Vztrajaj — izpolnitev obljube je blizu!
»Stanovitnosti vam je namreč potreba, da dobite obljubo, storivši voljo Božjo« — (Hebrejcem 10:36).
1. K čemu je bil naveden skupni prednik Arabcev in Izraelcev zaradi zanesljive obljube?
ČE nam je zaupanja vreden človek nekaj dobrega obljubil, nas to lahko navede, da naredimo ustrezne korake. Kdo med nami danes pa bi bil pripravljen zaradi neke obljube preživeti sto let kot tujec, kot brezdomec v tuji deželi? Četudi se sliši tako presenetljivo, vendar imamo zgodovinsko poročilo o takšnem primeru. Pri tem gre za moža, od katerega potekajo tako Arabci kakor tudi njihovi krvni sorodniki, Izraelci. Njihov skupni prednik je dobil obljubo, katere izpolnitev bo delovala v dobro vse človeške družine.
2. Zakaj je izpolnitev te obljube zahtevala, da je mož, ki mu je bila dana obljuba, nekaj naredil?
2 Izpolnitev te za človeštvo pomembne obljube je zahtevala, da je mož, ki mu je bila dana, storil nekaj, kar je rekel Bog v zvezi s tem: »Pojdi iz dežele svoje in od sorodovine svoje in iz očeta svojega hiše v deželo, ki ti jo pokažem; in storil te bom v narod velik in te blagoslovil, in poveličam ime tvoje, in v blagoslov bodi! In blagoslovil bom nje, ki blagoslavljajo tebe, in kdor te proklinja, njega bom proklel, in blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje« (1. Mojzesova 12:1—3).
3. Kako nam je dal Abraham iz Ura v Kaldeji dober zgled?
3 Mi, ki vsi pripadamo »rodovinam Zemlje«, smo res lahko hvaležni za to, da je Abram iz Ura v Kaldeji, ki je to obljubo dobil, poln zaupanja storil, kar mu je bilo zapovedano. Abram (pozneje imenovan Abraham), nam je dal dober zgled za to, da moramo tudi mi odgovarjajoče postopati, če želimo doživeti izpolnitev ene od obljub, ki jo je dal Bog Abrahamu.
4. Kako dolgo je bil Abraham brezdomec v Kanaanu, koliko časa njegov sin Izak in njegov vnuk Jakob?
4 V starosti petinsedemdeset let je vstopil Abraham v obljubljeno deželo, ki je bila takrat zanj tuja dežela. Umrl je star stopetinsedemdeset let. Bil je torej celih sto let brez domovine. Gotovo je bila to dolga doba! Njegov sin Izak, ki se je rodil v tej tuji deželi, je bil prav tako brezdomec in sicer še dalj časa, namreč stoosemdeset let. Tudi Izakov sin Jakob, na katerega je prešla Božja obljuba, je bil brez domovine stotrideset let, preden je bil poklican v Egipt, kjer je umrl (1. Mojzesova 47:7—9; 49:33). Na njegovo željo je bil ta patriarh, ki je doživel stosedeminštirideset let, pokopan v obljubljeni deželi, v Kanaanu (1. Mojzesova 50:1—14).
5., 6. Katera lastnost je dala tem trem patriarhom moč, da so prebivali skupaj 215 let v tuji deželi, in kako je to potrjeno v Hebrejcem 11:9, 10, 13—16?
5 Kaj je dajalo tem trem patriarhom moč, da so vzdržali v tuji deželi in se niso vrnili v Ur v Kaldeji? Kaj jim je pomagalo vztrajati v tujem Kanaanu v časovnem razdobju skupaj dvestopetnajst let (1943 do 1728 pr. n. št.)? Njihova vera v Jehovo in njihovo trdno zaupanje, da bo izpolnil svoje obljube. Zato beremo v listu Hebrejcem 11:9, 10, 13—16:
6 »Po veri se je (Abraham) preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šatorih z Izakom in Jakobom, sodedičem iste obljube; čakal je namreč mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog. V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub, temveč so jih oddaleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji. Kateri namreč tako govore, kažejo, da iščejo domovine. In ko bi se bili spominjali tiste, iz katere so bili izšli, bi bili imeli časa povrniti se. Sedaj pa hrepene po boljši, to je po nebeški domovini. Zato se jih Bog ne sramuje, imenovati se njih Boga; zakaj pripravil jim je mesto.«
7. Zakaj je postal Abraham v okolici svojega rojstnega mesta nepriljubljen in po kakšnem »mestu« je hrepenel?
7 Abraham je dal svojemu sinu Izaku in vnuku Jakobu dober zgled, ker je bil odločen, da bo raje umrl v tuji deželi, kakor pa zapustil dodeljeno mu področje in se vrnil v svoje rodno mesto, v Ur v Kaldeji. V okolici tega poganskega mesta, ki je ležalo v deželi Sinear, je postal celo nepriljubljen, ker je pregnal štiri zavezne kralje iz tega področja in jih pognal v beg: Amrafela, kralja sinearskega, Arjoha, kralja elasarskega, Kedorlaomerja, kralja elamskega, in Tideala, kralja narodov. Abraham in njegovi vojščaki so tem kraljem odvzeli ves plen, vse dragocene stvari kakor tudi ujetnike, ki so jih odpeljali ob svojem vdoru v deželo Kanaan (1. Mojzesova 14:1—24; Heb. 7:1). Abrahamu ni bilo več za to, da bi prebival v Uru. Tam je svoje prebivališče opustil. Njegove želje so bile usmerjene na nekaj boljšega kakor na njegovo malikovalsko, grešno rojstno mesto. Zato je dajal prednost življenju nomada v obljubljeni deželi. Namesto po mestu, ki bi ga osnovali ljudje, je hrepenel Abraham (kakor tudi Izak in Jakob) po mestu ali vladavini, »katerega zidar in stvarnik« je Bog. Ur v Kaldeji leži danes v ruševinah, Božje »mesto« pa ne.
8., 9. a) Kakšno dediščino bo dobil Abraham po svojem vstajenju in zakaj? b) Kako je postal Abraham po Rim. 4:11, 12 v duhovnem smislu »oče« Kristusovih učencev?
8 Jehova Bog Abrahamu za njegovo zvestobo do smrti ni obljubil nobene nebeške dediščine, temveč zemeljsko: deželo Kanaan. Abraham bo zato obujen v življenje na Zemlji, toda takrat bo vsej Zemlji vladalo »mesto«, ki pripada »nebesom«, vodeno po mesijanskem Kraljestvu Jezusa Kristusa, najpomembnejšega Abrahamovega potomca (Hebrejcem 11:16). Abraham je bil zaradi svoje vere izreden zgled temu svojemu slavnemu potomcu, Jezusu Kristusu, po katerem se izpolnjuje Abrahamu dana Božja obljuba. Jezus je tudi najpomembnejši član »Abrahamovega semena«, po katerem bodo vsi narodi Zemlje uživali neskončne blagoslove (1. Mojzesova 22:18). V duhovnem smislu je Abraham označen za »očeta« učencev Jezusa Kristusa, ne glede na to, če potekajo ti iz obrezanih Židov ali iz neobrezanih nežidov ali poganov. O tem beremo naslednje:
9 »In znamenje obreze je prejel (Abraham) (zatem, ko je bil že dolga leta tujec v deželi Kanaan) kot pečat pravičnosti vere, ki jo je imel v neobrezi (dokler ni rodil Izaka), da bi bil oče vsem, ki verujejo v neobrezi (kot nežidje), da bi se njim zaračunila pravičnost, in da bi bil oče obreze tistim, ki so ne samo obrezani (obrezani Židje), ampak tudi (nežidje) hodijo po stopinjah vere očeta našega Abrahama, ki jo je imel v neobrezi« (Rim. 4:11, 12; 1. Mojz. 15:6; 17:7—17).
10. a) Zakaj je Bog v primerjavi z Abrahamom še prej ‚Oče vseh, k verujejo‘? b) Katera lastnost nam bo torej pomagala doživeti izpolnitev Božjih obljub?
10 Ker je postal Abraham kakor oče učencev svojega naravnega potomca Jezusa Kristusa, je ponazarjal Jehovo Boga, nebeškega Očeta celotnega »semena«, po katerem naj bodo blagoslovljeni narodi Zemlje (Gal. 3:8, 9). Jehova je zato večji Abraham. Od njega poteka vera, ker daje tistim, ki ga obožujejo, svojega svetega duha, eden od sadov duha pa je vera (Gal. 5:22, NS). Njegova nespremenjena zvestoba do svojih obljub, proizvede v nas vero vanj. Jehova je torej še prej Oče tistih, ki verujejo, kakor Abraham. Če se kakor Abraham trdno držimo te vere, bomo doživeli izpolnitev obljub, ki nam jih je dal Bog. Naša vera nam bo pomagala vztrajati, dokler ne dobimo, kar je Bog obljubil.
»TUJCI IN PRISELJENCI« V TEM SVETU
11., 12. V koliko smo tudi mi, ki gledamo od Boga obljubljenim stvarem naproti, brezdomci kakor Abraham in kako potrjuje to 1. Petrovo 2:11, 12?
11 Abraham nam je resnično dober zgled, saj tudi mi gledamo naproti čudovitim stvarem, ki nam jih je obljubil Bog, ki ne laže. Danes so še vedno možje in žene, ki so v prenesenem smislu brezdomci. To so ljudje, ki imajo res enako vero kakor Abraham: Bogu predani, krščeni učenci Jezusa Kristusa, glavnega člana »Abrahamovega semena«. Ni napačno, da se imamo za brezdomce. To gledišče potrjuje eden Jezusovih učencev, apostol Peter, saj je naslovil svoje prvo pismo »tujcem, razkropljenim po Pontu, Galaciji, Kapadociji, Aziji in Bitiniji« (1. Petrovo 1:1). V katerem smislu so bili ti kristjani »priseljenci«? To se vidi iz 11. in 12. vrste drugega poglavja, kjer beremo naslednje besede apostola Petra:
12 »Ljubljeni, opominjam vas kot tujce in popotnike, da se zdržujete mesenih poželenj, ki se vojskujejo zoper dušo; vedenje vaše med pogani (ali nežidi) bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga v dan obiskovanja« (1. Petrovo 2:11—12).
13. a) Za koga nismo »tujci« in zakaj ne? b) Zakaj nam ni treba, za razliko od Petra, oditi iz tega hudobnega sestava stvari?
13 Za svet smo Bogu predani. Kristusovi učenci kakor »tujci«. Toda kako tolažilno je vedeti, da za Boga nismo »tujci«! Zanj nismo več »odtujeni«, ne več »sovražniki« kakor nekoč, ko ‚smo bili v mišljenju pri svojih hudobnih delih‘ (Kol. 1:21). Ne živimo tako, »kakor žive pogani v ničemurnosti srca svojega, otemnjeni v razumu, odtujeni življenju Božjemu zaradi nevednosti, ki je v njih, vsled otrplosti njih srca« (Efež. 4:17, 18). Apostol Peter in drugi maziljeni kristjani takratnega časa so upali, da bodo posvetni sestav stvari ob svoji smrti zapustili in tedaj ne bodo več še dalje tujci ali priseljenci v svetu. Danes, v dvajsetem stoletju krščanske skupščine, pa tistim izmed krščanskih Jehovinih prič, ki bodo preživeli prihajajočo »veliko stisko«, ne bo treba zapustiti tega sestava. Zakaj ne? Ker bo v »bitki velikega dne Boga Vsegamogočnega«, s katero se stiska zaključi, izginil z zemeljske površine (Mat. 24:21, 22; Raz. 7:14; 16:14, 16; 19:11—21).
14. Kateri tehtni razlog daje Peter za to, naj se maziljeni kristjani obnašajo kakor »tujci in priseljenci« v tem svetu?
14 Ali res želimo biti Bogu predani kristjani? Če da, ali se obnašamo kot »tujci in priseljenci« med narodi, tako kakor nam je priporočal navdihnjeni apostol Peter? Imel je dober razlog za to, da je opomnil kristjane, ki so bili »po obilem usmiljenju prerojeni v živo upanje«, naj se brezpogojno obnašajo tako, kakor ljudje v tuji deželi. To je utemeljil z besedami: »Vi pa ste rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo; ki nekdaj niste bili ljudstvo, sedaj pa ste ljudstvo Božje« (1. Pet. 1:3; 2:9, 10). Oni torej očitno niso več del tega Bogu odtujenega sveta. Ne hodijo več v njegovi temi, temveč so Božji nosilci luči. Nahajajo se v podobnem položaju kakor nekoč Abraham.
15. Kakšno upanje imajo po 2. Pet. 3:13, 14 kristjani, ki so bili »prerojeni«?
15 Njihovo upanje ni v skladu z upanjem tega sveta. Njihovo upanje odgovarja Božji obljubi. Čudovita izpolnitev te obljube je sedaj blizu. Pred več kot devetnajstimi stoletji je pisal Peter besede: »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost. Zato, ljubljeni, trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru« (2. Petrovo 3:13, 14). To »novo nebo« je tisto »mesto«, ki ga je zvesti Abraham tako potrpežljivo pričakoval: nebeška vladavina, »stoječa na trdnih temeljih, katere zidar in stvarnik je Bog« (Heb. 11:10). »Nova zemlja« je nova človeška družba, sestoječa iz tistih, ki bodo blagoslovljeni po duhovnem »Abrahamovem semenu« (1. Mojz. 22:18; Raz. 21:1).
KAKOR KRISTUS — NISO DEL TEGA SVETA
16. Zakaj se kristjani torej ne smejo zanimati za politiko in spore narodov?
16 Kako lahko kristjani, ki so še »tujci in priseljenci« in ki kot takšni pričakujejo izpolnitev teh Božjih obljub, pokažejo zanimanje za politiko in vojne narodov? Če so svoje srce resnično usmerili na »novo nebo« in »novo zemljo«, ki sta povezana z Božjim Kraljestvom, tega na noben način ne morejo delati.
17. Zakaj nekdo, ki posluša besede Kristusa iz Mat. 6:32, 33, svoje pozornosti ne more istočasno posvetiti Božjemu kraljestvu in kraljestvom, ki so jih osnovali ljudje?
17 Jezus Kristus je rekel svojim učencem: »Saj Oče vaš nebeški ve, da vsega tega (materialne stvari) potrebujete. Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti« (Mat. 6:32, 33). Iskati najprej Kraljestvo našega nebeškega Očeta bi tudi pomenilo, da se udeležujemo izpolnitve Jezusove prerokbe: »Ta dobra vest kraljestva se bo oznanjevala po vsem naseljenem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec« (Mat. 24:14, NS). Poslušen kristjan ne more delati kompromisov; svojega časa in pozornosti ne more posvetiti istočasno interesom Božjega Kraljestva in interesom človeških kraljestev in kljub temu postavljati Božje kraljestvo na prvo mesto in doseči Božjo milost.
18. Zakaj kristjani ne smejo postati del tega sveta?
18 Ker so kristjani za ta stari svet »tujci in priseljenci«, ne smejo spet postati del tega sveta. Če bi to postali, ne bi bili vključeni v molitev, ki jo je Jezus usmeril Bogu: »Prosim ... obvaruj (jih) zlega. Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica« (Jan. 17:15—17). Ta molitev je bila upravičena, ker ta, »ki je hudoben«, je »vojvoda tega sveta« (Jan. 12:31; 14:30).
19. S čim se morajo s strani tega sveta sprijazniti kristjani kot »tujci in priseljenci«?
19 Ali ljubi od satana obvladani svet krščanske »tujce in priseljence«, ki dosledno nočejo postati del tega sveta? Ali je ljubil svet Jezusa Kristusa, ker, kakor je rekel, »ni bil del sveta«? Učenec ni večji od svojega učitelja. Zato je rekel Jezus učencem: »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil nego vas. Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem jo vam jaz rekel: Hlapec ni večji od gospodarja svojega. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas ... pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu« (Jan. 15:18—20; 16:2). Pravi kristjan, ki bi rad doživel izpolnitev Božjih obljub, se mora sprijazniti s sovraštvom sveta in računati s tem, da bo z njim slabo ravnal.
20. Česa naj se spominjajo židovski kristjani po Heb. 10:32—34, ki so bili osovraženi kakor Jezus?
20 Židovski kristjani v rimski provinci Judeji in predvsem v njenem glavnem mestu Jeruzalemu, so doživeli izpolnitev teh opozorilnih besed Jezusa Kristusa, njihovega mesijanskega Učenika. Približno osemindvajset let zatem, ko je Jezus izgovoril gornje besede, je lahko apostol Pavel, židovski kristjan, pisal hebrejskim vernikom v Jeruzalemu naslednje spodbudne besede: »Spominjajte se pa prejšnjih dni, v katerih ste, potem ko ste bili razsvetljeni, prestali mnogi boj trpljenja, zdaj v sramoti in stiski na ogled postavljeni, zdaj tesno združeni ž njimi, ki se jim je enako godilo. Kajti tudi z jetniki ste imeli sočutje in rop imetja svojega ste z veseljem trpeli, vedoč, da imate boljše imetje in stalno v nebesih« (Heb. 10:32—34).
KRŠČANSKI »POSLANCI«
21., 22. a) Koga pošilja Bog k ljudem zaradi sovražnega stališča sveta do njega in s kakšnim namenom? b) Kako nas 2. Kor. 5:19—21 opozarja na to dejstvo?
21 Svet je do Jehove Boga in njegovega ljudstva očitno sovražno razpoložen. Zato je Bog svojim predanim krščenim oboževalcem, ki jih je »prerodil« (1. Pet. 1:3), zaupal kot poslancem službo sprave. Pošilja jih v odtujeni svet, toda ne zato, da ga prosijo za mir in z njim sklepajo kompromise. Na propad obsojeni svet Bogu ne more postaviti nobenih pogojev za mir (Luk. 14:31, 32). Bog pošilja svoje poslance, da prosijo posamezne osebe v svetu, naj sprejmejo ljubeče Božje pogoje, da bi prišli z njim v miroljuben odnos in tako ostali živi. Pavel, h krščanstvu spreobrnjeni Žid, in njegov polžidovski tovariš Timotej je usmeril pozornost na to dejstvo z besedami, ki jih beremo v 2. Korinčanom 5:19—21:
22 »Bog je bil v Kristusu in je svet spravil s seboj in jim ni zaračunil njih grehov in poveril nam je besedo sprave. Namesto Kristusa smo torej poslani, kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo namesto Kristusa: Spravite se z Bogom! Tega, ki ni poznal greha, je storil zaradi nas v greh, da bi postali mi pravičnost Božja v njem.«
23. Zakaj ti krščanski »poslanci« zaradi »besede sprave«, ki jo oznanjujejo, niso opravičeni vmešavati se v politiko in spore tega sveta?
23 Ker so bili ti namesto Kristusa poslani pooblaščeni kristjani poslani k vsem narodom, morajo posredovati »besedo sprave« ljudem raznih političnih gledišč: demokratom, republikancem, socialistom, nacionalsocialistom in fašistično usmerjenim ljudem, brezbožnikom, konzervativcem, članom delavskih strank itd. Božja »beseda sprave« velja brez razlike vsem ljudem. Iz tega razloga se Božji »poslanci namesto Kristusa« v nobeni deželi ne morejo ukvarjati s politiko in pristopiti k nobeni stranki. Kot Božji »poslanci« so »tujci in priseljenci«, ne glede na to, v kateri deželi oznanjujejo »dobro vest o Kraljestvu«. Spominjajo se besed apostola Pavla: »Naša domovna država je v nebesih« (Fil. 3:20, 21). Zato vedo, da niso opravičeni ali pooblaščeni, da se vmešavajo v politične zadeve. Do deželne in tudi komunalne politike morajo ostati strogo nevtralni in se držati ločeno od sporov tega sveta, ki nastanejo zaradi sebičnosti.
24. Kakšno stališče ima svet do teh »poslancev« kljub njihovi zvestobi do zakonov, kakor se vidi iz besed apostola Pavla Efežanom 6:19, 20?
24 Zelo so zvesti zakonu, plačujejo davke in ravnajo v interesu splošne blaginje. Kljub temu te Kristusove poslance svet sovraži, kakor je sovražil Kristusa (Mat. 22:21; Rim. 13:1—7). Zato ni nič čudnega, da je bil Pavel samo približno šest let zatem, ko je napisal besede v 2. Korinčanom 5:19—21, kot ujetnik v Rimu in je zato pisal skupščini v Efezu (Mala Azija): »(Molite) tudi zame, da se mi da beseda, ko odprem usta, da s srčnostjo oznanjam skrivnost evangelija, ki sem zanj poslanec v sponah« (Efež. 6:19, 20).
25. Na kaj mora biti pripravljen nekdo, ki deluje kot krščanski poslanec in kakšno stališče naj ima do svoje zemeljske posesti?
25 Kakor pred devetnajstimi stoletji, mora biti tudi danes nekdo, ki služi med Bogu odtujenimi ljudmi kot ‚poslanec namesto Kristusa‘, pripravljen prenašati takšno trpljenje. Pavel nam je dal v tem pogledu dober zgled. Zvesto je izpolnjeval svojo nalogo kot poslanec ali Kristusov služabnik. Rekel je: »V vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike v mnogem potrpljenju, v stiskah, v potrebah, v težavah« in podobno (2. Kor. 6:4, 5). Kot sotrpin je lahko Pavel spodbujal svoje hebrejske krščanske brate, da še naprej vztrajajo, kakor so že vztrajali, ko so morali mnogo prestati takoj zatem, ko so dobili luč biblijske resnice. Četudi bi izgubili vse svoje zemeljsko premoženje, bi imeli (in on tudi) kljub temu »boljše in stalno imetje« (Heb. 10:32—34).
26. Zakaj morajo krščanski poslanci in sli še naprej vztrajati?
26 Mar ni potrebno, da se kot krščanske Jehovine priče, kot njegovi poslanci ali sli namesto Kristusa, danes naučimo vztrajati? Pač, ker bomo morali še naprej vztrajati. Od konca časa narodov leta 1914 so bili že mnogi med nami preganjani in zapostavljeni v sovražnem svetu. Pričakujemo pa lahko še več takšnih izkušenj, preden se bo izpolnila Božja obljuba o »novih nebesih« in o »novi zemlji«, v katerih prebiva pravičnost (2. Pet. 3:13). Izpolnitev teh obljub se vedno bolj bliža. Generacija, ki je priča krivičnega preganjanja, ki so mu bili izpostavljeni Božji poslanci ali sli od prve svetovne vojne (1914—1918), je označena generacija. Zakaj? Ker bo doživela izpolnitev Božjih obljub glede vzpostavitve pravičnega novega sveta (Mat. 24:34; Marko 13:30). Zato naj bi še naprej z zaupanjem in zvesto vztrajali!