dolgov, bi lahko bili krivi za to, da je moral opustiti svojo obrt. Lahko bi ga pripeljali do resnih denarnih težav, kar bi povzročilo, da celo obuboža. Mar v takem primeru ne bi mogli reči, da osebe, ki ne plačujejo svojih dolgov, postopajo tako, kot da sovražijo svojega brata?
Vestni kristjani ne poizkušajo v zvezi s svojo vero izvleči kakršnihkoli osebnih koristi. Zavedajo se, da bi bili tedaj »grdega dobička željni«. (1. Tim. 3:8) Iz Biblije izvemo, da lahko sebičnost ogroža naš odnos do Boga Jehove. To pokaže primer Gehazija, Elizejevega služabnika. Naamana, sirskega poveljnika, je Elizej ozdravil gobavosti. Iz hvaležnosti je želel Naaman preroku nekaj podariti. Elizej pa ni hotel imeti dobička od preroške službe in s tem povezanimi močmi, ki jih je dobil od Boga, in je darilo odklonil. Gehazi pa je sebično poželel tisto, kar je Elizej odklonil, in si je z napačnim prikazom dejstev priskrbel od Naamana darila. Posledica tega je bila, da je Jehova Gehazija obsodil in ga udaril z gobavostjo. (2. kra. 5:15, 20—23, 27)
Če torej nekdo iz lakomnosti ne vrača svojih dolgov, si lahko nakoplje neugodno sodbo. Biblija opozarjajoče pokazuje, da ‚lakomniki ne podedujejo Božjega Kraljestva‘. (1. Kor. 6:10) Da, lakomnost lahko pripelje do tega, da zapravimo dar večnega življenja. Toda kako visoka cena bi to bila!
Kot kristjani moramo zato z vsakim pošteno ravnati. Vodijo naj nas naslednja temeljna načela: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tu vi njim.« (Mat. 7:12) »Dokler torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si z njimi domači po veri.« (Gal. 6:10) Če torej želimo, da drugi vestno poravnajo svoje dolgove, mar naj ne bi bili pri tem sami dober zgled? Posebno bi morali paziti, da delamo dobro našim krščanskim bratom, in da ne izkoriščamo njihove prijaznosti, ko gre za to, da plačamo, kar jim dolgujemo
Bilo bi napačno, če bi bili kristjani mnenja, da so jim bratje v veri dolžni dajati v poslovnih zadevah posebno ugodne cene in olajšave. Kadar pa se jim izkaže posebna obzirnost, naj bodo za to hvaležni. Kristjani morajo paziti na to, da njihovi bratje in sestre dobijo to, kar jim pripada. Nasvet, ki ga je dal apostol Pavel krščanskim sužnjem, vsebuje dobro temeljno načelo: »Kateri ... imajo verne gospodarje, naj jih ne zaničujejo, ker so bratje; ampak tem rajši naj služijo, ker so verni in ljubljeni, kateri prejemajo to dobroto.« (1. Tim. 6:2) Gotovo je v soglasju s tem nasvetom, če kristjan vestno plača svoje dolgove bratom po veri.
Če imamo dolgove, pokažimo s svojim obnašanjem, da spoštujemo biblijska temeljna načela. Jasno nam mora biti, da bi bilo odbijajoče, če dolgov namenoma ne bi vračali. Najvišjemu niso všeč ljudje, ki iz lakomnosti ali sebičnosti ne izvršujejo svojih dolžnosti. Če se trudimo za to, da ‚nismo nikomur ničesar dolžni, razen da ljubimo drug drugega‘, lahko računamo na Jehovin blagoslov.