Bog ni pristranski

»JEHOVA, vaš Bog, on je Bog bogov in gospodov Gospod, Bog mogočni, veliki, silni in grozni, ki se ne ozira, kdo je kdo« (5. Mojz. 10:17). To zagotovilo, ki ga je izrekel prerok Mojzes, je bilo z Božjim postopanjem z ljudmi vedno znova potrjeno.

Ker Bog ni pristranski, niso samo redki ljudje dobili priložnost, postati priznani Božji služabniki in dobiti upanje na večno življenje. Božja volja je, »da se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice. Zakaj eden je Bog, eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za vse« (2. Tim. 2:4—6). Ker so na osnovi odkupne žrtve vsi ljudje last Boga in Kristusa, nikomur med njimi ni odvzeta priložnost za rešitev. Pri tem nima nobene vloge barva kože, družbeni položaj, sposobnosti, zunanjost človeka in podobno.

Poglejmo na primer izraelsko ljudstvo. Določen čas se je Bog Jehova ukvarjal izključno z Izraelci kot ljudstvom za svoje ime, toda upoštevajmo, da jih ni izbral zaradi njihove številnosti, ker bi bili torej velik narod. Mojzes jim je rekel: »Ni se k vam Jehova nagnil v ljubezni in vas izvolil, ker je vas več bilo nego kateregasibodi ljudstva, saj si najmanjše med vsemi ljudstvi« (5. Mojz. 7:7). »In ker je (Bog) ljubil tvoje očete in si je izvolil njih zarod za njimi, te je peljal s svojim obličjem, z veliko močjo svojo iz Egipta« (5. Mojz. 4:37).

Zakaj lahko rečemo, da Bog s tem, ko je izbral Izraelce, ni ravnal pristransko? Ker so imeli Izraelci v nasprotju z drugimi ljudstvi, ki Boga Jehove niso poznali, tudi večjo odgovornost do njega. Ker niso poslušali njegovega zakona, so prišli pod posebno prekletstvo. To pokažejo besede iz 5. Mojz. 27:26, kjer beremo: »Preklet bodi, kdor ne potrdi besed te postave, izpolnjujoč jih!«

Druge narode je pustil Bog hoditi po svojih poteh in kljub temu so lahko imeli korist od njegovih širokosrčnih priprav. Čeprav ima Jehova moč, da lahko odtegne ljudem sončno svetlobo in dež, se je tega le redko poslužil, kadar pa, tedaj samo za uresničenje določenega namena (2. Mojz. 10:23; Amos 4:7). Na splošno so narodi izkusili, kar je opisal apostol Pavel prebivalcem Listre takole: »(Bog), ki je v preteklih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih potih. Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem.« (Dej. 14:16, 17). Razen tega je Jehova stvari vodil tako, da bo po Mesiji in njegovih tovariših, to se pravi po »Abrahamovem semenu«, lahko blagoslovil vse človeštvo (1. Mojz. 22:18).

V času, ko se je Bog Jehova ukvarjal z Izraelci, so lahko postali tudi posamezniki iz drugih narodov deležni njegove naklonjene pozornosti. To se vidi iz molitve, ki jo je izgovoril kralj Salomon ob posvetitvi templja na gori Moriji. Jehovo je prosil: »Ako pa tudi inostranec, ki ni iz ljudstva tvojega Izraela, pride iz daljnje dežele zaradi imena tvojega (slišali bodo namreč o mogočni roki tvoji in o iztegnjeni rami tvoji), ko torej pride in bo molil proti tej hiši: ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in stori vse, za kar te kliče inostranec; da spoznajo vsi narodi na Zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor ljudstvo tvoje Izrael« (1. kra. 8:41—43).

NEIZRAELCI, KI SO BILI BLAGOSLOVLJENI

Biblija poroča celo o tem, da je bilo od Boga Jehove posebej blagoslovljenih več neizraelcev, ki so verovali.

V Sarepti je na primer živela vdova, ki je izkazala gostoljubje Eliji, Jehovinemu preroku. Zaradi čudeža njena mala zaloga moke in olja ni nikoli pošla. Še večji čudež je bilo obujenje njenega sina od mrtvih (1. kra. 17:8—24; Luk. 4:25, 26).

Rahaba, nečistnica iz Jerihe, je opustila svoj ponižujoči posel, verovala v Jehovo in postopala v soglasju z dejstvom, da je On uporabljal Izrael. Zato ona in njeni domači niso izgubili življenja kot drugi prebivalci Jerihe. Razen tega je postala, ne da bi vedela, ena izmed prednikov Mesije, ko se je s Salmonom častno poročila (Ruta 4:20—22; Mat. 1:5, 6; Heb. 11:30, 31; Jak. 2:25).

Tudi Ruta, Moabka, je dobila Božjo naklonjenost. Jehovo je izbrala za svojega Boga in je prostovoljno zapustila domovino ter živela med Izraelci, ljudstvom, ki je Jehovo priznavalo za pravega Boga. Najvišji ji je dovolil, da je postala člen v najpomembnejšem rodu, ki je vodil do Mesije (Mat. 1:5).

Ko je prišel Mesija, Jezus, je bila dana najprej Izraelcem priložnost, da postanejo zvesti Mesijevi učenci, in to na osnovi zaveze, ki jo je Bog sklenil z njihovim praočetom Abrahamom. Leta 36 n. št. je bila prvi skupini neobrezanih nežidov dana enaka prednost. K tej skupini se je obrnil apostol Peter z besedami: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temveč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično« (Dej. 10:34, 35).

POSNEMAJ BOŽJO NEPRISTRANOST

Ker Bog ni pristranski, naj mu bodo vsi, ki želijo dobiti njegovo naklonjenost, enaki. To se pravi, naj nikomur na osnovi njegove izobrazbe, finančnih razmer, njegovega uglednega položaja ali podobnega ne dajejo prednosti. Nikogar naj ne presojajo po mesenih ali nepopolnih človeških merilih. Kar res šteje ali velja, ni zunanjost nekega človeka, temveč to, kakršen je v srcu.

Božja nepristranost nalaga njegovim služabnikom odgovornost, da pomagajo svojim bližnjim do točnega spoznanja resnice. Nihče naj ne misli, da nekdo njegove pomoči ni vreden. Ljudem, ki se želijo zares spremeniti, se lahko pri tem pomaga. Apostol Pavel je Korinčanom pisal: »Ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešeštniki, ne mehkuži, ne moželežniki, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne obrekovalci, ne roparji ne podedujejo kraljestva Božjega. In taki ste bili nekateri; ali umili ste se« (1. Kor. 6:9—11). Zato lahko torej ljudje, ki privedejo svoje življenje v soglasje z Božjo voljo, postanejo čisti, sprejemljivi Božji služabniki.

Če razumemo, da je Bog nepristranski, bomo imeli pravilno stališče tudi do tega, kar bi si drugi o nas mislili. Ne bo nam šlo za to, da bi ugajali ljudem, na katere lahko vpliva zunanjost, temveč Bogu Jehovi, ki vidi, kaj je v človekovem srcu. Držali se bomo biblijskega nasveta: »Vse, kar storite, delajte iz duše, kakor Jehovi in ne ljudem, vedoč, da od Jehove prejmete povračilo dediščine: Gospodu Kristusu hlapčujete. Krivičnik pa prejme, kar je krivičnega storil; in ni ga licegledja pri Bogu« (Kol. 3:23—25).

Da, Božja nepristranost je vodila do čudovitih blagoslovov za ljudi. Ne samo za redke, temveč za vse so bili ustvarjeni pogoji za to, da se lahko odločijo, pridejo z Bogom v sprejemljiv odnos in dobijo upanje na večno življenje. Poznavanje tega dejstva naj nas navede, da pomagamo tolikim, kolikor le moremo, do točnega spoznanja resnice. Žene naj nas, da nikomur ne dajemo prednosti in nismo neprimerno zaskrbljeni za to, kaj si bodo o nas mislili ljudje. Če delamo vse kakor Jehovi in posnemamo njegovo nepristranost, smo lahko prepričani, da bomo bogato nagrajeni.